VSL Sklep I Cp 2215/2019

Jedro

Upoštevaje navedeni namen posestnega varstva, pri katerem se varuje že golo dejansko oblast na stvari, sodišče skladno s citirano določbo 33. člena SPZ upošteva samo zadnje stanje posesti (in nastalo motenje).

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da lahko kot posrednega motilca definiramo osebo, ki dejanje odobri ali osebo, v katerega korist je bilo dejanje opravljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (1) ugotovilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) od 12. 9. 2018 do 18. 9. 2018 motila tožečo stranko (v nadaljevanju tožnica) v mirni posesti, uporabi in uživanju asfaltirane poti, ki poteka po vzhodnem delu nepremičnine ID znak ... 323/4 v širini najmanj 3 do 5 metrov, ki jo tožnica uporablja za dostop in zavijanje z vozili, prevoznimi sredstvi in stroji na nepremičnino z ID znakom ... 324/3 ter puščanje vozil na toženkini nepremičnini, s tem, ko je v spornem obdobju z vrtanjem v asfalt in nameščanjem železnih nosilcev postavila ograjo (najprej plastificiran rdečebeli trak, nato pa oranžno mrežasto plastično ograjo) ter tik ob njej in neposredno pred tožničino nepremičnino parkirala oziroma tretjim dovolila parkirati posamezne gradbene stroje in vozila, kasneje pa na ograjo postavila še gradbeno tablo z opozorili in ob njej odložila gradbeni material (I. točka izreka); (2) toženki naložilo v 8 dneh z vzhodnega dela nepremičnine ID znak ... 323/4 odstraniti vse železne palice, plastični rdečebeli trak, plastično oranžno mrežasto ograjo in tablo z gradbenimi opozorili, tako da bo tožnici omogočena mirna posest, uporaba in uživanje asfaltirane poti v širini najmanj 3 do 5 metrov za dostop in zavijanje z vozili, prevoznimi sredstvi in stroji na nepremičnino z ID znakom ... 324/3 ter puščanje vozil na toženkini nepremičnini pred objektom skladišča (II. točka izreka); (3) toženki prepovedalo prihodnje poseganje oziroma motenje tožničine mirne posesti na prej opredeljeni asfaltirani poti s prej opisanimi ali podobnimi dejanji (III. točka izreka) in (4) toženki naložilo v plačilo 1.500,86 EUR tožničinih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje pa s stroškovno posledico.

Toženka navaja, da tožnica nima posestnega varstva na spornem delu nepremičnine, ker na njem nikoli ni imela posesti. V teoriji in sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je posest le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki izpolnjuje kriterije zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočnosti in dostopnosti stvari posamezniku. Pri razmerju tožnice do spornega dela nepremičnine nista izpolnjena vsaj kriterija izključujočnosti in dostopnosti. V času, ko je na nepremičnini stala zapornica, tožnica do nje ni mogla dostopati na način, da bi bil izpolnjen kriterij dostopnosti. Njen dostop je bil odvisen izključno od toženkine volje in ravnanj tretjih, ki so zapornico občasno puščali dvignjeno. Če je tožnica tam parkirala, to ni bilo odvisno od urejene soposestne rabe. Tega, da je tožnica do nepremične dostopala le, ko so ji to z nespuščeno zapornico omogočili posestniki, ne more spremeniti niti dejstvo, da je bilo mogoče zapornico ročno dvigniti. Tožnica do nepremičnine ni dostopala tako kot soposestniki, saj ni imela daljinca. Za ročni način očitno ni vedela, saj je med zaslišanjem izpovedala, da je na nepremičnini parkirala, ker je bila zapornica dvignjena. Prav tako razmerje tožnice do nepremičnine v navedenem času ni izpolnjevalo kriterija izključujočnosti, saj ni imela možnosti, da tretje izključi pri posegih v stvar. Zgolj sama je bila prepuščena diskreciji drugih, da jo izključijo od uporabe nepremičnine. Eno izmed sredstev za izključitev neposestnikov od uporabe sporne nepremičnine je bila torej zapornica, za katero tožnica ni imela daljica in ni poznala postopka ročnega dviganja. Poleg tega tožnica v očeh tretjih ni veljala za subjekt, od katerega bi morali dobiti privolitev za uporabo obravnavane nepremičnine. Tožnica soposesti ni pridobila niti po tem, ko je bila iz obravnavane nepremičnine odstranjena zapornica, saj je takrat kvečjemu nastalo stanje, ko je nepremičnina postala dostopna vsakomur. Skladno s sodno prakso, II Cp 2395/2009, v takšnem primeru ne moreta biti izpolnjena kriterija izključujočnosti in dostopnosti. Slednja nista izpolnjena, če do nepremičnine lahko dostopa vsakdo in oseba nima točno določenega mesta, ki ga kontinuirano uporablja, ampak površino uporablja le, če je prosta. Položaj je enak kot na površinah pred stanovanjskimi bloki, kjer velja, da stanovalci na parkirišču ob odprti možnosti parkiranja nimajo posesti (II Cp 2395/2009, I Cp 4093/2010, II Cp 3200/2011). Da so nepremičnino uporabljali tudi drugi, izhaja iz toženkinih neprerekanih navedb. Če sodišče šteje, da je bila zapornica vselej dvignjena in je bila tako nepremičnina dostopna vsakomur, velja navedeno tudi za čas, ko je bila postavljena zapornica.

Toženka posesti še zlasti ni motila s tem, ko je tretjim dovolila parkiranje tovornih vozil in gradbenih strojev na svoji nepremičnini. Za takšna motila ravnanja bi bila toženka pasivno legitimirana le, če bi izpolnjevala kriterije za posrednega motilca. Kakor to izhaja iz zadeve I Cp 1010/2014, morata biti posredni in neposredni motilec tesno povezana. Posredni motilec je lahko izjemoma pasivno legitimiran, če ima od takega neposrednega motenja korist ali če korist kasneje odobri. Skladno z II Ips 894/2009 mora tretji dejanje neposrednega motilca šteti kot svoje zaradi pridobitve neposredne koristi. Toženka parkiranja tretjih ni štela kot svojih, jih ni naročila, od njih ni imela nikakršne koristi, še zlasti pa jih ni odobrila. Tega sodišče ni ugotovilo niti za takšno ugotovitev ni imelo ustrezne trditvene podlage. V tem delu je obrazložitev pomanjkljiva oziroma v nasprotju z izrekom. Če koristi ni bilo v zadevi II Ips 894/2009 pri trgovcu, katerega kupci parkirajo na tuji nepremični, ker je povezava med protipravnim parkiranjem in koristmi od prodaje preveč oddaljena in nezanesljiva, je še toliko bolj neustrezna povezava med ravnanji družbe G., d. o. o. v konkretnem primeru.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v tej pravdi zahtevala posestno varstvo. Sodišče daje to varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in ohranitev dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo pravno podlago za posest.

6. Upoštevaje navedeni namen posestnega varstva, pri katerem se varuje že golo dejansko oblast na stvari, sodišče skladno s citirano določbo 33. člena SPZ upošteva samo zadnje stanje posesti (in nastalo motenje). Glede na relevantnost zgolj zadnjega stanja posesti v pritožbi obsežneje izpostavljena dejstva v zvezi s tožničinim dostopanjem do oziroma čez sporni del nepremičnin v času, ko sta na dovozni poti stala še ograja in zapornica, niso pravno pomembna.¹ V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da je bila ta odstranjena že pred relevantnim časom, ko je prišlo do motilnih ravnanj. Zato dejstva v zvezi s tem ne morejo vplivati na sprejeto odločitev in so vsi pritožbeni očitki v zvezi z izpostavljenim že iz tega razloga neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa jih podrobneje ne bo obravnavalo.

7. Pritožba prav tako zmotno meni, da tožničina posest tudi v času po odstranitvi zapornice ne dosega vseh potrebnih kvalitet, da bi bila upravičena do posestnega varstva - predvsem v sodni praksi izoblikovanih kriterijev izključujočnosti in dostopnosti. V zvezi s tem se pritožnica neutemeljeno sklicuje na primere iz sodne prakse II Cp 2395/2009, I Cp 4093/2010 in II Cp 3200/2011. Ti namreč s konkretno zadevo niso primerljivi že zato, ker so obravnavali motenje na (skupnih) parkiriščih oziroma zatrjevano posest na parkiriščih kot skupnem delu nepremičnin v lasti (številnih) etažnih lastnikov blokov, v katerih pa je (možnost) dejanske oblasti na stvari drugačna kot v konkretnem primeru, ko tožnica zatrjuje posest na zasebni nepremičnini, v lasti zgolj ene osebe in namenjeni zasebni uporabi. V navedenih zadevah je bilo kot ključno dejstvo ugotovljeno, da je tožnik sporne (dele) nepremičnine lahko uporabljal le, ko niso bili zasedeni po drugih osebah, kaj takega pa v konkretnem primeru ni bilo niti zatrjevano niti ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je bila po odstranitvi zapornice sporna nepremičnina „dostopna vsakomur“ na takšen način, kot v zgoraj omenjenih zadevah, v katerih je na spornih nepremičninah vsakdo zakonito parkiral v primeru prostega parkirnega mesta. Povečana dostopnost po odstranitvi zapornic tako ne more spremeniti sprejetega zaključka, sicer bi bilo za vsakega posestnika nepremičnine, namenjene zasebni uporabi in katere dostopa ne ovira zapornica ali kakšna druga fizična ovira, mogoče ugotoviti, da ne izpolnjuje kriterijev izključujočnosti in dostopnosti.

8. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnici pravilno in ustrezno zagotovilo posestno varstvo. Presojo o obstoju tožničine posesti je sodišče prve stopnje podprlo s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jih je obravnavalo v 16. - 23. točki obrazložitve in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. S tem je sodišče prve stopnje popolnoma odgovorilo na vse dileme, ki so se v zvezi s obstojem tožničine posesti odpirale med sojenjem pred sodiščem prve stopnje, toženka pa jih skuša v pritožbi nedovoljeno širiti.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o napačni presoji sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je toženka, s tem ko je družbi G., d. o. o. dovolila, da je na spornem delu nepremičnine parkirala več tovornih vozil in gradbenih strojev, ravnala kot posredni motilec.² Pritožbeno sodišče sprejema obsežneje zapisane razloge sodišča prve stopnje glede obravnavane presoje (ne drži, da odločitev v tem delu ni obrazložena) in se strinja, da je toženka z omenjenimi dejanji posredno motila tožničino posest, ker je bilo motilno dejanje, neposredno izvršeno s strani družbe G., d. o. o., storjeno v njeno korist. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil ta del motilnih dejanj opravljen skladno s toženkinimi navodili ter je sovpadal s postavitvijo železnih nosilcev in trakov, ki jih je postavila sama. Tako je bil njen namen tožnici in njenim preprečiti, da bi parkirali v svojem objektu, res še toliko bolj dosežen. Ne drži niti pritožbeno stališče, da toženka ravnanj družbe G., d. o. o. ni štela kot svojih, jih ni naročila, od njih ni imela koristi oziroma koristi ni odobrila, saj je izvedeni dokazni postopek pokazal, da se vozila in stroji družbe G., d. o. o. prav na spornem mestu in prav v spornem časovnem obdobju niso pojavili ob provizorični ograji po naključju, ampak po toženkinem nalogu ali vsaj z njenim soglasjem. Že glede na slednje ni mogoča primerjava z zadevo II Ips 894/2009, saj v navedeni zadevi ni bilo izkazano toženkino odobravanje spornega parkiranja (ampak ravno obratno).

10. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo šteje pritožbeno sodišče kot potrebne stroške, zato je toženka te stroške dolžna povrniti tožnici (154. člen v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožnici gre 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Ob upoštevanju 22% DDV-ja v višini 50,49 EUR je toženka dolžna tožnici povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Tega ne spremeni niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje to obdobje (povsem po nepotrebnem) obravnavalo v razlogih svoje odločitve.
² V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da lahko kot posrednega motilca definiramo osebo, ki dejanje odobri ali osebo, v katerega korist je bilo dejanje opravljeno.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2148/2016
• VSL sklep I Cp 751/2012
• VSL Sklep I Cp 687/2019