VSL Sklep I Cp 1633/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je glede dokazne teme - izpolnitve pojasnilne dolžnosti ugodilo toženkinemu dokaznemu predlogu za izvedbo indičnega dokaza in se na tak dokaz tudi oprlo. Nasprotno pa sodišče prve stopnje tožnikoma ni dopustilo dokazovanja te iste dokazne teme z zaslišanjem predlaganih prič oziroma je zavrnilo njun dokazni predlog za izvedbo indičnega dokaza. Gre torej za neenakopravno obravnavanje pravdnih strank, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v II., III. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sklep in sodba) odločilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 14. 1. 2019 in 15. 4. 2019 (I. točka izreka), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: - da se ugotovi, da sta Pogodba o dolgoročnem kreditu št. .../06 s 27. 6. 2006 in Notarski zapis sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice SV 996/2006 z 28. 7. 2006 nična, - da je toženka dolžna tožnikoma plačati znesek 7.913,04 EUR, - da se ugotovi, da je vknjižba hipoteke na podlagi prej navedene pogodbe in notarskega zapisa neveljavna in se izbriše (II. točka izreka), zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek: - da se razvežeta zgoraj navedena pogodba in notarski zapis, - da je toženka dolžna tožnikoma plačati 7.913,04 EUR, - da je toženka dolžna tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bosta izbrisani vknjižba hipoteke na podlagi prej omenjene pogodbe in sporazuma in zaznamba neposredne izvršljivosti prej navedenega notarskega zapisa (III. točka izreka), ter naložilo tožnikoma, da toženki povrneta pravdne stroške v znesku 11.073,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnika v pritožbi kot bistveno navajata, da v kreditni pogodbi ni opozorila banke o valutnem tveganju, kot to zahteva 9. točka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK). Menita, da je nepravilno izhodišče, da je treba za obstoj ničnosti kreditne pogodbe ugotoviti slabo vero bank, saj Direktiva 93/13/EGS navedenega ne predpisuje.

Navajata, da je bila banka seznanjena z dolgoročnimi gibanji CHF v preteklosti, ki kažejo na izjemno visoko volatilnost te valute s stopnjo, ki od leta 1977 do leta 2007 znaša več kot 150 %. Toženka tožnikov z gibanjem valutnih tečajev v preteklosti ni seznanila niti ni to zatrjevala. Opozarjata na Priporočilo o dajanju posojil v tujih valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja (C 342/13 z 22. 11. 2011), čemur sodišče prve stopnje ni posvetilo pozornosti. Sklicujeta se na strokovni material, ki ga je pripravil Thomas J. Jordan, ki govori o CHF kot varnem zatočišču. Banke so nedvomno lahko ocenile vpliv spremembe tečaja na finančne obveznosti kreditojemalcev drugače kot potrošniki. Toženka je z veliko verjetnostjo lahko vedela oziroma bi morala vedeti, v katero smer se bo tečaj gibal. Toženka je tožnikoma ne samo zamolčala znatna tveganja, ampak jima je kredit v CHF priporočila s predstavitvijo ugodnosti in s tem dejansko bagatelizirala tveganja. Sodišče se do navedenega ni opredelilo. Potrošniki niso špekulirali, ko so se odločali za kredite v CHF, ampak so zasledovali interes za najetje kredita, ki ga bodo najlažje odplačevali. Obrazložitev sodišča, da v petletnih obdobjih ni šlo za izrazito spreminjanje tečajnega razmerja, prekriva ključno dejstvo, tj. konstantno apreciacijo CHF. Sodišče ni upoštevalo, da je bila prva večja tečajna sprememba že v letu 2008.

Navajata, kako je ravnala avstrijska centralna banka skupaj z avstrijskim nadzornim organom za finančne trge. Toženka je bila kot podružnica matične avstrijske banke podvržena tovrstnim informacijam. Predložila sta tudi dokaze, da so bili že pred letom 2006 prisotni ekonomski dejavniki zunanje vrednosti CHF, ki so kazali v smeri njegove krepitve, kot je to ugotovila Banka Slovenije v poročilu iz junija 2005. To dejstvo dokazuje strokovni material Thomas J. Jordana, s čimer je potrjena resničnost vsebine iz Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije. Pri ocenjevanju navedenih dokazov je sodišče izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča, zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Obširno navajata trditve, na katere sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Nista zatrjevala, da bi banka morala napovedati prihodnje gibanje tečaja z določeno stopnjo natančnosti, ampak da so bila tveganja apreciacije CHF realna ali celo pričakovana ter kvantitativno neomejena, da je šlo za visoko tvegane kreditne pogodbe za potrošnike, ki so bile glede na vezanost na tečaj CHF igra na srečo, ki sta jo pravdni stranki igrali z različnimi možnostmi uspeha, pri čemer razmerij valutnega para EUR/CHF iz historičnih podatkov za izredno dolga obdobja dolgoročnih kreditov ni mogoče predvideti. Na te trditve ni bil dan ustrezen odgovor. Zatrjevala sta, da sta prevzela ne samo splošno tveganje, ki je vedno vezano na vsako valutno klavzulo, ampak tveganje, ki je specifično za CHF kot valuto varnega zatočišča, pri čemer je to toženka zagotovo razumela, tožnika kot potrošnika pa ne. Kršena je bila pravica strank do izjave, prav tako gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Menita, da zgolj seznanjenost tožnikov z možnostjo zvišanja in znižanja vrednosti tuje valute ne zadostuje kriterijem, ki jih je oblikovalo SEU1. Navedeno je lahko samo eden od segmentov pogodbenih pogojev, ki lahko vplivajo na oceno ekonomskih posledic sklenjenih kreditnih pogodb. Povzemata odlomke odločbe Andriciuc². Izpostavljata del obrazložitve sklepov VS RS II Ips 141/2017 in II Ips 201/2017 ter očitata, da ju sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Odločitvama VS RS II Ips 137/2018 in 195/2018, obe s 25. 10. 2018, očitata odstop od ustaljene sodne prakse SEU. Z razlago dela odločbe Andriciuc, ki se sklicuje na Priporočilo Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z 20. 9. 2011, je VS RS izvotlilo zavezujočo razlago SEU v ključnem segmentu njene vsebine in odstopilo od ustaljene sodne prakse SEU. SEU svoje razlage ni omejilo na pogodbe, ki bi bile sklenjene po datumu poročila. S tem je VS RS poseglo v pristojnost SEU.

Uveljavljata kršitev ustavnih in konvencijskih pravic zaradi nepričakovanih sprememb valutnih razmerij med CHF in EUR v korist CHF ter nesorazmerne porazdelitve tveganj (kršitev ustavne pravice do lastnine, enakosti pred zakonom, pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi, pravne varnosti).

Opozarjata na arbitrarnost, samovoljno in pristranskost sodnice, na kar kaže ugotovitev sodišča v 55. točki izpodbijane odločbe ter obrazložitev sodišča, da je splošno znano, da Združenje Frank med kreditojemalci deli informacije in sodno prakso, zato je pomembno, da sodišče pridobi podatke od oseb, ki so od takih dogajanj oddaljene. Ustava vsakomur zagotavlja pravico do združevanja z drugimi, medtem ko sodišče posameznikom, ki so člani Združenja Frank, očita uresničevanje te pravice in jim vnaprej odreka verodostojnost. Ob tem pa sodišče spregleda, da so tudi banke članice Združenja bank Slovenije. Na pristranskost sodnice kaže tudi okoliščina, da je pri priči A. A. preverila, če je bila v kakršnemkoli stiku s tožnikoma ali njunim pooblaščencem. Njene izpovedi sodišče ni upoštevalo v bistvenem delu, ko je izpovedala, da o fiktivni anuiteti ni bilo govora. Na pristranskost sodnice kaže tudi zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki bi postavile na laž trditev toženke o seznanjenju kreditojemalcev s fiktivno anuiteto. Navedeno sicer izhaja tudi iz pisnih izjav prič, ki jih sodišče prve stopnje ni ocenilo. Nasprotujeta dokazni oceni sodišča glede izpovedi priče B. B. Navajata, da je izračun fiktivnega obroka zgolj obrazec z osebnimi informacijami, ki je bil sklenjen v nemščini, podpisan po sklenitvi kreditne pogodbe le s strani prvega tožnika.

Glede podrejenega zahtevka navajata, da ciklična gibanja v gospodarstvu, če so takšna, da z njimi pogodbene stranke ne morejo računati, lahko predstavljajo tipičen primer spremenjenih okoliščin, ki jih ob pogodbi ni mogoče upoštevati. Pravno zmoten je zaključek sodišča, da sta bila tožnika ustrezno seznanjena s tem, da se s sklenitvijo pogodbe izpostavljata spremembi višine obveznosti zaradi določila o valutni klavzuli, saj institut razveze pogodbe ni vezan na zavedanje pogodbene stranke o kakršnikoli spremembi višine obveznosti, ampak je vezan na zavedanje o možnih kvalificiranih spremembah. Menita, da je neutemeljen očitek sodišča, da bi se tožnika lahko izognila posledicam dviga višine mesečne anuitete, če bi pred tem konvertirala sklenjeno pogodbo, saj je takšno ukrepanje nelogično nalagati tožnikoma glede na njuno nevednost.

Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru sta prvi tožnik kot kreditojemalec in druga tožnica kot zastavna dolžnica s toženko kot kreditodajalko 27. 6. 2006 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu št. .../06 (v nadaljevanju kreditna pogodba), katere predmet je bil dolgoročni kredit z devizno klavzulo v znesku 160.000,00 CHF, kar je po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan sklenitve pogodbe znašalo 24.525.488,00 SIT. Kredit je bil tožnikoma v skladu s pogodbo izplačan v SIT. Tožnika sta se kredit zavezala vrniti v 240 mesečnih anuitetah po 948,62 CHF. Anuiteta je bila plačljiva v SIT po prodajnem podjetniškem tečaju A., d. d., Ljubljana, za CHF, oziroma je plačljiva v EUR po prodajnem menjalniškem tečaju A., d. d., za CHF, odkar je EUR v Sloveniji nacionalna valuta. Za zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi je bila ustanovljena hipoteka na njunih nepremičninah.

6. Tožnika s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Ničnost naj bi bila podana, ker pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in morali (86. člen Obligacijskega zakonika, OZ), zaradi odsotnosti oziroma nedopustnosti pravne podlage (39. člen OZ), ker gre za oderuško pogodbo (119. člen OZ) ter ker je toženka kršila pojasnilno dolžnost, ki ima za posledico nepošteno vsebino pogodbe. Podredni zahtevek za razvezo kreditne pogodbe tožnika utemeljujeta s spremenjenimi okoliščinami (112. člen OZ).

7. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom I Cp 188/2018 s 26. 9. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje med drugim tudi zato, ker je bila podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč tožnikoma s tem, ko ni zaslišalo z njune strani predlaganih prič, odvzelo možnost dokazovanja, kako je toženka ravnala v drugih primerih, kar bi lahko vplivalo na presojo, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost do tožnikov.³

8. Sodišče prve stopnje v novem sojenju ni zaslišalo s strani tožnikov predlaganih prič, kar je obrazložilo s tem, da predlagane priče niso bile prisotne pri razgovorih med tožnikoma in bančnimi uslužbenci in zato niso imele neposredne zaznave o tem, kaj je bilo tožnikoma razloženo, poleg tega pa priče niso sodelovale z istim bančnim referentom kot tožnika. Navedeno sicer drži, vendar je sodišče prve stopnje v novem sojenju zaslišalo C. C., vodjo podružnice toženke v Republiki Sloveniji, ki prav tako ni sodeloval pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe oziroma ni imel neposredne zaznave o opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno oprlo na njegovo izpoved, ki je temeljila tudi na tem, kakšna navodila je imela toženka kot podružnica avstrijske banke glede pojasnilne dolžnosti strankam in glede izračunov kreditne sposobnosti. Njegovo izpoved je sodišče ocenilo kot verodostojno ter obrazložilo, da je prepričljivo pojasnil, kakšna so bila navodila bančnim uslužbencem glede izpolnjevanja pojasnilne dolžnosti in razlage lastnosti kreditnega razmerja. Sledilo je tudi njegovi izpovedi, da je toženka v skladu z navodili matične banke iz Avstrije izračunavala fiktivno anuiteto (pribitek 17,6 % na glavnico kredita), ki je bila vsebovana v kreditnem zahtevku, da je stranka z vsebino morala biti seznanjena in je zahtevek morala tudi podpisati.

9. Sodišče prve stopnje je torej glede dokazne teme - izpolnitve pojasnilne dolžnosti ugodilo toženkinemu dokaznemu predlogu za izvedbo indičnega dokaza in se na tak dokaz tudi oprlo (sledilo je namreč izpovedi C. C., ki je na splošno povedal o pojasnilni dolžnosti toženke). Nasprotno pa sodišče prve stopnje tožnikoma ni dopustilo dokazovanja te iste dokazne teme z zaslišanjem predlaganih prič oziroma je zavrnilo njun dokazni predlog za izvedbo indičnega dokaza. Gre torej za neenakopravno obravnavanje pravdnih strank, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (primerjaj sklep VS RS II Ips 201/2017 s 7. 5. 2018).

10. V obravnavanem primeru ne gre za podobno zadevo kot v sodbi in sklepu VS RS II Ips 195/2018 s 25. 10. 2018, kjer tožnikoma ni bila odvzeta možnost dokazovanja, kljub temu da sodišče ni zaslišalo s strani tožnikov predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je v navedeni zadevi namreč dokazno oceno oprlo na listine in izpovedi prič, ki so bile navzoče pri sklepanju konkretnih spornih kreditnih pogodb, medtem ko se na pričo, ki ni bila navzoča pri sklepanju kreditnih pogodb, ni sklicevalo v zvezi s tem, kako so pojasnjevali tveganja kreditov v CHF (temveč le glede tega, da niso preferirali kreditov v CHF). Gre torej za drugačno situacijo kot v obravnavanem primeru, kjer se je sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, na izpoved C. C., ki ni sodeloval pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe, oprlo tudi v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti.

11. Na podlagi obrazloženega je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič. Posledično je bilo treba ugoditi pritožbi, izpodbijano sodbo v II., III. in IV. točki izreka razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče zadeve ni vrnilo v novo sojenje pred drugim sodnikom, za kar se zavzemata pritožnika, saj v pritožbi navedene okoliščine ne vzbujajo dvoma v nepristranskost sodnice. Poleg tega sodna praksa v času sojenja na prvi stopnji ni bila popolnoma enotna, saj je VS RS s sodbo in sklepom II Ips 195/2018 presodilo, da tožnikom ni bila kršena pravica do izjave zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi sodno prakso očitno razlagalo v smislu, da izvedbi indičnega dokaza za zaslišanje prič ni treba ugoditi. Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje takšno postopanje, kot že obrazloženo, za nepravilno (zato ker je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu toženke za izvedbo indičnega dokaza), vendar navedeno še ne predstavlja okoliščine, ki bi kazala pristranskost sodnice. Dvoma v nepristranskost tudi ne vzbuja okoliščina, da so priče članice Združenja Frank, zaradi česar naj bi jim sodišče vnaprej odrekalo verodostojnost, saj priče niso bile zaslišane in jih sodišče prve stopnje tudi še ni dokazno ocenilo.

12. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka. Drugačna odločitev pritožbenega sodišča bi nesorazmerno posegla v pravico strank do izjave, izvedba pritožbene obravnave ter ponovitev in dopolnitev dokaznega postopka pa bi bila tudi bistveno bolj zamudna od sprejete rešitve, saj je dopolnitev postopka na prvi stopnji (zaradi delno že izvedenega dokaznega postopka) bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi se s tem, ko bi se pravno relevantna dejstva prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravica do pritožbe.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev v tej fazi spora niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Sodišče Evropske unije.
2 Sodba SEU C-186/16 z 20. 9. 2017.
3 Toženka ni trdila, da v obravnavanem primeru ni šlo za običajen način izpolnjevanja dolžnosti, temveč iz njenih navedb izhaja kvečjemu nasprotno.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 2098/2022
• VSRS Sklep II DoR 461/2021
• VSL Sklep II Cp 2675/2017