VSL Sklep IV Cp 1866/2019

Jedro

V postopkih odločanja glede dodelitve otroka v varstvo in vzgojo ter ureditve stikov je začasna odredba omejena le na nujne primere, ko je zaradi varstva otrokovih koristi treba ukrepati že pred izdajo končne odločbe, ker otroku grozita nasilje ali težko nadomestljiva škoda. Namen začasne odredbe ni v tem, da bi v konfliktnem odnosu med staršema predstavljala sredstvo za urejanje razmerij med starši in otroki še pred koncem rednega postopka.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 17. 4. 2019 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi v I. točki izreka.

II. Pritožba zoper sklep z dne 10. 7. 2019 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je s sklepom z dne 17. 4. 2019 zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe, da se mladoletna hči pravdnih strank X. začasno zaupa toženki v varstvo in vzgojo, poleg tega pa uredijo še stiki med otrokom in tožnikom (I. točka izreka). Prvo sodišče je po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je začasno uredilo stike med otrokom in toženko, kot je to razvidno iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa. S sklepom z dne 10. 7. 2019 je prvo sodišče delno ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 4. 2019, katerega je glede ureditve stikov med otrokom in toženko spremenilo tako, kot je to razvidno iz I. točke izreka sklepa. V preostalem delu je toženkin ugovor zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper oba sklepa se pritožuje toženka. V pritožbi zoper sklep z dne 17. 4. 2019 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da v celoti ugodi toženkinemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je prvo sodišče kršilo toženkino pravico do izjave, saj je skupaj s sklepom šele prejela mnenje CSD Y z dne 9. 4. 2019 ter ostale listine. Prvo sodišče je upoštevalo te dokaze pri svoji odločitvi, ne da bi dalo toženki možnost, da se do njih opredeli. Prvo sodišče ni upoštevalo, da tožniku ne gre zaupati varstva hčerke. Toženka je navajala, da je tožnik odvisnik od trdih drog ter predlagala izvedenca toksikološke stroke. Iz predloženih posnetkov pogovorov med tožnikom in toženko izhaja tožnikovo priznanje, da je užival trde droge. Tožnik je tudi grozil, da bo s hčerko odšel v tujino brez toženkinega soglasja. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo. Glede na to, da tožnik dnevno vozi hčerko z avtomobilom, obstaja nevarnost, da bo tudi tedaj pod vplivom alkohola. Tožnik je tudi nasilen, kar izhaja iz številnih sproženih postopkov zoper njega, prvo sodišče pa se do tega ni opredelilo.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 10. 7. 2019 toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi toženkinemu ugovoru, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je sodišče kršilo njeno pravico do izjave, kot je to pojasnila tudi v pritožbi zoper sklep z dne 17. 4. 2019. V bistvu ponavlja pritožbene trditve iz pritožbe zoper sklep z dne 17. 4. 2019, in sicer da prvo sodišče ni upoštevalo, da je tožnik odvisnik od trdih drog, da je tožnik grozil s preselitvijo v tujino s hčerko vred, da je tožnik povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola in da je tožnik nasilen. Prvo sodišče ni upoštevalo, da se je toženkino zdravstveno stanje spremenilo na boljše, da je sedaj povsem samostojna in da lahko skrbi za hčerko oz. ima lahko z njo obsežnejše stike, kot je to določilo prvo sodišče. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi bili primerni stiki med tednom samo ob sredah. Kljub nesoglasjem s tožnikom toženka poudarja, da sta se za avgust 2019 stranki dogovorili, da bo vsaka od njiju preživela s hčerko po dva tedna. V hčerkino korist bi bilo, če bi prvo sodišče določilo obsežnejše stike med tednom.

4. Toženkina dopolnitev pritožbe z dne 11. 9. 2019 je prepozna, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

5. Tožnik v odgovorih na pritožbi predlaga njuni zavrnitvi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede sklepa z dne 17. 4. 2019

7. Prvo sodišče je s sklepom z dne 7. 9. 2018 zavrnilo toženkin predlog za začasno odredbo, da se hči X. začasno zaupa njej v varstvo in vzgojo. Hkrati je izdalo začasno odredbo, da se otroka začasno zaupa v varstvo in vzgojo tožniku, ob tem pa je uredilo tudi začasen režim stikov med toženko in hčerko. Toženka je zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za začasno odredbo z dne 7. 9. 2018 vložila pritožbo, ki pa jo je na naroku 2. 11. 2018 umaknila. Navedeni sklep je zato postal pravnomočen.

8. Toženka je 4. 2. 2019 znova predlagala izdajo začasne odredbe, da se hči začasno zaupa njej v varstvo in vzgojo. Kot je pojasnilo že prvo sodišče, je v tovrstnih postopkih začasna odredba omejena le na nujne primere, ko je zaradi varstva otrokovih koristi potrebno ukrepati že pred izdajo končne odločbe, ker otroku grozita nasilje ali težko nadomestljiva škoda. Toženka bi morala v novem predlogu za izdajo začasne odredbe za verjetno izkazati, da so se po naroku 2. 11. 2018 dejanske okoliščine tako močno spremenile, da je hči X. ogrožena zaradi grozečega nasilja ali težko nadomestljive škode, kar naj bi terjalo začasno zaupanje otroka njej v varstvo in vzgojo.

9. Toženka ni izkazala takšnih okoliščin. Med strankama ni sporno, da je tožnik dober oče, da ustrezno skrbi za hčerko in da se otrok pri očetu dobro počuti (vse to izhaja tudi iz ugotovitev pristojnega centra za socialno delo), kar pomeni, da otrok pri tožniku ni ogrožen. Toženkine trditve o tožnikovem občasnem uživanju drog (ni sporno, da sta jih stranki v preteklosti tudi skupaj uživali) so brezpredmetne že zato, ker se nanašajo na obdobje pred 2. 11. 2018. Neizkazana je tudi toženkina trditev, da naj bi se tožnik z otrokom nameraval preseliti v tujino. Glede prometne nesreče, ki se je zgodila 8. 12. 2018, so trditve pravdnih strank diametralno nasprotne: medtem, ko toženka trdi, da naj bi tožnik namenoma zapeljal na nasprotni vozni pas in trčil v nasproti vozeče vozilo, tožnik to kategorično zanika in trdi, da je prometno nesrečo povzročila toženka, ko je med prepirom pravdnih strank, sedeč na sopotnikovem sedežu, nenadoma zgrabila za volan in vozilo usmerila v nasproti vozeče vozilo. Toženka ni izkazala za verjetno, da bi prometno nesrečo povzročil tožnik, okoliščina, da je bila pri tožniku tedaj ugotovljena višja koncentracija alkohola od dovoljene, pa z vidika vprašanja zatrjevane ogroženosti otroka ni relevantna, saj hčerke tedaj ni bilo v vozilu. Neupoštevne so tudi toženkine trditve o tožnikovem nasilnem vedenju do tretjih oseb, saj gre za dogodke pred 2. 11. 2018 (ob tem tožnik doslej ni bil pravnomočno obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja).

10. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da tožnik po omenjeni prometni nesreči ni onemogočal stikov med toženko in hčerko; med drugim je ponudil toženki, da bi hčerko sam vozil k njej na stike (toženka je bila po prometni nesreči zaradi utrpljenih poškodb dalj časa gibalno ovirana), kar pa je toženka odklonila.

11. Namen začasne odredbe ni v tem, da bi v konfliktnem odnosu med staršema predstavljala sredstvo za urejanje razmerij med starši in otroki še pred koncem rednega postopka. Pretežni del toženkinih trditev se nanaša na vprašanje primernosti ravnanja tožnika oz. da mu ni mogoče zaupati hčerke v varstvo in vzgojo, kar ni upoštevno, saj presega okvir odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe in sodi na področje meritornega odločanja s končno odločbo v postopku.

12. Toženkin očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi ne imela možnosti izjaviti se o določenih listinah in pripravljalni vlogi tožnika) je neutemeljen že zato, ker toženka že v svoji trditveni podlagi ni izkazala domnevne ogroženosti otroka, ki bi zahtevala spremembo predhodne začasne odredbe in začasno zaupanje hčerke toženki v varstvo in vzgojo.

Glede sklepa z dne 10. 7. 2019

13. Prvo sodišče je s sklepom o začasni odredbi z dne 17. 4. 2019 začasno uredilo stike med toženko in hčerko, s sklepom z dne 10. 7. 2019 pa je delno ugodilo toženkinemu ugovoru, in sicer zgolj glede ure prevzema otroka v vrtcu (toženka lahko prevzame otroka po 14.30 uri, namesto po 15.30 uri). V primerjavi s sklepom o začasni odredbi z dne 2. 11. 2018, s katerim so bili že urejeni začasni stiki med toženko in hčerko, je razlika v tem, da ima sedaj toženka med tednom stike s hčerko ob sredah, po sklepu z dne 2. 11. 2018 pa so bili stiki med tednom, ko ni bilo stika za vikend, določeni ob torkih in četrtkih.

14. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka (kršitev pravice do izjave) ni utemeljen, saj je bilo toženki omogočeno v ugovornem postopku, da se izjavi o mnenju CSD Y z dne 9. 4. 2019 s prilogami. Ne glede na to pa mnenje omenjenega centra za socialno delo ni relevantno za vprašanje začasne ureditve stikov z začasno odredbo, saj se kot končno mnenje centra za socialno delo nanaša na vprašanje meritorne odločitve sodišča s končno odločbo.

15. Tudi glede stikov je ureditvena začasna odredba izjemen ukrep, pri katerem je treba restriktivno razlagati standard težko nadomestljive škode. Prej omenjena sprememba glede začasne ureditve stikov (po sklepu z dne 2. 11. 2018, nato pa po sklepu z dne 17. 4. 2019 v zvezi z izpodbijanim sklepom) je izvirala iz dejstva, da je toženka utrpela hujše poškodbe v prometni nesreči 8. 12. 2018, zaradi česar je bila dalj časa hospitalizirana, gibalno ovirana in nezmožna samostojno funkcionirati, zaradi česar se stiki med toženko in hčerko določen čas niso mogli izvrševati (toženka je med drugim izpovedala, da zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more izvrševati stikov med tednom), sedaj pa so v določeni meri prilagojeni toženkini življenjski situaciji. V teh okoliščinah je bilo bistveno, da se je ponovno vzpostavil določen začasni sistem stikov, predvsem zaradi varstva otrokovih koristi, kar je bilo z izpodbijano začasno odredbo o ureditvi stikov doseženo.

16. Pritožbene navedbe se v bistvu skoraj v celoti nanašajo na vprašanja končne odločbe sodišča o ureditvi stikov, v zvezi z odločitvijo o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo, kar pa ni predmet odločanja v postopku zavarovanja. To velja tudi za presojo, ali naj imata toženka in hči stike med tednom, ko ni vikend stika, en dan ali dva dneva v tem tednu. Ker toženkine navedbe presegajo okvir potrebnega odločanja o (ne)utemeljenosti začasne odredbe, pritožbenemu sodišču nanje ni potrebno podrobneje odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter potrdilo sklepa prvega sodišča v izpodbijanih delih (2. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 180/2021
• VSL Sklep IV Cp 1514/2021
• VSM Sklep III Cp 120/2020