VSL Sodba IV Cp 2222/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo potrebe otrok in ugotovilo preživninske zmožnosti staršev.

Zavrnitev zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilna le za obdobje od vložitve tožbe do konca maja 2019, ko je bila končana glavna obravnava, saj se na ta dan odloča o določitvi preživnine, in ne ob izdaji sodbe, ki je bila kasneje.

Toženec je dajal tožnici 300 EUR preživnine in plačeval polovico položnic/stroškov vse od vložitve tožbe, kar je mesečno znašalo preko 500 EUR. Glede na takšne okoliščine, ki kažejo, da je toženec izpolnil v tem obdobju svojo preživninsko obveznost do otrok, je materialnopravno pravilna zavrnitev zahtevka za plačilo obveznosti za to obdobje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi glasi :

„I. Toženec J., je dolžan plačevati od 1. 6. 2019 dalje za preživljanje svojega mld. sina A., mesečno preživnino v višini 210 EUR, za preživljanje mld. sina B., pa mesečno preživnino v višini 225 EUR, do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni račun matere in zakonite zastopnice N. in to v zneskih, ki so določeni s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega obroka do plačila.

II. Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pravdnega postopka.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. in III. točki odločilo, da je toženec dolžan za preživljanje mld. sina A. plačevati mesečno preživnino v višini 210 EUR, za mdl. sina B. pa v višini 225 EUR, do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v skladu z uskladitvami preživnin, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. in IV. točki izreka sodbe je zavrnilo zahtevek za plačilo preživnin za čas od 13. 11. 2018 do 17. 6.2019 ter za plačilo preživnine za A. še v višini 140 EUR in za B. v višini 135 EUR za čas od 18. 6. 2019 dalje (II. in IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razpiše glavno obravnavo ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in odloči, da ji je toženec dolžan povrniti pravdne stroške.

3. Tožnica opozarja, da v izreku v I. in III. točki ni določen datum, od kdaj dalje je toženec dolžan plačevati preživnino. Sodba o tem tudi nima potrebnih razlogov. Ne strinja se z zavrnitvijo zahtevka za čas od vložitve tožbe dalje do izdaje sodbe, saj toženec za ta čas ni plačeval preživnine v višini 210 EUR za A. in 225 EUR za B. Šele s 1. 1. 2019 je pričel tožnici plačevati 300 EUR za preživnino obeh otrok, prej pa le polovico položnic, kar pa ne pomeni, da je od vložitve tožbe plačeval toliko, kot je odločeno z izpodbijano sodbo. Tožnica se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede zavrnitve zahtevka nad dosojenim zneskom preživnine. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede potreb obeh mladoletnih otrok. Sodišče ni upoštevalo vseh nujno potrebnih stroškov. Nekritično je sledilo nedokazanim trditvam toženca, zanemarilo pa tožničina listinska dokazila in njeno izpoved. Sodba tudi nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti.

Tožnica izpostavlja, da imata otroka izkazano diagnozo ADHD, kar utemeljuje povečane preživninske stroške. Prenizko je odmerjen strošek za inštrukcije za A. 50 EUR mesečno, ki ima učne težave pri matematiki in angleščini. Ne zadostujejo le štiri ure inštrukcij mesečno, torej dve za matematiko in dve za angleščino. Tožnica je izpovedovala o večjem obsegu inštrukcij mesečno in da je ura inštrukcij 15 EUR, torej najmanj 30 EUR tedensko. Da A. potrebuje dodatno strokovno pomoč pri učenju, izhaja iz poročila Pediatrične klinike UKC Ljubljana z dne 20. 2. 2019. Ena ura inštrukcij tedensko za A. je zato premalo, glede na njegove motnje pozornosti in učne težave ter slabe ocene v šoli. Sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov košarke oziroma druge športne rekreacije. Sodišče ni upoštevalo pričakovanih izdatkov, ki jih bo imela tožnica s tem. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo stroške inštrukcij za mld. sina B. Iz poročila Pediatrične klinike UKC Ljubljana z dne 11. 10. 2017 izhaja, da bo B. potreboval prilagoditve in dodatno strokovno pomoč. Zaradi poškodbe jezika v posledici epileptičnih napadov, težko izgovarja črko r, kar utemeljuje v bodoče potrebo po dodatni pomoči v obliki inštrukcij tujega jezika. Ne drži ugotovitev izpodbijane sodbe, da oba otroka enako časa preživita pri obeh starših in si zato enakomerno porazdelita stroške prehrane. Tako ni bilo niti pred izdajo sodbe. Toženec po sklenjeni sodni poravnavi tudi ne izvaja stikov v dogovorjenem obsegu. Iz tožbi priložene tabele izhaja, da sta otroka bistveno manj na stikih pri očetu in ima zato toženec tudi manj stroškov s hrano. Mati pretežno zagotavlja otrokoma potrebo po hrani. Zato odločitev sodišča o višini stroškov prehrane ni pravilna. Mesečni znesek za A. prehrano v višini 70 EUR, ki je zelo izbirčen, in za B. v višini 80 EUR, ki izredno veliko poje, je prenizko odmerjen. Sodišče ni upoštevalo, da med šolskimi počitnicami v šoli ni prehrane. Sodišče bi moralo za vsakega otroka odmeriti najmanj 210 EUR stroškov za hrano. Ker toženec ne opere oblačil otrok, ko sta pri njemu, in ju tudi ne stušira, tožnici nastajajo višji stroški z nakupom pralnega praška in drugih higienskih pripomočkov. Tožnica zagotavlja otrokoma tudi vitaminske dodatke in zdravila za domačo lekarno brez recepta. O teh stroških sodišče ni odločilo. Nepravilno je tudi ugotovljen strošek za prevoz otrok. Tožnica za prevoze otrok na preglede, aktivnosti, rekreacijo in v varstvo k materi mesečno porabi vsaj en rezervoar bencina, to je 60 EUR mesečno. Ni mogoče tega stroška opredeliti z izračunom kilometrine. Starši opravljajo prevoze tudi v trgovino, k zdravnikom in na izlete. Zato je treba priznati dodatnih 15 EUR za mesečno opravljene prevoze. Neutemeljeno ni bil priznan strošek fotografiranja otrok v šoli. Ne gre za željo staršev, temveč otroka, ki se za spomin fotografira s sošolci. Tudi prisojeni znesek za obleko in obutev za sina A. v višini 50 EUR in za B. 60 EUR mesečno je prenizek. Enako velja za strošek nege psa v višini 10 EUR (oz. 5 EUR na vsakega otroka), saj ne pokrije dejanskih mesečnih stroškov za psa v višini 20 EUR mesečno. Sodišče ni priznalo stroškov nakupa smučarske opreme. Sin B. bo imel v tretjem razredu šolo v naravi, kjer otroke učijo smučanja. Gre za dejavnost v okviru šolskega programa. Prispevek staršev k udejstvovanju otroka pri tej dejavnosti je utemeljen. Ta šport je pomemben za oba otroka tudi v socialnem smislu. Sodišče pa tudi ni prisodilo stroškov plavanja za A., temveč samo za B., čeprav je tožnica izpovedala, da na plavanje hodita oba. Sodišče ni odločilo o stroških šolskih taborov med letom, kot tudi ne glede stroškov dopustovanja na morju, kamor otroka pelje tožnica vsako leto. Tožnica je tudi utemeljeno izkazala potrebo po nakupu računalnika, ki ga sinova potrebujeta v zvezi s šolskimi obveznostmi. Strošek za nakup računalniške opreme med 220 EUR in 300 EUR je nujen in ni pretiran.

Tožnica še opozarja, da ima toženec možnosti dodatnega zaslužka. Ko so živeli skupaj, je dodatno delal in zaslužil. Takšna praksa je še sedaj, čeprav izkazuje nizke dohodke. Sodišče pri porazdelitvi bremena preživninske obveznosti ni upoštevalo, da je pretežni del skrbi in nege na tožnici in tako nima možnosti dodatnega zaslužka za zagotovitev nujnih potreb obeh otrok. Stroške preživljanja obeh otrok, ki sta deležna dodatne skrbi zaradi njunih zdravstvenih težav, je treba pošteno in enakovredno razdeliti med oba starša. Prisojeni preživnini ne zagotavljata pogojev za razvoj sinov.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129. a člena ZZZDR, podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil in obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Višine preživnine, ki so jo starši dolžni plačevati za otroke, pa ni mogoče določiti le na podlagi matematičnega izračuna, pač pa jo je treba vrednostno oceniti glede na potrebe otroka, upoštevajoč pri tem predvsem zmožnosti starša za kritje osnovnih in posebnih potreb otroka. Če so zmožnosti staršev manjše je temu ustrezno tudi priznati in ovrednotiti stroške preživljanja otroka, ki sta jih starša dolžna kriti. Skratka, koliko bo tem potrebam mogoče zadostiti, je odvisno od zmožnosti staršev. Ugotovitev teh potreb pa je neodvisna od tega, kdo od preživninskih zavezancev je potrebe mld. otroka v določenem obdobju zadovoljil.

7. Prvostopenjsko sodišče je ob zaključku glavne obravnave¹ ugotovilo, da znašajo mesečne preživninske potrebe starejšega sina mld. A., ki obiskuje šesti razred osnovne šole, 420 EUR, mlajšega sina mld.B., ki obiskuje prvi razred osnovne šole, pa 450 EUR. Tožnica trdi, da je sodišče ocenilo določene preživninske potrebe otrok prenizko, da določenih stroškov neutemeljeno ni priznalo in da nekaterih ni upoštevalo. Tožnica se zavzema za matematični princip ocene vrednosti preživninskih potreb, vendar takšen, numeričen (računski) pristop ni pravilen. Matematičen izračun višine potreb je namreč zgolj navidezen. Raznolikosti življenja v svet številk ni moč prenesti. Matematični izračun niti ne ustreza pravni naravi in razlagi določb 129. in 129. a člena ZZZDR. Ocena potreb, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, je realna in življenjska ter ne odstopa od višine potreb, ki jih sodišča priznavajo za otroke take starosti, kot sta mld. sinova. Pri njej je bila tudi upoštevana indicirana diagnoza otrok (ADHD), ki je povezana z nastajanjem dodatnih stroškov. Sodišče je potrebe argumentirano ocenilo za vsakega otroka. Odločitev je obrazložena, razlogi izhajajo iz obrazložitve in jih pritožbeno sodišče sprejema.

8. Tožnica se neutemeljeno zavzema za prisojo dodatnih stroškov inštrukcij za A. V izpodbijani sodbi je sodišče za tovrstni strošek priznalo 50 EUR mesečno², kar je po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezno. Drži, da je tožnica izpovedovala, da ima sin težave z učenjem dveh predmetov, tako matematike kot angleščine, ter da ima na teden za vsak predmet eno uro inštrukcij, vendar pa izpoved ne nadomešča odsotnosti trditev. Tožnica je namreč navajala (v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2019, list. št. 18), da ima sin občasne inštrukcije angleščine in da potrebuje štiri ure mesečno, pri čemer ura znaša 10 EUR (in ne 15 EUR, kot je naknadno izpovedovala). Nič ni trdila o opravljanju inštrukcij matematike. A četudi se upošteva štiriurna mesečna pomoč za vsak predmet, je treba pri tem upoštevati, da inštrukcije niso potrebne v času ne le poletnih počitnic, pač pa tudi drugih počitnic (krompirjeve, božično novoletne, smučarske, prvomajske), torej vsaj tri mesece letno. Glede na tožničine trditve o višini urne postavke strokovne pomoči, ki ji toženec ni konkretno nasprotoval, je ta strošek pravilno ovrednoten na 50 EUR mesečno.

9. Sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo A. stroškov za košarko, saj ni bilo izkazano, da bi ti ob zaključku glavne obravnave nastajali. Zgolj okoliščina, da bi bilo sinu v korist športno udejstvovanje, ne zadošča. Iz enakega razloga sodišče pravilno ni priznalo stroškov inštrukcij za mlajšega sina B., ki obiskuje prvi razred. Okoliščina, da bo ta strošek morebiti nastajal v prihodnje, tudi ne more imeti posebne teže. Sodišče utemeljeno tudi ni priznalo stroškov za nakup smučarske opreme za vsakega otroka 300 EUR letno, ker na dan sojenja še ni nastal in tako ni izkazan. Dejstvo, da se v tretjem razredu osnovne šole v okviru šolskega programa omogoča tečaj smučanja, ne more predstavljati zadostne podlage za priznanje in odmero tega stroška, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje v obdobju, ko je družina še živela skupaj, ni nastajal. Smučanje ni poceni šport, in četudi je za otroka koristno, ne gre za potrebno dejavnost za zagotavljanje otrokovega razvoja, ob tem, da tudi nižje dohodkovne zmožnosti pravdnih strank tega ne omogočajo. Pravilno tudi ni bil priznan strošek fotografiranja otrok v šoli, ki otroku sicer predstavlja lep spomin na sošolce, in strošek za (v prihodnje nameravan) nakup računalnika, saj ne gre za izdatek za preživljanje, lahko pa ga tožnica krije iz otroškega dodatka, ki se po novejši sodni praksi ne upošteva več na način, da bi se odštel od stroškov preživljanja, ker je namenjen kot dopolnilni prejemek za kritje dodatnih ali nadstandarnih stroškov otrok.

10. Stroški obutve in obleke za starejšega sina 50 EUR in za mlajšega sina 60 EUR mesečno so pravilno odmerjeni. Iz razlogov izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče omenjena zneska prisodilo za obutev in obleko skupaj, pri čemer je upoštevalo, da mora tožnica mlajšemu sinu zaradi nošnje opornice kupiti specifično obutev. Ker otrokoma pač ni potrebno vsak mesec kupovati novih oblačil in obutve, kot tudi ne v večjem obsegu, čeprav sta v obdobju hitrejše rasti, lahko pa mlajši otrok ponosi obleke starejšega, ob dohodkih pravdnih strank pa se tudi pričakuje varčnejše nakupovanje stvari, je 600 EUR za A. in 720 EUR za B. na leto dovolj za zagotavljanje tovrstnih potreb. Stroški hrane za A. 70 EUR, za B. 80 EUR mesečno, skupaj 150 EUR, so tudi vrednostno ustrezno odmerjeni, ob tem, da tožnica ni z listinami izkazala, da bi bili ti občutno višji, in sicer kar 210 EUR za vsakega otroka mesečno, kot trdi. Prekomerno prehranjevanje mlajšega sina tudi ni v njegovo korist. Ob tem, da imata sinova v šoli prehrano, v času počitnic pa sta enakomerno pri vsakem staršu, je takšen strošek hrane pravilno ocenjen. Tudi stroški za higienske pripomočke in frizerja v višini 10 EUR mesečno za vsakega otroka je pravilno odmerjen, tudi ob zatrjevani predpostavki, da toženec ne skrbi ustrezno za njuno higieno in pranje njunih oblačil. Sodišče je priznalo strošek za nakup zdravil brez recepta v znesku 5 EUR za vsakega otroka mesečno, kamor je vključilo tudi nakup vitaminskih dodatkov, zato pritožbeni očitek, da o teh stroških ni odločilo, ne drži. Ustrezno je bil odmerjen tudi mesečni strošek skrbi za psa, saj višji strošek ni bil izkazan. Pravilno je tudi ocenjen strošek goriva, ki nastaja tožnici pri prevozih otrok v znesku 45 EUR (40 EUR za prevažanje B. in 5 EUR za A.). Tožnica je v okviru trditvene podlage navajala, da ta strošek uveljavlja za prevoze sinov na dejavnosti (oba na tabornike enkrat tedensko, B. trikrat tedensko na plavanje) in k zdravnikom specialistom, in da stroški za navedene prevoze znašajo okvirno 60 EUR, saj zagotovo porabi en rezervoar goriva. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno ugotavljalo, kolikšno pot opravi mati s prevažanjem sinov na te dejavnosti in z B. obiski specialistov, upoštevajoč povprečno porabo in ceno goriva. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da mati v korist otrok opravlja tudi dodatne prevoze, a meni, da je pri racionalnem opravljanju prevozov ta strošek, ki variira in v času počitnic, ko otroka nimata dejavnosti, ne nastaja, pravilno odmerjen. Stroška plavanja za A. sodišče prve stopnje pravilno ni prisodilo, saj tožnica ni uveljavljala tega stroška tudi zanj. Sodišče je v okviru tožbenih trditev glede obiskovanja tabornikov in s tem povezanim udejstvovanjem upoštevalo strošek letne oziroma mesečne članarine in stroške udejstvovanja na taborjenjih ter ga tudi na podlagi listinskih dokazil odmerilo. Tožnica ni konkretizirano trdila in izkazovala, da bi nastajali tudi stroški v zvezi s kakršnimikoli šolskimi tabori. Zato tožnica s pavšalnim pritožbenim navajanjem, da sodišče prve stopnje ni odločalo o stroških šolskih taborov v okviru šolskega programa, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo stroškov za poletno dopustovanje, saj imata starša počitnice razdeljene enakomerno in je tako vsak dolžan zagotavljati letovanje v okviru svojih finančnih zmožnosti.

11. Prvostopenjsko sodišče je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno ugotovilo preživninske zmožnosti zavezancev. Pravdni stranki zaslužita primerljivo neto plačo, tožnica okrog 914 EUR, toženec pa 938 EUR, tožnica prejema tudi otroški dodatek. Drži, da ima toženec možnosti dodatnega zaslužka. Po ugotovitvah sodišča je že prej, ko so kot družina živeli skupaj, nekaj denarja (150-300 EUR) zaslužil dodatno, vendar pa so te možnosti sedaj manjše, saj ima toženec delovnik od 7 do 17 ure, pri čemer se je z delodajalcem zmenil, da gre ob dnevih stikov prej iz službe in podaljša delo druge dneve. Zato dodatni zaslužek zaradi izvajanja stikov ne more biti takšen, kot ga je ustvaril, ko so živeli skupaj kot družina. Tem ugotovitvam tožnica ne oporeka. Pravdni stranki pa sta tudi solastnika stanovanja, v katerem živi zgolj tožnica z otrokoma in za katerega (vsak polovico) plačujeta kredit v skupni višini 330 EUR. Toženec se je odselil k svojim staršem. Staršem plačuje stroške bivanja v višini 300 EUR, kamor so vključeni stroški njegove prehrane in otrok v času stikov, stroški pranja, sorazmerni stanovanjski stroški (okrog 63 EUR), dodatno plačuje še 20 EUR mesečno za ogrevanje, ima pa tudi strošek Vzajemne (32 EUR) in s telefonom (28 EUR).

12. Tožnica izpodbija tudi razporeditev preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca. Meni, da bi moral biti delež toženca večji. Pritožbena graja ni utemeljena. Res je, da je večji del skrbi za otroka na tožnici, saj stiki niso enakomerno porazdeljeni med staršema, kot to zmotno ugotavlja prvo sodišče. Toženec ima stike z otrokoma vsak ponedeljek in torek (po pouku do 20. ure) in vsak drugi vikend (od petka 19. ure do nedelje 18. ure), kar kaže, da ima tožnica več vsakdanjega bremena z gospodinjstvom ter skrbjo in vzgojo otrok. Res je tudi, kar trdi pritožba, da ima tožnica zaradi tega manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek, medtem ko je toženčeva pridobitna zmožnost boljša, a je manjša kot v času, ko so živeli kot družina. Tožnica prejema tudi otroški dodatek (okrog 100 EUR). Ne gre tudi prezreti pomembne okoliščine, ki ima vrednostno težo pri vrednotenju porazdelitve kritja stroškov preživljanja, da je toženec prepustil tožnici in otrokoma celotno stanovanje v (brezplačno) uporabo in jim tako ne nastajajo nobeni stroški iz naslova zagotavljanja bivanja, toženec pa ima svoje lastne stroške, ki tudi ob manjšem dodatnem zaslužku ne omogočajo takšne porazdelitve preživninskega bremena, da bi v denarju plačal več od določenih zneskov preživnin.

13. Skladno z določbo 131c. člena ZZZDR se preživnina lahko zahteva od vložitve tožbe dalje, določi pa se jo v mesečnem znesku in za naprej. Iz izreka in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo plačilo preživnine od vložitve tožbe (13. 11. 2018) do izdaje sodbe (17. 6. 2019 je dan pred tem), kar bi bilo lahko razumeti, da toženec tudi preživnine za mesec junij ni dolžan plačati. Zavrnitev zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilna le za obdobje od vložitve tožbe do konca maja 2019, ko je bila končana glavna obravnava, saj se na ta dan odloča o določitvi preživnine, in ne ob izdaji sodbe, ki je bila kasneje. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik od vložitve tožbe do vključno meseca maja 2019 plačeval tožnici stroške otrok, in sicer polovico stanovanjskih stroškov (elektrika, rtv in drugo) ter polovico stroškov otrok (položnice šole, plavanje, tabor, strošek zimskih oblačil, drsalke, zvezki id.) ter dajal tožnici tudi 300 EUR preživnine za oba otroka za ostale njune potrebe. Pravdni stranki sta se očitno začasno dogovorili o načinu plačevanja stroškov za preživljanje otrok. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik pričel s plačevanjem 300 EUR šele s 1. 1. 2019. V nasprotju s tem je iz dokaznih listin razvidno, da je toženec dajal tožnici 300 EUR preživnine in plačeval polovico položnic/stroškov vse od vložitve tožbe, kar je mesečno znašalo preko 500 EUR. Glede na takšne okoliščine, ki kažejo, da je toženec izpolnil v tem obdobju svojo preživninsko obveznost do otrok, je materialnopravno pravilna zavrnitev zahtevka za plačilo obveznosti za to obdobje (od vložitve tožbe do konca maja 2019). V tej posledici zavrnitev zahtevka za obdobje od 1. 6. do 17. 6. 2019 ni pravilna. In ker tožnica utemeljeno opozarja, da v izreku ni določeno, od kdaj mora toženec plačevati preživnino, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo temu ustrezno spremenilo. Toženec je tako dolžan od 1. 6. 2019 naprej plačevati tožnici določeno preživnino za oba otroka.

14. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo tožničini pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženec dolžan prisojeni preživnini za otroka plačevati od 1. 6. 2019 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnjen (358. člen ZPP). V ostalem delu je pritožba neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

15. Sprememba odločitve o glavni stvari glede določitve datuma začetka plačevanja preživnine ni terjala spremembe stroškovne odločitve. V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče odloči po prostem preudarku (413. člen ZPP). To načelo izključuje uporabo načela uspeha v postopku. Ker so se v postopku urejala razmerja, ki so bila v interesu obeh pravdnih strank in ker sta pravdni stranki tudi s sodno poravnavo rešili del spornih družinskopravnih razmerij (dodelitev otroka v varstvo in vzgojo tožnici in stike toženca z otrokom), je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju prostega preudarka pravilno sklenilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

-------------------------------
¹ Ta je bila 30.5.2019 (18. 6. 2019 je datum izdaje sodbe). Sodišče odloča o preživnini glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo ob zaključku glavne obravnave. Sodi o tedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa o bodočih.
² Upoštevalo je, da ura inštrukcije znaša 15 EUR, pri čemer te niso potrebne v času poletnih počitnic.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep IV Cp 2953/2014
• VSL sklep IV Cp 3342/2014
• VSL sodba IV Cp 787/2013