VSL Sodba VI Kp 48267/2019

Jedro

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da posplošeno in nekonkretizirano sklicevanje na sodno prakso v drugih kazenskih zadevah, zgolj na podlagi števila ilegalnih prebežnikov opravljeni primerjavi izrečenih kazenskih sankcij, ni primerna, zadostna in ne more biti temelj oziroma podlaga za odmero kazni v konkretni zadevi. Višina izrečene kazni je vedno odraz ugotovljenih relevatnih okoliščin v vsaki posamezni zadevi ter obteževalnih in olajševalnih okoliščin na strani vsakega posameznega obdolženca. Iz tega razloga so tudi v zakonu kazni predpisane v razponu.

Izrek

I. Ob obravnavanju pritožbe zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji

spremeni

tako, da se izrečena stranska denarna kazen za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1

ne izreče.

II. Sicer se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 (točka 1) in kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 (točka 2). Obtoženemu je za kaznivo dejanje pod točko 1 določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 je določilo kazen šest mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtoženemu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, in čas odvzete prostosti od dne 12. 9. 2019 od 23.06 ure dalje. Obtoženemu je na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, pri čemer je dnevni znesek odmerilo v višini 3,00 EUR, skupaj 300,00 EUR; na podlagi 48.a člena KZ-1 pa še stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas 3 let. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je odvzelo zaseženi mobilni telefon znamke Samsung Galaksy J5 z vstavljeno sim kartico. Obtoženega je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni, kot to smiselno izhaja iz pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa je izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Zagovornik v pritožbi podaja nestrinjanje z višino odmerjene kazni zapora za očitani kaznivi dejanji ter višino denarne kazni. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na njeno višino. Določena kazen zapora v trajanju 16 mesecev za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 je previsoka, saj domača sodišča v primerljivih zadevah storilcem za prevoz neprimerno višjega števila ilegalnih pribežnikov določajo kazni, ki so primerljive s kaznijo, ki je bila določena obtoženemu, oziroma v posameznih primerih celo nižje. Navaja, da število ilegalnih pribežnikov ni edini kriterij, je pa to eden najpomembnejših kriterijev. Pri tem navaja sodno prakso v zadevah iz analognega kaznivega dejanja. Pritožbene navedbe niso utemeljene.

5. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da takšno posplošeno in nekonkretizirano sklicevanje na sodno prakso v drugih kazenskih zadevah, zgolj na podlagi števila ilegalnih pribežnikov opravljeni primerjavi izrečenih kazenskih sankcij, ni primerna, ni zadostna in ne more biti temelj oziroma podlaga za odmero kazni v konkretni kazenski zadevi. Višina izrečene kazni je vselej odraz ugotovljenih relevantnih okoliščin v vsaki posamezni zadevi, ter ob tem tudi obteževalnih in olajševalnih okoliščin na strani vsakega posameznega obdolženca. Iz tega razloga so tudi v zakonu kazni predpisane v določenem razponu.

6. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazenske sankcije, določene za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, pri obtoženemu ustrezno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter jih tudi podrobno pojasnilo v točki 5 in 6 izpodbijane sodbe. Bistveno v predmetni zadevi je, kar se odraža v naravi in teži očitanega kaznivega dejanja, na kar se sklicuje izpodbijana sodba, da sta kumulativno podani dve kvalifikatorni okoliščini, in sicer, da je obtoženi deloval kot član hudodelske združbe in da je s svojim ravnanjem povzročil nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Pomembna okoliščina pri odmeri kazenske sankcije je tudi obtoženčeva predkaznovanost za kaznivo dejanje tatvine in kazniva dejanja, povezana s prepovedanimi drogami, za katera mu je bila, ob izkazanem koristoljubnostnem motivu, ki se pojavlja tudi v predmetni zadevi, izrečena kar štiriletna zaporna kazen. Nasprotno pa so bili v pritožbi judiciranih zadevah storilci predhodno nekaznovani; razen v eni zadevi (III Kp 49668/2019) tudi ni bila podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1; močno se je razlikoval tudi način samega prevoza ilegalnih pribežnikov; kot tudi samo število pribežnikov. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da število ilegalnih pribežnikov ni najpomembnejši kriterij za odmero kazni, ampak gre v vsakem primeru za presojo vseh okoliščin kot celote. Ker se dejanska stanja in posamezne okoliščine v pritožbi citirani sodni praksi precej razlikujejo od predmetne zadeve, sklicevanje in primerjava med njimi ter predmetno zadevo ni utemeljena. Sodišče druge stopnje še poudarja, da je za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kazen od enega do osmih let zapora, pri čemer je bila obtožencu ob znatnem upoštevanju olajševalnih okoliščin (priznanje, obžalovanje, starost, siceršnja urejenost) kazen v trajanju enega leta in štirih mesecev zapora določena pravzaprav na spodnji meji. Glede na vse upoštevane okoliščine sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila obtoženemu za očitano kaznivo dejanje določena povsem primerna in ustrezna kazenska sankcija.

7. Iz smiselno enakih razlogov zagovornik nadalje izpodbija višino šestmesečne zaporne kazni, določene za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Navaja, da so bile v nesreči poškodovane tri osebe, ena oseba je utrpela lahko telesno poškodbo, dve osebi pa sta utrpeli hudi telesni poškodbi, pri čemer posledice poškodb nikakor niso bile katastrofalne. Zagovornik navaja sodno prakso za istovrstno kaznivo dejanje, ko so domača sodišča primerjalno gledano za bistveno težje posledice (smrt oškodovanca) izrekla pogojne obsodbe oziroma primerljivo prostostno kazen, oziroma so tudi za večje število hudo telesno poškodovanih oseb (trije oškodovanci) izrekla pogojno obsodbo. Zagovornik navaja, da obtoženi za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti še nikoli ni bil kaznovan, poškodbe tudi niso bile katastrofalne, zato meni, da bi bilo potrebno obtožencu za očitano kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo.

8. Sodišče druge stopnje se s takšno oceno zagovornika ne strinja. Zagovornik arbitrarno in selekcionirano navaja sodno prakso, pri čemer izhaja zgolj iz posledic prometnih nesreč, ne upošteva pa ostalih okoliščin, ki so tudi bistvene za izbiro in odmero kazenske sankcije. V predmetni zadevi gre za specifične okoliščine, ko je obtoženec z avtom bežal pred policijo, zavedajoč se, da ima v prtljažniku vozila pet oseb (prebežnikov), ki ležijo in niso ustrezno varnostno pripete, v avtu pa je bilo tudi sicer več oseb, kot je po predpisih dovoljeno. Ob prometni nesreči, ki je vsebinsko, časovno in krajevno povezana s storitvijo kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, sta dva oškodovanca utrpela hude telesne poškodbe, en oškodovanec pa lahke telesne poškodbe, pri čemer Kazenski zakonik termina katastrofalnih poškodb, ki se uporablja v civilno odškodninskih zadevah in ga navaja zagovornik v pritožbi, ne pozna. Bistveno je, da gre pri oškodovancih v predmetni zadevi za poškodbe, ki ustrezajo pravni kvalifikaciji lahke in hude telesne poškodbe po 122. in 123. členu KZ-1. Sicer pa poškodbe, ki so jih utrpeli oškodovanci, tudi niso bile lažje oblike, kot to želi prikazati pritožba, saj so utrpeli zlom reber z vdorom zraka v prsno votlino, udarnino pljuč, zlom ledvenih vretenc, zlom ključnice, zlom stopalnice, zlom sramnice, zlom križnice in zlom lopatice. Drži pritožbena navedba, da obtoženec za istovrstno kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti še ni bil obsojen, kar pa ni relevantno, saj okoliščine glede predkaznovanosti obtoženca sodišče prve stopnje ni upoštevalo v tem smislu, da bi bil obtoženec specialni povratnik, ampak kot okoliščino, ki kaže na to, da obtoženec večkrat krši pravne norme in da prihaja v konflikt z zakonom. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da pri obtoženemu glede na njegovo osebnost, prejšnje življenje in okoliščine v katerih je storil očitano kaznivo dejanje, ni mogoče pričakovati pozitivne prognoze, da v prihodnosti ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, na kar še posebej kaže obtoženčeva predkaznovanost ter obtoženčevo nespoštovanje policistovih navodil in poskus pobega pred policisti. Izrek pogojne obsodbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, za kar se zavzema pritožnik, tako ne pride v poštev.

9. Zagovornik obtoženega brezuspešno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obtoženemu odvzame mobilni telefon Samsung Galaxy J5 z vstavljeno SIM kartico operaterja T. Navaja, da glede na vsesplošno razširjenost in lahko dostopnost takšnih aparatov odvzem nima vpliva na zmanjšanje ponovitvene nevarnosti, zato je takšen ukrep nesmiseln in predstavlja predvsem dodatno premoženjsko sankcijo obtoženemu, sodišče prve stopnje pa niti ni obrazložilo, kako bo odvzem telefona preprečil ponavljanje kaznivih dejanj. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe zadostno obrazložilo, da se je za varnostni ukrep odvzema predmetov na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odločilo iz razloga, ker je bil obtoženčev telefon uporabljen za izvršitev kaznivega dejanja. Prepričljivo je pojasnilo, da je obtoženi sam povedal, da so mu naročniki, ki so mu ponudili delo, lokacijo prevzema pribežnikov označili s točko na zemljevidu na njegovem telefonu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako nedvomno izhaja, da je bil obtoženec uporabnik zaseženega in odvzetega mobilnega telefona, da je preko telefona kot član hudodelske združbe komuniciral z ostalimi člani, na telefonu pa so mu tudi označili lokacijo prevzema, kar vse jasno kaže, da je bil obtoženčev telefon neobhodno potrebno orodje za izvršitev očitanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zagovornik v pritožbi prihaja sam s seboj v nasprotje, ko najprej navaja, da je takšen telefon lahko dostopen, nato pa, da bo ukrep odvzema telefona obtoženemu predstavljal predvsem dodatno premoženjsko sankcijo. Glede na premoženjske razmere obtoženega, ki je brez zaposlitve, brez dohodkov in premoženja, telefon zanj očitno ni lahko dostopen, zato odvzem telefona ni povsem nesmiseln, kot navaja zagovornik, ampak bo odvzem, upoštevajoč tudi ta finančni vidik, realno vplival na zmanjšanje ponovitvene nevarnosti. Ker je obtoženi telefon uporabljal za izvršitev kaznivega dejanja, z načinom uporabe telefona pa tudi izkazal njegovo tesno povezanost z izvršitvijo kaznivega dejanja, mu je sodišče prve stopnje zaseženi telefon utemeljeno odvzelo. Ob tem je nedvomno izkazana tudi sorazmernost med izrečenim ukrepom in težo storjenega kaznivega dejanja.

10. Ob preizkusu sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, pa je višje sodišče ugotovilo, da je v izpodbijano sodbo v delu glede izrečene kazenske sankcije potrebno poseči po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določbo šestega odstavka 308. člena KZ-1, ki določa, da če storilec dejanja iz tretjega, četrtega ali petega odstavka tega člena stori kot član hudodelske združbe ali pa je pri tem povzročil še nevarnost za življenje in zdravje ljudi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in denarno kaznijo, v nadaljevanju pa je napačno uporabilo tudi določbo 53. člena KZ-1. V obravnavanem primeru iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče obtoženega pod točko 1 spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, za katero mu je po šestem odstavku 308. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ne pa tudi stranske denarne kazni, ki mu jo je sicer izreklo ločeno oziroma šele ob izreku enotne kazni v trajanju enega leta in osmih mesecev zapora. Pri izreku stranske denarne kazni je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da se le-ta obtoženemu izreče na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1, vendar mora sodišče, upoštevaje določbo prvega odstavka 53. člena KZ-1, v primeru, če je storilec z enim dejanjem storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določiti najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreči za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. Sodišče tako ne sme posamezne kazni izreči, če je pred tem ne določi pri posameznem kaznivem dejanju (sodba VS RS I Ips 358/2008 z dne 5. 3. 2009). Iz 53. člena KZ-1 pa izhaja, da stransko kazen sodišče izreče, čeprav je bila določena le za eno kaznivo dejanje v steku.

11. Z navedenim ravnanjem je zato prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP in tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, kar je višjemu sodišču narekovalo poseg v odločbo o kazenski sankciji tako, da je odločilo, da se obtožencu stranska denarna kazen ne izreče, in je s tem odpravilo ugotovljeno kršitev kazenskega zakona. Ker se stranska denarna kazen obtoženemu ne izreče, so pritožbene navedbe zagovornika glede višine izrečene denarne kazni brezpredmetne in se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

12. Drugih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v postopku in v izpodbijani sodbi paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče ni zasledilo, zato je po ugotovitvi, da pritožba zagovornika obtoženega A. A. ni utemeljena, le-to zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

17.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 78240/2010
• VSK Sodba III Kp 17645/2021
• Sodba I Ips 58203/2011-30