VSL Sklep IV Cp 1604/2019

Jedro

Pri presoji, kakšna ureditev stikov z nerezidenčnim staršem je v otrokovo korist, je pomembna tudi okoliščina, zakaj otrok odklanja stike in ali starš, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, preprečuje oziroma ovira stike otroka z drugim staršem. Ni dvoma, da je treba način in obseg izvajanja stikov med A. in očetom spremeniti, vendar pa ne tako, da bi bilo njihovo izvajanje odvisno od želje A. Glede na materino indoktrinacijo in odtujevanje A. od očeta, kar je ob podrejenosti A. materi in močni navezanosti nanjo vodilo do A.-jinega odklanjanja stikov z očetom, pri čemer A. v ničemer ni ogrožena od očeta, je treba pri ureditvi stikov izhajati iz dolgoročne koristi A., kamor sodijo tudi stiki z očetom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Sodna poravnava Okrožnega sodišča v Ljubljani N 399/2015 z dne 15. 12. 2015 se glede ureditve stikov med mld. A. A. in nasprotnim udeležencem – očetom B. A. spremeni tako, da stiki med njima potekajo vsak torek od 14.00 do 15.00 ure v prostorih ali zunaj prostorov CSD X, ob sodelovanju strokovnega delavca tega centra, ki je dolžan nuditi mld. A. in nasprotnemu udeležencu potrebno strokovno pomoč pri izvedbi stikov.

Predlagateljica je dolžna poskrbeti za prevoz mld. A. na stik in s stika.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom spremenilo sodno poravnavo z dne 15. 12. 2015 o ureditvi stikov tako, da se do nadaljnjega stiki med nasprotnim udeležencem in hčerko A. izvršujejo v skladu z željami mld. A. A. (I. točka). Kar je predlagateljica zahtevala drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka). Zavrnilo je tudi predlog nasprotnega udeleženca, da se A. namesti v rejniško družino (III. točka). Odločilo je še, da udeleženca nosita svoje stroške postopka (IV. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec, ki v laični pritožbi posebej ne navaja pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se A. namesti v rejniško družino, stiki med otrokom in očetom naj se v obdobju enega meseca izvajajo na CSD, kasneje pa naj se postopoma povečujejo in izvajajo normalno. Čeprav nasprotni udeleženec navaja, da sklep izpodbija v celoti, je iz pritožbe razvidno, da sklepa ne izpodbija v II. točki izreka (kar je razumljivo, saj za ta del ne bi imel pravnega interesa za pritožbo). Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni v korist A. Tudi izvedenec je podal mnenje, da stiki morajo potekati. Sodišče bi moralo gledati na otrokove koristi, ne pa upoštevati njegove želje. Izvedenec je povedal, da so stiki A. z očetom v njeno dolgoročno korist. Predlagateljica A. ne dovoli stikov z očetom in jo od njega odtujuje. S preprečevanjem stikov zavestno škoduje otroku. Sodišče bi moralo dodatno zaslišati izvedenca, njegovo mnenje z dne 26. 4. 2019 pa popolnoma ignorira. V njem izvedenec ugotavlja, da se je med otrokom in očetom začel vzpostavljati pozitiven odnos ter da se je oče primerno vključil ter trudil vzpostaviti stike z A. Predlagateljica se je požvižgala na vse: nikoli ni sporočila, da stik odpade in zakaj, poleg tega ni predložila zdravniških potrdil, ki bi dokazovali, da A. na stike ni zaradi morebitne bolezni. Izvedenec ugotavlja stopnjevanje odtujitvene dinamike pri predlagateljici. Izvedenec je podal mnenje, da stiki morajo potekati, saj se je pokazalo, da se A. lahko naveže na očeta. Sodišča sploh ni zanimalo, da je predlagateljica tista, ki negativno vpliva na otroka ter ruši odnose med njim in očetom. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na zadnja stika med A. in očetom pri svoji ugotovitvi, da se A. na stikih ne počuti dobro, pri čemer spregleda, da tri mesece stikov sploh ni bilo zaradi predlagateljičinega odtujevanja A. od očeta. Na stiku 11. 6. 2019 je A. sprva ignorirala očeta, kasneje pa je bila strpnejša, ko se je pogovor razvijal. Mnenje strokovne delavke CSD je, da A. potrebuje čas za navezavo stika z očetom. Predlagateljica že vsa leta preprečuje stike, otroka pa na stike tudi ne pripravi. Ker predlagateljica še naprej odtujuje otroka, je treba sprejeti radikalnejšo odločitev in sicer, da se A. namesti v rejniško družino.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Nasprotni udeleženec se neutemeljeno zavzema za namestitev A. v rejniško družino. Izvedenka C. C. v izvedenskem mnenju ni prepričljivo pojasnila, zakaj naj bi bila v največjo korist A. njena namestitev v rejniško družino. Tega ni storila niti, ko je bila zaslišana, pri čemer je od takšnega stališča dejansko tudi odstopila, saj je med drugim izpovedala, da A. lahko ostane tudi v dosedanjem okolju (pri materi), da A. ne želi stran od matere in svojega okolja ter da bo A. nekako manj obremenjena, če ji ne bo treba v rejniško družino. Izvedenec dr. D. D. je v tem pogledu izpostavil, da bi bilo za A. zelo stresno, če bi morala stran od matere ter da ji nikakor ne bi bilo v korist, če bi se A. odvzelo iz njenega okolja. Že iz teh razlogov izhaja, da namestitev A. v rejniško družino ni prišla v poštev in je zato izpodbijana odločitev v III. točki sklepa pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da stiki z očetom A. niso v korist, ker jo čezmerno obremenjujejo. Kot je smiselno razbrati iz razlogov izpodbijanega sklepa, je pri svoji odločitvi o spremembi načina izvajanja stikov (I. točka sklepa) kljub ugotovitvam izvedenca D. D. sledilo predvsem mnenju Centra za socialno delo X (v nadaljevanju CSD), podanem že 17. 2. 2017 in 11. 5. 2017 (ki v času odločanja ni več aktualno), da stiki z očetom niso v korist A. ter da naj se upošteva želja A., da se stiki z očetom izvajajo le na njeno pobudo.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev o spremembi načina izvajanja stikov (da se stiki med A. in očetom izvajajo v skladu z A. željami) materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo pomen ugotovitev izvedenca D. D. Slednji je v primerjavi z izvedenko C. C. celoviteje, bolj poglobljeno in prepričljivejše odgovoril na odločilna vprašanja v tej zadevi. Zato ima njegovo izvedensko mnenje z dopolnitvijo in izpovedbo z vidika presoje pravilnosti strokovnih ugotovitev bistveno večjo težo od mnenja izvedenke C. C. Podobno velja tudi za presojo ugotovitev izvedenca D. D. v primerjavi z mnenjem CSD, saj že po naravi stvari izvedenec razpolaga z večjim strokovnim znanjem kot delavci centrov za socialno delo, poleg tega pa njegovo mnenje ni zgolj rezultat pogovorov s preiskovanci, ampak tudi uporabljenih psihodiagnostičnih sredstev oziroma drugih metod izvedenskega dela, česar delavci centrov za socialno delo ne izvajajo.

8. Pri presoji, kakšna ureditev stikov z nerezidenčnim staršem je v otrokovo korist, je pomembna tudi okoliščina, zakaj otrok odklanja stike in ali starš, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, preprečuje oziroma ovira stike otroka z drugim staršem. Izvedenec D. D. je med drugim ugotovil, da je A. nagnjena k pretiravanju, da je močno navezana na mater, ki je pretirano zaščitniška do A., da je pri A. prisoten proces odtujevanja od očeta s strani matere, da je pri materi prišlo do oviranja stikov med A. in očetom ter da se mama ne trudi s pripravo A. na stike. Ugotovil je tudi, da stiki kratkoročno A. niso v korist, ker bi glede na njeno visoko stopnjo zavračanja in odtujenosti verjetno doživljala stisko, kar pa ni razlog, da z očetom ne sme imeti stikov, pri čemer je A. dolgoročno v korist, da z očetom gradi svoj lastni odnos, ki ni kontaminiran s stališči A. ne okolice (očitno je izvedenec pri tem meril na materin vpliv). Izvedenec je v osnovnem mnenju pojasnil, da je glede na visoko stopnjo odtujenosti med A. in očetom potrebno postopno vzpostaviti odnos (stiki se dalj časa niso izvrševali), kar bi se lahko izvajalo v okviru strokovne ustanove, katere okolje bi omogočilo boljšo strukturo stikov in njihovo spremljanje s strani strokovnih oseb. Pri tem je poudaril, da v tem kontekstu ne gre za stike pod nadzorom (iz dejanskih ugotovitev izhaja, da A. s strani očeta ni ogrožena). S pomočjo strokovne osebe bi se stiki med A. in očetom lahko ponovno vzpostavili, pri čemer je izvedenec predlagal začetno izvajanje stikov dvakrat mesečno v trajanju do ene ure, ob korektnem poteku stikov pa bi se po njegovem mnenju frekvenca stikov po nekaj mesecih povečala na tedensko osnovo. Na zaslišanju 1. 6. 2018 je izvedenec tudi izpostavil, da je vredno vztrajati pri stikih A. z očetom ob strokovni podpori CSD, še zlasti, ker so stiki v obdobju adolescence (v katerem je tudi A.) pomembni za otrokov razvoj.

9. Sodišče prve stopnje je temu sledilo in s sklepom z dne 11. 6. 2018 izdalo začasno odredbo o stikih med A. in očetom vsak drugi in četrti torek v mesecu od 14.00 do 15.00 ure v okviru CSD v prisotnosti strokovnega delavca centra (ni šlo za stike pod nadzorom, ampak za stike ob strokovni pomoči CSD; prim. šesti odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Stiki so se pričeli izvajati 26. 6. 2018. Iz poročil CSD o poteku stikov je izvedenec v dopolnitvi mnenja povzel, da so stiki pokazali napredek v odnosu med A. in očetom; oče je izkazal korektne in z A. usklajene oblike vedenja, A. se je na to odzvala pozitivno, oče je izkazal empatijo in uvidevnost do A., ki je izkazala manj znakov odtujitve od očeta ter manj odpora do njega, temu pa je zlasti pripomogla nesovražna komunikacija med staršema, kateri je bila priča A. Izvedenec je ocenil, da bosta A. in oče lažje in hitreje razvila medsebojni odnos, če bosta imela več priložnosti, zato je predlagal, da stiki ob strokovni podpori CSD potekajo vsak teden. Sodišče prve stopnje je sledilo tudi temu predlogu izvedenca in s sklepom z dne 14. 11. 2018 spremenilo prejšnji sklep o začasni odredbi glede frekvence stikov tako, da jih je začasno določilo vsak torek od 14.00 do 15.00 ure, brez posebne časovne omejitve kot pri prvem sklepu. Ob robu pritožbeno sodišče še dodaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje v njegovem dopisu udeležencema 2. 7. 2019, da je izpodbijani sklep „derogiral“ sklep o začasni odredbi z dne 11. 6. 2018, v zvezi s sklepom z dne 14. 11. 2018, saj je začasna odredba veljala do pravnomočnosti končnega sklepa v zadevi.

10. Na naroku 21. 11. 2018 je izvedenec ob ponovnem zaslišanju še pojasnil, da se dinamika stikov sicer spreminja, da je A. včasih dobro razpoložena, včasih pa odklonilna, v osnovi pa iz poročil CSD vidi nekakšno pozitivno krivuljo v smislu zbliževanja A. in očeta. Stiki so še vedno lažje izvedljivi v strukturiranem okolju s tretjo osebo (na CSD s strokovnim delavcem), pri čemer ne gre za nadzorovane stike, ker otrok ni ogrožen, ampak za to, da je prisotna visoka stopnja odtujenosti A. do očeta, zaradi česar je še vedno potrebna strokovna podpora delavca CSD. Ocenil je, da stvari dobro kažejo, glede na celotno problematiko pa ponovno opozoril na postopnost pri nadaljnjem izvajanju in razvoju stikov. Sodišče prve stopnje je na tem naroku sklenilo, da bo v skladu z navodili izvedenca spremljalo izvajanje stikov po začasni odredbi še naslednje tri mesece.

11. V nadaljevanju izvajanja stikov CSD ni ugotovil bistvenih sprememb oziroma napredka, zadnji stik pa je bil izveden 19. 2. 2019. CSD je zaznaval zadržanost A. in njeno neodzivnost na očetove pobude, da na stikih manj sodeluje in da je odklonilna do očeta. Po 19. 2. 2019 je bilo izvajanje stikov prekinjeno do 4. 6. 2019. A. v tem obdobju ni bilo več na stik (oče je redno prihajal, parkrat je zaradi svoje bolezni oziroma bolezni v svoji družini pravočasno odpovedal stik), mati odsotnosti A. ni sporočala CSD in je ni opravičevala. Občasno se je predlagateljica zgolj izgovorila na svoje poporodne težave (9. 1. 2019 je rodila sina), kar z (ne)izvajanjem stikov A. z očetom ni imelo nobene povezave. CSD je v poročilu 17. 4. 2019 ponovno opozoril na močno indoktriniranost A. s strani matere, izvedenec D. D. pa je v novi dopolnitvi mnenja 29. 4. 2019 opozoril, da je po začetnem napredku v odnosu med A. in očetom A. bila ponovno izpostavljena vplivom odtujevanja (s strani matere, verjetno pa tudi njenega partnerja), zaradi česar je A. ponovno postala odklonilna do očeta. Oče se je po ugotovitvah CSD na stikih ustrezno vključil in se na primeren način trudil vzpostaviti stik z A. (kar po oceni pritožbenega sodišča kaže, da je v primerjavi s preteklim obdobjem izboljšal svoje ravnanje v starševski vlogi ter da zna prisluhniti A. in tudi postaviti njene koristi pred lastni interes). Izvedenec prepoznava v ravnanju matere čustveno manipuliranje z A. in njeno odtujevanje od očeta. Mati ne želi, da bi imela A. stike z očetom. Izvedenec ugotavlja, da gre pri materi za pomembno stopnjevanje odtujitvene dinamike. Kljub vsem težavam (ki so po presoji pritožbenega sodišča očitno posledica materinega neodgovornega ravnanja, ki je v popolnem nasprotju s koristmi A.) izvedenec meni, da stiki med A. in očetom morajo potekati, saj se je pokazalo, da se A. lahko naveže na očeta in da oče zmore izpeljati naporen proces vzpostavljanja stika z visoko odtujenim otrokom. Glede na vse težave (ki izvirajo iz materinega stopnjevanega odtujevanja otroka od očeta) izvedenec smiselnega mnenja glede oblike nadaljnjih izvajanj stikov med A. in očetom sicer ni mogel podati.

12. Po zadnjem stiku 19. 2. 2019 je bil naslednji stik izveden 4. 6. 2019. Glede na nekajmesečno prekinitev stikov je razumljivo, da na tem stiku ni bilo mogoče pričakovati premika v odnosu med A. in očetom, kar je razvidno tudi iz poročila CSD. A. je bila zadržana in nesodelujoča. Na naslednjem stiku 11. 6. 2019 je bil viden napredek. A. je bila najprej zelo zadržana, nato pa je vzdušje postalo bolj sproščeno, A. se je vključevala v pogovor in postajala strpnejša do očeta. Glede na teme pogovorov med stikom je A. postajala pozornejša do vsebine očetovega pripovedovanja, oče pa je ves čas stika izkazoval zavzetost in pozornost do A. CSD je (spet) ocenil, da A. potrebuje čas, da bi navezala stik z očetom. Pozitivno vzdušje na stiku s pogovori o različnih temah bi lahko vplivalo, da se bo odnos A. z očetom začel spreminjati, pri čemer je CSD vnovič opozoril na potrpežljivost in postopnost v razvoju stikov.

13. Glede na povedano ni dvoma, da je treba način in obseg izvajanja stikov med A. in očetom, kot je to bilo dogovorjeno v sodni poravnavi z dne 15. 12. 2015, spremeniti, vendar pa ne tako, da bi bilo njihovo izvajanje odvisno od želje A., kot je odločilo sodišče prve stopnje. Glede na materino indoktrinacijo in odtujevanje hčerke od očeta, kar je ob podrejenosti A. materi in močni navezanosti nanjo vodilo do A.-jinega odklanjanja stikov z očetom, pri čemer A. v ničemer ni ogrožena od očeta, ki je v opisanem obdobju izkazal tudi občuten napredek v odnosu do A., pritožbeno sodišče soglaša z izvedencem, da je treba pri ureditvi stikov izhajati iz dolgoročne koristi A., kamor po vsem povedanem sodijo tudi stiki z očetom. Realno je pričakovati, da se bo A. v obdobju intenzivnejšega osamosvajanja, v katerem se nahaja (v marcu 2020 bo stara 13 let), postopoma osvobajala pretirane navezanosti na mater in njenega vpliva (indoktrinacije), kar bo sčasoma pozitivno vplivalo tudi na njen odnos z očetom. Z vidika zagotavljanja dolgoročne koristi A. je potrebno vztrajati pri kontinuiteti in graditvi odnosa med njo in očetom, zato je v tej situaciji (ko izvedenec D. D. ni ugotovil boljše rešitve) po presoji pritožbenega sodišča edina možnost oziroma najprimernejša oblika stikov ta, da se tako zasnovani stiki, kot so bili urejeni z začasno odredbo in njeno spremembo, nadaljujejo še naprej. Temu v prid govori tudi potek stika 11. 6. 2019, s tendenco, da se bo A. z odraščanjem in ob strokovni podpori oziroma pomoči CSD (v prvi vrsti njej) postopoma osvobodila materine indoktrinacije. Kot že rečeno, ne gre za stike pod nadzorom, ampak za stike ob strokovni pomoči CSD v skladu s šestim odstavkom 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (enako določa peti odstavek 141. člena Družinskega zakonika). Glede na okoliščine je razumljivo, da je takšna ureditev stikov prehodnega značaja. Kako dolga bo, v tem trenutku ni mogoče vedeti. Čas oziroma razvoj stikov bo pokazal, kdaj jih bo mogoče ponovno spremeniti in urediti v trdnejši obliki.

14. Ker mati odtujuje A. od očeta, kar je otroku v škodo, ni mogoče pritrditi stališču, da A. v takšni situaciji v svojem razvoju normalno napreduje. Zaradi zagotavljanja uspešnega osebnostnega razvoja A. ni mogoče tolerirati materinega škodljivega ravnanja in izvajanja stikov prepustiti željam A., ki bi bile očitno rezultat materine indoktrinacije in odtujevanja otroka od očeta. Pomembno je tudi, da A. po opažanjih strokovnjakov nima negativnih čustev do očeta. Čeprav je pod močnim vplivom matere in je po tej strani stik z očetom lahko zanjo tudi obremenjujoč (kar se kaže v njeni napetosti, nesproščenosti, zadržanosti, vendar pa ni bilo ugotovljeno, da bi stiki ogrožujoče vplivali na duševni razvoj A.), je to po drugi strani neprimerljivo s škodo, ki nastaja A. zaradi neurejenega odnosa z očetom, ta škoda pa bi bila težko popravljiva, gledano z vidika dolgoročne koristi A., kateri je treba v teh okoliščinah dati prednost.

15. Pritožba zoper stroškovni del odločitve je neobrazložena, v okviru uradnega preizkusa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da udeleženca krijeta svoje stroške postopka.

16. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 94/2021
• VSL Sklep IV Cp 1220/2022
• VSM Sklep III Cp 589/2023