VSL Sklep I Cp 1891/2019

Jedro

Dajatveni zahtevek ima za cilj obsodbo tožene stranke na izpolnitev denarne obveznosti, v konkretnem primeru plačila pogodbene kazni. Zato z vložitvijo dajatvene tožbe ugotovitveni interes odpade in ugotovitvena tožba ni dopustna. Glede na navedeno ni pogojev za zavrženje tožbe, s katero tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v II. in IV. točki izreka razveljavi ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (sklepom v tem delu) zavrglo tožbo na ugotovitev, da je nedenarna terjatev tožnika do toženke, določena v sodni poravnavi Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 2492/2013 z dne 15. 5. 2015, po kateri je toženka dolžna izvesti zamenjavo celotne kritine in obrob ter določenih desk v lesenem opažu na nadstrešku k objektu na naslovu P., zapadla dne 14. 7. 2015 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen v znesku 12,50 EUR za vsak dan zamude, in sicer za čas od 15. 7. 2015 do 20. 7. 2015 in za čas od 29. 7. 2015 do 30. 7. 2018, torej za 1.104 dni v skupnem znesku 13.800 EUR (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je zapadla tožnikova terjatev do toženke za plačilo višjega zneska pogodbene kazni, in sicer za 14. 7. 2015 ter za čas od 21. 7. 2015 do 28. 7. 2015 in za čas od 31. 7. 2018 dalje (III. točka izreka). Sodišče je toženki naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 2.158,26 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, in sicer II. in IV. točko izreka, se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijani del izreka sodbe spremeni tako, da se zahtevek zavrže oziroma zavrne ali da se ugodi ugovoru za znižanje nesorazmerno visoke pogodbene kazni, podrejeno pa, da se razveljavi sodba v izpodbijanem delu in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo tudi v II. točki izreka zaradi pomanjkanja pravnega interesa in pravila res iudicata. V tožbi postavljen tožbeni zahtevek v tč. 2 je vsebinsko in gramatikalno skladen z vsebino in besedilom 2. točke sodne poravnave. Tožnik je postavil dajatveni in ne ugotovitveni zahtevek, saj zahteva, da sodišče odloči, da mu je toženka dolžna plačati od dneva zamude dalje za vsak dan zamude pogodbeno kazen v znesku 12,50 EUR, vse do izpolnitve nedenarne terjatve. Povsem enako je določilo sodne poravnave. Tožnik kljub ugovorom toženke ni popravil zahtevka, niti potem, ko je 31. 7. 2018 nedenarno obveznost sam opravil in je ta prenehala. Sodišče zahtevka ni zavrglo, ampak ga je samo modificiralo iz dajatvenega v ugotovitvenega, kot tudi vsebinsko spremenilo, in je tako ravnalo v nasprotju z določilom prvega odstavka 2. člena ZPP. Stališče sodne prakse je, da sodišče odloča s sodbo le o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, ne pa tudi o nečem, kar ni zaobseženo v zahtevku, so pa o tem podane navedbe. Sodišče tako ne bi smelo tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil napačno, saj je o njem že bilo odločeno in je takšna obveznost že obstajala, samo vsebinsko spreminjati. Ugotovitev zapadlosti terjatve za plačilo pogodbene kazni ni bila predmet tožbe. Ker je sodišče odločalo o nečem drugem, kot se je zahtevalo s tožbo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Toženka v nadaljevanju obširno izpodbija odločitev glede obstoja obveznosti plačila pogodbene kazni. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so izpolnjene predpostavke, na podlagi katerih je tožnik pridobil pravico do plačila pogodbene kazni.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja na kršitev določbe prvega odstavka 2. člena ZPP, ki nalaga sodišču, da odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Pravilo o vezanosti na zahtevek sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več ali kaj drugega. Pravilo o vezanosti tožbenega zahtevka pa je tesno povezano tudi z zahtevo, da mora biti tožbeni zahtevek dovolj določno in konkretno opredeljen, da je lahko izvršljiv (180. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v 2. točki izpodbijane sodbe ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je toženka dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen v znesku 12,50 EUR za vsak dan zamude, in sicer za čas od 15. 7. 2015 do 20. 7. 2015 in za čas od 29. 7. 2015 do 30. 7. 2018, torej za 1.104 dni v skupnem znesku 13.800 EUR. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik postavil ugotovitveni zahtevek glede plačila in zapadlosti terjatve za plačilo pogodbene kazni. V tožbi tožnik ni postavil ugotovitvenega zahtevka. Iz tožbe je razvidno, da tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek, saj v 2. točki na 4. strani tožbe s tožbenim predlogom zahteva, da mu je toženka dolžna od 14. 7. 2015 plačati pogodbeno kazen v znesku 12,50 EUR za vsak dan zamude do izpolnitve nedenarne terjatve iz 2. točke sodne poravnave v P 2492/2013, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani dne 15. 5. 2015. Čeprav je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2018 odgovarjal na toženkine navedbe v odgovoru na tožbo (v katerem je toženka napačno povzemala tožnikov celotni zahtevek kot ugotovitveni zahtevek in navajala, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev zapadlosti njegove terjatve za plačilo pogodbene kazni), da ima interes na ugotovitev zapadlosti njegove terjatve za plačilo pogodbene kazni, trditev ni mogoče šteti za drugačno oblikovanje postavljenega zahtevka v tožbi. Tožnik tudi potem, ko je tekom pravdnega postopka (31. 7. 2018) s svojim izvajalcem zamenjal streho, kar je bila po sodni poravnavi sicer toženkina obveznost, in je toženkina zamuda potemtakem prenehala, ni modificiral ali kakorkoli spreminjal tožbenega predloga. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je na podlagi kasnejših navedb tožnika njegov tožbeni zahtevek preoblikovalo iz dajatvenega v ugotovitvenega, odločalo o zahtevku, ki ga tožnik ni postavil in predstavlja nekaj drugega, kot je zahteval s tožbo.

7. Neutemeljeno pa je toženkino zavzemanje (ponavljanje), da je bilo o zahtevku, kot ga uveljavlja tožnik, že pravnomočno odločeno s sodno poravnavo, zaradi česar bi bilo treba tožbo tudi v tem delu zavreči. V obravnavani zadevi tožnik z uveljavljanim dajatvenim zahtevkom zahteva plačilo pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena v sklenjeni sodni poravnavi. V sodni poravnavi je bilo med pravdnima strankama namreč dogovorjeno, da je v primeru zamude toženke pri izvedbi zamenjave strešne kritine iz razlogov na njeni strani toženka dolžna plačati tožniku pogodbeno kazen v znesku 12,50 EUR za vsak dan zamude. V sodni poravnavi je bila dogovorjena toženkina obveznost plačila pogodbene kazni za primer nastopa zamude z izpolnitvijo obveznosti, torej pod pogojem zamude. S sodno poravnavo toženki ni bilo naloženo, da plača pogodbeno kazen, temveč je bila zgolj predvidena možnost, da jo tožnik uveljavlja v primeru toženkine zamude z izpolnitvijo temeljne obveznosti. Takšen zapis v sodni poravnavi ne predstavlja pravnomočne odločitve o nastopu obveznosti plačila pogodbene kazni. Ob sklenitvi sodne poravnave, upoštevajoč v njej dogovorjen šestdesetdnevni rok za izvedbo zamenjave strešne kritine, zamuda z izpolnitvijo obveznosti še ni nastopila in tako osnovni pogoj za plačilo obveznosti pogodbene kazni sploh še ni bil podan. Obveznost plačila pogodbene kazni tako ob sklenitvi sodne poravnave ni obstajala in je zato zmotno pritožbeno stališče, da je bilo o zahtevku, kot ga je v tožbi postavil tožnik, že odločeno s sodno poravnavo. Ker je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je zamuda nastala, in če je, kdo je odgovoren za zamudo dogovorjenega datuma in koliko časa je trajala, torej ali obstajajo pogoji za uveljavljanje pogodbene kazni ter ali je zahtevana pogodbena kazen sorazmerna, je postavitev dajatvenega zahtevka v pravdi pravilna. Upnik ima, kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, pravico vztrajati pri izpolnitvi temeljne (nedenarne) obveznosti in hkrati uveljavljati sankcijo zaradi zamude (pogodbeno kazen, dogovorjeno za primer zamude)¹. Dajatveni zahtevek ima za cilj obsodbo tožene stranke na izpolnitev denarne obveznosti, v konkretnem primeru plačila pogodbene kazni. Zato z vložitvijo dajatvene tožbe ugotovitveni interes odpade in ugotovitvena tožba ni dopustna. Glede na navedeno ni pogojev za zavrženje tožbe, s katero tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek.

8. Ker je sodišče prve stopnje odločalo o ugotovitvenem zahtevku, ki ga tožnik ni postavil (zanj pa ob zatrjevanem in v izpodbijani sodbi ugotovljenem nastopu zamude ni podan pravni interes), je prekoračilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik uveljavljal. Zato pritožbeno sodišče glede na naravo prekoračitve razveljavlja sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (II. in posledično IV. točka izreka) in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (in ne zgolj v novo pisanje sodbe; 357. člen ZPP), saj bo moralo, čeprav je že izvedlo dokazni postopek, v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) še pozvati tožnika, da popolno formulira dajatveni (denarni) tožbeni zahtevek, ki ga je treba oblikovati tako, da bo določljiv in izvršljiv. Ker je bilo treba pritožbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje že iz procesnega razloga, se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje do obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebinsko presojo o izpolnitvi predpostavk za plačilo pogodbene kazni. Dodaja le, da soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede pravnorelevantnih dejanskih ugotovitev, ki dajejo podlago za zaključek, da je toženka dolžna plačati pogodbeno kazen v dogovorjeni dnevni višini za določeno časovno obdobje zamude. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odločiti o zadevi, ker niso bile podane okoliščine iz drugega odstavka 357.a člena ZPP.

9. Odločitev o pritožbenih stroških je bila pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Tako 251. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 83/2009
• VSL sklep I Cpg 91/2010
• VSL sklep I Cp 2902/2016