VSL Sodba I Cp 1895/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotovilo, da sta tožnika s sklenitvijo pogodbe, plačilom kupnine in z izvrševanjem posesti od leta 1985, pridobila pravico uporabe in posledično lastninsko pravico na nepremičninah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako;

1./ da zavrne tožbeni zahtevek v I./2. tč. izreka sodbe, ki se glasi:

„Mestna občina ..., matična številka ... je dolžna priznati tožnikoma lastninsko pravico in jima v roku petnajstih dni izstaviti za vpis v zemljiško knjigo primerno listino, z nepreklicno in brezpogojno izjavo, da se pri nepremičninah, pri kateri je na njeno ime vknjižena lastninska pravica do celote in sicer pri:

- zemljiški parceli z ID znakom 000-371/71 in

- zemljiški parceli z ID znakom 000-371/78;

vknjiži lastninska pravica na ime:

A. A., ..., EMŠO: ... do ½

B. B., ..., EMŠO: ... do ½,

sicer jo bo nadomestila ta sodba.“

2./ da se v II. točki izreka sodbe znesek 13.006,98 EUR nadomesti z zneskom 8.649,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta tožnika lastnika nepremičnin zemljiške parcele z ID znakom 000-371/71 in zemljišče parcele z ID znakom 000-371/78,¹ vsak do ½ (I./1.) ter da je toženka dolžna priznati tožnikoma lastninsko pravico priznati in jima v roku petnajstih dni izstaviti za vpis v zemljiško knjigo primerno listino, z nepreklicno in brezpogojno izjavo, da se pri nepremičninah, pri kateri je na njeno ime vknjižena lastninska pravica do celote, vknjiži lastninska pravica na (oba) tožnika, vsakega do ½, sicer jo bo nadomestila sodba (I./2.). Sodišče je toženki še naložilo, da je dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v višini 13.006,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, vse v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe (II.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika sklenila kupoprodajno pogodbo 20. 1. 1982,² na podlagi katere sta kupila nepremičnini parc. št. 376/1 in 371, obe k. o. 000 (stanovanjsko hišo z ograjenim vrtom in garažo), ki sta sedaj označeni s parc. št. 371/71 in 371/78, zato sta pridobila pravico uporabe in s tem na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) lastninsko pravico.

2. Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da tožnika nista predložila dokaza, ki bi potrdil, da sta parc. št. 371/71 in 371/78 nepremičnini, ki sta bili v pogodbi označeni kot parc. št. 376/1 in 371. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja zatrjevana identiteta. Nepremičnini parc. št. 376/1 in 371 nista omenjeni v zgodovinskem pregledu sprememb parcelnih številk, ki sta predmet tožbenega zahtevka. Izvedenec zato ni imel podlage za ugotovitev, da obstaja identiteta nepremičnin iz pogodbe in tožbenega zahtevka. Tudi iz odločbe o priznanju začasne oprostitve davka z dne 23. 5. 1986 izhaja, da se nanaša na parc. št. 376/1 in 371 in ne na parc. št. 371/71 in 371/78. V gradbenem dovoljenju niso navedene parcelne številke iz pogodbe. Iz gradbenega dovoljenja izhaja, da se dovoljenje nanaša na kare K, ki je sicer naveden v pogodbi, kjer bo zgrajenih osem hiš tipa M in šest hiš tipa V ter šestnajst garaž na delih zemljišč parc. št. 376/1 in 371. Gradbeno dovoljenje ne omenja parc. št. 371/7, katerega del po ugotovitvah izvedenca naj bi bili sporni nepremičnini. Za izgradnjo drvarnice tožnika nista pridobila gradbenega dovoljenja, zato ni jasno, zakaj so na na parcelah trije objekti in ne dva, kot to izhaja iz pogodbe in aneksa. Pogodba izrecno omenja predparcelacijski načrt št. 2396. Tožnika predparcelacijskega načrta nista predložila. Tožnika nista želela predložiti predparcelacijskega načrta in nista trdila, da ga nimata. Izvedenec brez predparcelacijskega načrta ni mogel ugotoviti, ali sta bili nepremičnini, ki sta predmet zahtevka, dejansko predmet pogodbe in aneksa. Površina nepremičnin, kot izhaja iz pogodbe, je 307 m², kar se ne ujema s površino nepremičnin, ki je predmet zahtevka, ki je 313 m². Sodišče se do te razlike ni opredelilo. Tožnika tudi nista izkazala razloga za plačilo nižje kupnine. Tožnika sta plačala 2.537.409,70 din in ne 2.568.258,00 din, kot je bilo določeno. Izpovedba tožnikov glede znižanja kupnine ni bila prepričljiva. Če je bila površina nepremičnin večja, bi to narekovalo, da morata tožnika plačati višjo kupnino, kot je bila določena v pogodbi, zato ni prepričljiva ugotovitev sodišča v sodbi, da je razlika v ceni nastala zaradi naknadno drugačno izmerjenih tlorisnih površin. Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da je bilo na tem območju zgrajenih večje število podobnih hiš in garaž, zato se pogodba lahko nanašata tudi na katerokoli drugo hišo in garažo na tem območju. Tožnika sta pogodbo sklenila s prodajalcem I. – S., ki pa ni pridobil pravice do prodaje nepremičnin. Iz dogovora iz leta 1976 sicer izhaja, da S. pooblašča I. - T., da v svojem imenu in za račun S. sklene pogodbo za pripravo in odkup potrebnih zemljišč z Zavodom za urejanje stavbenih zemljišč o sofinanciranju, vendar iz pogodbe iz leta 1980 izhaja, da sta bili njeni stranki Zavod za urejanje zemljišč ... in I. - L., torej nek drug subjekt, ki ni bil stranka dogovora iz leta 1976. Tožnika nista izkazali pravnega nasledstva, na podlagi katerega je prodajalec pridobil upravičenje za prodajo nepremičnin. Sodišče je oba I. izenačilo in se ni opredelilo do ugovora toženke, da I. - T. in I. - L. nista ista subjekta. Tožnika tudi nista izkazala, da naj bi I. plačal Zavodu stroške, kot je to določeno 5. členu te pogodbe. Tožnika navajata, da nepremičnini predstavljata skupno premoženje, zato sta nepremičnini lahko le skupna lastnina tožnikov, ne pa njuna solastnina. Zmotna je tudi odločitev o stroških, ker je sodišče vrednost spora, ki znaša 257.000,00 EUR, opredelilo z 1.900 točkami, namesto s 1.800 točkami.³

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Osrednje sporno vprašanje v tej pravdi je, ali obstaja identiteta nepremičnin, ki sta bili predmet prodajne pogodbe in nepremičnin, ki sta predmet tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. Ugotovilo je, da med pravdnimi strankami ni sporno, da sta tožnika sklenila kupoprodajno pogodbo 20. 1. 1982 in aneksa k tej pogodbi ter da sta nepremičnini, ki sta navedeni v pogodbi in na katerih stojita hiša in garaža, locirani v „soseski D.“. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vseh dokazov, kot to določa metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravilno ugotovilo, da obstaja identiteta nepremičnin, ki sta navedeni v pogodbi in aneksu, z nepremičninama, ki sta predmet tožbenega zahtevka ter da dejansko gre za isti nepremičnini, različne označbe teh nepremičnin pa so posledica prenumeracije parcelnih številk. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno pravilno ugotovilo, da sta tožnika s sklenitvijo pogodbe, plačilom kupnine in z izvrševanjem posesti od leta 1985, pridobila pravico uporabe in posledično lastninsko pravico na nepremičninah.⁴

6. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da hiša in garaža, ki sta bili predmet pogodbe, stojita na delih zemljišč parc. št. 371, nepremičnini pa sta bili po mnenju izvedenca na podlagi zgodovinskega pregleda elaboratov GURS in drugih listin del pogodbe.⁵ Izvedenec je v izvedenskem mnenju (identifikacijskem poročilu), ugotovil, da se območje z obravnavanimi parcelnimi številkami 371/71 in 371/78 nahajata na parc. št. 371/7 k. o. 000, v izmeri 2.755 m² v kareju K,⁶ zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz kronološkega pregleda spornih parcel ne izhajajo podatki, ki bi potrjevali identiteto in istovrstnost spornih nepremičnin. V izvedenskem mnenju so priloženi številni dokumenti (delilni načrt, kopija katastrskega načrta s spremembami in skica meritev, skica – 2, itd.), iz katerih izhaja, da se hiša in garaža nahajata na nepremičninah parc. št. 371/71 ter 371/78. Do teh listin se pritožba ne opredeli, s tem, da toženka tudi po pozivu sodišča prve stopnje, da poda pripombe na izvedensko mnenje, ugotovitvam iz izvedenskega mnenja ni nasprotovala. Okoliščina, da na nepremičnini poleg hiše in garaže stoji tudi drvarnica, za katero ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, ni relevantna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. Toženka je pred sodišče prve stopnje zatrjevala: „da toženka ne trdi, da se prodajna pogodba nanaša na neko povsem drugo hišo in garažo na neki čisto drugi lokaciji oziroma na drugem koncu L., v prodajni pogodbi je nesporno navedena lokacija D., temveč trdi, da se lahko nanaša tudi na kakšno drugo izmed tipskih hiš in garaž na istem območju v D.“.⁷ V izvedenskem mnenju so tudi odločbe Geodetske uprave RS, iz katerih izhaja, da sta bili hiša in garaža vpisani v kataster stavb, v teh dokumentih pa sta navedeni parcelni številki 371/71 ter 371/78. Iz pogodbe izhaja, da pogodbeniki sporazumno ugotavljajo, da je za zemljišče v območju zazidalnega otoka izdelan predparcelacijski načrt št. 2396 in „da bo točna izmera stare št. zemljišč določena na podlagi končnega delilnega načrta, katerega izdelava bo naročena po končani gradnji vseh stanovanjskih objektov v območju zazidalnega načrta.“ Iz te pogodbene določbe tudi izhaja, da natančna kvadratura še ni določena, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da identiteta nepremičnin ni podana, ker se v pogodbi navaja, da je površina nepremičnine 307 m², ugotovljeno pa je bilo, da ima nepremičnina, kjer stoji hiša 313 m². Okoliščina, da sta bila tožnika oproščena plačila prispevka za nepremičnine in da sta kasneje ta prispevek plačevala, v odločbah pa se navajata parcelni številki iz pogodbe in ne parcelni številki, ki sta predmet tožbenega zahtevka, zato ni odločilna.

8. Številne listine potrjujejo identiteto nepremičnin, kar izhaja tudi iz mnenja izvedenca geodetske stroke, ki je pridobil (tudi) geodetske podatke o nepremičninah, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnikoma, da kljub pozivu toženke, nista predložila predparcelacijskega načrta, ki je naveden v pogodbi. Toženka na zadnjem naroku ni zatrjevala, da je izvedba tega dokaza relevantna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in da sama tega dokaza zaradi dokazne stiske ne more pridobiti, ob tem, da ni predlagala, da sodišče prve stopnje pridobi to listino oziroma da jo pridobi izvedenec.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnika nista izkazala, da sta plačala kupnino, saj iz primopredajnega zapisnika⁸ izhaja, da je bila kupnina plačana, kar potrjujejo tudi „blagajniški prejemki“.⁹ Dejstvo, da iz potrdil izhaja, da sta tožnika plačala 2.537.409,70 din in ne 2.568.258,00 din, kar je 30.000,00 din premalo, glede na pojasnjene razloge, kot jih je podal tožnik, tudi pri pritožbenem sodišču ne vzbuja nobenega dvoma, da je bila kupnina za nepremičnini plačana, s tem, da je treba upoštevati, da iz 2. člena pogodbe izhaja, da se bo „končna cena oblikovala v skladu z Družbenim dogovorom o oblikovanju cen v stanovanjski graditvi v SR Sloveniji... Končna prodajna cena bo določena pred dogovorjeno izročitvijo kupljenih nepremičnin....“

10. Skupščina Občina ... je leta 1979 izdala gradbeno dovoljenje, na podlagi katerega dovolila gradnjo dvesto stanovanjskih hiš s pripadajočimi vrtnimi ograjami, shrambami in atriji ter za sto šestindevetdeset garaž v območju zazidalnega otoka ... faza A, D.¹⁰ Družba I. – S., se je kasneje preoblikovala v G. in nato v G. d. d.¹¹ G. d.d. in I. d. d.¹² sta 15. 11. 2005 sklenila pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, v kateri sta med drugim ugotovila, da je bila dne 12. 7. 1977 med I. – S. in I. – L., sklenjena pogodba o delitvi in opravljanju del pri izgradnji stanovanjske soteske ... III. faza in da I. d.d. priznava G. d. d. lastninsko pravico na teh nepremičninah. Med I. - S. in I. - T. je bil 16. 12. 1976 sklenjen dogovor,¹³ na podlagi katerega je I. - S. pooblastil I. - T., da v svojem imenu in na račun I. - S. sklene pogodbo z Zavodom za urejanje stavbnih zemljišč ... v zvezi s pripravami in izgradnjo III. faze soseske ..., D. Pogodba med I. – S. in I. – L., ki je bila sklenjena 12. 7. 1977¹⁴ in pogodba med Zavodom za urejanje stavbnih zemljišč ... in I. - L. z dne 9. 4. 1980¹⁵ prepričljivo potrjujeta, da je prišlo do prenosa lastninske pravice na prodajalca I. – S., ki je nepremičnini prodal tožnikoma. Tožnika sta na ta način pridobila pravico uporabe.¹⁶

11. Tožnika nista v pogodbenem razmerju s toženko. Ker tožnika s toženko nista sklenila zavezovalnega pravnega posla, od nje ne moreta zahtevati, da z njima sklene razpolagalni pravni posel, s tem, da jima izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njune lastninske pravice na nepremičninah. Pritožbeno sodišče je zato njun tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

12. Toženka ne zatrjuje, da tožnika nista aktivno legitimirana v tem sporu, trdi pa, da sta nepremičnini skupno premoženje tožnikov, zato meni, da tožnika ne moreta zahtevati priznanja solastniških deležev na nepremičninah. Tožnika sta skupaj vložila tožbo, toženka pa ne pojasni razlogov, na podlagi katerih bi se njen procesno oziroma materialnopravni položaj poslabšal, iz razloga, ker je tožnikoma priznan solastniški delež na nepremičninah, ki sta njuno skupno premoženje. Nenazadnje sodna praksa pod določenimi predpostavkami¹⁷ dopušča delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku.¹⁸

13. Na podlagi drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče je še upoštevalo, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 12. člena Odvetniške tarife, ki določa, da je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Tožnika sta upravičena do naslednjih stroškov: za tožbo 1.800 točk, za prvo pripravljalno vlogo 1.800 točk, za drugo pripravljalno vlogo 1.350 točk, za narok 21. 2. 2018 1.800 točk, za narok 18. 4. 2018 900 točk, za tretjo pripravljalno vlogo 900 točk, za narok z dne 4. 7. 2018 900 točk, za narok z dne 7. 6. 2019 900 točk (skupaj 10.350 točk) in za materialne stroške 207 točk, skupaj 10.557 točk, kar je skupaj z DDV (2.322,54 točk) 12.879,54 točk oziroma 7.727,72 EUR. Temu znesku je treba dodati še stroške, ki so bili priznani izvedencu (964,95 EUR) in strošek plačila sodne takse (3.885,00 EUR), skupaj 12.577,67 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica uspela z zahtevkom v višini 80%, saj je bil pretežni del navedb in dokaznega postopka v zvezi z zahtevkom, da sta tožnika lastnika nepremičnin in le manjši del glede zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožnikoma so zato priznani stroški v višini 10.062,00 EUR.¹⁹ Toženki so priznani stroški: za odgovor na tožbo 1.800 točk, za narok 21. 2. 2018 1.800 točk, za pripravljalno vlogo 1.800 točk, za narok z dne 18. 4. 2018 900 točk, za pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2018 1350 točk, za narok z dne 4. 7. 2018 900 točk, za narok z dne 7. 6. 2019 900 točk, za materialne stroške 207 točk (skupaj 9.657 točk) in za DDV 2.124,54, kar je skupaj 11.781,54 točk oziroma 7.068,92 EUR. Glede na uspeh (20%) je toženka upravičena do stroškov v višini 1.413,00 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v višini 8.649,00 EUR.

14. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ugotovljene tudi niso kršitve, ki jih navaja pritožba, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh dejstev, ki so bili pomembni za presojo (ne)utemeljenosti zahtevka.

15. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Toženka je (le) deloma uspela s pritožbo. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo neutemeljeno izpodbijala pritožbene navedbe v delu, v katerem je toženka utemeljevala razloge, zaradi katerih tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ni utemeljen, opredelila sta se le do nekaterih relevantnih navedb iz pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju nepremičnini.
² V nadaljevanju pogodba.
³ Pritožba korektno navaja, da je v 25. in 26. tč. obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje prišlo do očitne pisne pomote pri povzemanju pravdnih stroškov pravdnih strank, ki nimajo nobene zveze s stroški, ki so jih priglasile pravdne stranke v tem postopku.
⁴ Na podlagi prvega odstavka 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.
⁵ Glej l. št. 145.
⁶ Glej izvedensko mnenje l. št. 117 – IDPOS 4207.
⁷ Glej pripravljalno vlogo toženke z dne 23. 5. 2018 na l. št. 83.
⁸ Glej prilogo A21.
⁹ Glej priloge A22 - A24.
¹⁰ To je dodatni dokaz, da je pravna prednica toženke razpolagala s spornima nepremičninama.
¹¹ Glej prilogo A18.
¹² Pravni naslednik I. - T. je postal I. - L., kasneje I. I. d.d., pravni naslednik tega pa je I. d.d.
¹³ Priloga A25.
¹⁴ Priloga A27.
¹⁵ Priloga A26.
¹⁶ Pritožbeno sodišče se v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na materialnopravne določbe ZLNDL in materialnopravna stališča, kot izhajajo iz 16. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁷ Npr. če je soglasje obeh zakoncev.
¹⁸ Glej sklep VSRS II Ips 211/2014 in v tem sklepu citirano sodno prakso.
¹⁹ Pritožbeno sodišče je upoštevalo stroške, ki so jih pravdne stranke navedle v stroškovniku (glej stroškovnika na l. št. 165 in 166).

Datum zadnje spremembe:

17.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2506/2010
• VSL sodba II Cp 3629/2009
• VSL Sodba I Cp 326/2019