VSL Sodba II Cp 263/2016

Jedro

Premoženje, ki sta ga pravdni stranki pridobili skupaj (pretežno je bilo pridobljeno do leta 2007), ni skupno premoženje, glede katerega bi veljala domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, da sta deleža pravdnih strank na njem enaka, mogoče pa bi bilo dokazovati drugačne prispevke.

Razmerje med pravdnima strankama ni societas, ampak solastninska skupnost po prvem odstavku 65. člena SPZ. V 1003. členu OZ je jasno poudarjena subsidiarna narava določb XXVIII. poglavja. Pravila posebnih zakonov imajo prednost pred splošnimi pravili OZ o skupnostih, prav posebej je treba izpostaviti subsidiarnost določb OZ o skupnosti v primerjavi z ureditvijo solastnine v SPZ.

Solastno premoženje sta pravdni stranki pridobivali na podlagi pravnih poslov. Pritožnik ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta postala solastnika v enakih deležih, torej vsak do ene polovice, nasprotno – pritrjuje ji. Glede na tak dogovor, ki je bil tudi realiziran z vpisi v zemljiški knjigi, ne more biti pomembno, koliko natančno je katera od pravdnih strank prispevala k nakupom oz. k nakupu konkretnega stanovanja. Vprašanje, kdo je plačal kupnino, za pridobitev lastninske pravice sploh ni odločilnega pomena. Še manj odločilno je, koliko je katera od pravdnih strank prispevala za kakšne druge skupne investicije ali stroške. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek (in ugovore) za obravnavanje drugih premoženjskih razmerij ni bilo nobene podlage.

Ker je toženec ob prodaji solastne nepremičnine zadržal vso kupnino, mora tožnici vrniti del, ki ustreza njenemu solastninskemu deležu. Delitev kupnine je namreč posledica solastninske pravice. Obstoja dogovora, da naj se kupnina med solastnika deli drugače kot v skladu s solastninskimi deleži strank, pritožnik ni uspel dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja tožbeni zahtevek za plačilo polovice kupnine, ki jo je toženec prejel in zadržal ob prodaji solastnega stanovanja. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 362/2012-25 z 2. 9. 2014 v zvezi s sodbo tega sodišča II Cp 603/2015 s 3. 6. 2015 je bilo tožencu že naloženo plačilo 33.249,49 EUR.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati še 29.150,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2008 in 5.005,97 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Razmerje bi bilo treba ocenjevati po pravilih o premoženjski skupnosti – societas. Tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj bi bilo pravno razmerje med pravdnima stranka treba obravnavati v okviru presoje celotnega solastnega premoženja, ki se je transformiralo v aktivo in pasivo. Premoženja na P. ni mogoče obravnavati ločeno od premoženja na I. Stranki sta prihranke in pridobljena kreditna sredstva investirali skupaj (pritožnik je bil pri obeh kreditih kreditojemalec, tožnica pa solidarni porok in plačnik), denar sta imela skupaj, z njim pa je ob popolni enakopravnosti obeh, sodelovanju, soglasju in z védenjem tožnice gospodaril in razpolagal toženec. Do razpada življenjske skupnosti med pravdnima strankama ni bilo nobenega spora in tožnica ni terjala ničesar.

V nadaljevanju pritožbe skuša pritožnik predstaviti, koliko je katera od pravdnih strank prispevala k pridobitvi obeh nepremičnin ter kakšna je vrednost teh.

Vztraja, da med strankama ni bilo dogovora o delitvi kupnine za prodano stanovanje, ampak da sta s prepustitvijo dela kupnine tožencu zgolj povrnila to, kar sta iz dveh različnih virov vložila v nakup stanovanja na P. in v pridobitev nepremičnine na I. Sklenjena pogodba oziroma nalog obeh strank za plačilo dokazuje soglasje o poravnavi skupnega kredita.

4. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Že ob odločanju o prejšnji pritožbi je višje sodišče pojasnilo, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da premoženje, ki sta ga pravdni stranki pridobili skupaj (pretežno je bilo pridobljeno do leta 2007), ni skupno premoženje, glede katerega bi veljala domneva iz 1. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), da sta deleža pravdnih strank na njem enaka, mogoče pa bi bilo dokazovati drugačne prispevke¹. Režim, kot bi veljal za zakonca ali izvenzakonska partnerja, skuša (zdaj) pritožnik doseči še s sklicevanjem na societas in vztrajanjem, da je ne glede na vse treba skupno obravnavati vsa premoženjska razmerja pravdnih strank. Za takšno ravnanje pa ni pravne podlage.

7. Višje sodišče je že obrazložilo, da razmerje med pravdnima strankama ni societas, kot meni pritožnik², ampak solastninska skupnost po 1. odstavku 65. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V 1003. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je jasno poudarjena subsidiarna narava določb XXVIII. poglavja. Pravila posebnih zakonov imajo prednost pred splošnimi pravili OZ o skupnostih, prav posebej je treba izpostaviti subsidiarnost določb OZ o skupnosti v primerjavi z ureditvijo solastnine v SPZ.³

8. Solastno premoženje sta pravdni stranki pridobivali na podlagi pravnih poslov. Pritožnik sploh ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta postala solastnika v enakih deležih, torej vsak do ene polovice⁴, nasprotno – pritrjuje ji. Glede na tak dogovor, ki je bil tudi realiziran z vpisi v zemljiški knjigi, višje sodišče še enkrat izpostavlja, da ne more biti pomembno, koliko natančno je katera od pravdnih strank prispevala k nakupom oz. k nakupu konkretnega stanovanja. Vprašanje, kdo je plačal kupnino, za pridobitev lastninske pravice sploh ni odločilnega pomena. Še manj odločilno je, koliko je katera od pravdnih strank prispevala za kakšne druge skupne investicije ali stroške⁵, kar velja tudi za investiranje v nepremičnine na I. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek (in ugovore) za obravnavanje drugih premoženjskih razmerij ni bilo nobene podlage.

9. Ker je toženec ob prodaji solastne nepremičnine zadržal vso kupnino, mora tožnici vrniti del, ki ustreza njenemu solastninskemu deležu. Delitev kupnine je namreč posledica solastninske pravice. Obstoja dogovora, da naj se kupnina med solastnika deli drugače kot v skladu s solastninskimi deleži strank, pritožnik ni uspel dokazati.

10. V ponovljenem postopku je bilo vprašanje le še, ali je bil del kupnine (58.381,03 EUR), ki je bil nakazan za odplačilo kredita Banki, nakazan za poplačilo skupnega kredita, kar je trdil toženec. V pritožbi pritrdi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil le on kreditojemalec; izkaže torej se, da kredit ni bil skupen (kar je v nasprotju z resnico trdil prej). Z nakazilom 58.381,03 EUR Banki torej ni bila plačana tožničina, ampak toženčeva obveznost.

11. Trditve o tem, da sta obe pravdni stranki podali nalog kupovalki za plačilo in je ta po asignaciji iz pogodbe izvedla plačilo banki, kar naj bi dokazovalo soglasje o poravnavi skupnega kredita, so pritožbene novote. Toženec niti ne pojasni, zakaj trditev o obstoju dogovora o takšnem načinu delitve kupnine, ne bi mogel podati pravočasno (337. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zato jih višje sodišče ni moglo upoštevati.

12. Ne glede na stališče, obrazloženo v 8. točki obrazložitve, pa je sodišče prve stopnje celo preizkusilo, koliko je vsaka od pravdnih strank prispevala k nakupu solastnega stanovanja. Predvsem na podlagi izpovedi samega toženca je ugotovilo, da je vsaka od pravdnih strank za nakup stanovanja prispevala približno polovico kupnine. Ugotovilo torej je, da tožničin solastniški delež ustreza (ne samo dogovoru, ampak tudi) delu kupnine, ki ga je plačala. Morebitna druga razmerja med pravdnima strankama na toženčevo obveznost vrniti zadržani del kupnine, ne vplivajo.

13. Ostale pritožbene trditev za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

-------------------------------
¹ Iz odločbe II Cp 603/2015: Četudi se je pritožniku zdelo, da je bila skupnost pravdnih strank podobna izvenzakonski skupnosti, takšna na videz podobna skupnost ne more imeti enakih posledic kot izvenzakonska skupnost. To velja tudi za premoženjske posledice ob razpadu skupnosti. Ob razpadu izvenzakonske skupnosti partnerja razdelita skupno premoženje. Ob sporu se sodišče ukvarja z vprašanji obsega skupnega premoženja in deležev na njem, ker deleži skupnih lastnikov niso vnaprej določeni (1. odstavek 72. člena SPZ). V primeru pravdnih strank pa skupnega premoženja ni, saj ni bilo nobene podlage za njegov nastanek. Pravdni stranki sta solastnika, višina deležev pa je takšna, za kakršno sta se (neizpodbijano) dogovorila. Glede na vse opisano toženec ne more uspeti s poskusi uveljavitve režima, kakršen bi veljal po razpadu izvenzakonske skupnosti. Prav to pa je tisto, kar poskuša s pobotnim ugovorom in ostalimi trditvami o prispevkih pravdnih strank k nakupu spornega stanovanja in ostalim nakupom in stroškom skupnega življenja nasploh.
² Kje naj bi se takšno stališče izkristaliziralo, višjemu sodišču ni jasno.
³ Prim., Zabel, B. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, 2004, str. 1001.
⁴ Iz odločbe II Cp 603/2015: To dokazuje vsebina pogodb o pridobivanju premoženja in zemljiškoknjižna izvedba teh. Temu pritrjujejo tudi (pritožbene) navedbe samega toženca, ko poudarja, da je tožnica upravljanje s financami in premoženjem popolnoma prepustila tožencu. On je bil torej tisti, ki je poskrbel za sklenitev pogodb in vpis solastniških deležev na nepremičninah na način, ki se mu je zdel skladen z dogovorom. Drugačno zatrjevanje je zato contra factum proprium. Vpis polovičnih solastninskih deležev nedvomno kaže na to, da sta ob pridobitvi lastninske pravice oba soglašala, da bosta postala solastnika pridobljenega premoženja do ene polovice. Toženec dogovora o enakih deležih ni izpodbi(ja)l.
⁵ Drugače kot pri odločanju o skupnem premoženju zakoncev.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 223/2016
• VSRS Sodba II Ips 102/2017
• VSL sodba in sklep II Cp 603/2015