<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 2001/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.2001.2019
Evidenčna številka:VSL00032041
Datum odločbe:22.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:tožba za ugotovitev lastninske pravice - dokazna ocena - ocena verodostojnosti priče - plačilo kupnine - sorodstveno razmerje - sorodstveno razmerje do prič

Jedro

Okoliščina sorodstvenega (ali drugačnega) razmerja priče s posamezno pravdno stranko sama za sebe ne pomeni, da je moč izpovedbo takšne priče šteti za pristransko oziroma za neresnično. Da je temu tako, je potrebno konkretno izkazati, česar pa pritožnik ni uspel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 5. 2019 zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik 1/5 solastnik stanovanja, dela stavbe 29, v stavbi 269 v katastrski občini ..., z ID znakom ...-269-29, in da je dolžan toženec v roku 15-ih dni od dneva prejema pravnomočne sodbe, izdati zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi katerega bo mogoča v zemljiški knjigi, pri 1/5 solastnem deležu, pri delu stavbe 29, v stavbi 269, v katastrski občini ..., z ID znakom ...-269-29, vknjižba lastninske pravice na ime tožnika do 1/5, sicer bo takšno dovolilo nadomestila sodba.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku (s stroškovno posledico), podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Sodišče naj bi v celoti zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa več kot očitno pristransko izhajalo iz izpovedb toženca in njegovih najbližjih sorodnikov, to je toženčeve žene A. H. in obeh hčera L. H., ki je bivša žena pritožnika, in njene sestre M. H. Povsem je spregledalo, da so omenjene priče najožji sorodniki toženca, poleg tega pa je L. H. še bivša žena tožnika, s katero sta se šele pred kratkim razvezala, na način, ki ni bil sporazumen, in so določena premoženjska razmerja med njima ostala še vedno odprta. Pritožnik izpostavlja razloge sodišča, ki je med seboj primerjalo izpovedbi priče M. R., ki je mati tožnika, in L. H., ki se nanašajo na obstoj pogodbe. Pri tem ni navedlo nobenega razloga, zakaj ima izrecno zanikanje L. H., ki je t. i. „sovražna priča“, večjo težo od izpovedbe M. R. Sodba je pomanjkljiva, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so sodišče pripeljali do zaključkov, ki jih zato ni moč preveriti. Prav tako je sodišče spregledalo neverodostojno izpoved L. H., ki je na eni strani trdila, da sta oče in mama sama odplačevala kredit in da sama ni imela vpogleda, koliko denarja je oče prinašal pritožniku in tudi ni imela vpogleda v Klik pritožnika in da ni spremljala plačil. Kasneje pa je na vprašanje pooblaščenca pritožnika navedla, da so obroki kredita „štimali“. Pritožnik se sprašuje, ali je morebitno dejstvo, da je L. H. zaposlena na Okrožnem sodišču v ... kot strokovna sodelavka, razlog, ki je pretehtal pri odločitvi, da se njeni izpovedbi praktično verjame v celoti, čeprav je bila v celoti lažniva. Sodišče je nadalje spregledalo dejstvo, da je tožnik svoji izpovedbi priložil tudi dokazila, da so se prihodki od najemnin delili na pet enakih delov, torej med vse financerje družinskega nakupa tega stanovanja. Povsem nekritično je sprejelo navedbe toženca, ki jih ni podal prej, kot pa šele ob svojem zaslišanju na glavni obravnavi, in sicer, da je šlo v tem primeru za prihodek od najemnin in njegovih prihrankov, ki so se delili na pet enakih delov, od katerih naj bi od tega 1/5 prejela hčerka M. H., čeprav slednja o delitvi ni vedela nič povedati, ostale 4/5 od teh zneskov pa druga hčerka L. H. s svojimi tremi otroci, ki so otroci tožnika (kar bi skupaj naneslo kar 2.248,00 EUR). Dokaz o takšnih nakazilih pa sodišču toženec ni dostavil. Takšno njegovo zatrjevanje je neresnično in prepozno, saj se do njega pritožnik niti ni mogel opredeliti. Bilo naj bi tudi lažnivo, saj iz potrdila, ki ga je v spis vložil pritožnik (priloga A32), očitno izhaja, da gre samo za najemnine, ki so se delile na pet enakih delov in nobene prihranke toženca, kar potrjujejo postavke o stroških, prihodkih in razlikah. Zanimivo naj bi bilo dejstvo, da se L. H. ne spomni oziroma ji ni bilo znano, da bi se zneski najemnin delili na tak način, kot sta jih opisovala toženec in njegova žena A. H., torej, da bi prejeli kakšen tak znesek od najemnin. Prav tako je toženec navedel, da je stanovanje kupil za pomoč hčerkam in vnukom, slednji pa se v letu 2008, ko je prišlo na nakupa nepremičnine, sploh še niso rodili. V času zaslišanja je bila nepremičnina s strani toženca že prodana in je slednji že razpolagal s kupnino, zaradi česar so bile njegove navedbe o nekakšni renti, ki naj bi jo bili deležni toženčevi vnuki in njegovi hčerki iz najemnin, navadno sprenevedanje. Toženec je ob zaslišanju navajal, da je imel vse zabeleženo, koliko je izročil tožniku, da je omenjeni to nakazal preko Klik-a. Pritožnik izpostavlja, da nobenega dokazila v zvezi s tem toženec na sodišče ni dostavil in se pritožnik zato do takšnih navedb tudi ni mogel opredeliti. Toženec za svoje trditvi ni pokazal svojih osebnih evidenc o tem, koliko denarja je izročil tožniku ter, da je odplačeval kredit v večjih zneskih, kot jih je naprej nakazoval pritožnik preko Klik-a. Prav tako nista toženec in njegova žena v spis predložila nobenih dokazil, ki se tičejo njunih prihodkov, ki sta jih zatrjevala ob zaslišanju. Zelo pomembno naj bi tudi bilo, da priča A. H., glede na to, da naj bi sodelovala pri kreditu kot porok, sploh ni vedela, kako dolgoročen je bil kredit in kdaj je bil v celoti odplačan. Predčasno plačilo in nedokazanost prihodkov toženca in njegove žene so dejstva, ki jih je sodišče v razlogih popolnoma spregledalo in s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ta tudi dodatno izkazujejo, da je k odplačevanju kredita prispeval pritožnik skupaj takrat z ženo L. H., zaradi česar je do predčasnega odplačila kredita tudi prišlo. Sodišče naj bi nadalje spregledalo dejstvo, da toženec ni hotel odgovoriti na vprašanje, koliko denarja je imel prihranjenega kot polog za kupnino stanovanja in se je pri tem skliceval, da gre za njegovo osebno zadevo. Prav tako je spregledalo, da je pooblaščenec toženca na glavni obravnavi dne 8. 1. 2019 navajal, kako toženec nima namena prodajati te nepremičnine, čeprav je bila ta takrat že prodana in je poskušal v postopku to dejstvo toženec ves čas prikrivati. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpostavljene okoliščine in neskladja v izpovedbah toženca ter njegovih predlaganih prič kažejo ravno nasprotno dejansko stanje, in sicer da je pritožnik sodeloval s finančnim prispevkom pri nakupu in renovaciji stanovanja in da je šlo za dogovor o solastnini med pritožnikom in tožencem ter ostalimi udeleženci v tem projektu nakupa nepremičnine, kar navsezadnje dokazuje tudi predčasno odplačilo kredita. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove izpovedbe, prav tako ne do izpovedbe z njegove strani predlaganih prič, in sicer očeta J. R. in M. R. Pritožba omenja, o čem naj bi izpovedal J. R., in poudarja, da je dolžno sodišče navesti razloge, zakaj posamezni priči ni verjelo. Ker tega v predmetni zadevi ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožnik izpostavlja, o čem je izpovedala priča M. R. Glede njene izpovedbe naj bi sodišče pomanjkljivo in povsem pristransko povzelo eno samo dejstvo, da naj bi slednja izpovedala, da ji je o sklenitvi pogodbe povedala L. H., čemur pa ni sledilo, ker je omenjena priča obstoj pogodbe, kot jo zatrjuje tožnik, izrecno zanikala. Sodišče se do celotne izpovedbe priče M. R. ni opredelilo, zaradi česar ni razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako ni navedlo, v čem je prepričljivost izpovedbe L. H. nad prepričljivostjo izpovedbe M. R. Pritožnik v nadaljevanju obširno pojasnjuje, da sodba temelji na krivi izpovedbi priče L. H., glede katere naj bi bilo potrebno razpisati glavno obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Sam naj bi uspel pridobiti zvočni posnetek pogovora med njim in L. H., ki se nanaša na njeno izpoved na sodišču, ki ga je posnel 20. 3. 2019, ko sta se sestala v lokalu H. v ..., in ki ga sedaj dostavlja sodišču kot dokaz krive izpovedbe omenjene priče, saj je bila obravnava na prvi stopnji končana pred tem datumom. Pritožba pojasnjuje, o čem naj bi tekel pogovor oziroma kaj naj bi v tem okviru povedala L. H. Podana naj bi bila procesna kršitev krive izpovedbe priče L. H., ki je sicer razlog za obnovo postopka, a jo pravočasno uveljavlja v tem postopku, in predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, v kateri bo poslušalo omenjeni posnetek in se z njim neposredno seznanilo. Do tega dokaza je pritožnik prišel po zaključku glavne obravnave, torej po 15. 3. 2019, vendar pa še pred postopkom na višjem sodišču. Z njim dokazuje, da se sodba očitno opira na krivo izpovedbo priče, zaradi česar je potrebno opraviti glavno obravnavo pred sodiščem druge stopnje, saj mu na ta način ni potrebno vlagati izrednih pravnih sredstev, zaradi katerih bi se postopek po nepotrebnem podaljšal.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve v okviru dokazne ocene spregledalo, da so v postopku zaslišane priče najožji sorodniki toženca, L. H. pa hkrati bivša žena tožnika, ni utemeljen. Okoliščina sorodstvenega (ali drugačnega) razmerja priče s posamezno pravdno stranko sama za sebe ne pomeni, da je moč izpovedbo takšne priče šteti za pristransko oziroma za neresnično. Da je temu tako, je potrebno konkretno izkazati, česar pa pritožnik ni uspel. Prav tako slednji ne uspe pojasniti, zakaj glede na naziranje, ki ga izpostavlja, tudi izpovedbi njegovih staršev (zaslišanje katerih dveh je sam predlagal), na kateri se v pritožbi (obširno) sklicuje, že samo zaradi tega dejstva (sorodstvenega razmerja z njim) ne bi bilo potrebno prav tako označiti za pristranski. Podobno posplošena (neprepričljiva) je označba L. H. kot „sovražne priče“. Nadalje je sodišče prve stopnje povsem prepričljivo pojasnilo, da izpovedbi tožnikove mame M. R. o tem, da naj bi ji o sklenitvi (s strani tožnika) zatrjevane pogodbe povedala (tudi) L. H., ni sledilo iz razloga, ker je slednja obstoj takšnega pravnega posla izrecno zanikala. V okvir povsem hipotetičnih (z ničemer izkazanih) pritožbenih navajanj sodi „spraševanje“, ali je sodišče prve stopnje omenjeni priči verjelo iz razloga, ker je strokovna sodelavka na Okrožnem sodišču v ... Svoje trditve, da naj bi bila izpovedba omenjene priče neresnična, tožnik ne uspe izkazati. V tem oziru (to je za za presojo verodostojnosti pričine izpovedbe) je neprepričljivo tudi njegovo omenjanje, da naj bi priča na eni strani povedala, da ni spremljala odplačevanja najetega kredita, a hkrati dejala, da so obroki kredita „štimali“. L. H. je namreč povedala, da so obroki očitno „štimali“ (glej stran 13 prepisa zvočnega zapisa glavne obravnave z dne 15. 2. 2019), ker se je nepremičnina odplačala, kar jasno kaže, da je šlo za (njeno) sklepanje. Tudi če bi bilo le-to napačno (česar pa pritožnik ne uspe izkazati), to ne bi bil utemeljen razlog za zaključek o njeni neverodostojnosti.

6. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik predložil tudi dokazila, da so se dohodki od najemnin delili na pet enakih delov (in sicer med vse financerje družinskega nakupa stanovanja). Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj zgolj na podlagi zapisa prejetih najemnin in zaznamka o delitvi na pet (ki ga je predložil tožnik in se nahaja v prilogi A32) zaključka o delitvi med pet domnevnih solastnikov (čemur je toženec v pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2018 - v okviru točke 3. obrazložitve - konkretizirano ugovarjal) ni bilo moč narediti. Pri tem se ni sklicevalo na toženčevo izpovedbo1 (o tem, da naj bi šlo za prihodek od najemnin in njegovih prihrankov, ki so se delili na pet enakih delov, oziroma od katerih naj bi 1/5 prejela hčerka M. H.2), prav tako ne na izpovedbo L. H., v zvezi s katero pritožnik izpostavlja, da se ob zaslišanju ni spomnila oziroma ji ni bilo znano, da bi se zneski najemnin delili na način, kot sta ga opisovala toženec in njegova žena A. H. Na drugi strani pa je L. H. ob zaslišanju dne 15. 2. 2019 v zvezi z listino v prilogi A32 pojasnila (česar pa pritožba ne omenja), da je to vodila mama (za svoje potrebe), in kar je še bolj pomembno, da je z izpovedbo o tem, da ji ni ničesar znanega o kakršnikoli delitvi (najemnin) na pet delov, v prvi vrsti izpodbila v zvezi s tem podane tožnikove trditve (o razdeljevanju najemnin med pet domnevnih solastnikov). Ker naj bi bila upoštevaje tožnikove navedbe tudi sama ena od njih, bi, če bi to držalo, nedvomno vedela za takšno delitev najemnine (med domnevne solastnike).

7. Prav tako je za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje nebistveno pritožbeno izpostavljanje toženčeve izpovedbe, da je stanovanje kupil za pomoč hčerkam in vnukom, pri čemer pritožnik izpostavlja, da se vnuki v letu 2008, ko je do nakupa nepremičnine prišlo, sploh še niso rodili Tudi, če toženec stanovanja iz razloga, o katerem je izpovedal, ni kupil (kot tudi da naj bi bila nepremičnina v času njegovega zaslišanja že prodana), to ne zadošča za sklep, da je obstajal (usten) dogovor med domnevnimi solastniki oziroma da je šlo za skupen nakup stanovanja in da naj bi bil eden od teh (kot to sam zatrjuje) tožnik.3 Slednji nadalje ne upošteva, da je bil on tisti, ki je bil dolžan izkazati (svojo) trditev, da so se najemnine delile med pet domnevnih solastnikov (in ne toženec, ki je ugovarjal, da to ne drži). Upoštevaje navedeno (torej primarno tožnikovo dokazno breme) je nebistveno tudi pritožbeno izpostavljanje, da toženec v zvezi s svojo izpovedbo (ki je sama dokaz), da je imel vse zabeleženo, ni predložil dokazil, koliko denarja je izročil tožniku, da je slednji nakazoval preko Klik-a. Pri tem pritožba jasno niti ne obrazloži, kaj naj bi bilo v tem oziru (točno) sporno. Nadalje je že sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj razlike med gotovino, ki jo je dajal toženec, in mesečnim zneskom odplačila kredita, ki ga je s svojega računa nakazoval tožnik, ne dokazujejo trditev slednjega, da sta z bivšo ženo (L. H.) dodajala vsak po 200 EUR k obroku kredita (tega zaključka sodišča prve stopnje pritožba ustrezno/argumentirano ne izpodbija oziroma ga ne uspe izpodbiti). V ta isti okvir (tožnikovega neupoštevanja, na kom je bilo prvenstveno dokazno breme) sodi pritožbeno izpostavljanje, da toženec in njegova žena nista predložila dokazil, ki se tičejo njunih prihodkov, katere naj bi ob zaslišanju omenjala. Tožnik je (bil tisti, ki je) podal trditev o „dodajanju“ k obroku kredita, katere prav tako ni uspel izkazati. Le-te pa ne dokazuje niti pritožbeno sklicevanje na okoliščino predčasnega odplačila kredita, ki ga je najel toženec.4

8. Pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi predčasno plačilo in nedokazanost prihodkov toženca in njegove žene sodišče v razlogih popolnoma spregledalo (in s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje), oboje pa naj bi samo dodatno dokazovalo, da je k odplačevanju kredita prispeval pritožnik skupaj s takratno ženo L. H., je neprepričljivo,5 v delu, ki se nanaša na prihodke toženca (in njegove žene) pa tudi sicer presplošno in (neupoštevno) novo6 (prvi odstavek 337. člen ZPP7). Ker tožnik nikoli ni zatrjeval, da toženec ni bil zmožen sam kupiti stanovanja, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno izpostavljanje, da slednji ni hotel odgovoriti na vprašanje, koliko denarja je imel prihranjenega kot polog za kupnino stanovanja (in da se je pri tem skliceval, da gre za njegovo osebno zadevo). Ni moč slediti niti očitku, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in da naj bi s strani pritožbe izpostavljene okoliščine ter neskladja v izpovedbah toženca in njegovih predlaganih prič dokazovala, da je pritožnik sodeloval s finančnim prispevkom pri nakupu in renovaciji stanovanja in da je šlo za dogovor o solastnini med pritožnikom in tožencem ter ostalimi udeleženci v projektu nakupa nepremičnine. Tožnik namreč ni uspel izkazati nobenega neskladja, ki bi vzbudilo pomislek v zaključke sodišča prve stopnje glede zatrjevanega obstoja (ustnega) dogovora (v zvezi s katerim je bilo dokazno breme na tožniku – glej predvsem 10. do 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem okviru ni izkazal ne svojega finančnega prispevka ne trditve o tem, da naj bi se najemnina delila med domnevnih pet solastnikov, medtem ko samo sodelovanje (pomoč) pri obnovi stanovanja (kar velja tudi za pomoč njegovega očeta8) za tak sklep (o obstoju zatrjevane pogodbe med (bodočimi/predvidenimi) solastniki) prav gotovo ne zadostuje.

9. Neprepričljivi so nadalje očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe tožnika kot tudi do izpovedb njegovih staršev J. R. in M. R. Ob tem, da pritožnik ne pojasni, do katerega relevantnega dela njegove izpovedbe se ni opredelilo, v nadaljevanju zgolj obširno povzema, kaj naj bi izpovedala njegova starša. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do vseh delov izpovedb v postopku zaslišanih subjektov, ampak samo do tistih (delov izpovedb), ki so relevantni (pomembni) za presojo trditev pravdnih strank. Medtem, ko je tožnikovo izpovedbo izpostavilo na začetku 9. točke, je tekom nadaljnje (celotne) obrazložitve sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj mu glede obstoja zatrjevanega (ustnega) dogovora, ni sledilo,9 v 10. točki obrazložitve pa tudi, zakaj glede iste okoliščine ni sledilo izpovedbama tožnikovih staršev. V tem okviru je poudarilo, da starša o vsem tem ne vesta nič iz lastnega zaznavanja, ampak zgolj to, kar jima je povedal tožnik, oziroma kar naj bi tožnikovi materi povedala L. H., ki pa je obstoj takšne pogodbe (dogovora) zanikala. V tem pogledu podani razlogi so jasni in logični, pritožbeni očitek o pristranskosti sodišča pa presplošen in neizkazan.

10. Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje na zvočni posnetek, pogovora med njim in pričo L. H., ki naj bi ga tožnik (po lastnih navedbah) posnel 20. 3. 2019 in ki naj bi dokazoval, da naj bi omenjena priča v tem postopku krivo izpovedala. Ob tem, da se zastavlja že vprašanje dopustnosti (zakonitosti) tako pridobljenega dokaza, sta še bolj pomembni okoliščini, da je povezan z dogodkom, do katerega naj bi prišlo po zaključku glavne obravnave v tej zadevi,1011 in da bi bilo moč to dejstvo (v zvezi s trditvijo o krivi izpovedbi priče) ob pogojih iz 394. člena (in naslednjih členov) ZPP12 uveljavljati v okviru obnove postopka, kot to pravilno navaja tudi sama pritožba. Pritožnikovo omenjanje, da bi bilo to smotrno obravnavati v tem pritožbenem postopku (da mu ne bi bilo potrebno vlagati izrednih pravnih sredstev), je za to presojo (dopustnosti takšnega uveljavljanja) nebistveno.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Ki jo pritožba zmotno označuje kot toženčeve „navedbe“. Gre namreč za izpovedbo (dokazno sredstvo), zaradi česar je neprepričljivo (nejasno) pritožbeno zatrjevanje, da toženec dokazil o takšnih nakazilih ni izkazal. Poleg tega je bil tožnik tisti, ki je bil dolžan izkazati trditev, da so se najemnine delile med pet domnevnih solastnikov (stanovanja), česar pa z listino v prilogi A32 (kot je to prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje) ni uspel.
2 Pri čemer tudi ne drži, da ni vedela slednja o tem ničesar povedati. M. H. je ob zaslišanju dne 15. 2. 2019 (glej 18. stran prepisa zvočnega zapisa glavne obravnave z dne 15. 2. 2019) omenila, da naj bi ji oče z najemnino finančno pomagal, kar jasno kaže na to, da ni šlo za delitev najemnine med domnevne solastnike, ampak za toženčev prihodek, o usodi katerega je imel pravico odločati sam. Toženec je ob zaslišanju dne 15. 3. 2019 (podobno je ob zaslišanju istega dne izpovedala tudi njegova žena A. H.) izpovedal, da sta prejeti (oziroma prihranjeni) denar z ženo ob priložnostih (praznikih) delila svojim potomcem (hčerkama in vnukom), pri čemer ni omenjal, da naj bi se denar nakazoval (glej 3. stran prepisa zvočnega zapisa glavne obravnave z dne 15. 3. 2019), zaradi česar pritožbeni ugovor, da o teh nakazilih sodišču ni predložil nobenega dokazila, tudi iz tega razloga ni prepričljiv. Nadalje okoliščina, da se v listini v prilogi A32 omenjajo tudi stroški, ni v nobenem nasprotju z „razdeljevanjem“ denarja, kot sta ga opisala toženec in njegova žena. Ker je šlo (kot sta izpovedala) za priložnostno dajanje denarja z njune strani (in ne nekaj, kar bi se dogajalo ves čas oziroma sistematsko), je za presojo prepričljivosti njunih izpovedb nebistveno tudi, da priča L. H. ob predočbi listine v prilogi A32, v kateri je navedeno, da se znesek 2810 deli na 5 (kar je 562 na osebo), tega ni znala pokomentirati. Ob upoštevanju izpovedb toženca in njegove žene tudi ni nobenega prepričljivega razloga, da bi ji moral biti pomen tega zapisa, ki naj bi ga po njenih besedah naredila njena mama, znan oziroma razumljiv.
3 Pri čemer je toženec tudi sicer izpovedal (glej stran 2 prepisa zvočnega zapisa glavne obravnave z dne 15. 3. 2019), da je stanovanje kupil, ker sta hčerki v njem prej stanovali. Prav tako ni rekel, da naj bi bila renta (to je prihodki od najema) za vnuke (glede katerih je pojasnil, da jih takrat še ni bilo, a da je vedel, da enkrat bodo). Na drugi strani okoliščina, da naj bi toženec stanovanje kasneje prodal, ne dokazuje neresničnosti njegove izpovedbe glede namena, zaradi katerega je stanovanje kupil. Za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje pa ni bistveno niti, kaj naj bi njegov pooblaščenec na glavni obravnavi dne 8. 1. 2019 navajal glede toženčevega (ne)namena prodaje stanovanja (kdaj naj bi do te točno prišlo, pritožba tudi sicer jasno ne navede).
4 Ker je bil slednji kreditojemalec, je nebistveno tudi pritožbeno navajanje, da toženčeva žena (A. H.) ni vedela, kako dolgoročen je bil kredit in kdaj je bil v celoti odplačan. V zvezi s tem je slednja ob zaslišanju dne 15. 3. 2019 pojasnila, da je bilo 84 obrokov (zadeve s kreditom pa naj bi po njenih besedah tudi sicer vodil mož).
5 Omenjeni okoliščini namreč ne izkazujeta tožnikovega sodelovanja/prispevka pri odplačevanju kredita.
6 Svoje udeležbe pri odplačevanju kredita tožnik v postopku na prvi stopnji z okoliščino (neustreznih/premajhnih) dohodkov toženca ter njegove žene nikoli ni utemeljeval (v tem oziru pa, kot rečeno, jasnih/konkretnih trditev ne vsebuje niti pritožba).
7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
8 Glej izpovedbo priče J. R. na strani 3 prepisa zvočnega zapisa glavne obravnave z dne 15. 2. 2019.
9 Toženec in z njegove strani predlagane priče tega namreč niso potrdile, ampak so izpovedale ravno nasprotno, in sicer da naj bi bil kupec stanovanja toženec (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
10 Ta je bila v konkretnem primeru zaključena dne 15. 3. 2019, dogodek (srečanje), na katerega se tožnik sklicuje in naj bi ga posnel, pa naj bi se pripetil dne 20. 3. 2019.
11 Sodišče prve stopnje sodi po stanju ob zaključku glavne obravnave, na to dejansko stanje (dejstva obstoječa ob njenem zaključku) pa je ob odločanju o pritožbi vezano tudi to (torej pritožbeno) sodišče (glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012).
12 Glej 5. točko 394. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 396. člena ZPP (v kateri se v zvezi s tem omenja obstoj pravnomočne sodbe v kazenskem postopku).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4MTky