VSL Sklep II Cp 1850/2019

Jedro

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta soposest na stanovanju pred vselitvijo toženca izvrševali tako, da sta ga obiskovali občasno, predvsem z namenom vzdrževanja, nihče od njiju pa tam že nekaj časa ni več bival stalno. Stranki sta solastnika stanovanja, ki se prodaja v postopku razdružitve solastnine. Prav tako je nesporno, da je tožnica toženca večkrat seznanila, da mu vselitve v stanovanje ne dovoli. Toženec je torej s svojo vselitvijo v stanovanje samovoljno spremenil dotedanji način izvrševanja soposesti.

V razmerju med soposestniki se za motilno ravnanje šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki I. izreka sklepa spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna izprazniti stanovanje z ID znakom del stavbe 000, na naslovu Ulica 24, ter prazno svojih stvari in oseb izročiti v soposest tožeči strani, v paricijskem roku 8 dni;

2. Toženki stranki se prepoveduje motiti posest tožeče stranke na stanovanju z ID znakom del stavbe 000, na naslovu Ulica 24, zlasti se mu prepoveduje vselitev in prebivanje v stanovanju.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v 3. točki I. izreka (glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka za prepoved menjave ključavnice na katerihkoli vratih predmetnega stanovanja).

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 1.132,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec izprazni stanovanje z ID znakom del stavbe 000 na naslovu Ulica 24, ga prazno svojih stvari in oseb izroči v soposest tožnici ter se mu prepove motiti njeno posest na stanovanju, vselitev, prebivanje in menjava ključavnice na katerihkoli vratih predmetnega stanovanja (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v znesku 722,21 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), saj naj bi sodišče v razlogih sklepa prišlo samo s seboj v nasprotju, ko je v 6. tč. obrazložitve pravilno citiralo 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in povzelo, da v posestni pravdi ni dopustno postavljati ugovorov, ki temeljijo na pravici do posesti, v nadaljevanju pa v 7. tč. in nadaljnjih odstavkih odločilo ravno na podlagi lastninske pravice, ko ni upoštevalo spremenjenega posestnega stanja, temveč je pritrdilo tožencu, da ima na podlagi solastninske pravice na stanovanju tudi pravico razširiti svojo posest. Odločitev je tako v nasprotju tudi s 426. čl. ZPP, ki izključuje odločanje o pravici do posesti. Prav tako naj bi sodišče kršilo procesna pravila (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) s tem, ko na glavni obravnavi ni zaslišalo tožnice. Nadalje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, saj naj sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo 35. čl. SPZ. Zatrjuje, da je z vselitvijo toženca prišlo do samovoljne spremembe posesti stanovanja, ki se je pred tem s strani obeh soposestnikov vršila le z občasnimi obiski stanovanja z namenom vzdrževanja, ne pa stalnega bivanja v njem. Sklicuje se na sklep tukajšnjega sodišča z identičnim dejanskim stanjem (II Cp 222/2013). Prav tako naj bi sodišče dajalo napačen pomen navedbi toženca, da se lahko tožnica nemoteno vseli v stanovanje, saj ta izjava ne sanira motenja posesti. Zatrjuje, da ustaljena sodna praksa stoji na nasprotnem stališču, kot je stališče sodišča, ki v obrazložitvi trdi, da ekonomski razlog ne more biti razlog, zaradi katerega bi soposestnik lahko zahteval sodno varstvo soposesti. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Običajna posest solastnikov je bila le občasna, namenjena vzdrževanju, nikoli hkratna, saj je služila tudi umiku v zasebnost. Tožnica zatrjuje še, da je sodišče tožencu neupravičeno priznalo stroške pooblaščenca za odsotnost iz pisarne v času potovanja in potne stroške. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnice ali pa podredno razveljavi sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožencu naloži plačilo stroškov postopka. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločilna dejstva so bila vsa nesporna, je pa v bistvenem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev po 14. točki. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da je sodišče v razlogih sklepa prišlo samo s seboj v nasprotje s tem, ko naj bi kljub pravilno citiranem 33. čl. SPZ napačno zaključilo, da ima toženec na podlagi solastninske pravice na stanovanju, pravico razširiti svojo posest. Gre za uporabo materialnega prava.

7. Neutemeljen je tudi očitek storjene kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker na glavni obravnavi sodišče ni zaslišalo tožnice. Njeno zaslišanje je bilo namreč predlagano v zvezi z dejstvi, ki so bila med strankama nesporna; bodisi od toženca izrecno priznana (vselitev v stanovanje) bodisi konkretno neprerekana (način izvrševanja soposesti pred njegovo vselitvijo). Priznanih dejstev v skladu z 214. čl. ZPP ni treba dokazovati.

8. Med strankama ni bilo sporno, da sta soposest na stanovanju pred vselitvijo toženca oba izvrševala tako, da sta ga občasno obiskovala, predvsem z namenom vzdrževanja, nihče od njiju pa tam ni bival. Stranki sta solastnika stanovanja, ki se prodaja v postopku razdružitve solastnine. Prav tako je nesporno, da je tožnica toženca večkrat seznanila, da mu vselitve v stanovanje ne dovoli. Toženec je torej s svojo vselitvijo v stanovanje samovoljno spremenil dotedanji način izvrševanja soposesti.

9. Utemeljen je zato očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na nesporna dejstva - da sta stranki na stanovanju pred vselitvijo toženca izvrševali soposest z občasnimi obiski ter da v njem nihče ni živel, saj se prodaja v postopku razdružitve solastnine, pravilna uporaba določbe 35. čl. SPZ vodi do drugačnega sklepa, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. V razmerju med soposestniki se za motilno ravnanje namreč šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.¹

10. Argument toženca, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje (7. tč. obrazložitve), da tožničina soposest ni motena, ker ji toženec ne preprečuje vstopa v stanovanje in jo celo vabi, da se k njemu vseli, ne vzdrži. Navedeno namreč ne spreminja dejstva, da je toženec samovoljno spremenil dotedanji način izvrševanja soposesti in s tem moti soposest tožnice.

11. Tožnica ima res tudi ekonomski interes za varstvo soposesti, kar pa ni razlog za zavrnitev njene pravovarstvene zahteve, kot to zmotno oceni sodišče prve stopnje, prav nasprotno. Ekonomski interes je v skladu z ustaljeno sodno prakso pomemben element pri nudenju varstva pred motenjem posesti, saj preprečuje šikanozne tožbe². Sprememba posestnega stanja v konkretnem primeru ni neznatna, zato je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ekonomski interes tožnice za zavarovanje prejšnjega posestnega stanja podan.

12. Je pa sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo prepovedni del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva, da se tožencu prepove menjava ključavnice na katerihkoli vratih predmetnega stanovanja. Toženec namreč nobene ključavnice ni zamenjal, kar navaja tudi tožnica sama. Sodišče je v tem delu pravilno uporabilo 33. čl. SPZ, ki daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. V obravnavanem primeru motenja z zamenjavo ključavnice ni bilo in je zato tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

13. Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbi delno ugoditi in sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi, zavrne pa se pritožba v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za prepoved menjave ključavnice na katerihkoli vratih predmetnega stanovanja (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP v povezavi s 353. in 358. čl. ZPP).

14. Tožnica je s svojim zahtevkom v bistvenem delu uspela, zato ji mora toženec plačati stroške postopka, vključno s pritožbenimi (3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 2. odst. 165. čl. ZPP). Potrebni stroški tožnice, nastali pred sodiščem prve stopnje, znašajo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in 2% za pavšalne stroške. Seštevek se poveča za 22% DDV in sodno takso 180 EUR; skupaj so tako potrebni stroški tožnice na prvi stopnji 852 EUR. Priglašeni pritožbeni stroški tožnice znašajo 375 točk za pritožbo, 2% za pavšalne stroške, povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 280 EUR. Toženec je tako dolžan tožnici plačati 1.132,00 EUR stroškov postopka v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 229. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ Tako tudi tukajšnje sodišče v zadevi s primerljivim dejanskim stanjem II Cp 222/2013 z dne 28. 10. 2013.
² Glej npr. VSL sklep I Cp 495/2010, VSL sklep I Cp 2695/2011, VSL Sklep I Cp 1366/2018 in drugi.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 224/2022
• VSL Sklep II Cp 997/2021
• VSC Sklep Cp 179/2020