VSL Sodba II Cp 2179/2019

Jedro

Skupna odškodnina za nematerialno škodo v znesku 22.500 EUR ustrezno odraža celoten obseg s strani tožnice utrpljene nepremoženjske škode oziroma predstavlja pravično denarno odškodnino, odmerjeno skladno s 179. členom OZ. Primerjalo gledano je sodišče odmerilo odškodnino, ki je primerna in sorazmerna ostalim primerom iz sodne prakse, pri čemer je dosojena celotna odškodnina, upoštevaje tudi obseg odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na sorodne primere v zgornji meji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 23.199,99 EUR z zakonskimi zamudni obrestmi, ki tečejo za znesek 10.206,12 EUR od 5. 5. 2013 dalje do plačila in za znesek 12.913,87 EUR od 5.3.2018 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sodbe in stroške vložila pravočasno pritožbo. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zviša za 5.289,01 EUR in ji prizna višje pravdne stroške ter stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo za poškodbe, ki jih je utrpela v nesreči pri delu. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem poleg prisojenih 12.000 EUR zahteva še 3.900 EUR, za primarni in sekundarni strah pa zahteva poleg prisojenih 500 EUR še 1.700 EUR. Glede pravdnih stroškov predlaga, da sodišče pri izračunu upošteva uspeh po višini in po temelju ter ugotovi skupni uspeh tožnice v višini 90,5 %. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo razvoj bolečinskega sindroma (Sudecova atrofija kosti), ki bo kot bodoča bolečina skladno s starostjo tožnice (49 let) trajal še vrsto let. Prav tako tožnica očita sodišču, da pri odmeri odškodnine ni upoštevalo bolečin v desni nogi ter hrbtenici, ki so nastale kot posledica preobremenitve desne noge in uporabe bergel, ter padca in zloma trtice, ki ju je zaradi nestabilnosti utrpela. Tožnica je tako utrpela dodatne bolečine in nevšečnosti, ki pa so po njenem mnenju v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kar je ugotovil tudi izvedenec medicinske stroke. Glede strahu navaja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo subjektivnega elementa primarnega strahu ob sami nezgodi, kot tudi ne sekundarnega strahu. Tožnica je bila ves čas v strahu za zdravstveno stanje njene desne noge in hrbtenice, prav tako pa jo je bilo strah padcev. Pri odmeri odškodnine bi po mnenju tožnice sodišče moralo upoštevati vse posledice škodnega dogodka, tudi tiste, ki se pojavijo v posledici poškodovanja drugih delov telesa in so v vzročni zvezi s samim dogodkom. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da se je tožnica v tem času zaradi strahu za izid zdravljenja zdravila pri psihiatru, kar kaže na strah, ki presega povprečno stopnjo doživljanja zaskrbljenosti, slednje pa mora sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova strahu. Glede stroškov bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica po temelju uspela v celoti, kar bi moralo upoštevati pri izračunu uspeha ter posledično stroškov.

3. Toženka se je s pritožbo seznanila, odgovora nanjo podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temelj odškodninske odgovornosti med strankama je postal med postopkom nesporen. Pritožbeno sodišče je zato opravilo (le) materialnopravni preizkus pravilnost višine priznane odškodnine ter preizkus po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi nesreče pri delu utrpela tožnica, za svojo odločitev pa je podalo tudi vse potrebne razloge. Skupna odškodnina za nematerialno škodo v znesku 22.500 EUR po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno odraža celoten obseg s strani tožnice utrpljene nepremoženjske škode oziroma predstavlja pravično denarno odškodnino, odmerjeno skladno s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ).¹ Primerjalo gledano je sodišče odmerilo odškodnino, ki je primerna in sorazmerna ostalim primerom iz sodne prakse, pri čemer je dosojena celotna odškodnina, upoštevaje tudi obseg odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na sorodne primere v zgornji meji.² Tako je moč ugotoviti, da je skupen znesek prisojene odškodnine primeren glede na celoten obseg utrpljene in ugotovljene nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi jasno in dosledno obrazložilo svojo odločitev, pri kateri je pri določanju utrpljene nepremoženjske škode v obzir vzelo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke.

7. Sodišče je tako glede odškodnine za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sledilo navedbam tožnice in ugotovitvam sodnega izvedenca za medicinsko stroko, ter med drugim upoštevalo tudi t.i. bolečinski sindrom (Sudecovo atrofijo), saj je v svoji odločitvi izrecno navedlo, da zdravljenje pri tožnici še ni zaključeno, sodišče pa je okoliščine glede bodočih bolečin upoštevalo pri določitvi odškodnine. Sodišče je dopustilo možnost, da je tožnica padla in si zlomila trtico zaradi nestabilnosti, ki je posledica poškodbe levega stopala, to okoliščino pa je prav tako upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče je pravilno odločilo, da bolečin v hrbtenici ni moč pripisati poškodbi pri delu, ki je bila predmet pravde, temveč so te bolečine posledica diskus hernije, katera je bila ugotovljena precej let pred obravnavano poškodbo. Tudi bolečine v desni nogi (ki jih sodišče sicer ni konkretno povezalo s poškodbo), je celostno gledano upoštevalo kot delno poslabšanje zdravstvenega stanja, kar je upoštevalo pri odmerjeni odškodnini. Sodišče je torej celostno gledano upoštevalo, da se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo, kar je botrovalo tudi stopnji in trajanju bolečin, ki jih je tožnica utrpela, ter odmerilo odškodnino v višini 12.000 EUR, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna.

8. Za strah je prvostopenjsko sodišče dosodilo 500 EUR odškodnine, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo, da se je tožnica ob dogodku močno ustrašila, zaradi nadaljevanih bolečin in pred vsako od obeh operacij pa je bila v skrbeh za izid zdravljenja. Sodišče je glede na okoliščine poškodbe v zadostni meri upoštevalo primarni strah, glede sekundarnega strahu pa je sodišče upoštevalo običajen strah in tožničino zaskrbljenost. Druge zatrjevane psihične težave je sodišče pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica je bila že od samega začetka seznanjena z možnostjo operacije, pri čemer tekom zdravljenja ni bilo predvidenih možnosti za večje zaplete, zaradi česar bi bila tožnica lahko upravičeno v strahu za izid zdravljenja. Prav tako je odškodnina za dosojeni strah odmerjena skladno s podobnimi primeri, še posebej upoštevajoč nastanek bolečinskega sindroma (Sudecove atrofije) pri določanju intenzitete in stopnje strahu za izid zdravljenja.³

9. Pravilna je tudi odločitev glede določitve pravdnih stroškov, skladno s katero je sodišče prve stopnje sledilo pravilu določanju pravdnih stroškov glede na uspeh ter prisodilo toženi stranki plačilo stroškov v razmerju 81 %. Sodišče pri upoštevanju odškodnine sledi uspehu strank,⁴ pri čemer je uspeh določen celostno. Delitev na uspeh po temelju in po višini se uporablja le izjemoma, in sicer v primerih, ko je ugotavljanje temelja za odškodninsko odgovornost zahtevno in dolgotrajno, kar povzroči znatnejše stroškovne posledice. V tem primeru je že tekom postopka tožena stranka odgovornost za škodo priznala takoj, ko je bil temelj za odškodninsko odgovornosti po mnenju izvedenca za varnost pri delu nedvomno in jasno podan, posledično pa tožena stranka ni povzročala dodatnih stroškov tega postopka. Sodišče je tako pravilno odločilo o stroških glede na uspeh po višini, saj zaradi opisanega ravnanja tožene stranke ne gre za primer, ki bi upravičeval uporabo izjeme.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.
² Dosojena odškodnina je primerljiva z dosojenimi odškodninami v višini 22 do 25 povprečnih mesečnih plač. V primerih višje odškodnine je prišlo do hujših poškodb ter posledic kot pri tožnici. Pritožbeno sodišče ponuja v primerjavo primer št. XI/28 na strani 1089, ko je oškodovanec prejel za odškodnino 23 povprečnih plač. Vir: Alenka Berger Škrk, GV Založba, Ljubljana, 2010.
³ Dodeljena odškodnina za strah v višini 80.000,00 SIT (333,83 EUR) za strah, ki vključuje zaskrbljenost za izid zdravljenja zaradi razvoja simptomatike Sudecovega sindroma. Alenka Berger Škrk, GV Založba, Ljubljana, 2010, primer št XI/26, str. 1088.
⁴ 154. člen Zakona o pravdnem postopku ZPP

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1889/2017
• VSL Sodba I Cp 2887/2017
• VSK Sodba I Cp 612/2018