VSL Sklep I Cp 198/2020

Jedro

Za odločitev ni bistveno ali tožnica lahko nadaljuje z gradnjo na drugih delih trase, bistvo te pravde je, ali toženec ovira izvrševanje služnosti dogovorjene v korist tožnice na svojih parcelah ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 2. 10. 2019.

2. Zoper odločitev je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje izdajo izpodbijane odločbe utemeljuje na podlagi domnevno veljavnega gradbenega dovoljenja Upravne enote Ljubljana št. 000 s katerim naj bi tožnica svojo terjatev verjetno izkazala. Med pravdnima strankama je nesporno, da je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno dne 10. 6. 2016 in da je bila njegova veljavnost podaljšana z odločbo z dne 25. 5. 2016 do vključno 10. 6. 2018. Sodišče je pojasnilo, da sta imela toženec oziroma njegov pravni prednik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja položaj stranke v postopku, v okviru katerega sta lahko varovala svoje pravice, vključno s podajo ugovorov o neskladnosti nameravane gradnje z vsebino ali obsegom služnosti. Toženec pojasnjuje, da je postal lastnik nepremičnin parcel št. 1487 in št. 1488 k. o. ..., na podlagi darilne pogodbe z dne 24. 5. 2018, zaradi česar v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (v letu 2014) ni imel nobenih možnosti varovanja svojih pravic. Te možnosti tudi ni imel njegov pravni prednik (oče), ki je dne 28. 3. 2013 sklenil s tožnico Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti izgradnje kanalizacijskega omrežja (v nadaljevanju Služnostna pogodba) na parcelah št. 1487 in št. 1488 k. o. ... O podaljšanju veljavnosti gradbenega dovoljenja je bilo odločeno v skrajšanem postopku, zaradi česar ne toženec in ne njegov pravni prednik nista mogla vplivati na očitno neskladnost trase kanala ..., prav tako o spremembi trase nista bila nikdar obveščena. Iz elektronskega sporočila z dne 25. 10. 2018 izhaja ravno to, da je tožnica o spremembi trase podizvajalce obvestila šele v oktobru 2018, torej precej po preteku časovne veljavnosti gradbenega dovoljenja. Tudi ne drži navedba v dopisu, da naj bi o spremembi trase obvestila lastnika. Ta izjava je neresnična, saj je bila edina pogodba sklenjena že v letu 2013. Nobena nova pogodba po tem datumu ni bila sklenjena, niti toženec ali njegov pravni prednik o spremembi trase nista bila obveščena. Navedbe tožnice, da naj bi v Služnostni pogodbi prišlo zgolj do napake v zapisu, so neresnične in neutemeljene. Napačen je tako tudi zaključek sodišča, da naj bi toženec oziroma njegov pravni prednik molče oziroma konkludentno privolila v spremembo trase. Sicer pa gradbeno dovoljenje ni veljavno, saj tožnica oziroma njeni podizvajalci z gradnjo na parcelah toženca niso pričeli v roku veljavnosti gradbenega dovoljenja, torej do vključno 10. 6. 2018, temveč šele dne 11. 11. 2019. Navedeno izhaja tudi iz gradbenega dnevnika z dne 24. 4. 2018, iz katerega je razvidno, da na parcelah v lasti toženca, do datuma 10. 6. 2008 dela niso bila pričeta. Pričeta so bila le na parceli št. 2358/6 k. o. ..., ki je v lasti tožnice, v roku pa je tožnica pričela zgolj s posekom drevja in grmovja in ne z gradbenimi deli. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je bilo dokazno breme glede veljavnosti pravnomočnega gradbenega dovoljenja na njem, bilo je na strani tožnice, ki bi lahko zahtevala izdajo ugotovitvene odločbe, da gradbeno dovoljenje ni prenehalo veljati. Izpostavlja, da bi gradnja kanala ... pomenila možnost nastanka večje nevarnosti, od katere bi grozila nedoločenemu številu oseb večja škoda, predvsem bi bila lahko ogrožena z Ustavo varovana pravica do pitne vode. Interese v tem konkretnem primeru je zato potrebno tehtati skrbno in s posebno pazljivostjo. Tožnici se mora preprečiti poseg v okolje, če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja, ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi. Tožnica za parcelo št. 1488 nima vpisane služnostne pravice v zemljiški knjigi in so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje napačne. Napačno je sodišče tudi ugotovilo, da naj bi bila trasa na spornih parcelah že zakoličena, čeprav tožnica tega ni z ničemer izkazala. Toženec pa je nasprotno predložil celo vrsto fotografij iz katerih je jasno razvidno, da trasa ni zakoličena. Sodišče se do teh listin ni opredelilo. Pavšalne navedbe o zakoličbi v gradbenem dnevniku, nikakor ne prikazujejo dejanskega stanja (lahko so bile zapisane tudi kasneje). Sodišče se ni opredelilo do njegove trditve, da bi tožnica z razveljavitvijo sklepa o začasni odredbi brez problema gradila naprej, saj gradnja ni odvisna od konkretnega spora. Verjetnost terjatve tako ne more biti izkazana, saj Služnostna pogodba v zemljiški knjigi ni v celoti realizirana, posegi na nepremičninah toženca pa so bili tudi sicer opravljeni v nasprotju z vsebino in obsegom služnosti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbo zahteva varstvo služnostne pravice na podlagi 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in sicer zahteva prepoved postavljanja fizičnih ali drugačnih ovir ter kakršnokoli oviranje, motenje, vznemirjanje ali preprečevanje gradnje kanalizacijskega omrežja (povezovalnega kanala ...) dovoljenega z gradbenim dovoljenjem št. 000, zakoličbe trase ter opravljanja del v zvezi z gradnjo, vključno z dovozom materiala, delavcev in delovnih naprav. V zavarovanje terjatve je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, pri čemer je sodišče prve stopnje predlogu ugodilo in začasno odredbo izdalo s sklepom z dne 2. 10. 2019. Z njo je tožencu naložilo, da v dveh dneh z zemljišč parcel št. 1488 in št. 1487 k. o. ..., odstrani vse fizične ovire in osebe, ki tožnici in gradbenim izvajalcem preprečujejo gradnjo na teh parcelah dovoljeno z navedenim gradbenim dovoljenjem ter jim omogoči dostop do parcele št. 2358/6 te k. o., in mu prepovedalo tudi nadalje postavljati kakršnekoli fizične ali drugačne ovire, ki gradnjo, dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, preprečujejo. Zoper sklep je toženec vložil pravočasen ugovor, s predlogom, da sodišče prve stopnje izpodbijani sklep v celoti razveljavi, saj za izdajo začasne odredbe ni pogojev. Ta bi bila lahko izdana le na podlagi Služnostne pogodbe, ne pa v zvezi z gradbenim dovoljenjem, ki je tudi sicer prenehalo veljati. Sklep spreminja in presega dogovorjeno služnost, na trasi ni nobene ovire, trasa še ni bila zakoličena, prav tako meje parcel v naravi še niso določene. Tožnica je na ugovor odgovorila in predlagala njegovo zavrnitev.

6. Kot rečeno je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, dejansko stanje je za potrebe postopka zavarovanja sodišča prve stopnje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tovrstnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

7. Pravni prednik toženca in tožnica sta dne 28. 3. 2013 sklenila Služnostno pogodbo (priloga A70), s katero je lastnik parcel št. 1487 in št. 1488 k. o. ..., dovolil, da se na delu zemljišča parcele št. 1487 (na vzhodnem delu v skupni dolžini 305m) in na delu parcele št. 1488 (na vzhodnem delu v skupini dolžini 35m), v korist služnostne upravičenke (tožnice) ustanovi stvarna služnost izgradnje kanalizacijskega omrežja skladno s projektom št. ... (izgradnja kanalizacijskega zbiralnika ... od J. do čistilne naprave B. in izgradnja zadrževalnega bazena), ki daje upravičenja po 3. členu te pogodbe (2. člen Služnostne pogodbe). V 3. členu pa je določeno, da stvarna služnost obsega pravico izgradnje kanalizacijskega omrežja; pravico zakoličiti traso gradnje; pravico opraviti vsa dela v zvezi z gradnjo, vključno z dovozom materiala, delavcev in delovnih naprav; pravico na določeni trasi izvesti gradnjo v predpisani globini; pravico vzdrževati kanalizacijsko omrežje; pravico imeti dostop do njega za potrebe njegovega obratovanja in vzdrževanja. Služnostna pravica na obeh parcelah je v zemljiški knjigi tudi vpisana in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska za parcelo št. 1488 (npr. priloga A154) jasno izhaja, da je tudi pri tej nepremičnini vknjižena neprava stvarna služnost z ID omejitvijo 0001¹ tako kot pri parceli št. 1487, pri čemer gre za vknjižbo stvarne služnosti graditve, postavitve, obratovanja in vzdrževanja kanalizacijskega omrežja skladno s projektom št. ..., podrobneje določene v 3. členu služnostne pogodbe (npr. priloga A155).

8. Tožnici kot investitorici je bilo dne 12. 3. 2014 izdano gradbeno dovoljenje št. 000 za gradnjo javnega povezovalnega kanala ... med drugim tudi na spornih zemljiščih, in sicer po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) iz avgusta 2013 in dopolnitvi iz novembra 2013, izdelovalca H. d. o. o. (priloga A71). Po 6. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je bil eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, da ima investitor pravico graditi. To je lastninska ali kakšna druga stvarna oziroma obligacijskega pravica, ki mu je omogočala gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini (prvi odstavek 56. člena ZGO-1). V konkretnem primeru je bila pravica do gradnje tudi na spornih parcelah, izkazana s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov, iz katerih je izhajala vknjižba zgoraj opisane neprave stvarne služnosti v korist tožnice (investitorke). Je pa bilo v tem postopku zavarovanja ugotovljeno, da PGD in s tem upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni upošteval trase služnosti določene v 2. členu Služnostne pogodbe po vzhodnem delu parcel, temveč traso po zahodnem delu obeh parcel (primerjaj prilogi B7 in B8 ter npr. prilogo A144). Tožnica trdi, da je pravni prednik toženca s spremembo trase soglašal, pri čemer se sklicuje tudi na e-mail z dne 1. 2. 2013 (priloga A152)², iz katerega izhaja, da se H. (ki je pripravil PGD) pošilja sprememba trase, ki da je rešena tudi z lastnikom. Tudi če temu ni bilo tako - da pravni prednik toženca o spremembi trase služnosti z vzhodnega na zahodni del ni bil obveščen in da pri zapisu v Služnostni pogodbi o poteku in dolžini trase ni prišlo do pomote³, to na pravilnost odločitve, ne more vplivati. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženec namreč morebitnega dejstva, da PGD in s tem upravni organ v postopku izdaje gradbnega dovoljenja ni ustrezno upošteval s pogodbo dogovorjenega poteka služnosti, ne more uveljavljati v tem postopku, temveč le z ustreznimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku. Gradbeno dovoljenje je bilo pridobljeno v za to predvidenem upravnem postopku in je dokončno ter pravnomočno. V zgolj takšnem postopku pa je lahko odpravljeno in če ni, je pravdno sodišče vezano na pravnomočno in dokončno odločbo in ne more samo preizkušati njene materialne ali procesne pravilnosti⁴.

9. Tožnica je predložila pravnomočno gradbeno dovoljenje, o tem niti ni bilo spora. Toženec je le zatrjeval, da gradbeno dovoljenje ne učinkuje več, ker na trasi ... kanala tožnica ni pričela z gradnjo pred oktobrom 2018 oziroma na parcelah toženca pred 11. 11. 2019. To pa se v postopku ni potrdilo. Gradbeno dovoljenje je bilo podaljšano do 10. 6. 2018. Z zadostno stopnjo verjetnosti je tožnica izkazala, da je z gradnjo pričela že konec marca 2018⁵ in z deli nadaljevala v aprilu 2018 s posekom drevja in grmovja na parceli št. 2358/6 v njeni lasti, do katere je izvajalec pristopil po spornih parcelah v lasti toženca, z zakoličbo trase in z gradnjo na drugem koncu kanala, kar vse je bilo izkazano z gradbenim dnevnikom, ki je obvezna dokumentacija za pravilnost in točnost katere odgovarjata izvajalec in odgovorni nadzornik in katerega verodostojnosti pritožnik ni uspel izpodbiti. Priprava trase za izkop tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodi v gradbena dela, poleg tega pa je napačno tudi toženčevo stališče, da bi morala tožnica pri gradnji linijskega objekta, ki poteka po večjem številu zemljišč, z gradnjo v roku veljavnosti gradbenega dovoljenja pričeti prav na parcelah toženca.

10. Za odločitev ni bistveno ali tožnica lahko nadaljuje z gradnjo na drugih delih trase, bistvo te pravde je, ali toženec ovira izvrševanje služnosti dogovorjene v korist tožnice na svojih parcelah ali ne. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka, ko se do tega ugovora ni izrecno opredelilo. Poleg tega je tožnica pojasnila, da gre za linijsko gradnjo, od enega konca proti drugemu (odgovor na ugovor), zato ne drži pritožbena navedba, da bi tožnica z razveljavitvijo sklepa o začasni odredbi kanal lahko brez problema gradila naprej.

11. V ugovoru zoper izdano začasno odredbo toženec ni trdil, da s svojim postopanjem brani (tudi) interese širše skupnosti. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo postopanje toženca in drugih medijsko zelo odmevno. Poleg tega, da iz javnih objav izhaja, da so toženec in ostali (kmetje) ob poskusu začetka gradnje povezovalnega kanala, z barikadami in traktorji začetek del preprečili, izhaja tudi, da so kot glavni razlog navajali varovanje pitne vode. Iz javno objavljenih komentarjev je razvidno, da del kanala res poteka nad viri pitne vode, kar naj bi bilo pri izdaji gradbenega dovoljenja spregledano. Tudi če pritožbeno sodišče upošteva to dejstvo kot splošno znano dejstvo in se strinja s komentarji o najmanj malomarnosti ravnanja pristojnih upravnih organov, če povedano drži, ob pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi, v tem postopku, postopka zavarovanja ne more zaključiti, da že samó dejstvo gradnje kanalizacijskega kanala nad viri pitne vode, ne da bi razpolagalo s strokovnimi mnenji o morebitni dejanski grozeči, večji nevarnosti nedoločenemu številu oseb, lahko vpliva na odločitev.

12. Da je tožnica svojo terjatev izkazala najmanj s stopnjo verjetnosti, je na podlagi povedanega sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo (prvi odstavek 272. člena ZIZ)⁶. Da je do vtoževanih motilnih dejanj prišlo, tudi ne more biti sporno (glej 8. do 10. točka obrazložitve tega sklepa ter 10. do 11. točko obrazložitve sklepa z dne 2. 10. 2019). Glede na vse povedano pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode, pa tudi zaključek, da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici (glej 12. do 16. točko obrazložitve sklepa z dne 2. 10. 2019)⁷.

13. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Poleg ID omejitve 0002 v korist P., d. o. o.
² In ne z dne 1. 2. 2018 kot to napačno povzema pritožnik.
³ E-mail bi bilo možno razumeti tudi tako, da gre za premestitev trase s parcel št. 1485 in št. 1483 k. o. ... na parceli št. 1487 in št. 1488 (glej tudi navedbe tožnice v odgovoru na ugovor), in ne za premestitev trase z vzhodnega na zahodni del toženčevih parcel.
⁴ Primerjaj npr. VSL Sodba II Cp 1265/2016.
⁵ Obvestilo o prijavi gradbišča.
⁶ Izrecno tudi v 12. točki obrazložitve in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
⁷ Drugi odstavek 272. člena ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 147/2018
• VSL sklep II Cp 697/2013
• VSC Sklep Cp 139/2019