VSL Sodba I Cp 1414/2019

Jedro

Glede na dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala temelja, na podlagi katerega bi bila upravičena deliti stroške, ki se nanašajo na skupne naprave celotne soseske v skladu z določbo 23. člena SZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 186,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi VL 115604/2017 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 12. 2017 razveljavi tudi v I. in III. točki izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 269,20 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na napačno interpretacijo materialnega prava in v nasprotju s podanimi ugovornimi navedbami in trditveno podlago v spisu. Tožeča stranka je vtoževala stroške, ki odpadejo na posamezni del v stavbi kat. št. 0000–3641 (shramba), ki ni objekt na naslovu Ulica 20 v L., temveč je podzemni parkirni objekt, ki je ostal v upravljanju tožeče stranke skladno s pogodbo o upravljanju. Tožeča stranka je pojasnila razliko med prejšnjimi postopki sodne izterjave, v katerih je prišlo do pravnomočnih sodnih odločitev, da od tožene ne more terjati stroškov upravljanja in obratovanja stavbe na naslovu Ulica 20 v L., ker ni upravnik predmetne stavbe. Sodišče se je v tej zadevi nepravilno sklicevalo na odločitev in argumentacijo sodišča v prejšnjih sodnih postopkih. Kljub jasni predstavitvi stavbe št. 0000–3641 kot samostojne katastrske stavbe, kjer ima tožena stranka enega izmed posameznih delov, je zavzelo napačno in protispisno stališče, da je ta objekt skupni del, ki služi celotni soseski in tudi nepremičnini tožene stranke na naslovu Ulica 20 v L. Tožeča stranka meni, da za zaračunavanje in obračunavanje stroškov etažnim lastnikom posameznih delov v tem objektu ne potrebuje posebnega dogovora z upravniki drugih okoliških objektov. Ugotovitev sodišča, da naj bi bil parkirni objekt skupni del, ki pripada večim stavbam v smislu 23. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), je protispisna in v nasprotju z listinami. Parkirni objekt pripada oziroma je sestavni del soseske S., kot vsaka druga stavba v soseski, ni pa skupni del tem objektom. Prav tako je tožeča stranka jasno opredelila višino stroškov, ki se delijo zgolj znotraj objekta.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pri tem ni storilo, ker gre za spor majhne vrednosti, pa se po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo trditve tožnice v dopolnitvi tožbe in njeni prvi pripravljalni vlogi, da od toženke zahteva povrnitev stroškov upravljanja, ki se nanašajo na skupne naprave celotne soseske S., ki se nahajajo v podzemnem parkirnem objektu s številko stavbe 0000–3461. Med ostalim je ugotovilo tudi sledeča dejstva, na katera je pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče vezano: tožnik v času izdaje spornih računov ni bil edini upravnik v soseski, poleg njega je obstajal vsaj še en upravnik za večstanovanjsko stavbo Ulica 26 v L.; vsaj nekatere od skupnih naprav, ki se nahajajo v podzemnem parkirnem objektu, povzročajo skupne stroške za celo sosesko oziroma za vse stavbe ter potrebo po tem, da se delijo (npr. hidrant, pa tudi stroški za požarno zaščito, zavarovanje, zunanjo zapornico …); toženka je lastnica posameznega dela v podzemnem parkirnem objektu; tožnica ni izkazala, da je dosegla dogovor glede upravljanja skupnih delov, ki služijo več večstanovanjskim stavbam (najmanj) z drugim upravnikom v soseski F., d.o.o.

7. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala temelja, na podlagi katerega bi bila upravičena deliti stroške, ki se nanašajo na skupne naprave celotne soseske v skladu z določbo 23. člena SZ-1. Po tej določbi imajo skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam, poseben status in s tem tudi poseben režim upravljanja. Po določbi četrtega odstavka 23. člena SZ-1 s takšnim skupnim delom v imenu in za račun skupnih lastnikov upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. V ta namen morajo doseči dogovor, če dogovora ni mogoče doseči, pa lahko vsak od upravnikom predlaga, da o tem vprašanju odloči sodišče v nepravdnem postopku.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi bil podzemni parkirni objekt skupni del, ki pripada večim stavbam v smislu zgoraj navedene določbe SZ-1. Teh ugotovitev pritožbeno sodišče v sodbi ni zasledilo, pač pa le, da so predmet tožbenega zahtevka stroški upravljanja, ki se nanašajo na skupne naprave celotne soseske, ki se nahajajo v tem objektu. Smiselno uveljavljane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v tem pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Bistvo pritožbenih očitkov, da ni bilo upoštevano, da gre pri tem objektu za samostojno katastrsko stavbo ter da je tožnik po pogodbi njen upravnik, toženka pa etažna lastnica posameznega dela, glede na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe ter ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih določb SZ-1 do drugačne odločitve ne more privesti .¹

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker pritožbeni razlogi delno niso utemeljeni, delno pa niso dopustni, prav tako pa ni ugotovilo tistih pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa povrniti toženi stranki stroške za sestavo odgovora na pritožbo, skupaj z materialnimi stroški in DDV, odmerjene na 186,60 EUR.

-------------------------------
¹ V podobni zadevi tega sodišča II Cp 314/2019 je v primerjavi z obravnavano zadevo ter sodbama VSL II Cp 2155/2018 in I Cp 1360/2019 drugače v tem, da se je tam terjatev tožnika nanašala na stroške upravljanja in obratovanja skupnih delov garažnega objekta.

Datum zadnje spremembe:

23.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 314/2019
• VSL Sodba II Cp 2155/2018
• VSL Sodba II Cp 51/2020