VSL Sodba I Cp 1129/2019

Jedro

Tožnik mora natančno navesti vsa dejstva, ki substancirajo tožbeni zahtevek in so nujna za sklepčnost tožbe. Tožnica bi zato morala opredeliti za vsak vtoževani obratovalni strošek, po kakšnih ključih oziroma merilih ali kriterijih se stroški delijo na posamezne postavke ter na posamezne zavezance, na kakšen način so bili posamezni stroški obračunani znotraj posameznega odjemnega mesta ter po katerih ključih so bili ti stroški obračunani za toženko in kako, za svoje obračune pa bi morala tudi predložiti ustrezne dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 113922/2017 z dne 30. 11. 2017 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek, tožnici pa je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 454,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče uporabilo v delu zahtevka pravo pravno podlago, a jo je napačno presodilo. Prvo sodišče je spregledalo, da tožnica etažnim lastnikom obračunava različne vrste skupnih stroškov, ti pa se glede na vrsto delijo na različne načine. Na podlagi 25. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb se deli le manjši del nekaterih izstavljenih računov, in sicer le tisti del, ki se nanaša na obračun iz naslova priključne moči. Tožnica je v svoji pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2018 podrobno pojasnila razdelitev stroškov med etažne lastnike. Pravna podlaga za delitev stroškov iz naslova ogrevanja prostorov je glede porabe tudi v določbah Energetskega zakona. Na njegovi podlagi so bili izdani posamezni pravilniki o obračunu stroškov. Dejansko porabo odčitava in deli med posamezne etažne lastnike pooblaščeni izvajalec delitve, ki je neodvisen, saj ni v pogodbenem razmerju niti z upravnikom, niti z dobaviteljem. Dobavitelj je dolžan izvajati obračun v skladu s podatki, ki jih sporoči pooblaščeni izvajalec delitve. Način obračunavanja skupnih stroškov porabe tople sanitarne vode ureja Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, v skladu s tem pa je tožnica podala konkretne navedbe v svoji prvi pripravljalni vlogi. V skladu z navedenim pravilnikom so bili obračunani tudi skupni stroški priključne moči. Prvo sodišče ni upoštevalo obrazloženih trditev tožnice. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni predložila računa za Ulico 7 v zvezi z obračunom stroškov iz naslova izgradnje toplotne postaje. Tožnica je za dokazovanje različnih dejstev predlagala tudi zaslišanje posameznih prič, sodišče pa tem dokaznim predlogom ni ugodilo. Tožnica v nadaljevanju pojasnjuje, kako so določeni deleži za delitev skupnih stroškov iz naslova finančnega najema. Prvo sodišče v nasprotju s podatki spisa ugotavlja, da naj bi tožnica ne navajala nobenih trditev o merilih oziroma spremenljivkah. V svoji vlogi z dne 27. 3. 2018 je tožnica pri nekaterih računih specifično obrazložila posamezne ključe delitev. S svojimi navedbami je zadostila trditvenemu bremenu. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je medsebojna delitev stroškov v pristojnosti etažnih lastnikov, kar je v sferi toženke, tožnica pa kot tretji lahko zahteva podatke zgolj od upravnika. V tem smislu ima tožnica omejeno možnost podajanja tožbenih navedb. Notranja razmerja med posameznimi etažnimi lastniki ji niso poznana in lahko pridobi podatke le od upravnika, to pa le v okviru in obsegu možnosti, ki jih daje določba 71. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Tožena stranka bi morala v primeru nasprotovanja tožbenemu zahtevku ugovarjati bolj precizno ter postaviti določne trditve in predlagati dokaze o tem, kolikšen naj bi bil njen delež stroškov. V tem primeru bi lahko potem tožnica od upravnika terjala konkretna dejstva in dokaze, ki bi jih lahko uporabila zoper toženko.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je presodilo, da tožnica ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP). V sodbi je navedlo za svoje stališče jasne in izčrpne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijane odločitve, pri čemer pritožbeno sodišče glede bistvenih okoliščin poudarja naslednje.

6. Tožnik mora natančno navesti vsa dejstva, ki substancirajo tožbeni zahtevek in so nujna za sklepčnost tožbe. Tožnica bi zato morala opredeliti za vsak vtoževani obratovalni strošek, po kakšnih ključih oziroma merilih ali kriterijih se stroški delijo na posamezne postavke ter na posamezne zavezance, na kakšen način so bili posamezni stroški obračunani znotraj posameznega odjemnega mesta ter po katerih ključih so bili ti stroški obračunani za toženko in kako, za svoje obračune pa bi morala tožnica predložiti ustrezne dokaze. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnica ni tako ravnala, kar pomeni, da ni ustrezno obrazložila vtoževane terjatve in jo dokazala, saj tožnica ob tem, da ni pojasnila izračuna vtoževanih zneskov, tudi ni predložila dokaznih listin, ki bi utemeljevale njihovo višino. Glede na podano trditveno podlago ni bilo mogoče preveriti utemeljenosti višine vtoževanih zneskov.

7. Tožničino sklicevanje na tabele na straneh 8, 9 in 10 pripravljalne vloge z dne 27. 3. 2018 je neutemeljeno že zato, ker ni pojasnila niti "različnih ključev delitve" za razbitje računov na porabo in priključno moč. Enako velja tudi za tabelo na strani 7 te vloge, saj je tožnica navedla le odstotke, zanje pa ni pojasnila, kako oziroma po katerih merilih jih je izračunala. Tožnica se ne more sklicevati niti na podatke, ki ji jih posreduje X. d. o. o., saj bi morala sama pojasniti, kako je izračunan toženkin delež stroškov ogrevanja. Kolikor tožnica z navedbami v II., III. in IV. točki pritožbe dopolnjuje trditveno podlago, so te navedbe neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Določba drugega odstavka 71. člena SZ-1 je jasna: tožnici daje podlago, da od upravnika zahteva predložitev vseh podatkov, ki jih potrebuje za sestavo sklepčne tožbe. Trditveno in dokazno breme za svoj zahtevek nosi tožnica in ga ne more niti deloma prevaliti na toženko, kar tožnica smiselno uveljavlja v pritožbi.

8. Ker nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka, je prvo sodišče lahko izdalo sodbo brez naroka (drugi odstavek 454. člena ZPP), zaradi česar ni bilo dolžno zaslišati predlaganih prič. Zato ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo z materialnimi stroški in DDV, odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 587/2015
• VSL Sodba II Cpg 446/2017
• VSL sodba II Cp 1344/2013