VSL Sodba I Cp 1972/2019

Jedro

Kot utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje, je skladno s pogodbo sklenjeno med pokojno toženko in A., slednji od kupnine za les pridobljen v okviru sanitarne sečnje odštel vse stroške le-te in celoten presežek nakazal na račun toženke. V praksi je šlo za kompenzacijo računov, ki sta jih drug drugemu izstavila toženka (računi za plačilo kupnine za les) in M. (računi za plačilo stroškov sanitarne sečnje). To med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, takšen način poslovanja pa sta potrdili tudi zaslišani priči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (točke III a, IV b in VI izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 14. 6. 2019 je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149463/2014 z dne 7. 11. 2014 v celoti razveljavilo in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka); dopustilo spremembo tožbe podano v vlogi z dne 28. 1. 2019 (II. točka izreka); ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 27.159,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2014 dalje (III. a točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 102.032,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 dalje in terjatev za zakonske zamudne obresti od zneska 27.159,12 EUR na dan 1. 10. 2014 (III. b točka izreka); ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.666,66 EUR (IV. a točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 31.497,23 EUR (IV. b točka izreka); terjatvi iz točke III. a in IV. a pobotalo (V. točka izreka); razsodilo, da je po pobotu dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 35.731,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2019 dalje do plačila (VI. točka izreka); kar je tožeča stranka zahtevala več je zavrnilo (VII. točka izreka); odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.753,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sicer zoper odločitve v točkah III a, IV a in VI, sta toženca vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa sodbo spremeni skladno s pritožbenimi navedbami. Napačno je razlogovanje sodišče, da tožnica od tožencev terja sorazmeren del kupnine, ki je že znižan za stroške izvajalcev sečnje in vzdrževalnih del. Tožnica od tožencev terja bruto znesek, torej znesek kupnine za posekan les, ki pa ga ni zmanjšala za navedene stroške. Prvotna toženka, E. E., je v obliki kupnine prejela le znesek, ki predstavlja čisti dohodek, pri katerem pa niso upoštevani stroški sanitarne sečnje, ki jih je za tožnico v celoti plačala. Ti stroški so predmet pobotnega ugovora, kar je jasno in nazorno potrdila tudi priča K. K., ko je na naroku dne 19. 11. 2018 med drugim povedala, da tožnica ni plačevala nobenih stroškov. Glede na njeno izpoved in tudi siceršnja vprašanja sodišča v zvezi s plačilom stroškov, odločitev sodišča v tem delu predstavlja sodbo presenečenja. Tudi sicer je priča J. J. izpovedal, da družba A., d.o.o. (v nadaljevanju A.), ni s strani tožnice nikoli dobila nobenega denarja, ki bi predstavljal plačilo stroškov sanitarne sečnje. Sodišče bi tako moralo v celoti ugoditi pobotnemu ugovoru iz tega naslova. Ni jasno, kako za tožnico v letu 2013 niso nastale nobene obveze iz naslova plačil pristojbin, članarin, izkazano pa so nastale v letu 2015. Jasno je, da je pokojna toženka za tožnico plačevala 1/3 vseh stroškov, nadomestil, članarin, kar izkazujejo tudi kontne kartice, katerih podatke sta toženca dokazno podprla tudi z relevantno finančno dokumentacijo. Glede finančne dokumentacije se sodišče v sodbi ne opredeli, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zahtevku iz naslova donacije za PGD X. je sicer sodišče prve stopnje ugodilo, vendar ni upoštevalo, da je bila donacija izvedena sporazumno med obema strankama in je jasno, da mora tožnica k donaciji prispevati 1/2 plačanega zneska in ne le 1/3. Do teh trditev sodišče v sodbi ne zavzame stališča, zato je tudi v tem obsegu zagrešilo že očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženca sta ves čas postopka trdila, da vsa opravljena plačila za tožnico terjata v sorazmerni višini njenega solastninskega deleža na "Posesti", zato je popolnoma jasno, da sta bila primorana plačati tudi DDV in ta pripada glavnični terjatvi. Gre za davek, ki je določen že po zakonu, materialnopravne predpise pa mora sodišče upoštevati. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz listin v spisu nedvomno izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmetni postopek teče zaradi plačila sorazmernega dela koristi (kupnine), ki jo je pokojna toženka prejela na svoj račun s strani družbe A., ki je na podlagi sklenjene pogodbe s prvotno toženko, v "Gozdovih" izvajala sanitarno sečnjo in hkrati odkupovala ves les, posekan v okviru te sanitarne sečnje. Za njeno izvajanje kot posla rednega upravljanja s stvarjo med solastnicama prvotno toženko in tožnico, ni obstajalo soglasje. Toženka oziroma sedaj toženca so v postopku zatrjevali, da je terjatev tožnice že poplačana z dvema nakaziloma v skupnem znesku 78.775,79 EUR, hkrati pa podali tudi procesni pobotni ugovor za 1/3 nastalih stroškov v zvezi s sanitarno sečnjo, z računovodskimi in odvetniškimi storitvami (v tem delu je bil tožbeni zahtevek umaknjen), s pristojbinami za gozdne ceste, nadomestili za uporabo stavbnega zemljišča in članarinami (KGZS), s stroški bančnih provizij in zamudnih obresti, v zvezi z donacijami ter plačanim DDV. Sodišče prve stopnje je v določeni višini ugotovilo obstoj terjatve tožnice ter obstoj terjatev tožencev, delno je ugotovilo, da terjatve ne obstojijo, po pobotu pa razsodilo, da sta toženca dolžna tožnici v roku 15 dni plačati (še) 35.731,69 EUR.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, kakor tudi ne ostalih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge za odločitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

7. Kot utemeljeno ugotavlja sodišče prve stopnje, je skladno s pogodbo sklenjeno med pokojno toženko in M., ta od kupnine za les pridobljen v okviru sanitarne sečnje, odštel vse stroške le-te in celoten presežek nakazal na račun toženke. V praksi je šlo za kompenzacijo računov, ki sta jih drug drugemu izstavila toženka (računi za plačilo kupnine za les) in M. (računi za plačilo stroškov sanitarne sečnje). To med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, takšen način poslovanja pa sta potrdili tudi zaslišani priči K. K. in J. J. in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Zavajajoče so pritožbene navedbe, da je priča J. J. izpovedal, da od tožnice ni nikoli prejel denarja kot plačilo stroškov sanitarne sečnje, pojasnil je namreč, da je vse stroške (100%) odštel od kupnine za les, neto kupnina pa je bila v celoti nakazana (pokojni) toženki (str. 20 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 11. 2018). Kot pravilno pojasni tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, so bili tako v trenutku kompenzacij plačani vsi stroški sanitarne sečnje s strani vseh solastnikov "Gozdov", saj so med pokojno toženko in M. potekale kompenzacije računov za celotno kupnino za les (in ne zgolj z deležem, ki je pripadal pokojni toženki) in računov za celotne stroške sanitarne sečnje. Stroški izvedbe sanitarne sečnje so torej že bili upoštevani in je tožnica zahtevala plačilo neto in ne bruto zneska. Pravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je na navedeni način tudi tožnica plačala vse stroške sanitarne sečnje družbe M. in podizvajalcev, in je pobotni ugovor iz tega naslova sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

8. Tudi ne more iti za sodbo presenečenja. Za takšno sodbo gre takrat, ko sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki je stranka ne more predvideti niti ob zadostni procesni skrbnosti. Toženca pa niti ne navajata, da je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, ki je nista mogla predvideti. Sklicevanje na dejstvo, da naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo priče K. K. (pa je ni)¹ in da naj bi tožnica zahtevala plačilo bruto in ne neto zneska (kar tudi ne drži), pa bi lahko predstavljalo le absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (in v posledici eventualno napačne uporabe materialnega prava), ki pa ju pritožba ni izkazala.

9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da pristojni organ v skladu z zakonom izda odločbo o plačilu zborničnega prispevka KGZS, pristojbin za vzdrževanje gozdnih cest in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vsakemu solastniku posebej. Izkazano je bilo, da za leti 2012 in 2013 (vtoževano obdobje) za tožnico ni bila izdana odločba za plačilo zborničnega prispevka (sporočilo KGZS z dne 3. 7. 2018 - list. št. 181). Toženca pa tudi nista ne zatrjevala in ne izkazala, da jima je oziroma njuni pravdni prednici, v spornem obdobju pristojni organ naložil v plačilo pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi v delu, v katerem bremenijo tožnico. Kontne kartice so enostranske listine, ki ne izkazujejo, da sta onadva oziroma njuna pravna prednica, plačala nadomestilo in pristojbine, ki so bile z odločbo odmerjene tožnici kot tretjinski lastnici, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Kje konkretno naj bi iz kontnih kartic ali ostale finančne dokumentacije to izhajalo, pritožba ne pove, sklicevanje na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2018 pa ni upoštevno, saj je pritožba samostojna vloga, ki mora vsebovati tudi specificirane, torej konkretno opredeljene razloge in dejstva, za katere stranka želi, da jih pritožbeno sodišče obravnava. Zato pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti pavšalne pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantne finančne dokumentacije, če pa pritožba te dokumentacije konkretno ne izpostavi.

10. Glede donacije so toženka oziroma nato toženca izrecno zahtevali povrnitev oziroma pobot 1/3 danih zneskov, in ne 1/2 (stran 5 prve pripravljalne vloge, stran 6 šeste pripravljalne vloge), zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo pobotni ugovor v višini 1/3 zneska 5.000,00 EUR, to je v višini 1.666,66 EUR (2. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje v zvezi s trditvami o plačilu DDV (v višini 54.028,31 EUR). Toženca te terjatve nista uveljavljala v pobot,² niti nista zatrjevala, da sta oziroma da bi njuna pravna prednica stroške iz naslova plačanega DDV pred pravdo uveljavljala v pobot tožničini terjatvi. V (zadnji) vlogi v kateri sta (šele) postavila trditve o plačilu DDV sta navedla le, da sta morala od neto nakazil plačati DDV v navedeni višini, ne pa tudi, da sorazmeren del teh stroškov uveljavljata v pobot. Ker za ta znesek ni bilo pobotnega ugovora, sodišče o morebitnem obstoju te terjatve do tožnice v okviru presoje pobotnega ugovora, pravilno ni odločalo. Poleg tega sta toženca, kot rečeno, šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2019, prvič navedla dejstvo o plačilu DDV, torej prepozno (prvi odstavek 286. člena ZPP), te trditve pa tudi niso bile takšne, da njihovo upoštevanje ne bi zavleklo reševanje spora (četrti odstavek 286. člena ZPP), iz razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Sodišče brez zahtevka ni imelo podlage, da bi samo ugotavljalo obstoj in višino morebitne terjatve iz naslova DDV (2. člen ZPP).

12. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo, niti ne ostalih tovrstnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo tudi dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo (določbe o poslovodstvu brez naročila – 199. člen, drugi odstavek 200. člena , 202. člen Obligacijskega zakonika – OZ oziroma določbe Stvarnopravnega zakonika o upravičenju solastnika ter o bremenu skupne stvari – 66. in 68. člen ter 197. člen OZ (izdatek za drugega) in 766. člen OZ (pogodba o naročilu)).

13. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ta je pojasnila, da je pokojna toženka izstavila M. račun v bruto znesku, ta pa je izstavil račune za svoje storitve, nato pa je bila samo razlika nakazana na transakcijski račun pokojne toženke.
² Ta ne nastane sam po sebi, temveč šele, ko ena stranka drugi to izjavi.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2269/2019
• VSL Sodba in sklep II Cp 2049/2020
• VSL Sodba I Cp 569/2021