VSL Sklep I Cp 326/2020

Jedro

Pritožbeno sodišče se zaveda vloge, ko mora sodišče skladno z drugim odstavkom 48. člena ZDZdr med številnimi (verificiranimi in neverificiranimi) zavodi izbrati tistega, ki bo nasprotnemu udeležencu zagotovil prosto posteljo in terapevtsko obravnavo, namesto da bi ugotavljalo le izpolnjenost pogojev za namestitev na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, vendar se proaktivnemu delovanju v smeri iskanja rešitve ne bo moglo izogniti le s podaljševanjem obstoječega stanja. Ker izpodbijani sklep nima razlogov v zgoraj opisani smeri, je mogoče pritrditi pritožbi, da odločitve o ohranitvi nastanitve v psihiatrični bolnišnici, kot najboljše možne rešitve, ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka tako spremeni, da se skrajša doba začasnega sprejema nasprotnega udeleženca pri predlagateljici največ do 20. 4. 2020. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, pri čemer ga je zaradi pomanjkanja kapacitet do sprostitve mesta v ustreznem zavodu začasno namestilo v oddelek pod posebnim nadzorom Pshiatrične bolnišnice A.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je izrek sklepa nejasen in neizvršljiv, saj iz njega ne izhaja, kateri socialno varstveni zavod je dolžan sprejeti nasprotnega udeleženca in kdaj. Termin: "do sprostitve prostega mesta" ne pove, ali se bo namestitev opravila, ko na varovanem oddelku ne bo več čakajočih kandidatov, oziroma ali ima nasprotni udeleženec absolutno prednost, ki mu omogoča pridobitev mesta pred ostalimi uvrščenimi na seznam čakajočih, takoj ko se eden od prostorov na varovanem oddelku sprosti. Prav tako ni jasno, kateri nabor socialno varstvenih zavodov je sodišče štelo kot primeren ter ni opravljenega tehtanja med posameznimi zavodi, predvsem pa ne tehtanja med podaljševanjem namestitve nasprotnega udeleženca v psihiatrični bolnici in njegovo namestitvijo, čeprav na delno prezasedeni, varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Zaradi zdravstvenega stanja nasprotni udeleženec, s kombinacijo bipolarne motnje razpoloženja in že razvitega psihoorganskega sindroma v smislu začetne demence, predstavlja le grožnjo samemu sebi, ki jo je mogoče odpraviti z namestitvijo na varovani oddelek, takšna namestitev pa bi bila zanj koristna tudi, če je socialno varstveni zavod morda prenapolnjen. Tam bi mu bila namreč nudena varnost ter terapevtska oskrba, ki jo lahko izvajajo le socialno varstveni zavodi, v psihiatrični bolnišnici pa je ne more dobiti. Opozarja na svojo vlogo bolnišnice, ki mora biti dostopna za osebe, ki potrebujejo nujno psihiatrično hospitalno oskrbo, in je v primeru prezasedenosti postelj ne bodo mogle dobiti. Odločitev, da se pacienta pusti v psihiatrični bolnišnici, mora biti zato v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti in načelom tehtanja učinkov posegov v različne ustavne pravice skrbno pretehtana in utemeljena, izpodbijani sklep pa o tem razlogov nima. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni, tako da nasprotnega udeleženca namesti v varovani oddelek konkretnega socialno varstvenega zavoda, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnica uvodoma navaja, da izpodbija sklep sodišča v celoti, čeprav se v nadaljevanju obrazložitve argumentirano opredeljuje le do II. točke izreka, s katero je sodišče do sprostitve mesta v ustreznem socialno varstvenem zavodu, največ pa do 18. 8. 2020, nasprotnega udeleženca začasno nastanilo v oddelek pod posebnim nadzorom predlagateljice. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega, da so zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča (po prvem in drugem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom ZDZdr) izpolnjeni, saj to izhaja tako iz izvedeniškega mnenja kot tudi iz ugotovitev predlagateljice, pri kateri se nasprotni udeleženec po zaključku psihiatričnega zdravljenja še vedno nahaja. Pri nasprotnem udeležencu gre za kombinacijo bipolarne motnje, ki se odraža kot obdobje znižanega in povišanega razpoloženja, z že razvitim psihoorganskim sindromom v smislu začetne demence s hujšim kognitivnim upadom. Zaradi bolezni ni več zmožen samostojno skrbeti zase in potrebuje stalen nadzor, pomoč in drugo oskrbo, česar v domačem okolju ali na drug način ni mogoče zagotoviti. Iz anamneze, ki jo je izvedenec povzel, izhaja, da se je nasprotni udeleženec v preteklosti že neposredno ogrožal, tudi s poskusom samomora, in ta nevarnost še vedno obstaja, ogroža se tudi s tavanjem, saj se ne zna vrniti in je časovno ter krajevno dezorientiran, prav tako se ne zna varno vesti v prometu, narava zdravstvenih težav pa zahteva redno jemanje zdravil in je njihovo opuščanje življenjsko nevarno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotovilo, da udeleženec izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, je glede na povedano pravilna, pritožba predlagatelja, ki ta del sklepa formalno izpodbija, pa neutemeljena.

5. Bistvo problema torej ni presoja izpolnjenosti pogojev za ugoditev predlogu predlagateljice po namestitvi nasprotnega udeleženca iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v varovani oddelek, temveč ponovna začasna odločitev sodišča, da zaradi polne zasedenosti varovanih oddelkov nasprotnemu udeležencu bivanje podaljša pri predlagateljici. Pritožnica ob tem utemeljeno opozarja, da takšna rešitev ne glede na prezasedenost varovanih oddelkov ne more biti sprejemljiva za daljše časovno obdobje, saj je namestitev oseb v psihiatrični bolnišnici po zaključku zdravljenja lahko le skrajen ukrep, ker po eni strani nesorazmerno obremenjuje psihiatrične bolnišnice, katerih namen je zdravljenje bolezni v akutni fazi, poleg tega pa ne nudi osebam s težavami v duševnem zdravju takšne terapevtske oskrbe, kot jim jo z usposobljenim kadrom lahko ustrezen socialno varstveni zavod. V obravnavani zadevi je bil sklep sodišča s smiselno enako vsebino, s katerim je bil nasprotni udeleženec namesto neposredno v socialno varstveni zavod začasno nameščen v Psihiatrično bolnišnico A., izdan že 19. 7. 2019, torej pred skoraj sedmimi meseci, ob ohranitvi odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa bi se ta doba podaljšala tudi do 18. 8. 2020, torej za obdobje več kot leto dni po zaključku hospitalnega zdravljenja. Takšnega stanja po oceni pritožbenega sodišča ni dopustno ohranjati za nadaljnjih šest mesecev, še posebej upoštevajoč naravo bolezni nasprotnega udeleženca, zaradi katere ni ogrožujoč okolici ter ostalim varovancem socialno varstvenih zavodov, da bi bil njegov sprejem dodatno problematičen, temveč namestitev potrebuje zaradi zagotovitve lastne varnosti in ustrezne terapevtske obravnave.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče pridobilo podatke posameznih socialno varstvenih zavodov, ki so se premestitvi upirali z opozarjanjem na polno zasedenost, in zaprosilo za posredovanje Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki svoje vloge koordinatorja med verificiranimi zavodi ni opravilo. V nadaljevanju pa, kot pravilno opozarja pritožba, sodišče ni opravilo nadaljnjega koraka in ni tehtalo ter medsebojno primerjalo pojasnil zavodov glede njihove (pre)zasedenosti kapacitet ter možnosti namestitve. Zgolj odgovor posamičnega zavoda, da ima zasedene vse postelje, namreč ne more biti razlog za avtomatično podaljševanje bivanja nasprotnega udeleženca na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kakšen je ožji nabor zavodov, ki jih sodišče ocenjuje kot ustrezne, in po katerih kriterijih je svojo odločitev sprejelo (zavodi v lokalnem okolju, izbor zavodov glede na naravo bolezni nasprotnega udeleženca, upoštevajoč Pravilnik o standardih in normativih socialno varstvenih storitev, število preseženih namestitev v zavodu), pa tudi ne, zakaj namestitev v niti enem od skoraj tridesetih zavodov, ki so odgovorili na poziv sodišča, ne bi bila ustreznejša od sprejete odločitve. Izpodbijanega sklepa tako ni mogoče preizkusiti z vidika tehtanja pravic osebe, ki institucionalno varstvo potrebuje, pa ji ga v ustrezni obliki psihiatrična bolnišnica ne more v celoti zagotoviti ter je zato v neenakem položaju z osebami, ki jim je takšna oskrba omogočena, in z vidika pravic oseb, ki bi nujno potrebovale psihiatrično hospitalno oskrbo, pa je v primeru prezasedenosti postelj ne bodo mogle dobiti. Pritožbeno sodišče se sicer zaveda nehvaležne vloge, ko mora sodišče skladno z drugim odstavkom 48. člena ZDZdr med številnimi (verificiranimi in neverificiranimi) zavodi izbrati tistega, ki bo nasprotnemu udeležencu zagotovil prosto posteljo in terapevtsko obravnavo, namesto da bi ugotavljalo le izpolnjenost pogojev za namestitev na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, vendar se proaktivnemu delovanju v smeri iskanja rešitve ne bo moglo izogniti le s podaljševanjem obstoječega stanja. Ker izpodbijani sklep nima razlogov v zgoraj opisani smeri, je mogoče pritrditi pritožbi, da odločitve o ohranitvi nastanitve v psihiatrični bolnišnici, kot najboljše možne rešitve, ni mogoče preizkusiti.

7. Pritožbeno sodišče je vpogledalo in analiziralo odgovore socialno varstvenih zavodov, ki jih je v zadnjem obdobju pridobilo sodišče, in preverilo seznam zasedenosti varovanih oddelkov na spletni strani "gov.si". Ob tem je glede na naravo bolezni nasprotnega udeleženca, pri katerem ne gre zgolj za sindrom kognitivnega upada, temveč tudi za kombinacijo bipolarne motnje razpoloženja, predvsem z depresivno simptomatiko, posebno pozornost namenilo zasedenosti in odgovorom posebnih zavodov za institucionalno varstvo odraslih oseb s težavami v duševnem zdravju. Ugotovilo je, da iz sporočil socialno varstvenih zavodov B. in C. izhaja velika prezasedenost¹, tudi Dom D. je polno zaseden, medtem ko iz obvestila Doma E. z 31. 1. 2020 izhaja le, da dom nima nobenega izdanega sklepa sodišča o namestitvi na varovani oddelek, ki ne bi bil izvršen (dopis na list. št. 136 spisa). Ker je bil v omenjenem domu pred nekaj dnevi (14. 2. 2020), po poročanju medijev in STA², odprt dodaten oddelek z 12 posteljami, je o njegovi prezasedenosti po oceni pritožbenega sodišča preuranjeno govoriti. Kljub tej ugotovitvi pritožbeno sodišče sprejete odločitve o premestitvi nasprotnega udeleženca ni spreminjalo samo, ker bi s tem socialno varstveni zavod prikrajšalo za pravico do pritožbe. Po določilu 79. člena ZDZdr mora sodišče namreč pred odločitvijo pridobiti mnenje zavoda, ki ima nato po določilu drugega odstavka 50. člena citiranega zakona zoper sklep o namestitvi pravico do pritožbe. Ker bi pritožbeno sodišče zavod, ki bi bil dolžan sprejeti nasprotnega udeleženca, prvikrat določilo s sklepom v pritožbenem postopku, bi mu to pravico kršilo³.

8. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka izhaja iz zgornjih izhodišč, opravi nabor ustreznih zavodov, primernih za sprejem nasprotnega udeleženca, ki za druge uporabnike zavoda neposredne nevarnosti ne predstavlja, in nato po tehtanju vseh možnosti izbere tisto, kjer bo namestitev nasprotnega udeleženca lahko najbolj ustrezno izvedena in bo še zagotavljala minimalne bivanjske standarde, tako da njegovo osebno dostojanstvo ne bo kršeno, nato pa ga tja premesti s končno odločbo. To odločitev mora sodišče prve stopnje sprejeti v roku dveh mesecev, saj je podaljšanje namestitve v psihiatrični bolnišnici lahko le skrajen ukrep in ne nadomestilo za ustrezno namestitev v socialno varstvenem zavodu.

9. Čeprav odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti glede tehtanja konkretnih razmer v posameznih socialno varstvenih zavodih in primerjave njihovih pogojev s pogoji bivanja pri predlagateljici, sodišče prve stopnje sprejete odločitve ni razveljavilo, da ne bi nasprotni udeleženec, ki potrebuje stalni nadzor in varstvo, ostal brez institucionalne namestitve. Skrajšalo pa je obdobje, do katerega mora sodišče sprejeti končno odločitev, upoštevajoč, da se nasprotni udeleženec kljub zaključenemu zdravljenju v psihiatrični bolnišnici nahaja že več kot sedem mesecev.

10. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo le začasno odločitev o sprejemu nasprotnega udeleženca, opisnega izreka: "do sprostitve mesta v ustreznem socialnem varstvenem zavodu, ki bo primeren za nasprotnega udeleženca" ni mogoče šteti kot nejasnega in neizvršljivega in so v tej smeri pritožbeni očitki neutemeljeni. Glede na zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca zanj namreč obstaja več ustreznih socialno varstvenih zavodov ter bi določitev konkretnega v tej fazi lahko privedla do situacije, ko bi se v kakšnem drugem prej sprostilo prosto mesto, pa sklepa ne bi bilo mogoče izvršiti. Zato pritožbeno sodišče ni konkretiziralo izreka izpodbijanega sklepa glede začasne namestitve, temveč je zgolj skrajšalo obdobje trajanja začasnega ukrepa do 20. 4. 2020.

11. Odločitev o spremembi izpodbijanega sklepa je sodišče sprejelo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr. Pri tem je ob smiselni uporabi prvega odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so v tej fazi postopka odločilnega pomena.

-------------------------------
¹ B. ima ob kapaciteti 24 mest nastanjenih 31 oseb, C. pa ob kapaciteti 12 mest 18 oseb.
² Https: //www.STA.si/....
³ Primerjaj sklep VSRS II Ips 193/2018.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cp 96/2019
• VSM Sklep I Cp 130/2019
• VSL Sklep II Cp 1474/2020