VSL Sklep I Cp 25/2020

Jedro

Kontrola skrbnika nad izvajanjem in plačevanjem varstva je brez dvoma potrebna in dobrodošla, in je tudi skrbnikova pravica, da v sodnih postopkih uveljavlja pravno varstvo svoje varovanke, vendar pa skrbnikovo ravnanje, ko odklanja vsakršno plačilo oskrbnine, ni ustrezno in lahko ogrozi varovankine pravice in koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nasprotnega udeleženca B. A. razrešilo dolžnosti stalnega skrbnika varovanki A. A. (I. točka izreka) in ji določilo novega skrbnika CSD X, po pooblaščenem strokovnem sodelavcu (III. točka izreka). B. A. je naložilo, da mora v roku 15 dni novo imenovanemu skrbniku predložiti končno poročilo o svojem delu in račun o upravljanju premoženja ter izročiti premoženje v upravljanje (II. točka izreka). Novo imenovani skrbnik zastopa nasprotno udeleženko – varovanko A. A., kot da je oseba, ki še ni dopolnila 15 let (IV. točka izreka).

2. Nasprotni udeleženec B. A. vlaga pritožbo po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. Pritožnik navaja, da je ves čas skrbno, vestno in brezplačno opravljal skrbniške obveznosti v korist varovanke. Ni bil malomaren in svojih pravic ni zlorabljal, s svojim delom pa tudi ni ogrožal varovankinih koristi, kar bi bila podlaga za razrešitev po prvem odstavku 254. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Za varovanko ni koristneje, da zanjo namesto brata skrbi nekdo drug, sploh ne CSD. Naloga skrbnika je, da varuje premoženje in koristi varovanke. Skladno s tem se je nasprotni udeleženec uprl neupravičenemu zaračunavanju storitev institucionalnega varstva, saj meni, da VDC obračunava storitve oskrbe na netransparenten način, tako da se plačuje nekaj, kar varovanka ni dolžna plačevati, oziroma vsaj ne v vtoževani višini. Deloval je v dobrobit varovanke. Spor P 81/2019 še ni končan in se ne ve, kako bo odločeno, sodišče pa dela zaključke brez izvedenega dokaznega postopka. Konec leta 2017 oziroma v začetku leta 2018, ko se je varovanka zaradi poškodbe nekaj mesecev zdravila v bolnišnični oskrbi, se je pokazalo neupravičeno zaračunavanje storitev varovanki, saj ji je VDC obračunaval polno ceno. Kljub temu, da je bil VDC objektivno odgovoren za poškodbo, ni bil pripravljen na noben dogovor o plačilu odškodnine. Odškodnina bi se lahko pobotala s tistim, kar mora varovanka plačati za varstvo. Glede višine oskrbe za leto 2018 je v teku tudi spor pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višina je sporna iz razloga poslabšanega zdravstvenega sanja varovanke zaradi poškodbe. Ni mogoče slediti stališču prvega sodišča, da bi bilo dejansko v škodo varovanke, če bi ta plačevala manj, ker bi potem bilo zaradi oprostitve občinsko doplačilo večje. Dejstvo je, da bi občinska obremenitev premoženja varovanke zadela njene pravne naslednike, ne pa varovanke same. Iz podatkov pravdnega spisa izhaja, da se je skrbnik večkrat obrnil na VDC, da bi prejel račune in vpogedal v to, kaj dejansko zaračunavajo in da bi se z njimi pogovoril, a neuspešno. Pritožnik je CSD predstavil problematiko neplačila oskrbnine. Za pomoč se je obrnil tudi na CSD X, da bi se situacija uredila na sporazumni način. CSD kljub navidezni pripravljenosti pomagati, ni naredil nič. Po logiki sodišča skrbnik ne bi smel ukrepati proti neutemeljenemu zaračunavanju storitev in si ne bi smel prizadevati za nižje plačilo oskrbnine, temveč VDC pustiti, da zaračunava, kolikor se mu zdi. To ne more biti v korist zavarovanke. Nekorektno je tudi razlogovanje sodišča, da je pritožnik kupil vzmetnico višjega cenovnega razreda ter da kupuje prestižne znamke za varovanko. To ne drži, sodišče pa tudi ni izvedlo dokaznega postopka v zvezi s tem. Skrbnik je varovanki kupil dobre in kvalitetne stvari na razprodajah. Varovanka si zasluži dobra oblačila. Vzmetnica je bila vrnjena, ker ni ustrezala varovankini postelji, zato varovanka denarno ni bila prikrajšana. Sicer pa se sodišče ni prepričalo, iz katerih sredstev so bili opravljeni nakupi, ali jih je zagotovil skrbnik sam ali je za to porabil varovankin denar. Gre za nepreverjene trditve, ki jih sodišče nekritično povzema. Da je pritožnik delal v korist varovanke, izhaja tudi iz dejstva, da v pravdnem postopku ni ugovarjal zoper začasno odredbo in tako ni dvoma, da so sredstva na računu varovanke rezervirana za čas, ko bo spor končan in se bo ugotovila dejanska finančna obveznost varovanke do VDC. Dejstvu, da dolg raste, ni pripisati krivdi skrbnika, temveč sodišču, ki ne odloči o zadevi. Pritožnik ni podal nobenega pogojnega soglasja k razrešitvi, izjavo skrbnika na naroku sodišče napačno razlaga. Odločitev je vsaj preuranjena, saj se ne ve, kako se bosta spora pred sodiščema končala. Neustrezno je sodišče kot novega skrbnika imenovalo CSD, saj je pričakovati, da bo pripoznal tožbeni zahtevek v pravdnem postopku in umaknil tožbo v socialnem sporu. Gre za kolizijo interesov. Socialni spor dejansko poteka zoper napačno odločitev CSD o višini oskrbnine. Sodišče se sploh ni ukvarjalo s tem, da bi iskalo drugega primernega skrbnika, temveč je imenovalo predlagatelja, ki bo postopal v navedeni smeri, kar ni v varovankino korist.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravna podlaga izpodbijane odločbe je prvi odstavek 254. člena DZ, ki določa, da če center za socialno delo ugotovi, da je skrbnik, ki ga je imenovalo sodišče, pri opravljanju skrbniških obveznosti malomaren, da zlorablja svoje pravice ali da s svojim delom ogroža varovančeve koristi, ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristnejše, če bi imel drugega skrbnika, sodišču predlaga razrešitev in imenovanje novega skrbnika.

6. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je Okrajno sodišče v Domžalah s sklepom opr. št. N 32/94 z dne 20. 2. 1995 imenovalo nasprotnega udeleženca B. A. za skrbnika varovanki A. A. kateri je bila zaradi njene umske manjrazvitosti popolnoma odvzeta poslovna sposobnost. Zavarovanka je že dolga leta nastanjena v VDC ... (v nadaljevanju VDC). Ni sporno, da je v teku spor zaradi neplačanih storitev institucionalnega varstva (spor pred Okrajnim sodiščem v Domžalah se vodi pod opr. št. P 81/2019 in še ni zaključen). V njem VDC uveljavlja plačilo storitev institucionalnega varstva (za leto 2018) zoper varovanko A. A., ki storitve koristi. Pritožnik kot varovankin skrbnik stroškov njenega institucionalnega varstva že dalj časa ne plačuje, tako da terjatev znaša že več kot 14.000 EUR. V teku je tudi spor pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani glede višine plačila oskrbnine za leto 2018, ki ga je sprožil nasprotni udeleženec; sporna je višina iz razloga spremenjenega oziroma poslabšanega zdravstvenega stanja varovanke zaradi poškodbe, ki jo je utrpela konec leta 2017 v okviru varstva v centru.

7. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da ni pogojev za njegovo razrešitev. Čeprav omenjena spora še nista zaključena, je ključno, da pritožnik že dalj časa (od januarja 2018) ne plačuje oskrbnine za svojo varovanko. Morebiten obstoj odgovornosti VDC in s tem njegova obveznost plačila odškodnine varovanki za nastalo ji škodo zaradi poškodbe pri padcu v času varovanja, je ločena od plačila storitev VDC-u, in s tem razlogov za neplačilo storitev ni mogoče utemeljevati. Vprašanje morebitne odškodnine je negotovo dejstvo, ki ne more biti tehtno opravičilo za neplačilo storitev. Plačila oskrbnine tudi ni mogoče pobotavati z odškodnino, ki izkazano (še) ne obstoji. Tudi tek pravdnega in socialnega spora, ki lahko sicer kaže uresničevanje boljšega položaja varovanke, ne more biti tehten razlog za celotno opustitev plačevanja prispevka k oskrbnini. Čeprav pritožnik meni, da bi morala biti višina oskrbnine, ki jo je dolžna prispevati varovanka, tako iz razloga, ker dalj časa ni bila v VDC-ju (zaradi zdravljenja) kot iz razloga poslabšanega zdravstvenega stanja, nižja, pa niti tekom tega postopka ni začel plačevati vsaj nesporen del oskrbnine. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da tudi v primeru morebitnega znižanja računov, ki jih izstavlja VDC, to na znesek plačila, ki odpade na varovanko, ne bi imelo posebne teže, saj so prihodki varovanke tako nizki, da zanjo mesečno pretežni del računa, ki ga izstavi VDC poravna Občina ..., ki zanjo doplačuje oskrbnino, ker lastna sredstva zavarovanke ne zadoščajo. V primeru znižanja računa, bi to lahko pomenilo, da bi občina za varovanko plačevala manj, premoženjski status varovanke pa se z vidika tega, da bi manj plačevala, ne bi spremenil (glej Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev). Zgolj dejstvo, da je bila varovanka po poškodbi dalj časa v bolnišnični oskrbi, tudi ne daje samo po sebi podlage za pritožnikovo zavzemanje, da je bilo s strani VDC zaračunavanje storitev povsem neupravičeno, ob tem, da se cena storitve institucionalnega varstva v skladu s Pravilnikom o metodologij za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev primarno določi za oskrbni dan, za čas, ko je uporabnik napoten na bolnišnično zdravljenje, pa se cena kategorije oskrbe, v katero je uporabnik razvrščen, zniža s prvim dnevom odsotnosti le za stroške živil.

8. Pritožba pravilno opozarja, da se v primeru višjega občinskega doplačila, varovankino nepremično premoženje ne zmanjšuje, saj se občinska pomoč odraža šele pri pravnih naslednikih v okviru dedovanja po zapustnici (v luči 128. člena Zakona o dedovanju). Vendar pa ta okoliščina ni bila bistveni razlog za sprejeto odločitev/ugotovitev, da skrbnik od začetka leta 2018 z neplačevanjem stroškov oskrbnine ogroža koristi svoje varovanke. Odločilno je, da skrbnik zavrača celotno plačilo storitev, ki se za zavarovanko v VDC-ju izvajajo, čeprav je v njenem največjem interesu, da ostane v institucionalni oskrbi. Varovanka je sicer še vedno, kljub dolgotrajni opustitvi plačevanja, vključena v varstvo pri VDC, vendar pa takšno skrbnikovo ravnanje predstavlja prevelik riziko, ki ni v njeno korist, saj se šteje neplačevanje izstavljenih računov za kršitev sklenjenega dogovora, ki lahko vodi v odpust iz institucionalnega varstva. Kontrola skrbnika nad izvajanjem in plačevanjem varstva je brez dvoma potrebna in dobrodošla, in je tudi skrbnikova pravica, da v sodnih postopkih uveljavlja pravno varstvo svoje varovanke, vendar pa skrbnikovo ravnanje, ko odklanja vsakršno plačilo, ni ustrezno in lahko ogrozi varovankine pravice in koristi. Čeprav je nesporno, da so na varovankinemu računu določena denarna sredstva rezervirana, s katerimi pritožnik ne sme razpolagati (na podlagi začasne odredbe Z 17/2019), se od neplačanega zneska natekajo tudi obresti, kar direktno zmanjšuje premoženje varovanke. Iz razlogov prvega sodišča bi bilo res lahko razbrati, kot trdi pritožnik, da si skrbnik ne bi smel prizadevati, da bi varovanka plačevala/prispevala manj za oskrbo oziroma ukrepati proti neupravičenemu zaračunavanju storitev, vendar je razlog za izpodbijano odločitev že dlje časa trajajoče neplačevanje oskrbnine, zaradi česar so realno ogrožene varovankine osnovne življenjske koristi.

9. Glede razlogovanja v izpodbijanem sklepu, da je pritožnik kot varovankin skrbnik neprimerno postopal, ko je zavarovanki kupil jogi in oblačila boljšega cenovnega razreda, velja pojasniti, da to ne more biti podlaga za zaključek, da z varovankinim premoženjem ne ravna skrbno. Z nakupom in nato vračilom jogija in denarnih sredstev zanje, ni prišlo do zmanjšanja varovankinega premoženja. Nakupa kakovostnih in dražjih oblačil za varovanko, ob tem, ko ni ugotovljeno, iz katerih sredstev, koliko in za kakšno ceno so bila kupljena, ni moč obravnavati kot ravnanje, s katerim bi bile ogrožane premoženjske koristi varovanke, temveč prej kot pomoč varovanki za bolj urejeno življenje. A ti okoliščini, kot je razbrati iz razlogov prvega sodišča, za sprejeto odločitev nista bili bistveni.

10. Nepomembno je, kako je sodišče prve stopnje interpretiralo pritožnikovo izjavo (da se ne bo preveč jezil, če bo razrešen), podano na naroku za glavno obravnavo, saj odločitve o razrešitvi nasprotnega udeleženca s položaja skrbnika varovanke A. A., nanjo ni oprlo.

11. Sodišče je določilo za novega skrbnika CSD oziroma njegovega strokovnega delavca kot odgovorno osebo za izvajanje skrbništva. Drugega skrbnika nobeden od udeležencev postopka ni predlagal. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je CSD tisti, ki je glede na strokovno usposobljenost in znanje najbolj primeren in ustrezen opravljati naloge skrbnika (244. člen DZ). Drži, da socialni spor varovanke poteka zoper odločitev CSD, ki je izdal odločbo o plačilu in oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva, zaradi česar bodo ob nastopu izvajanja skrbništva s strani novega skrbnika interesi varovanke in novega skrbnika v navzkrižju. Zato bo moralo v tistem sporu sodišče po uradni dolžnosti zaradi kolizije interesov imenovati varovanki A. A. kolizijskega skrbnika/zastopnika (izven upravnega organa), ki bo v največji meri varoval koristi in interese varovanke (269. člen DZ). Glede na vse ugotovljeno je odločitev sodišča prve stopnje o razrešitvi skrbnika B. A. utemeljena.

12. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).

13. Ker nasprotni udeleženec ni uspel s pritožbo, upoštevaje tudi osnovno pravilo glede povrnitve stroškov nepravdnega postopka (prvi odstavek 40. člena in prvi odstavek 70. člena ZNP-1), krije svoje stroške pritožbenega postopka .

Datum zadnje spremembe:

17.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 121/2015
• VSL Sklep I Cp 1034/2021
• UPRS sodba I U 545/2014