<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1745/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1745.2019
Evidenčna številka:VSL00031568
Datum odločbe:11.12.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbara Krpač Ulaga (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), Alenka Kobal Velkavrh
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost za potrošniške pogodbe - potrošnik - ugovor o nepristojnosti - indici - preiskovalno načelo - procesna predpostavka - procesno gradivo

Jedro

Pri presoji ugovora o nepristojnosti je treba ugotoviti, ali je iz spletne strani in celotne dejavnosti razvidno, da je toženka nameravala poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Pri tem se je treba opreti na indice, med katere spada vsako očitno izražanje volje po poslovanju s potrošniki iz Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor o pristojnosti sodišča Republike Slovenije, podan s strani toženke. Sklenilo je, da je Okrožno sodišče v Ljubljani pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se je s tožnikom v pogodbenih dokumentih dogovorila za pristojnost sodišč v Zürichu v Švici. Sklicuje se na 2. člen Nove Luganske konvencije (NLK), da so osebe s stalnim prebivališčem v državi, ki jo veže ta konvencija, tožene pred sodiščem te države. Tožnik bi moral dokazati, a) da je toženka usmerjala svojo dejavnost v Slovenijo, b) da pogodba spada v okvir te dejavnosti ter c) da je bila pogodba sklenjena po začetku usmerjanja dejavnosti v Slovenijo. Izpodbijani sklep je nezakonit že iz razloga, ker vsebuje nepravilne zaključke glede točke a), glede točke b) in c) pa izpodbijani sklep nima razlogov. Sklicuje se na sodno prakso SEU1, da je treba dokazati, da je trgovec predvideval poslovanje s potrošniki iz določene države, še preden so bile z njimi sklenjene pogodbe. Pomemben je torej čas pred sklenitvijo pogodbe, medtem ko je sodišče odločitev oprlo le na okoliščine, ki naj bi obstajale v času vložitve tožbe. Opozarja, da mora pogodba spadati v okvir dejavnosti, česar sodišče kljub njenemu ugovoru ni presojalo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).2 Sodišče bi odločitev moralo sprejeti s stopnjo prepričanja, zato ne zadošča ocena sodišča, da so izpolnjeni pogoji po 15. členu NLK. V ugovoru o nepristojnosti je pojasnila naravo podskrbniške banke A. AG, glede navedenega pa sodišče ni obrazložilo zaključka o zastopanju. V zvezi s tem sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do pravnega sredstva. Meni, da na napačno odločitev kaže obrazložitev sodišča, da je toženka v Sloveniji zastopana v določeni meri, saj navedeno ne pomeni, da gre za usmerjanje dejavnosti v Slovenijo. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do pravnega sredstva uveljavlja tudi zato, ker sodišče ni obrazložilo ugotovitve, da naj bi podružnice toženke lahko v Sloveniji opravljale posamezne finančne storitve. Opozarja, da so si razlogi sklepa med seboj v nasprotju, ker je sodišče kot bistveni razlog štelo, da naj bi poslovanje potekalo v angleščini, medtem ko se večji del obrazložitve nanaša na toženkino spletno stran. Sodišče je kršilo razpravno načelo, saj se tožnik ni skliceval na toženkino spletno stran, s čimer je prekoračilo trditve tožnika in storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se je sama sklicevala le na del spletne strani v zvezi z možnostjo izbire jezika in držav, ki predstavlja izključevalno okoliščino, saj med 56 državami ni mogoče izbrati Slovenije. Uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz priloženega izpiska spletne strani ne izhaja, da je navedena telefonska številka z mednarodnimi klicnimi kodami. Sodišče ni preučilo ciljev in učinkov poslovne strategije ponudnika storitev, temveč je zgolj ocenilo, da je toženka usmerjala svojo dejavnost v Slovenijo. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da toženkina spletna stran ni namenjena točno določeni prodaji blaga ali storitev, temveč je namenjena predstavitvi bančne skupine in ne vabljenju potrošnikov; da ni očitno razvidna volja po poslovanju s potrošniki iz Slovenije; da sklenitev pogodbe ni posledica oglaševanja ali spletne strani; da pogodbe niso bile sklenjene na daljavo in da ni bilo navezave stika na daljavo; da so bili številni dokumenti med pravdnima strankama sklenjeni v italijanskem jeziku, kar je indic, da toženka ni usmerjala dejavnosti v Slovenijo, saj bi drugače imela pripravljeno vso dokumentacijo v angleškem jeziku. Sodišče bi torej moralo presoditi tudi vse indice, ki ne kažejo na usmerjanje dejavnosti. Meni, da zgolj dejstvo, da je spletna stran v angleščini, ne pomeni, da bi usmerjala dejavnost v Slovenijo. Prav tako meni, da ni odločilna uporaba domene „.com“. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zaradi izostanka razlogov o ugotovitvi sodišča o poslovanju na daljavo. V kolikor se je sodišče v zvezi s tem navezovalo na produkt „D.“, pa gre za običajen produkt, ki ni povezan z usmerjanjem dejavnosti. Opozarja, da je 16. člen NLK uporabljiv le v primeru, če gre za potrošniško pogodbo v smislu 15. člena NLK. Ugovarja, da tožnik v času sklenitve in izvajanja pogodb ni imel stalnega prebivališča v Sloveniji. V času sklepanja pogodb je tožnik živel v ZDA, ki ni podpisnica NLK. S selitvijo v državo podpisnico se tako retroaktivno poseže v dogovor o pristojnosti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki 10. 7. 2003 sklenili pogodbo o odprtju računa in 25. 11. 2011 dogovor o odprtju računa, v katerem je dogovorjena izključna pristojnost sodišča v Zürichu v Švici. Predmet pritožbenega preizkusa je zgolj odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča. Pravna podlaga za določitev pristojnosti je NLK, saj sta pogodbenici konvencije med drugim EU in Švica (toženka ima sedež v Švici). Za presojo pristojnosti je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe oddelka 4 NLK o pristojnosti za potrošniške pogodbe.

6. Skladno s prvim odstavkom 15. člena NLK je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik sklenil pogodbo kot potrošnik, saj sklepanje bančnih poslov ne spada v okvir njegove poklicne oziroma pridobitne dejavnosti. Pritožnica navedeni ugotovitvi sodišča konkretizirano ne nasprotuje. Da lahko potrošnik toži v kraju svojega prebivališča, pa mora biti podan še posebej utemeljen razlog,3 in sicer je sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena z osebo (oziroma s toženko), ki na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v državo, ki jo veže ta konvencija, v kateri ima potrošnik (tožnik) stalno prebivališče (Slovenija), pogodba pa spada v okvir te dejavnosti (oziroma, da je izpolnjen pogoj za potrošniško pogodbo po 3. alineji prvega odstavka 15. člena NLK). Posledično lahko tožnik kot potrošnik v skladu s 16. členom NLK sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče, kar predstavlja izjemo od temeljnega pravila, da je toženec tožen v državi, kjer ima stalno prebivališče (2. člen NLK). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče uporabilo 16. člen NLK neodvisno od ugotovitve pogojev po 15. členu NLK ter je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na 2. člen NLK.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednji ugotovljeni indici, ki kažejo na to, da je toženka usmerjala svojo dejavnost v Slovenijo:

- toženka ima v Sloveniji svojega zastopnika - Banko A. d. d.;

- podružnice toženke lahko v Sloveniji opravljajo posamezne finančne storitve;

- poslovanje med pravdnima strankama je potekalo v angleščini in ne v uradnem jeziku področja, kjer je sedež toženke;

- poslovanje na daljavo - iz Slovenije;

- toženkina spletna stran je v angleščini, na spletni strani so navedene telefonske številke z mednarodnimi klicnimi kodami, toženka za spletno stran uporablja domeno „.com“;

- dogovor o odprtju računa ima kot referenčno valuto dogovorjen evro, ki ni uradna švicarska valuta.

8. Sodišče prve stopnje je vse podane trditve pravdnih strank presojalo in dejstva, ki so odločilna za odločitev o ugovoru o nepristojnosti, ugotovilo z zadostnim dokaznim standardom. Pri presoji je namreč treba ugotoviti, ali je iz spletne strani in celotne dejavnosti razvidno, da je toženka nameravala poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Pri tem se je treba opreti na indice, med katere spada vsako očitno izražanje volje po poslovanju s potrošniki iz Slovenije.4 Na podlagi ugotovljenih indicev pa je sodišče prve stopnje naredilo pravilen zaključek. Posledično je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da sodišče ni preučilo ciljev in učinkov poslovne strategije ponudnika storitev.

9. Ne glede na pritožbeno opozarjanje, da sodišče določenih indicev ni obrazložilo (da naj bi imela toženka v Sloveniji svojega zastopnika, da naj bi podružnice toženke v Sloveniji opravljale posamezne finančne storitve in o poslovanju na daljavo), pritožbeno sodišče ugotavlja, da že zgolj obrazloženi indici kažejo na to, da je bila dejavnost toženke usmerjena v Slovenijo. Posledično je neodločilen pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve pravice do pravnega sredstva, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na očitno izražanje volje po poslovanju s potrošniki iz Slovenije kaže že toženkina spletna stran, ki je v angleščini, ima domeno „.com“ ter navaja mednarodne klicne kode. Okoliščina, da toženka ne ponuja spletne strani tudi v slovenščini (manjši oziroma nerazširjen jezik), ne pomeni, da toženka ne računa na stranke iz Slovenije, kot se je do navedenega že pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da spletna stran med 53 državami ne ponuja možnosti izbire Slovenije, saj ponuja možnost izbire „international“, ki torej ne izključuje Slovenije, ko se za to zavzema pritožnica. Na podlagi navedenega ni jasno razvidno, da s potrošniki iz Slovenije ne želi poslovati, vendar izhaja kvečjemu nasprotno, da svoje dejavnosti usmerja v vse tuje države, pri tem pa računa, da večina potencialnih strank razume angleško oziroma enega izmed ponujenih jezikov. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje, da se kot indic upošteva domena „.com“, saj je navedeni indic, ki lahko kaže na usmerjanje dejavnosti, navedlo SEU.5

10. V zvezi s toženkino spletno stranjo je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve razpravnega načela oziroma kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se je v tožbi pri utemeljevanju pristojnosti slovenskega sodišča namreč skliceval na javno dostopne podatke spletne strani (list. št. 13). Posledično je neutemeljen tudi očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da iz priloženega izpiska spletne strani ne izhajajo telefonske številke z mednarodnimi klicnimi kodami. Poleg tega sodišče skladno z drugim odstavkom 17. člena ZPP presodi pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so mu znana. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba nalaga sodišču več aktivnosti, torej dejanja v okviru t.i. preiskovalnega načela, ki sodišču omogoča zbirati procesno gradivo tudi po uradni dolžnosti. Gre za fazo ugotavljanja ene od procesnih predpostavk, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (pristojnost slovenskih sodišč).6

11. Kot indice, ki kažejo na usmerjanje dejavnosti, je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da je poslovanje med pravdnima strankama potekalo predvsem v angleščini ter da je v dogovoru o odprtju računa s 25. 11. 2011 dogovorjen evro kot referenčna valuta, ki ni uradna švicarska valuta. Kot že obrazloženo, sodišče voljo trgovca ugotavlja na podlagi indicev oziroma na usmerjanje dejavnosti indično sklepa, zato (poleg drugih indicev) zadostuje okoliščina, da je med pravdnima strankama potekalo poslovanje predvsem v angleščini oziroma da so bili dokumenti predvsem v angleščini (ne glede na to, da so določeni dokumenti v italijanščini, prevladuje angleščina, ki ni uradni jezik toženke). V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da se obrazložitev sodišča v izpodbijanem sklepu nanaša predvsem na spletno stran, saj se je sodišče v zvezi s tem opredelilo do ugovora toženke, da ne zagotavlja komunikacije v slovenskem jeziku. Posledično v izpodbijanem sklepu ni nasprotja med razlogi oziroma sodišče ni storilo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede vseh ugotovljenih indicev pritožnica opozarja, da sodišče ni presojalo, ali so indici obstajali že pred sklenitvijo pogodbe, saj je glede na sodno prakso SEU relevantno, ali je trgovec usmerjal dejavnost v državo pred sklenitvijo pogodbe s potrošniki. Drži sicer, da se je tožnik skliceval na obstoječe oziroma dostopne podatke, ki so lahko bili v času pred sklenitvijo pogodbe drugačni (npr. spletna stran je lahko bila pred letom 2003 drugačna). Vendar se je to trditveno in dokazno breme, tj. da spletna stran pred sklenitvijo pogodbe ni bila takšna kot v času vložitve tožbe oziroma takšna, kot je dokazal tožnik, (npr. da spletna stran ni bila v angleščini, da ni ponujala mednarodnih klicnih kod, da je imela drugačno domeno itd.), prevalilo na toženko. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ob sklenitvi pogodbe ni imel stalnega prebivališča v Sloveniji, saj je v pogodbi o odprtju računa z 10. 7. 2003 navedeno njegovo prebivališče v Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je toženka usmerjala svojo dejavnost v Slovenijo, torej v državo, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Okoliščina prebivališča je torej relevantna pri presoji, če je trgovec usmerjal komercialno dejavnost v državo, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, ne pa pri uporabi 16. člena NLK (da lahko toži v državi, ki jo veže konvencija, v kateri ima stalno prebivališče), saj je splošno pravilo procesnega prava, da so glede vložitve tožbe (vprašanje pristojnosti) bistvene okoliščine, ki obstajajo v času vložitve tožbe.

14. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da pogodba ne spada v okvir dejavnosti, ki naj bi bila usmerjena v Slovenijo. Za navedeni zaključek zadostuje, da se pogodba po vsebini nanaša na dejavnosti, ki jih toženka oglašuje ali opravlja tudi preko interneta.7 Iz ugotovljenih indicev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da pogodba in dogovor o odprtju računa spadata v okvir dejavnosti (bančništvo), ki jo je toženka usmerjala v Slovenijo. V zvezi s tem toženka tudi v ugovoru zoper pristojnost ni podala konkretnih ugovorov8, zato je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi v zvezi s tem.

15. Pritožbena navedba, da bi sodišče moralo upoštevati, da spletna stran ni namenjena točno določeni prodaji blaga ali storitev, temveč je namenjena predstavitvi bančne skupine in ne vabljenju potrošnikov, je nedopustna pritožbena novota, saj ni izkazan opravičljiv razlog za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno se pritožnica tudi zavzema, da pogodba ni bila sklenjena na daljavo, saj navedeno lahko predstavlja indic, ki kaže na usmerjanje dejavnosti, ni pa pogoj za sklepanje, da trgovec usmerja dejavnost.9 Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da sklenitev pogodbe ni posledica oglaševanja ali spletne strani.10 Odsotnost posameznih indicev, ki jih je SEU le primeroma navedlo, ne pomeni izključevalne okoliščine oziroma ne pomeni, da toženka ni usmerjala svoje dejavnosti v Slovenijo (ob prisotnosti drugih indicev). Neutemeljena je zato pritožbena graja, da bi sodišče moralo presojati indice, ki v obravnavanem primeru niso podani, in naj bi zato utemeljevali odsotnost usmerjanja dejavnosti.

16. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je dogovor o pristojnosti v obravnavanem primeru neveljaven, saj niso izpolnjeni pogoji iz 17. člena NLK. Pravilnosti zaključka ne omaja pavšalna pritožbena navedba, da sta se pravdni stranki dogovorili za pristojnost sodišča v Zürichu v Švici.

17. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni prispeval k predmetni odločitvi, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.

-------------------------------
1 Sodišče Evropske unije.
2 Navedeno dodatno navaja pri navedbah o tem, da naj bi toženka imela svojega zastopnika v Republiki Sloveniji, da podružnice lahko opravljajo v Sloveniji posamezne finančne storitve, pri uporabi jezika in poslovanju na daljavo.
3 Ti so lahko v tem, da gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke (1. alineja prvega odstavka 15. člena NLK), ali da gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga (2. alineja prvega odstavka 15. člena NLK) ali pa v tem, da je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi, ki jo veže ta konvencija, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo ali v več držav, vključno s to državo, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti (3. alineja prvega odstavka 15. člena NLK).
4 Galič, A.: Elektronsko poslovanje in mednarodna pristojnost za potrošniške spore, str. 4.
5 Peter Pammer proti Reederei Karl Schlüter GmbH & Co. KG (C-585/08) in Hotel Alpenhof GesmbH proti Oliver Heller (C-144/09).
6 Prim. sklep VSM I Cp 1093/2015 z 19. 1. 2016.
7 Tako Galič, A.: Elektronsko poslovanje in mednarodna pristojnost za potrošniške spore, str. 7.
8 Pavšalno je navajala, da pogodbe ne spadajo v področje uporabe neobstoječih dejavnosti (za katere je sodišče ugotovilo, da so obstoječe), da tožnik ni dokazal, da pogodbe spadajo v okvir teh dejavnosti ter pri navedbah o zastopanju toženke v Sloveniji s strani Banke A. d. d., da pogodba ni povezana z nespecificirano prodajo finančnih produktov oziroma storitev.
9 Daniela Mühlleitner proti Ahmadu Yusufiju in Wadatu Yusufiju (C-190/11 ).
10 SEU je v sodbi Lokman Emrek proti Vladu Sabranovicu (C-218/12) zavzelo stališče, da ni potrebna vzročna zveza med načinom usmerjanja dejavnosti v državo, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ter sklenitvijo pogodbe s tem potrošnikom.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 17

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) - člen 2, 15, 15/1, 15/1-c, 16

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4MTk2