VSL Sodba I Cp 1504/2019

Jedro

Čeprav ni bila sklenjena pisna pogodba o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, je prišlo do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, objekt zgradil in ga dejansko uporabljal. Na podlagi ZLNDL se je nato pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna toženki povrniti 366 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine ID znak parcela 0000 419/18, k. o. 0000 ..., parcela 419/18. Toženki je naložilo, da je tožnici dolžna povrniti njene pravdne stroške v višini 1.503 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (ZPZS) ne predstavlja ustrezne materialne podlage za odločitev, saj se sklicuje na zvezni zakon. Poleg tega za prenos zemljišča ali stavbe v uporabo zahteva pisno pogodbo in te kogentne določbe sodna praksa ne more preseči. Kadar je zemljišče preneseno z odločbo okrajnega odbora, bi se ta morala glasiti na posameznika. Izdano gradbeno oziroma lokacijsko dovoljenje lahko le implicira obstoj pravice gradnje oziroma uporabe, vendar mora tožena stranka njen obstoj še vedno dokazati. Ker se sodišče do teh navedb v sodbi ni opredelilo, razlogi o odločilnih dejstvih niso podani. Ne strinja se s sklicevanjem sodišča prve stopnje na odločbo II Ips 18/2015, saj gre za drugačno dejansko stanje, ki obravnava prenos pravice uporabe med dvema družbeno političnima osebama. Glede na takrat veljavne predpise se je pravica uporabe vedno prenašala s sklenitvijo pogodbe in za določeno plačilo. Tožnica ni predložila dokazil o plačilu izgradnje sporne garaže, dejstvo, da je njen pravdni prednik naveden na seznamu investitorjev, pa še ne pomeni, da je gradnjo garaže plačala. Izpisek GURS, na katerega se sodišče sklicuje, ne povzema zemljiškoknjižnega stanja in ni relevanten. V nadaljevanju pritožbe izpodbija odločitev glede dobre vere v zvezi s priposestvovanjem in časovni okvir gradnje garaže. Ob tem graja dokazno oceno sodišča, da naj bi se gradnja pričela že v letu 1961. Meni, da ni bilo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku tudi zato, ker iz odločbe OLO X z 10. 2. 1961 izhaja, da po preteku dveh let zazidalni podatki v njej izgubijo veljavnost. Predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala pritožbene navedbe.

4. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je pravni prednik tožnice v času družbene lastnine pridobil pravico uporabe na nepremičnini 419/18, k. o. ... (v naravi gre za garažo, v nizu garaž ob R. cesti), ki se je v letu 1997 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) transformirala v lastninsko pravico, tožnica pa je to garažo podedovala. Ob tem je izhajalo iz naslednjih pravnorelevantnih dejstev, ki jih toženka v pritožbi ne izpodbija:

- toženkin pravni prednik je z odločbama Okrajnega ljudskega odbora X št. 08/2 - ROA - 19/2 z 10. 2. 1961 in 07/7 - ROA - 34/3-61 s 16. 10. 1961 odobril uporabo zemljišča, med drugim tudi za izgradnjo garaž ob R. cesti;

- v zemljiški knjigi je pri nepremičnini ID znak 0000 419/18 parcela 419/18, k. o. 0000 ..., ki v naravi predstavlja garažo, na parceli 419/18 še vedno vpisana družbena lastnina v korist občine X in na njej vse od leta 1958 vknjižena pravica uporabe v korist pravne prednice toženke;

- na sporni nepremičnini stoji garaža iz niza garaž ob R. cesti, ki so bile zgrajene izključno s sredstvi investitorjev, poimensko navedenih v posebnem seznamu;

- pravni prednik tožnice L. K. je bil eden od investitorjev, ki je garažo zgradil, jo imel v posesti ter uporabljal brez kakršnegakoli nasprotovanja pravnih prednikov toženke, skladno z njenim namenom.

5. Ob takšni dejanski podlagi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravni prednik postal imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini. Po določilih 43. do 46. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (ZPZS) je bilo mogoče prenesti pravico uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal Okrajni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta, na način, da so se zemljišča uporabljala za potrebe tega objekta. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta prej omenjeni odločbi Občinskega ljudskega odbora predstavljali odločbi, s katerima je pravni prednik toženki dovolil gradnjo na spornem zemljišču. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na določilo 9. člena o pisnosti pogodbe o prenosu zemljišča ali stavbe, saj je bila pravica za gradnjo v konkretnem primeru podeljena z odločbo. Čeprav torej ni bila sklenjena pisna pogodba o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, je prišlo do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, objekt zgradil in ga dejansko uporabljal. O tem je sodišče prve stopnje navedlo zadostne razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Ni zanemarljiva niti dodatna ugotovitev sodišča, da je o večjem številu garaž iz omenjenega niza bilo že pravnomočno razsojeno in tožbenim zahtevkom tožnikov ugodeno, pri čemer so sodišča omenjeni odločbi pravne prednice toženke iz leta 1961 skozi prizmo tedanjih predpisov in v kontekstu družbene lastnine štela kot ustrezno podlago za pridobitev pravice uporabe ne glede na to, da kasneje niso bili izdani konkretnejši pravni akti oziroma dovoljenja¹.

6. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je dokazno breme za izkaz pravice uporabe na strani tožnice in da pravni akti, s katerimi je bila odobrena uporaba zemljišča za gradnjo garaže, še ne dokazujejo same pravice uporabe, temveč jo zgolj implicirajo. Vendar je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da je prav na podlagi teh aktov in seznama investitorjev pravni prednik tožnice garažo zgradil in jo najmanj od leta 1964 ves čas uporablja ob seznanjenosti in vedenju pravnega prednika toženke, ki temu ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica dokaznemu bremenu za pridobitev pravice uporabe zadostila.

7. Sodišče se je na odločbo VSRS II Ips 18/2015 sklicevalo pri razlagi odstopa od splošnega pravila, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe. Upoštevalo je stališče Vrhovnega sodišča RS, da je pomembno tudi, kdo so bili izdajatelji upravnih aktov in če so to bili organi občine, torej subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe, ti akti lahko predstavljajo izjavno voljno ravnanje. Pri tem ni pravno relevantno, kdo je bila nasprotna stranka, kot v pritožbi zmotno prikazuje toženka, in tudi ne drži, da sodišče ne bi navedlo razlogov glede uporabe odločbe II Ips 18/2015, saj so ti jasno opisani v 20. točki sodbe.

8. Obvestila GURS z 22. 10. 2010 o tem, da je kot lastnica garaže navedena tožnica, sodišče ni štelo kot odločilnega pri ugotavljanju pravice uporabe in kasnejše pridobitve lastninske pravice, temveč ga je ocenjevalo v luči identifikacije garaže in verjetnosti trditev, da je to ves čas skupaj s pravnim prednikom uporabljala tožnica.

9. Sodišče prve stopnje je v 14. točki sodbe ugotovilo, da je pravni prednik tožnice garažo uporabljal sam vsaj od leta 1964, pri čemer naj bi se gradnja začela v letu 1961. Da so bile garaže nedvomno že v uporabi od leta 1964 izkazuje tudi naznanilni list (priloga A 9), iz katerega izhaja parcelacija in kot kultura oziroma razred navedena garaža tudi za parcelo tožnice. Sicer pa točen datum izgradnje garaže za odločitev niti ni pomemben, saj zapis v odločbi z 10. 2. 1961, ki ga izpostavlja pritožba, da zazidalni podatki izgubijo veljavnost po preteku dveh let, ne pomeni preklica soglasja za gradnjo.

10. Ker je sodišče prve stopnje glede na opisano dejansko podlago pravilno zaključilo, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na sporni nepremičnini, se je ta na podlagi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Dodatna pravna podlaga, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo s priposestvovanjem, glede na navedeno ni relevantna, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki grajajo dobrovernost in nastop posesti tožnice, ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevajoč določila Odvetniške tarife. Tožnici je priznalo 500 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar povečano za davek na dodano vrednost znaša 366 EUR. Ta znesek je toženka dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbe VSL I Cp 1936/2017, I Cp 3062/2015, I Cp 1718/2019 in I Cp 2513/2018.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2131/2019
• VSL sklep I Cp 218/2012
• VSL sodba II Cp 4050/2010