VSL Sklep I Cp 1147/2019

Jedro

Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so parcele z ID znaki: 0000-13/8, 0000-13/100, 0000-13/102 in 0000-13/104 pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu v L. (1. točka izreka). Odločilo je, da se navedene zemljiške parcele vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni del stavb z navedenimi ID znaki kot skupna lastnina vsakokratnih lastnikov stavb (2. točka izreka). Sodišče je dopustilo udeležbo O. A., Ljubljana (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 2. točko izreka se pritožuje nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da predlagatelji v postopku niso dokazali, da so z nakupom stanovanj v navedenih stavbah pridobili tudi lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na zemljišču, ki ga je prvostopenjsko sodišče določilo kot pripadajoče zemljišče. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da so v skladu z nekaterimi pred tranzicijskim zakonskimi določbami upoštevajoč načelo akcesornosti etažni lastniki lahko pridobili solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču po samem zakonu, vendar je treba ugotoviti, katero je tisto zemljišče, ki se lahko šteje za funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče. Treba je ugotoviti, kaj se je od izgradnje stavbe do lastninjenja dogajalo s pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na zemljišču namenjenem za redno rabo stavbe. Imetniki pravice uporabe zemljišč so lahko svojo pravico tudi izgubili, saj v tistem času razpolaganje z zemljiščem, ki ga danes štejemo kot pripadajoče zemljišče stavbe, ni bilo nično. Prvostopenjsko sodišče se do navedenih dejstev ni opredelilo, zato je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke urbanistične stroke in ugotovilo dejansko stanje, ki je v nasprotju s predloženim elaboratom L., d. d., kljub temu, da je elaborat izdelala neodvisna strokovna institucija. ZPP in Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) predpisujeta ponovitev oziroma dokazovanje z novim izvedencem, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če utegne nastati utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Ob upoštevanju diametralno nasprotnih ugotovitev izvedenke ter strokovne institucije L., d. d., ki oba temeljita na istih prostorskih aktih, je nasprotna udeleženka vzpostavila dvom v pravilnost mnenja sodne izvedenke. Poleg tega sodni izvedenec ne more določati pripadajočega zemljišča.

V času gradnje obravnavanih stavb je bil v veljavi Zakon o urbanističnih projektih, ki je določal tudi gradbeno parcelo, vendar za predmetno stavbo gradbena parcela ni bila določena. Že iz tega razloga so javne površine vse do predmetne stavbe, zato je izpodbijani sklep nezakonit, saj ugotavlja obseg pripadajočega zemljišča, ki posega na gradbeno javno dobro lokalnega pomena. Grajeno javno dobro, kakor izhaja iz elaborata L. d.o.o. in evidenc nepremičnega stvarnega premoženja Mestne občine X., ne more biti določeno kot pripadajoče zemljišče. Gre za javne površine, katerih lastnica, upravljalka in vzdrževalka je nasprotna udeleženka in so namenjene vsakomur pod enakimi pogoji. Nepremičnine, ki so po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča pripadajoče zemljišče predmetnih stavb, so zemljiškoknjižna last nasprotne udeleženke.

Nepremičnine kot so javna cesta, obcestni svet, regulacija linija ceste, javna parkirišča in javna zelenica predstavljajo infrastrukturni objekt, zato je njihovo lastninjene potekalo po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Ta predpis kot starejši in specialnejši izključuje uporabo ZLNDL za postopek lastninjenja nepremičnin. Cestno gospodarjenje predstavlja dejavnost posebnega družbenega pomena na področju materialne infrastrukture. Z dnem uveljavitve ZGJS so sporne nepremičnine postale lastnina Mestne občine X. Nasprotna udeleženka je torej po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na delih spornih nepremičnin. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča zato nasprotuje določbam Zakona o cestah (ZCes-1), Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Stvarnopravnemu zakoniku (SPZ) o javnih površinah oziroma javnemu dobru.

Na zemljišču s parcelno število 13/100 k. o. X. površina ugotovljenega pripadajočega zemljišča na jugu odstopa od obsega, kot ga je določila sodna izvedenka, del občinske ceste C. ulice pa je javna površina. Iz mnenja sodne izvedenke izhaja, da predmetnim stavbam v južnem delu pripada zgolj ozek pas, ki poteka do meje s parelo 13/9 k. o. X.

Po prepričanju nasprotne udeleženke so sporne zemljiške parcele uporabljali tudi naključni mimoidoči, vzdrževanja spornih nepremičnin pa etažni lastniki niso izkazali, zato kriterij izključne rabe v konkretnem primeru ni podan.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi predlagatelji kot etažni lastniki posameznih delov večstanovanjske stavbe na naslovu v Ljubljani na podlagi določb ZVEtL predlagajo ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi. Prvostopenjsko sodišče je ob pravilni uporabi ZVEtL-1¹ in ob celoviti presoji vseh meril iz prvega odstavka 43. člena v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 ugotovilo, da so zemljiške parcele z ID znaki 0000-13/8, 0000-13/100, 0000-13/102 in 0000-13/104 nujno potrebne za redno rabo stavbe predlagateljev ter predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi. Vsa odločilna dejstva so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena.

6. Nasprotna udeleženka v pritožbi očita sodišču bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana odločitev ne bi imela vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega naj predlagatelji ne bi izkazali, da so z nakupom stanovanj pridobili lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na zemljišču, ki ga je prvostopenjsko sodišče določilo kot pripadajoče zemljišče, sodišče pa naj ne bi ugotovilo, katero je tisto zemljišče, ki se lahko šteje za funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče k stavbi, niti kaj se je od izgradnje stavbe pa do lastninjenja dogajalo s pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na zemljišču namenjenem za redno rabo stvari. Navedeni očitki niso utemeljeni. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in prepričljivi in jih je moč preveriti.

7. Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.

8. Večstanovanjska stavba na naslovu ... v L. je bila zgrajena leta 1963, od tedaj dalje pa so vsakokratni kupci (etažni lastniki) kupili posamezno stanovanje v stavbi oziroma del stavbe in s tem pridobili lastninsko pravico na njej. S prenosom lastninske pravice na stavbi je po tedaj veljavnih predpisih, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na pravne naslednike prešla tudi pravica uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena in zemljišča, namenjenega za njeno rabo. Z nakupom dela stavbe se je torej že na podlagi zakona pridobila tudi pravica uporabe na zemljišču, ki je bilo namenjeno njeni redni rabi, oziroma kasneje skladno z določbami Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in drugih zakonov, tudi solastninska pravica. Veljalo je, da zemljišče sledi usodi stavbe, zato izrecen zapis prenosa pravice v pogodbi ni bil potreben. Tudi zemljiškoknjižni vpis ni bil konstitutivnega pomena. Lastniki stavbe so tako po materialnem pravu pridobili in obdržali lastninsko pravico na nekdanjem zemljišču, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve. Z določitvijo pripadajočega zemljišča zato prvostopenjsko sodišče ni poseglo v lastninska upravičenja nasprotne udeleženke.

9. Sodišče prve stopnje je med postopkom postavilo izvedenko urbanistične stroke ter izvedenca geodetske stroke. Njuni mnenji je prvostopenjsko sodišče v celoti sprejelo, v izpodbijanem sklepu pa je mnenje izvedenke urbanistične stroke tudi izčrpno povzelo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedensko mnenje ne daje dovolj opore za zaključek, da je bil obseg zemljišča, ki ga je določilo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, načrtovan oziroma razviden iz celotne arhivske dokumentacije (prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena in drugih upravnih aktov, s katerim je bilo določeno zemljišče). Izvedenka je podala tudi odgovore na vprašanja, kaj je v okviru urbanistične doktrine in zasnove gradnje namenjeno redni rabi stavbe in bi šlo za pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi in kaj za zemljišče v splošni (javni) rabi. Opravljeno izvedensko delo je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ovrednotilo kot jasno, strokovno in prepričljivo in oceno tudi obrazložilo, z njo pa pritožbeno sodišče soglaša. Iz nje izhaja, da je izvedenka upoštevala pripombe nasprotne udeleženke (tudi v tistem delu, ki se nanaša na strokovni elaborat L. d.o.o.), na katerega se pritožnica sklicuje tudi v pritožbi. Vendar je izvedenka tudi po pripombah nasprotne udeleženke vztrajala, da iz arhivskega gradiva nedvomno izhaja, da so bila sporna zemljišča namenjena za redno rabo predmetne stavbe in ne za splošno rabo, kar potrjuje tudi komisijska obravnava (prim. 14. in 15. točko obrazložitve). Navedeno pomeni, da iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da se je prvostopenjsko sodišče do pritožničinih pripomb vsebinsko opredelilo, samo nestrinjanje nasprotne udeleženke z izvedenskim mnenjem pa ne narekuje postavitve drugega izvedenca, za kar se zavzema pritožnica v pritožbi. Nestrinjanje nasprotne udeleženke z ugotovitvami izvedenke in njena lastna ocena o tem, kaj je pripadajoče zemljišče k stavbi in kaj je zemljišče v splošnih (javni rabi), izvedenskega mnenja ne morejo izpodbiti.

10. Izvedenka je večkrat poudarila, da iz celotne arhivske dokumentacije izhaja, da so bila sporna zemljišča namenjena za redno rabo obravnavane stavbe in ne za splošno javno rabo. Izvedenka je upoštevala komisijsko določitev in naknadno parcelacijo ter dejansko izvedbo na kraju samem oziroma dokončanje neposredne zunanje ureditve ob predmetnih stavbah na način, da se korigira z dejansko izvedbo zunanje ureditve. Upoštevala je, da se pri načrtovanju stavb nekoč in danes upošteva vse, kar je pomembno in logično glede na zbrano dokumentacijo obravnave. Če soseska ne bi bila načrtovana in izvedena, se danes na tem mestu ne bi nahajale zelenice, igrišča, dovozi, dostopi, prostori za odpadke in parkirna mesta. Za sporni zelenici z drevesno zazelenitvijo na severni in južni strani predmetnih stavb, ki se nahajata na parc. št. 13/8 in deloma segata tudi na parc. št. 13/9 in 13/20 je izvedenka ocenila, da sta in še vedno predstavljata potreben odmik od javne ceste in sta prostor imisijske zamejitve. Prostor med javnim telesom (cesto) in večstanovanjsko stavbo, ki je bil namenjen redni rabi stavbe in ne splošni javni rabi.

11. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje presojalo tudi v povezavi z ugotovitvami, ki jih je napravilo na ogledu na kraju samem in v povezavi z dokazno presojo listinske dokumentacije. Kot je prepričljivo obrazložilo predstavlja današnje zatečeno stanje v naravi dejansko dokončanje neposredne zunanje ureditve ob predmetnih stavbah na način korekcije z dejansko izvedbo zunanje ureditve. V zvezi s tem ni utemeljen pritožbeni očitek, da etažnim lastnikom ni uspelo izkazati vzdrževanja spornih nepremičnin in da kriterij redne rabe v konkretnem primeru ni podan ter da naj bi parcele uporabljali tudi naključni mimoidoči. Prvostopenjsko sodišče je na naroku na kraju samem na podlagi lastnih zaznavanj ugotovilo, da je zeleni pas okoli zgradbe redno vzdrževan (zelenica je pokoščena, grmovje in drevje je obrezano) in da zelenico ves čas od izgradnje stavbe dalje vzdržujejo etažni lastniki, ki skrbijo za košnjo, postavitev klopi za počitek, obrezovanje žive meje, pozimi pa kidajo sneg na parkirišču, ki ga ves čas izključno sami uporabljajo za parkiranje.

12. Parcela 13/100 je nastala iz parcele 13/9 na podlagi parcelacije, površina zemljišča pa meri 118 m2 (primerjaj elaborat sodne parcelacije na l. št. 106 do 111). Parcelacijo je izvedel izvedenec geodetske stroke mag. B. K. glede na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke in napravljene ugotovitve na ogledu. Parcela predstavlja pas zelenice ob stavbi, sprememba (parcelacija) pa je bila izvedena na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke urbanistične stroke, zato ne odstopa od obsega zemljišča, ki ga je določila izvedenka, kot zatrjuje nasprotna udeleženka v pritožbi.

13. Prvostopenjsko sodišče se je tudi pravilno sklicevalo na uveljavljeno sodno prakso po kateri kasneje vpisano javno dobro v zemljiški knjigi na nepremičnini, ki izpolnjuje kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ni ovira za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi (prim. odločbe VSL sklep I Cp 3289/2014, VSL sklep I Cp 2382/2018, VSL sklep II Cp 1181/2018 in druge). Ob konkurenci pravice etažnih lastnikov stanovanjske stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, na nekdanjem funkcionalnem zemljišču in pridobljenem statusu grajenega dobra na danih dobrinah v splošni rabi na premoženju v družbeni lastnini, je treba ugotoviti, da je bil v času uveljavitve ZLNDL dejanski lastnik nepremičnine nekdo drug in ne oseba, v korist katere je bila v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe družbene lastnine. Vprašanje ugotovitve pripadajočega zemljišča in lastninske pravice na njem je vprašanje, ki ga je treba rešiti v okviru obravnavanega postopka, po merilih, ki jih predvideva ZVEtL-1, pa se ugotavlja pravno stanje, ki je praviloma že obstajalo ali bi bilo vsaj določljivo na podlagi v preteklosti sprejetih aktov. Ravno zaradi varstva javnega dobra in javnega interesa pa je občina formalno udeleženka v postopku.

14. Da sporno zemljišče ni bilo namenjeno javni uporabi, je na podlagi ugotovitev izvedenke pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Vse okoliščine v zvezi s preteklo rabo spornih zemljišč in stanje v naravi pa potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ ZVEtL-1 je stopil v veljavo 19. 7. 2017 in se na podlagi prehodne določbe 57. člena uporablja tudi za nadaljevanje in dokončanje postopkov v primerih, kjer je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, vložen pred uveljavitvijo tega zakona, za kar v konkretnem primeru gre.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1070/2020
• VSL Sklep I Cp 1255/2021
• VSL Sklep I Cp 479/2019