VSL Sodba II Cp 1774/2019

Jedro

Škoda pri zdravljenju ne nastane le zaradi strokovne napake, ampak je lahko posledica zapleta pri sicer strokovno neoporečno in z največjo možno profesionalno skrbnostjo opravljenem zdravljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. V konkretnem primeru tožnika od toženke zahtevata povračilo škode lastnega izvora, ki se odraža v obliki njune zmanjšane življenjske aktivnosti ter premoženjske škode¹, ki naj bi jim nastala zaradi zdravniške napake pred in pri porodu njunega sina. Po njunih navedbah naj bi zdravniki kot delavci toženke ne opravili potrebne diferencialne diagnostike, kar je povzročilo travmatsko masovno krvavitev ploda. Hkrati naj bi bila odločitev za carski rez sprejeta prepozno, kar naj bi vodilo v številne zdravstvene težave drugega tožnika, posledično pa tudi v nastanek njune škode. Toženki sta v ponovljenem sojenju očitala še nekatere druge nepravilnosti ter kršitev pojasnilne dolžnosti.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njune zahtevke v celoti zavrnilo in jima naložilo, da toženki in stranski intervenientki povrneta pravdne stroške. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je do okvare otrokovega zdravja prišlo zaradi zdravniškega zapleta in ne zdravniške napake, uveljavljanje kršitve pojasnilne dolžnosti in nekaterih drugih (tudi sicer neutemeljenih) očitkov pa je bilo prepozno.

3. Zoper tako odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta tožnika. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Uvodoma navajata, da sta bila v postopku deležna hudih kršitev določb postopka, ki predstavljajo tudi kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS, saj jima ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, o njunih pravicah ni odločalo neodvisno in nepristransko sodišče, poseženo pa je bilo tudi v pravico do poštenega sojenja, učinkovitega pravnega varstva ter osebne celovitosti, ki jih zagotavljata Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic oziroma Listina EU o temeljnih pravicah.

Ne drži, da je mnenje izvedenca jasno in prepričljivo in da je izvedenec odgovoril na vse pripombe tožnikov. To izhaja iz razlogov v točki 18 in naslednjih. Sodišču v zvezi s tem očitata kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba neobrazložena, razlogi pa si nasprotujejo. Tudi dejansko stanje je nepopolno in nepravilno ugotovljeno. V nadaljevanju povzemata del razlogov navedenih v točki 18 in kot nejasen in nelogičen označujeta zaključek, da je porod potekal normalno in ustrezno in da je bila odločitev za carski rez sprejeta pravočasno. Ker so posledice pri otroku hude, pred tem pa je bil otrok zdrav, bi moralo sodišče zaključiti nasprotno. Nejasno je, zakaj sodišče govori o krvavitvi nejasnega izvora, v nadaljevanju (to je v točkah 19 in 23) pa ugotovi, da je bila krvavitev posledica predrtja mehurja. Da je toženka pravočasno izvedla carski rez, je v nasprotju z ugotovitvijo, da je pri krvavitvah nejasnega izvora treba iskati vzroke zanjo in da je treba po predrtju jajčnih ovojev porod takoj dokončati s carskim rezom, pri čemer je umrljivost v primeru predležečih žil celo 70 %, možnost drugih posledic, ki niso smrtne, pa celo večja. Kri je bila ob posegu svetlejša in je bilo jasno, da to ni kri ploda, ampak porodnice in je bilo zato treba takoj izvesti carski rez. Sodišče samo pove, da je treba pri krvavitvi, ko se takoj po predrtju mehurja poslabšajo otrokovi srčni utripi, pomisliti na predležeče žile in porod takoj dokončati s carskim rezom. Sodišče je povzemalo neustrezne, nejasne in kontradiktorne zaključke izvedenca. Sodišču očita nedosledno uporabo pojmov mehur, predležeče žile, jajčni ovoj in nizko ležeča posteljica in v nasprotju z mnenjem izvedenca ne zavzame stališča, da je razlog za krvavitev plodu pretrgana predležeča žila. Tudi ne pojasni, ali je bila izvedba carskega reza od začetka krvavitve ploda do njegove izvedbe primerno hitra. Ker krvavitev ni bila neznanega izvora, je obrazložitev v 18. točki nejasna in nasprotuje nadaljnjim razlogom. Zaključek v 23. točki, da zaradi preboja mehurja ni prišlo do posledic pri porodu, je v nasprotju z vsemi dejstvi in dokazi. Sodišče ne pojasni, kaj šteje za vzrok okvare zdravja pri otroku in zakaj se opredeli le do predrtja mehurja in ne do drugih nestrokovno izvedenih posegov toženke. Tudi ni pojasnjeno, zakaj je osebje toženke prediralo mehur, ki je bil že spontano predrt. Opozarja na mnenje izvedenca, da se je pri porodnici ob 20.30 izvedlo predrtje mehurja, čeprav je pojasnil tudi, da je pri njej šlo za spontan razpok mehurja. Toženka je s tem, ko je predirala mehur, ki je že bil predrt, storila napako, to pa je vodilo do prekinitve žil in krvavitve ploda. Sodišče in izvedenec tudi ne obrazložita, ali je osebje toženke opravilo pregled preden je prišlo do prediranja mehurja. V točki 19 sodbe sodišče povzema mnenje in zaključke izvedenca, ki so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Zaključi, da je predležeče žile mogoče ugotoviti s pomočjo transvaginalnega in Dopplerjevega ultrazvoka, kar pri tožnici ni bilo izvedeno, čeprav ji je ginekologinja to zagotovila in je ob sprejemu sama na to opozorila. Kaj so to izredne razmere, sodišče ne pojasni. Meni, da bi zdravstveno osebje glede na obstoječo zdravstveno dokumentacijo moralo predvideti možnost, da porod ne bo potekal normalno in opraviti ultrazvok. Vsak porodničar bi moral prepoznati pojav predležečih žil, saj bi sicer lahko sklepali, da so otroci z nepravilno posteljico obsojeni na smrt. Nejasnost in kontradiktornost vidi tudi med ugotovitvijo, da je krvavitev iz predležečih žil lahko spontana pri spontanem razpoku mehurja in povzroči krvavitev ploda z resno obolevnostjo in smrtjo ter ugotovitvijo, da je do krvavitve prišlo po umetnem predrtju mehurja. Če je krvavitev lahko spontana, bi morala biti izkazana še večja skrbnost. Sodišče tudi ni pojasnilo, kdaj in kdo je prekinil predležečo žilo, saj predrt mehur, tudi če ga je izvedel specializant, sam po sebi ni bil razlog za krvavitev. Diferencialna diagnostika, ki bi lahko ugotovila obstoj predležečih žil, ni neobičajna in bi jo toženka lahko izvedla pred samim porodom. Predvsem ultrazvok in palpacija s prsti pri vaginalnem pregledu sta običajna in hitra pregleda. Mnenje dr. L. opisuje stanje tožnice pred porodom in tipanje ob rednih ginekoloških pregledih, ne pa v času poroda. Predležeče žile bi morala zaznati babica ali specializant. Glede na to, da se pri tožnici nizko ležeča posteljica ni spontano umaknila v normalno lego, je to dodaten razlog za pazljivost. Vztraja, da je bil carski rez narejen prepozno. Če pride do obsežnih krvavitev zaradi posega v telo porodnice, je to zadosten razlog za takojšnjo izvedbo carskega reza. Namestitev elektrod na otrokovo glavo ne bi smela biti razlog za zavlačevanje, saj krvavitev ni bila neznanega izvora. Iz CTG zapisa je razvidno, kdaj se je utrip začel izgubljati. Indikator, da ni vse normalno, je bila otrokova glava, ki je bila precej visoko in malo odprto maternično ustje. Ob prvi krvavitvi je tožnica vedela, da se otroku slabo godi. Bistveno je trajanje odločanja o sprejemu in sam sprejem ukrepov med začetkom krvavitve znanega izvora in začetkom carskega reza, do česar se izvedenec in sodišče nista opredelila. V nadaljevanju oporeka stališču sodišča glede pojasnilne dolžnosti. Nujnost izvedbe carskega reza ne pomeni, da soglasje ni bilo potrebno. Sodišče sledi izpovedi zaposlenih, da je mehur predrl zdravnik, a se ne opredeli do verodostojnosti prič. Te so, saj so zaposlene pri toženki, pristranske. V dokumentacijo toženka zaradi možnosti odškodninskih tožb protipravnega ravnanja ne bi zapisala. Tudi dr. D. D. pri prediranju mehurja ni bila prisotna. Sodišče zato lahko sooči le izpovedbo tožnice in dr. B. B. in je izpoved tožnice zato osamljena. To ne more biti razlog, da ji ne sledi. Opozarja, da je glede možnosti dokazovanja v neenakem položaju in zadošča, da poda trditve, na podlagi katerih lahko sodišče domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 32/2012. Vztraja, da je v porodni sobi nastala panika takoj po tem, ko je babica segla v porodnico in ne šele ob pripravi na carski rez, kot to opisuje izvedenec. Paniko sta zaznala in ob zaslišanju potrdila oba tožnika. Tudi dr. B. B. je tožnici rekel, da bi sam prej naredil carski rez, a to ni bilo v njegovi pristojnosti. Na podlagi vsega navedenega je jasno, da je mnenje izvedenca nepopolno, nejasno in kontradiktorno. Prepričana sta, da je izvedenec pristranski in predlagata postavitev drugega iz tujine. Tudi sodišče ugotavlja, da je v Sloveniji le 200 specialistov in je osebno znanstvo neizogibno. Osebno znanstvo izvedenec priznava in to izkazuje pristranost. Izvedensko mnenje je nepopolno, saj se izvedenec ni opredelil do zadnje pripravljalne vloge tožnikov in tudi ni upošteval mnenja dr. L. Ker je odločitev o stroških odvisna od uspeha strank v postopku, predlagata, da se po ugodno rešeni pritožbi stroški naložijo v plačilo toženki.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih postopkovnih kršitev

6. Sodišče prve stopnje očitanih relativnih in absolutnih kršitev postopka ni zagrešilo, posledično pa tudi ni kršilo pravic, ki jih strankam zagotavljajo 22., 23. in 25. člen Ustave RS ter 6. in 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter 3. in 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvijo tožnikov, da delavci toženke niso ravnali strokovno pravilno, postavilo izvedenca medicinske stroke, to je red. prof. dr. I. K., dr. med. Gre za izvedenca s področja ginekologije in porodništva, od leta 1986 zaposlenega v Splošni bolnišnici v ... Tožnika v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da gre za pristranskega izvedenca in bi zato moralo sodišče slediti njunemu predlogu in imenovati izvedenca iz tujine. Ob upoštevanju izvedenčeve izjave, ki jo sodišče prve stopnje povzema v razlogih pod točko 17 ter ter njegovega mnenja, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča popolno, jasno in brez nasprotij, okoliščina, da je v Sloveniji le okrog 200 specialistov s tega področja in da je njihovo medsebojno poznanstvo neizogibno, ne kaže na njegovo pristranost. Ta okoliščina zato ni narekovala postavitve drugega izvedenca.

8. Podlage za postavitev drugega izvedenca pa ni dajalo niti izvedeniško mnenje z dopolnitvami, saj je le-to, ko je že bilo navedeno, tudi po mnenju pritožbenega sodišča popolno, jasno in brez nasprotij. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in na podlagi pripomb tožnikov, izvedenca zaslišalo in tako poskrbelo za razjasnitev vseh do zaključka glavne obravnave problematiziranih vprašanj. To velja tudi za vprašanja izpostavljena v pritožbi (ali je bil carski rez izveden pravočasno; ali je bilo trajanje odločanja o sprejemu ukrepov in sprejem ukrepov med začetkom krvavitve in začetkom carskega reza, ustrezno; ali je bil pred prediranjem mehurja opravljen pregled). Do prvih dveh se je izvedenec opredelil v pisnem mnenju z dne 18. 6. 2018, predvsem v točkah 1.2 in 1.3, bolj podrobno pa ob zaslišanju.² Da je bil pred prediranjem mehurja opravljen pregled (tako s strani babice kot s strani zdravnika), pa izhaja iz ugotovitev v pisnem mnenju na strani 5, ko izvedenec povzema podatke porodnega zapisnika³. Da bi bilo izvedenčevo mnenje (glede do zaključka obravnave postavljenih vprašanj) še v čem pomanjkljivo, pritožnika ne navedeta konkretno, prav tako tudi ne pojasnita, v čem vidita nasprotja v tem mnenju. V pritožbi se namreč ne osredotočata na odgovore izvedenca, ampak zatrjujeta predvsem pomanjkljivosti in nasprotja v razlogih, ki jih je za odločitev navedlo sodišče prve stopnje. To pa bi lahko predstavljalo kvečjemu kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ne kršitev pravil, ki veljajo za dokazovanje z izvedenci.

9. Ker se dokazovanje s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke ponovi le takrat, ko sodišče (ne pa morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP) ali ko sodišče ugotovi, da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP), je glede na zgoraj obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog tožnikov za postavitev novega izvedenca zavrnjen, pravilna.

10. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da na tako presojo ne more vplivati dejstvo, da se izvedenec ni posebej opredeljeval do pripomb tožnikov (nanašajočih se na njegova pojasnila ob zaslišanju) v njuni četrti⁴ in peti (zadnji) pripravljalni vlogi⁵, saj sta bili obe vloženi že po zaključku glavne obravnave dne 18. 1. 2019, kar je prepozno in zato neupoštevno. Sodišče prve stopnje je ob tem utemeljeno opozorilo tudi na to, da tožnika za možnost, da se do ustnih pojasnil izvedenca lahko opredelita še naknadno, nista zaprosila, pri pisnih pojasnilih, ki jih je izvedenec samoinciativno pripravil pred svojim zaslišanjem in so bila tožnikoma vročana po zaključenem naroku, pa gre vsebinsko za odgovore, ki jih je izvedenec ponovil v ustni obliki na zaslišanju.

11. Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Trditev, da je takšna kršitev storjena, tej zahtevi ne zadosti. Pritožbeno sodišče se zato do nje podrobneje ne opredeljuje, saj to niti ni mogoče.

12. Sodba sodišča prve stopnje nima niti pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo.

Pritožnica tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zaključek, da je porod potekal in bil voden ustrezno in je bila odločitev za carski rez sprejeta pravočasno, nejasen in nelogičen, upoštevajoč v točki 18 navedene razloge. Po branju teh razlogov, ki vsebinsko gledano predstavljajo povzetek (bistvenih) ugotovitev izvedenca, pritožbeno sodišče take nejasnosti oziroma nelogičnosti ne vidi. Po primerjavi v pritožbi izpostavljenih ugotovitev sodišča s tistimi v točki 18 sodbe, ugotavlja, da pritožnika nejasnost sama ustvarjata, saj nepovezano in izven konteksta nizata le posamezne ugotovitve. Pritožbeno sodišče jima zato ne more slediti, niti na očitke odgovoriti drugače kot z napotilom na ponovno branje razlogov izpodbijane sodbe. Drži, da je zaradi krvavitve ploda, ki je nastala ob predrtju mehurja (zaradi poškodbe predležeče žile), pri otroku prišlo do zdravstvenih posledic, a to samo po sebi ne pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje o strokovno pravilno vodenem porodu nejasen in nelogičen. Škoda pri zdravljenju namreč ne nastane le zaradi strokovne napake, ampak je lahko posledica zapleta pri sicer strokovno neoporečno in z največjo možno profesionalno skrbnostjo opravljenem zdravljenju. Do tega je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (glej točko 23 sodbe), prišlo tudi v konkretnem primeru.

Nobenega nasprotja tudi ni med razlogi v točki 18 in točki 19 oziroma 23, ki se nanašajo na krvavitev, do katere je prišlo med porodom. Krvavitev, do katere je prišlo, je bila namreč sprva nejasnega izvora. Da gre za krvavitev ploda (in ne matere) je bilo ugotovljeno šele ob nastavitvi direktnih CTG elektrod na otrokovo glavo, ko je CTG pokazal upočasnitev otrokovih srčnih utripov. Zakaj točno je do nje prišlo, pa je bilo ugotovljeno šele po opravljenem carskem rezu.⁶ Ugotovitev o krvavitvi nejasnega izvora v točki 18 (v kateri sodišče pojasni potek poroda in ravnanje delavcev toženke) zato ne nasprotuje razlogom v točki 19, v kateri sodišče (pri obravnavi vprašanja predvidljivosti nastalega dogodka oziroma vprašanja, ali bi bilo predležeče žile mogoče ugotoviti že pred porodom) omenja znan izvor krvavitve (to je iz predležeče žile). Enako velja za razloge v točki 23, v kateri sodišče poda sklepne zaključke.

Da je do krvavitve ploda prišlo zaradi pretrgane predležeče žile, ko je bilo opravljeno prediranje mehurja, med pravdnima strankama v teku postopka niti ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje zato tega dejstva v sodbi ni posebej izpostavljalo.⁷ Vendar pa to pritožbenega preizkusa odločitve ne onemogoča, saj je iz sodbe razvidno, da je bil ta vzrok za krvavitev pri odločitvi upoštevan. Sodišče prve stopnje se je tako v točki 19 ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bilo predležeče žile mogoče ugotoviti že v času nosečnosti in na ta način zaplet, do katerega je prišlo med porodom, preprečiti. Tudi to, kdo je predrl mehur, je ugotovljeno in obrazloženo v točki 19 izpodbijane sodbe.

Nobene nejasnosti in nasprotja pritožbeno sodišče ne vidi v pojasnilu sodišča prve stopnje (glej točko 19), da do krvavitve iz predležečih žil lahko pride tudi sponatno, to je pri spontanem razpoku mehurja, ter ugotovitvijo, da je pri tožnici do take krvavitve prišlo po umetnem predrtju mehurja. V kolikor pa imata tožnika v mislih nasprotje z razlogi, ki opisujejo postopanje delavcev toženke in zaključek sodišča o njihovem skrbnem in pravilnem ravnanju, pa pritožbeno sodišče poudarja, da pri tožnici obstoj predležečih žil v nosečnosti (žal) ni bil ugotovljen in zato poznavanje možnosti, da do krvavitve iz predležečih žil lahko pride bodisi ob spontanem bodisi ob umetnem predrtju mehurja, ni narekovalo nobene povečane skrbnosti ne pred in ne med porodom.

Do vprašanja, ali je bil carski rez, od trenutka, ko je bilo ugotovljeno, da gre za krvavitev ploda, dovolj hitro izveden, se je sodišče opredelilo v točki 18⁸. V njej je pojasnilo, da je bil carski rez, po tem, ko je bilo s pomočjo direktnega snemanja CTG ugotovljena upočasnitev otrokovega srčnega utripa (zaradi česar je bilo zaradi krvavitve po predrtju mehurja treba pomisliti tudi na možnost krvavitve iz predležečih žil, torej na možnost, da krvavi plod in ne porodnica) izveden izjemno hitro, to je v 12 minutah, kar je manj kot sicer narekujejo strokovne smernice. V isti točki so navedeni razlogi tudi o ustreznosti ukrepanja pred tem.

Tožnika sodišču prve stopnje v nadaljevanju očitata tudi to, da se ni opredelilo do drugih očitanih nestrokovno izvedenih posegov. Na prvem mestu izpostavljata, da naj bi osebje toženke predrlo mehur, ki je že bil predrt, saj je izvedenec pojasnil, da je šlo pri tožnici za spontan razpok. S tem naj bi storili napako, ki je vodila do prekinitve žile ter krvavitve plodu. Pritožbeno sodišče očitek zavrača, saj tega, da zdravnik mehurja ne bi smel predirati, tožnika v teku postopka pred sodiščem prve stopnje toženki nista očitala oziroma sta to prvič navedla šele v četrti pripravljalni vlogi, ki sta jo vložila že po tem, ko je bila glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje zaključena. Šlo je torej za prepozno in zato neupoštevno navedbo, izostanek razlogov o tem pa zato ne more predstavljati kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.⁹

Zakaj nastalega dogodka ni bilo mogoče preprečiti, je v sodbi obrazloženo v točkah 19 in 20. Razlogi tudi niso nejasni in si ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu in pojasnilo, da je sicer predležeče žile v idealnih razmerah mogoče ugotoviti še pred krvavitvijo s pomočjo transvaginalnega in Dopplerjevega ultrazvoka, magnetno resonanco, manioskopijo, palpacijo s prsti pri vaginalnem pregledu ali z dokazovanjem plodove krvi pri krvavitvi iz nožnice pred porodom, a se tak pregled, ob upoštevanju medicinske doktrine, priporoča le pri skupinah s povečanim tveganjem (to je pri nosečnicah po oploditvi z biomedicinsko pomočjo, nizko ali velamentozno insercijo popkovnice, placento bilobato in sukcenturiato ter v primeru krvavitve v tretjem trimesečju nosečnosti. V konkretnem primeru ni bil podan noben od teh dejavnikov, tožnica pa tudi ni bila vključena v morebitne klinične preiskave pri katerih bi načrtno iskali predležeče žile. Preiskave se sicer v vsakdanji praksi (razen v Kanadi) ne delajo.

Glede dejanskih ugotovitev in glede uporabe materialnega prava

13. Na trditve, da sodišče določenih dejstev ni ugotovilo¹⁰, je pritožbeno sodišče odgovorilo že v zvezi z očitkom o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato tega ne ponavlja.

14. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča s pomočjo izvedenca pravilno ugotovilo, kakšno je vestno in pravilom medicinske stroke ustrezno ravnanje v okoliščinah, kot so bile v konkretnem primeru, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa dejstva, ki so odločilna za presojo, ali so delavci toženke v konkretnem primeru ravnali skladno s temi pravili. Pri dokazni oceni je sledilo metodološkim napotkom 8. člena ZPP, predložene listinske dokaze (to je medicinsko dokumentacijo), mnenje izvedenca, izpovedbe strank in prič pa presojalo kritično. Pri tem je oceno verodostojnosti izpovedb gradilo na njihovi (ne)skladnosti in ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, predvsem mnenja izvedenca. Dokazna ocena je, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tudi preverljivo obrazložena.

15. Ker ima večji del relevantnih dejstev podlago v mnenju izvedenca, pritožbeno sodišče na tem mestu ponovno poudarja, da razlogov za dvom v pravilnost mnenja izvedenca nima. Kot je bilo že pojasnjeno v predhodni obrazložitvi, je mnenje tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno, popolno in brez nasprotij, zato razloga, da ugotovitvam sodišča prve stopnje (ki imajo podlago v tem mnenju) ne bi sledilo, ni.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je mehur predrl zdravnik in ne babica. Drži sicer, da se je ob tem sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpovedbi dveh prič (to je dr. B. B. in babice C. C.), ki sta zaposleni pri toženki, a to samo po sebi ne zadostuje za dvom v resničnost njune izpovedbe. Enako velja za medicinsko dokumentacijo, iz katere, kot povzema izvedenec v svojem mnenju na strani 5, izhaja, da je umetno predrtje mehurja opravil dr. B. B. Nerazumljiv je ob tem pomislek pritožnikov, da ni jasno, zakaj bi sicer babica klicala zdravnika, saj sta obe priči skladno izpovedali, da je babica ob pregledu zatipala mehur in je zdravnika poklicala ravno zaradi te svoje ugotovitve. Mehur je bilo, kot je povedal izvedenec ob zaslišanju, zaradi pospešitve poroda treba predreti, tega pa babice po strokovnih standardih ne delajo.¹¹ Edina, ki je izpovedala drugače, je bila tožnica, ki pa ji sodišče utemeljeno ni sledilo. Tožnica je svojo trditev o tem, da je mehur predrla že babica, oprla na dejstvo, da je ob tem prišlo do krvavitve.¹² Izvedenec je tako sklepanje obrazloženo zavrnil s pojasnilom, da tudi ob samem vaginalnem pregledu porodnica lahko zakrvavi in da bi v primeru, da bi šlo že pri prvi krvavitvi za krvavitev ploda (in za takšno krvavitev bi šlo, če bi bil že ob pregledu babice predrt mehur in s tem predležeča žila), izid drugačen, saj bi otrok (ob upoštevanju še druge kasnejše krvavitve) zagotovo umrl.¹³ Na presojo pravilnosti dokazne ocene ne more vplivati niti sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 32/2012, v kateri je zavzeto stališče, da je na zdravstveni ustanovi dokazno breme tako glede vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja, kot glede temu ustreznega ravnanja njenih delavcev. Toženka je namreč v konkretnem primeru oboje dokazala. Dvoma, da mehurja ni predirala babica, pa končno ne vzbujajo niti pritožbene trditve o paniki, ki naj bi nastala že pred pripravami na carski rez, saj gre za tožničino subjektivno oceno dogajanja v porodni sobi.

17. Pritožnika brez podlage v ugotovljenih dejstvih vztrajata, da bi moral biti carski rez izveden prej, to je takoj, ko se je po predrtju mehurja pojavila krvavitev. Kot je ob sklicevanju na mnenje izvedenca pojasnilo že sodišče prve stopnje, sama krvavitev še ni bila zadostna indikacija za carski rez, ampak je bilo treba ugotoviti tudi stanje plodovih srčnih utripov. Ob zaslišanju je izvedenec v zvezi s tem pojasnil, da je to potrebno zato, ker krvavitev po predrtju mehurja (do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru) ni nujno krvavitev iz plodovih žil, ampak gre največkrat za krvavitev porodnice.¹⁴ In v primeru slednje carski rez ni potreben, saj manjše krvavitve v tej fazi poroda niso patološke.¹⁵ In ker je CTG zapis (preko trebušne stene tožnice) po predrtju mehurja oziroma med 21.27 in 21.44 postal nejasen, so zdravniki ravnali pravilno, ko so se odločili za nastavitev direktne CTG elektrode na glavo otroka. Ta je bil, kot je povedal izvedenec, nastavljen v štirih minutah (to je ob 21.48), v nadaljnjih dveh minutah pa je postal čitljiv (to je ob 21.50) in je v času med 21.50 in 21.55 pokazal bradikardijo. Takoj nato je bila sprejeta pravilna odločitev, da se opravi carski rez, opravljen pa je bil izjemno hitro, zgolj v 12 minutah. Sodišče prve stopnje tega, da bi bila kri (ob prvi ali ob drugi krvavitvi) svetlejša, sicer ni ugotovilo, a to dejstvo ni odločilno. Pritožnica namreč v pritožbi trdi, da naj bi bil to znak, da je šlo za krvavitev porodnice, to pa po mnenju izvedenca, če ne gre za masovno krvavitev, ni indikacija za takojšen carski rez. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca res ugotovilo, da je treba, če se ob krvavitvi iz porodnega kanala, po predrtju mehurja, poslabšajo plodovi srčni utripi, pomisliti tudi na predležeče žile in porod takoj dokončati s carskim rezom, vendar pa ta ugotovitev potrjuje pravilnost ravnanja zdravnikov (in ne obratno). Poslabšanje plodovih srčnih utripov je bilo namreč ugotovljeno šele med 21.50 in 21.55, ko je direktno nastavljen CTG postal čitljiv.

18. Pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov niti v pravilnost zaključka, da ob upoštevanju trenutno veljavne doktrine glede pregledov in preiskav v nosečnosti in pred samim porodom, nastalega zapleta, ki je bil posledica predležečih žil, ni bilo mogoče predvideti. Kot je pojasnil izvedenec, gre pri predležečih žilah za plodove žile, ki jih ne podpira popkovnično tkivo ali posteljica in prečkajo plodove ovoje v spodnjem segmentu nad materničnim vratom. Mogoče (ne pa nujno¹⁶) jih je sicer odkriti s pomočjo transvaginalnega in Dopplerjevega testa, a se take preiskave opravljajo le v primeru, da je nosečnica vključena v klinične preiskave, pri katerih gre za načrtno iskanje. V kolikor pa gre za normalno nosečnost, se predležeče žile ne iščejo, saj gre za redko nepravilnost. Tudi pred samim porodom se diferencialna diagnostika opravi le pri skupinah s povečanim tveganjem, to je pri nosečnicah po oploditvi z biomedicinsko pomočjo, nizko ali velamentozno insercijo popkovnice, placento bilobato in sukcenturiato ter v primeru krvavitve v tretjem trimesečju nosečnosti. V konkretnem primeru v zadnjem trimesečju nosečnosti in ob prihodu tožnice v porodnišnico, ni bil podan noben od teh dejavnikov. Takega dejavnika, po veljavni doktrini, ni predstavljala niti v 21. tednu ugotovljena nizko ležeča posteljica. Ob povedanem se izkaže, da je vztrajanje tožnice, da so delavci toženke ravnali neskrbno, ker ob prihodu v porodnišnico niso opravili ultrazvoka, neutemeljeno. Neutemeljen pa je tudi očitek, da bi predležeče žile morala zaznati babica ali zdravnik ob pregledu. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, možnost, da bi moral vsak porodničar in babica pri vaginalnem pregledu zatipati spredaj ležeče žile, negira že mnenje dr. L. (priloga A 35), ki sta ga predložila tožnika. Po njegovem mnenju (s tem pa tudi po trditvah obeh tožnikov) je malo verjetno, da bi ob tem zatipali pulzirajočo žilo (to je arterijo umbilikalis), ven pa niti ni mogoče otipati.¹⁷

19. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega doslej obrazloženega soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi ni prišlo do strokovne napake delavcev toženke, ampak za zaplet, ki ga ni bilo mogoče predvideti. Protipravnosti v ravnanju (oziroma opustitvah) delavcev toženke zato ni bilo, posledično pa tudi ni podana njena odškodninska odgovornost.

20. Toženka pa ne more biti odgovorna niti zaradi zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sta tožnika šele z vlogo 11. 1. 2018 (to je v ponovljenem sojenju) prvič navedla, da toženka za posege ni imela ustreznega soglasja tožnice. To pa je bilo, kot je v razlogih pod točko 8 pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, prepozno in zato neupoštevno (prvi odstavek 286. člena ZPP)¹⁸. Pritožbenemu sodišču se zato do pritožbenih očitkov, v katerih tožnika nasprotujeta (rezervnim) argumentom sodišča prve stopnje¹⁹ glede zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti, ni treba opredeljevati.

21. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

---------------
¹ Ostali njuni zahtevki ter zahtevek mld. A. A. so bili že pravnomočno zavrnjeni.
² Glej zvočni prepis zaslišanja izvedenca, list. št. 268 do 279 (predvsem stran 3 in 4).
³ Da je bil pregled opravljen, sta ob zaslišanju potrdila tudi zaslišana dr. B. B. in E. E.
⁴ Ta pripravljalna vloga je bila vložena 20. 2. 2019.
⁵ Ta pripravljalna vloga je bila vložena 9. 5. 2019, v njej tožnika opozarjata, da nista dobila odgovora na pripombe posredovane s četrto pripravljalno vlogo.
⁶ Glej pisno mnenje izvedenca, stran 4, ko povzema vsebino medicinske dokumentacije in ugotovi, da je bil po operaciji opravljen pregled posteljice, ki je bila bipartita, več žil je teklo po ovojih, od katerih je bila ena prekinjena.
⁷ Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), jih ni potrebno dokazovati. Ugotovi in upošteva jih zato lahko tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave (III Ips 18/2011).
⁸ V tej točki sicer povzema ugotovitve izvedenca. Ker pa je sodišče mnenje sprejelo kot pravilno, popolno in jasno, so to sočasno tudi ugotovitve sodišča.
⁹ Je pa izvedenec, ko je bil zaslišan, odgovoril tudi na to dilemo. Pojasnil je, da se mehur, tudi če je že prišlo do razpoka, dostikrat ponovno vzpostavi, in ga je zaradi pospešitve poroda treba predreti (glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 18. 1. 2019, list. št. 271 in 274). Da je mehur pred njegovim predrtjem bil ugotovljen (zatipan), pa izhaja iz v spis vložene medicinske dokumentacije ter izpovedbe zaslišane priče dr. B. B. in priče E. E. Da se večkrat zgodi, da mora biti plodov mehur, ki se ga tiplje med pregledom, predrt, čeprav je plodovnica že odtekla, je pojasnjeno tudi v mnenju dr. L., predloženega s strani tožnikov.
¹⁰ Tožnika trdita, da sodišče ni ugotovilo: vzroka krvavitve ploda; ali je bilo ravnanje delavcev toženke dovolj hitro; zakaj je bil prediran mehur, ki je že bil predrt; ali je bil pred njegovim predrtjem opravljen pregled tožnice; kdo je prekinil predležečo žilo.
¹¹ Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca, list. št. 274.
¹² Glej zapisnik o zaslišanju tožnice na list. št. 63 in zapisnik o zaslišanju izvedenca na list. št. 276.
¹³ Glej zapisnik o zaslišanju izvedenca na list. št. 276 in 277.
¹⁴ To je tudi razlog, da izvedenec in sodišče pravilno govorita o krvavitvi (takrat še) neznanega izvora.
¹⁵ Glej mnenje izvedenca v delu, ko je odgovarjal na prvo vprašanje (list. št.221) ter zapisnik o njegovem zaslišanju na list. št. 270, 271, 275, 277 in 278.
¹⁶ V mnenju je izvedenec pojasnil, da tudi v najboljših okoliščinah narejen ultrazvok ne omogoča vedno postavitve pravilne diagnoze (glej stran 17 mnenja). Podobno je pojasnil ob zaslišanju (list. št. 278).
¹⁷ Glede na to, da se ta del mnenja nanaša na postopek pri porodu, je pritožbena trditev, da je dr. L. opisoval obdobje pred porodom in se zato sodišče nanj neutemeljeno sklicuje, brez podlage.
¹⁸ Stališče, da pri presoji pravočasnosti trditev v zvezi z kršitvijo pojasnilne dolžnosti ni razlogov za milejši pristop, je sprejeto tudi v sodni praksi (glej odločbe II Ips 214/2008, II Ips 449/2008 in II Ips 88/2009).
¹⁹ Glej razloge v točkah 14 in 15.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1577/2018
• VSRS Sklep II DoR 268/2021
• VSM Sodba I Cp 91/2022