VSL Sodba II Cp 1216/2019

Jedro

ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna tožencema v roku 15 dni povrniti 1.254,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na prepoved protipravnega poseganja na v tožbi opisano pripadajoče zemljišče stavbe 243, ki leži na parceli X*208, zlasti: (1.) poseganje v pročelno steno med stavbama, kjer so stala lesena pročelna vrata, in zazidavanje odprtine teh vrat, (2.) plombiranje oziroma varjenje železnih vrat, ki se nahajajo 30 m od pročelne stene med stavbama, (3.) spodkopavanje in betoniranje tal pod severno skrajno nosilno steno, (4.) postavljanje horizontalnih armirano betonskih plošč na pripadajočem zemljišču stavbe med vsemi etažami, (5.) postavljanje predelnih vertikalnih sten v novozgrajenih etažah, (6.) vrtanje lukenj v nosilno steno stavbe, (7.) montiranje železnih horizontalnih in vertikalnih traverz v nosilno steno stavbe ter (8.) onemogočanje souporabe in dostopa do pripadajočega zemljišča, komunalnih napeljav in dimovodnih napeljav. Zavrnilo je tudi zahtevek na vzpostavitev prvotnega stanja in zahtevek na opustitev nadaljnjega vznemirjanja. Sodišče je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in tožnici, toženki po nasprotni tožbi, naložilo, da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov stavbe z ID znakom X-229, na parceli z ID znakom X-400, še posebej izvedbo napeljav dimniških tuljav in zračnikov ter pregledov teh naprav preko te nepremičnine, naložilo ji je odstranitev po njenem nalogu izdelanih dimniških napeljav in tuljav ter sanacijo odprtin v stavbi, na podih in strehi, na način, ki ne bo povzročil zamakanja v stavbi, vse pod gradbenim nadzorom tožencev. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v višini 2.690,80 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Predlaga, da jo višje sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika. Kot bistveno izpostavlja, da je sodišče zmotno rešilo predhodno vprašanje o tem, ali sporni prostor med stavbama B. 10 in B. 12 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče, ki je v lasti vsakokratnih lastnikov obeh stavb. Vztraja, da je do nezakonitih posegov tožencev v letu 2008 med obema stavbama obstajal nezazidan vmesni prostor, ki je bil ves čas urejen in je neposredno namensko služil redni rabi obeh stavb od njune izgradnje dalje. Namenjen je bil za odvodnjavanje, kanalizacijo, požarno varnost, zračenje, kap s strehe, dimnike in prezračevanje. Zaradi opustitve izvedbe dokazov z izvedencema gradbene in urbanistične stroke sodišču očita nepravilno in nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno ter kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi po razširitvi sprednje fasade med stavbama je še vedno ostal nezazidan vmesni prostor, kar izhaja iz načrta adaptacije hiše dr. T. Zato je sodišče je pretiran poudarek dalo možnosti dostopa z glavne ulice, namesto, da bi se ukvarjalo s funkcijo vmesnega zemljišča, ki se je ohranila ves čas trajanja družbene lastnine. V tem obdobju so se funkcije v prid stavbe B. 12 povečale, saj so se izdelali dodatni prostori posameznih stanovanj, ki so bili sicer kasneje odstranjeni.

Stavbna zemljišča so bila po samem zakonu družbena last vse od konca petdesetih let prejšnjega stoletja, zato so lastniki stavb na območju stavbnih zemljišč v družbeni lastnini po ZLNDL postali lastniki tistih zemljišč, ki so bila po do takratnih standardih funkcionalna zemljišča in so jih uporabljali na podlagi 12. člena ZTLR in 15. člena ZSZ/84. Za sporno pravno vprašanje ni pomembno, ali bi se lahko posamezne funkcije za stavbo B. 12 udejanjale preko stvarne služnosti, saj ta ni izključevala pojma funkcionalnega zemljišča kot specialnega instituta družbeno lastninske ureditve. Sodišče je o lastništvu spornega prostora zmotno odločilo tudi z vidika tradicionalnega stvarnega prava, saj je prezrlo, da so prostori med stavbami, kakršen je obravnavani, po civilnem pravu skupna last lastnikov sosednjih nepremičnin, ker imajo značaj mejnih znamenj. Sodišče je zmotno uporabilo četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1. Toženec s pravnimi posli v letih 1979, 1986 in 1991 ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornem zemljišču, saj je stavbno zemljišče v starem mestnem jedru ves čas bilo družbena lastnina, ta pa je obstajala vse do uveljavitve ZLNDL v letu 1997. Stanje v naravi tudi izključuje dobro vero, saj so vse povzete značilnosti spornega prostora več kot očitno kazale, da bi lahko šlo za skupno funkcionalno zemljišče za obe stavbi.

V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na zaplombirana in zavarjena vrata v zunanji steni stavbe B. 12, je materialnopravno zmotno sklicevanje sodišča na načelo "civiliter uti". Pravilo o izvrševanju stvarne služnosti po prvem odstavku 219. člena SPZ namreč ni podlaga, da lastnik služeče nepremičnine samovoljno omeji služnostno upravičenje, ki ga je lastnik gospodujoče nepremičnine priposestvoval. Napačna je ugotovitev, da do razširitve etaž stavbe B. 10 v prostor med stavbama ni prišlo. Če sodišče tega ni moglo razbrati iz fotografij, bi moralo opraviti ogled, zato zavrnitev tega dokaza predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je tudi prezrlo določila sosedskega prava, po katerih toženca ne bi smela izvajati dejanj, ki bi povzročala nedopustne emisije in škodo, temveč bi morala lastninsko pravico izvrševati le na krajevno običajen način. Relevantne navedbe tožnice glede nastajanja škode so ostale prezrte, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Enako velja tudi glede traverz, vpetih za potrebe stavbe B. 10. Tudi tu je sodišče ugotavljalo dejansko stanje na podlagi manj primernih dokazov, ni pa postavilo izvedenca gradbene stroke.

Odločitev sodišča o zahtevku po nasprotni tožbi je napačna, in sicer ne glede na to, ali sporni prostor predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavb B. 10 in B. 12. V letu 1999 je tožnica tam zgradila dodatni dimnik in zračnik stavbe B. 12, zato se je lastninsko pravno stanje na spornem prostoru spremenilo. Gre za gradbeni element kot sestavni del konstrukcije stavbe B. 12, ki je z njo trajno spojen, z materialnopravnega vidika pa gre za dograditev stavbe ter bi sodišče moralo odločiti na podlagi 24. do 26. člena ZTLR ali na podlagi določil o stavbni pravici. Zmotni so zaključki sodišča o odsotnosti dobre vere, saj toženca nista predložila nobenega dokaza, da bi tožnica vdrla v zapečatene prostore in na skrivaj namestila dimnik in zračnike. Priča V. F. je potrdil, da so bila vrata stavbe B. 10 od nekdaj odprta. Lastninska pravica je med drugim omejena tudi s pravili sosedskega prava. Lastnik nepremičnine zgolj iz naslova svoje lastninske pravice ne more izvajati dejanj, ki škodujejo drugim, njemu pa ne prinašajo nobenih koristi. Sodišče bi moralo opraviti tehtanje škode in upravičenih interesov, pri čemer v poštev pridejo pravila iz 47. člena SPZ, analogno pa tudi pravila o nujni poti.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

O ozadju zadeve

5. Tožnica¹, ki je bila v času vložitve tožbe solastnica nepremičnine parc. št. 208/0, k. o. X, ki še ni etažirana in predstavlja staro meščansko hišo B. 12 v L., od tožencev, kot lastnikov posebnega dela sosednje nepremičnine, ki leži na parceli 209/0, iste k. o., ter v naravi predstavlja staro meščansko hišo B. 10 v L., zahteva prepoved vznemirjanja na vmesnem prostoru med stavbama, za katerega zatrjuje, da predstavlja skupno pripadajoče zemljišče obeh stavb. Zgodovinsko naj bi šlo za komunalno uličico, ki je služila obema stavbama za skupne komunalne vode, stik streh, prezračevanje in protipožarno varstvo, v katero sta toženca protipravno posegla ob prenovi njune nepremičnine. Toženca v postopku zanikata obstoj skupnega pripadajočega zemljišča in zatrjujeta, da sta obnovo izvršila skladno s predhodno pridobljenimi dovoljenji ter ob nadzoru inšpekcijskih služb, saj je stavba kulturni spomenik. Dela so bila v celoti izvedena na njuni nepremičnini in z njimi nista posegla v dotedanji obseg stavbe. Z nasprotno tožbo zahtevata odstranitev v letu 1999 postavljene plinske dimniške tuljave, katere izhod je na strehi njune stavbe, za kar tožnica soglasja lastnikov ni pridobila.

O skupnem pripadajočem zemljišču

6. Tožnica v prvi alineji 1. točke tožbenega zahtevka obseg zatrjevanega skupnega pripadajočega zemljišča med stavbama B. 10 in B. 12 opiše kot prostor, ki se nahaja med skrajnima soležnima zunanjima nosilnima stenama stavbe X-229 in stavbe št. 243, ki leži na parceli X*208, pri čemer na fasadi obeh stavb širino pripadajočega zemljišča predstavlja žleb na skrajni desni strani pročelja stavbe št. 243, ki leži na parceli X*208, in vertikala skrajno levega pilarja na fasadi stavbe X-229, prostor pa v dolžino meri 35 m od pročelja obeh stavb, v širino 1,5 m ter v višino do žlote na strehi (v nadaljevanju sporno zemljišče). Zatrjuje, da je bil celoten ta prostor zgodovinsko namenjen za redno rabo obeh stavb, zato je predstavljal njuno skupno funkcionalno zemljišče, na katerem je pridobila lastninsko pravico s transformacijo pravice uporabe na podlagi ZLNDL v letu 1997. Sodišču očita, da je v tej smeri zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni angažiralo predlaganih izvedencev gradbene in urbanistične stroke, in posledično zato napačno uporabilo kriterije iz 43. člena ZVEtL-1.

7. Kategorija pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 je povezana z režimom prejšnje družbene ureditve, ko je bil vzpostavljen režim družbene lastnine na stavbnih zemljiščih in je po podržavljanju zasebne lastnine prihajalo do situacij, ko so bila zemljišča v družbeni lastnini, medtem ko so bili stavba oziroma njeni posamezni deli lahko v zasebni lastnini. Nosilec pravice na zemljišču torej ni bil vedno isti kot nosilec pravice na stavbi oziroma njenem delu. V družbenolastninskem obdobju so predpisi lastniku stavbe omogočili, da na stavbnem zemljišču, ki je potrebno za redno rabo, pridobi pravico uporabe, kasnejši predpisi o lastninjenju pa so to transformirali v lastninsko pravico. V obravnavani zadevi je zato pravno odločilno, kakšna je bila raba spornega zemljišča v času družbene lastnine in ali so v tem obdobju lastniki in imetniki pravice uporabe na objektu B. 12 pridobili pravico uporabe tudi na spornem zemljišču.

8. Sodišče prve stopnje je glede rabe spornega zemljišča izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je pregledalo obsežno listinsko dokumentacijo, jo podrobno analiziralo, tudi kronološko in v povezavi z izpovedmi strank in zaslišanih prič, nato pa zaključilo, da tožnica ni izkazala že prvega pogoja, torej obstoja spornega zemljišča v zatrjevanem obsegu kot zemljišča, ki je bilo namenjeno redni rabi stavbe na B. 12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da sporni prostor predstavlja zgolj ozko nišo med stavbama, ki je s strani B. s fasado zaprta najmanj od prenove stavbe B. 10 za časa dr. T. v začetku prejšnjega stoletja in v katero niso vodila nobena posebna vrata, ki bi jih toženca ob prenovi zazidala, prav tako pa ta prostor ni bil dostopen z nasprotne strani, kjer je zamejen s stavbo na parceli 210 z vhodom iz S. ulice. Pomembno je tudi, da že iz katastrskih načrtov po letu 1841 izhaja, da vmesnega prostora kot komunalne uličice ni več zarisanega, temveč ta prostor v celoti pripada stavbi na parceli 209, ki ima tudi jasno viden atrij, povsem do meje s stavbo na parceli 208, in torej v celoti pregrajuje zatrjevani sporni vmesni prostor. Omenjeni atrij je že v zgodovinskih virih opisan kot prostor na dvorišču T. hiše, v katerem je imel lastnik pred izdelavo skupnih komunalnih naprav tudi greznico za svoje potrebe. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba obrazloženo ne nasprotuje, še izhaja, da v času od prenove T. hiše in izgradnje kanalizacije s soglasjem dr. T. v prostoru med stavbama v začetku prejšnjega stoletja (podrobno o tem v 58. točki sodbe sodišča prve stopnje) ni znakov, da je bilo sporno zemljišče skupno dostopno stanovalcem obeh nepremičnin. Dostop je bil mogoč le skozi sedanjo nepremičnino tožencev, medtem ko takega dostopa lastniki oziroma uporabniki nepremičnine z B. 12 niso imeli. Komunalna uličica v obliki zatrjevanega prostega prehoda med stavbama v celotni dolžni 35 m, širini 1,5 m in v višini do strehe stavbe torej že več kot 100 let ne obstoji.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče premalo poudarka podalo namembnosti spornega vmesnega prostora kot prostora, kjer potekajo komunalne naprave, se stikata strehi, ki omogoča zračnost in varuje pred požarom. Omenjene lastnosti, ki jih je sam prostor v nepozidanem delu morebiti ohranil, same po sebi še ne omogočajo odločitve, da gre za skupno pripadajoče zemljišče obema stavbama v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1. Zgolj funkcija zemljišča, ki je obstajala že pred nacionalizacijo, ko je zemljišče katastrsko in lastninsko pripadalo pravnim prednikom toženca, brez ustrezne pravne podlage namreč ne more predstavljati kriterija za novo vzpostavitev lastninskih odnosov. Da bi bili ti drugačni zaradi odločbe oblastnega organa, ki bi pravnim prednikom tožnice na tem prostoru priznal pravico uporabe, tožnica ni zatrjevala. Na spremembo lastniškega stanja tudi ne morejo vplivati morebitni provizorični izzidki v vmesni zračni prostor, zgrajeni brez ustreznih dovoljenj, pa tudi ne izgradnja dimnika za potrebe kotlovnice hiše B. 12 v letu 1977. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je stanje po izgradnji omenjenega dimnika mogoče opredeliti le kot služnost obstoječega dimnika v obsegu, kot se izvršuje, ne pa kot dokaz skupnega pripadajočega zemljišča k obema stavbama. Tudi v času družbeno lastninskih razmerij se je namreč za izgradnjo in postavitev komunalnih in drugih objektov ter naprav in priključkov na te objekte zgolj omejila pravica na zemljiščih v nujno potrebnem obsegu, torej se je ustanovila služnost proti plačilu primerne odškodnine, ni pa bila to podlaga za pridobitev pravice uporabe².

10. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, temveč le podlago za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, na katerem so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico. V konkretnem primeru sta bili stavbi zgrajeni pred drugo svetovno vojno, torej v času zasebne lastnine. Po nacionalizaciji so stavbna zemljišča postala družbena lastnina, pri čemer je 37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) določal, da če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dokler tam zgradba stoji. Torej je bila pravica brezplačnega uživanja na zemljišču, namenjenem za redno rabo stavbe, dana le prejšnjemu lastniku zgradbe, in ne lastniku sosednjih zgradb, kot so bili pravni predniki tožnice v razmerju do spornih nepremičnin³. Glede na že oblikovano stališče sodne prakse⁴ pa pravica uporabe na spornih nepremičninah tudi ni nastala na podlagi 12. člena ZTLR, ki je določal ex lege pridobitev pravice uporabe na zemljišču, namenjenem za redno rabo stavbe, ker tega predpisa ni mogoče uporabiti za urejanje razmerij za nazaj. Podlage ne more predstavljati niti v pritožbi izpostavljeni 854 paragraf ODZ⁵, saj je dokazni postopek pokazal, da praznega prostora, kot ga je v postopku zatrjevala tožnica, med zgradbama ni bilo, sploh pa dokazila (katastrski podatki) domnevi skupne lastnine nasprotujejo.

11. Vprašanje, ali določeno zemljišče predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavbama, je materialno pravne narave. Sodišče prve stopnje je v listinskih dokazih imelo dovolj podlage za odločitev, kakšna je bila konkretna raba spornega prostora tako pred kot po nacionalizaciji. Čeprav je funkcije, kot jih v pritožbi izpostavlja tožnica (prezračevanje, požarno varstvo, stiki strehe, komunalni vodi), vmesni prostor v delu, v katerem ni bil pozidan, lahko izpolnjeval v korist obeh objektov, tožnica ni izkazala pravne podlage, da bi v času družbeno lastninskih razmerij prav zaradi teh funkcij s takratnimi oblastnimi akti pridobila pravico uporabe. Sodišču zato ni bilo treba postavljati izvedenca urbanistične ali gradbene stroke in je tak dokazni predlog utemeljeno zavrnilo ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo (92. točka sodbe). Pri tem ni bistveno, kako so se po prostorskih aktih in urbanističnih pravilih v času trajanja družbene lastnine na sploh obravnavali tovrstni prostori med stavbami v mestnih jedrih, temveč kakšen je bil režim v konkretnem primeru.

O posameznih vznemirjanjih

12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje popolnim razlogom sodišča prve stopnje glede posameznih posegov tožencev in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Dodatno odgovarja le na v pritožbi posebej izpostavljena ravnanja, s katerimi naj bi toženca vznemirjala tožnico oziroma njenega pravnega naslednika v izvrševanju solastniških upravičenj na stavbi B. 12.

13. Čeprav je prvi toženec zavaril železna vrata, ki so bila v letu 1977 ob izgradnji dimnika namenjena kot dostop za njegovo vzdrževanje iz kotlovnice stavbe B. 12, s tem ni protipravno posegel v izvrševanje priposestvovane stvarne služnosti odvoda dimnih plinov. Način izvrševanja služnosti je bil namreč na novo dogovorjen s poravnavo, sklenjeno 30. 11. 2010 v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, s katero je bilo dogovorjeno, da se prvi toženec zaveže dopustiti dostop preko stavbe B. 10 do dimniških iztočnih vratic za potrebe rednega čiščenja dimnika, ki se uporablja za potrebe stavbe B. 12, v primeru ugotovitve nujno potrebnih popravil za normalno funkcioniranje dimnika pa je dolžan dopustiti tudi takšna popravila. Tudi če je bil prehod skozi kasneje zavarjena vrata sprva potreben za dostop do dimniških napeljav in se je služnost na ta način izvajala, je bilo kasneje njeno izvajanje spremenjeno. Da toženca ustreznega dostopa do dimnika ne bi omogočala, tožnica ni zatrjevala, zato z zahtevkom niti na podlagi v pritožbi izpostavljenega določila 212. člena SPZ ne more uspeti. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da lastnik gospodujoče nepremičnine služnosti samovoljno ne bi smel omejevati. Ker pa je bilo naknadno služnostno razmerje s poravnavo preoblikovano, tožnica pri njegovem izvajanju v predhodni obliki (torej z vstopom preko železnih vrat) ne more več vztrajati.

14. Tožnica tudi ne more uspeti s tožbenih zahtevkom na odstranitev vseh horizontalnih armirano betonskih plošč, ki predstavljajo podaljšek plošč med nadstropji v vsaki etaži stavbe X - 229, na pripadajočem zemljišču stavbe 243, ki leži na parceli X*208, ter na odstranitev predelnih vertikalnih sten v zgrajenih etažah ter z zahtevkom na prepoved postavitve tovrstnih sten, saj ni izkazala, da bi zemljišče, na katerem te posege zatrjuje, predstavljalo pripadajoče zemljišče stavbe B. 12. Poleg tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bila prenova tožencev izvedena skladno s pridobljenimi dovoljenji in zgolj v obsegu predhodno obstoječe zgradbe. Tožnica tudi v pritožbi ne pojasni, v katerem delu sta toženca pri obnovi prekoračila volumen predhodnega objekta, očitno pa to nikakor ne more predstavljati vseh horizontalnih in vertikalnih armirano betonskih plošč med prvotnima objektoma, ker so bile te zgrajene že davno pred s strani tožencev izvedeno obnovo. Ker konkretnejših trditev o prekoračitvi predhodnega obsega zgradbe ob obnovi tožencev tožnica ni podala, temveč je vztrajala na zgodovinskem obsegu prvotno zgrajenih zgradb, med katerimi naj bi bil prazen prostor v dolžini 35 m, širini 1,5 m in v višini 4 m, čeprav ji je bilo stanje na terenu nedvomno poznano, je tudi neutemeljeno njeno sklicevanje na procesno kršitev zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke in opravo ogleda. Gre za dokaza, ki bi ju bilo sodišče dolžno izvesti zgolj, da bi z njima preizkusilo verjetnost postavljenih trditev, ne pa da bi te šele konstruiralo. Enako velja tudi za očitek, da sodišče dejanskega stanja ni raziskalo v smislu sosedskega prava, saj obnova objekta (skladno z ustreznimi dovoljenji v prvotnem obsegu) prepovedanih emisij v smislu 75. člena SPZ ne more predstavljati.

15. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva odstranitev železnih horizontalnih in vertikalnih traverz iz nosilnih sten stavbe št. 243 in prepoved njihove montaže. Tudi v tem delu je njen zahtevek ostal nekonkretiziran. Za stare traverze tožnica zahtevka ne more naslavljati na toženca, glede morebitnih novih, ki bi se dodatno vpenjale v sosedno stavbo, pa bi morala vsaj okvirno navesti njihovo lego, če predstavljajo vznemirjanje njenih lastninskih upravičenj. Tožnica je, kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, izhajala zgolj iz fotografije, ki jo je predložila, to pa si je sodišče podrobno ogledalo, jo primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi, in nato zaključilo, da tožničinih trditev ne dokazuje. Poleg tega zgolj morebitne dodatno vpete traverze v objekt, katerega solastnica je bila tožnica ob vložitvi tožbe, v primeru skladno z dovoljenji izvedene prenove po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo protipravnega vznemirjanja lastninske pravice solastnikov objekta na B. 12 in bi prav njihova odstranitev predstavljala zlorabo lastninskih upravičenj, ki ji sodišče ne more dati pravnega varstva.

O nasprotni tožbi

16. Pritožnica izgradnji dodatnega dimnika in zračnikov za plinsko napeljavo tožnice po zemljišču tožencev zmotno pripisuje stvarnopravne posledice in zanje niza pravne podlage. Izgradnja, kot jo je izvršila tožnica v letu 1999, ne predstavlja gradnje na tujem svetu v smislu v času gradnje veljavnih določil ZTLR, saj gradnjo s stvarnopravnimi posledicami iz 24. člena ZTLR lahko predstavlja le nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali pa spremenjena identiteta zgradbe, tako da nastane nova stvar, česar postavitev dimniške tuljave nedvomno ne izpolnjuje. Prav tako ni podlage za ureditev razmerja po 271. členu SPZ, saj dimniška cev tudi ne predstavlja zgradbe oziroma objekta, ki bi bil z zemljiščem trajno povezan, kar je pogoj za ustanovitev stavbne pravice. Ker tudi ne gre za gradnjo čez mejo nepremičnine, ki bi lahko rezultirala v spremembi parcelne meje, tožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na 47. člen SPZ in z očitkom odsotnosti tehtanja, ki bi ga moralo opraviti sodišče prve stopnje.

17. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni imela dovoljenja takratnih lastnikov nepremičnine na B. 10, da s tuljavo poseže v njihov zračni prostor, in ji posega v drugo nepremičnino ni dovoljevalo niti gradbeno dovoljenje. Ker je tožnica določena soglasja iskala, vendar ne od dejanskih lastnikov, se je očitno zavedala, da na zračnem prostoru, kjer je postavila dimniško cev, lastniških upravičenj nima. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da pogojev za nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem po desetletni priposestvovalni dobi na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ ni izkazala, dvajsetletna doba pa do vložitve tožbe na odstranitev tuljave še ni potekla. Tako niti ni pomembno, ali so delavci tožnice pri montaži dimne cevi sami vdrli v zaplombirane prostore in delo opravili na skrivaj, ali morebiti z vednostjo nekaterih stanovalcev, če ti niso bili lastniki. Tudi izpoved v pritožbi izpostavljene priče V. F. o odprtih vhodnih vratih ne nasprotuje zaključkom sodišča, saj se ti nanašajo na zaplombirane nadaljnje prostore, torej kleti, skozi katere je bilo treba cevi prinesti v nišo, in ne na sam vhod zgradbe.

18. Tožnica se v zaključku pritožbe sklicuje tudi na uporabo pravil sosedskega prava, katerega temeljno pravilo je zapisano v 73. členu SPZ. Ta določa, da morajo zaradi sosedstva ali medsebojne povezanosti nepremičnin lastniki le teh svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode, pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, pa se morajo izvrševati pošteno v skladu s krajevnimi običaji ali na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Ker tožnica za poseg v toženčevo nepremičnino z izgradnjo dimnika ni pridobila pravice, ki bi omejevala lastninsko pravico lastnika sosednje nepremičnine, bi morala napeljavo izvesti brez medsebojnega vznemirjanja. Zgolj sosedsko pravo ji podlage za nedovoljen poseg ne daje, ker pa ta presega krajevno običajno vznemirjanje, zgolj to pravo tudi ne more biti samostojna podlaga, ki bi dopuščala ohranitev samovoljno doseženega stanja. Tožnica se v postopku pred sodiščem prve stopnje na določila o nujni poti ni sklicevala in v zvezi s tem ni postavila ne zahtevka ne ustreznih trditev, zato se pritožbeno sodišče do v pritožbi zgolj navržene dodatne podlage ne bo opredeljevalo.

19. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencema povrniti njune stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je tožencema priznalo nagrado za postopek po tožbi in po nasprotni tožbi, povečano za pavšal materialnih stroškov v višini 20 EUR in 22% DDV. Skupno odmerjene stroške v višini 1.254,16 EUR je tožnica tožencema dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
¹ Zaradi jasnosti obrazložitve bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju za tožečo stranko D. B. uporabilo poimenovanje tožnica, za toženo stranko: A., d. o. o., in H. D. pa poimenovanje toženca, tudi ko se bo opredeljevalo do zahtevka po nasprotni tožbi.
² Primerjaj 23. člena Zakona o stavbnih zemljiščih.
³ Primerjaj sklep VSL I Cp 446/2018.
⁴ Primerjaj sklepa VSL II Cp 34/2017 in I Cp 446/2018.
⁵ Ta določa: razori, plotovi, ograde, lesene ograje, zidovi, zasebni potoki, jarki, prazni prostori in druge enake pregrade, ki so med sosednjimi zemljišči, se štejejo za skupno lastnino, ako grbi, napisi ali drugi znaki in dokazila ne dokazujejo nasprotnega.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2130/2019
• VSL sklep I Cp 913/2014
• VSK Sklep I Cp 244/2017