VSL Sklep I Cp 2318/2019

Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo. V pravni teoriji in sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoče dopustiti, če je zamuda posledica upravičenega vzroka, ki se je pripetil stranki. Upravičen vzrok je vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo upravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Torej mora zamudo povzročiti dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Poleg tega pravna teorija in sodna praksa zahtevata, da je tak dogodek nepričakovan, torej nenaden in nepredvidljiv. Vsakršna bolezen ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne glede na njeno težo in vpliv na strankine psihofizične sposobnosti, temveč mora biti izpolnjen dodaten pogoj, da je bolezen ali poškodba nastopila nenadno in nepredvidljivo.

Toženčeva bolezen (alkoholizem in z njim povezani zapleti) ne izpolnjuje enega od osnovnih pogojev za upravičenost vrnitve v prejšnje stanje, to je kriterija nenadnosti in nepredvidljivosti, saj je šlo za dalj časa trajajoče stanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 1. 2. 2019 zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 123,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu toženca za vrnitev v prejšnje stanje in njegov odgovor na tožbo z dne 1. 2. 2019¹ dopustilo kot pravočasen. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je toženec iz upravičenega vzroka zamudil rok za odgovor na tožbo, ta upravičeni vzrok pa je njegov alkoholizem, pogosto opijanje in posledično zdravstveno stanje, zaradi katerega je toženec izgubil stik z realnostjo, ni bil sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi ter tudi ni bil sposoben razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj (ali opustitev). V času, ko mu je bila tožba vročena v odgovor in ko je tekel rok za odgovor, toženec tudi ni bil pravdno sposoben. Sodišče je tako odločilo na podlagi obširnega dokaznega postopka, v katerem je med drugim postavilo izvedenko psihiatrične stroke dr. T. T.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje tožnica, ki med drugim navaja, da toženec ni bil poslovno nesposoben ves čas, temveč le takrat, ko je bil pod vplivom alkohola, njegovo stanje pa je bilo odvisno tudi od količine popitega alkohola. Ne gre za nespremenljivo stanje, temveč se izmenjujejo obdobja alkoholiziranosti in treznosti, zato posledica težav z alkoholom pri tožencu ni vselej poslovna nesposobnost. Ne gre za okoliščine, ki jih toženec ne bi mogel predvideti ali odkloniti, temveč gre za bolezen, ki si jo je sam povzročil, stanje pa tudi ni bilo nepredvidljivo in nenadno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje napačno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku,² ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo.³ V pravni teoriji in sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoče dopustiti, če je zamuda posledica upravičenega vzroka, ki se je pripetil stranki. Upravičen vzrok je vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo upravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Torej mora zamudo povzročiti dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.⁴ Poleg tega pravna teorija in sodna praksa zahtevata, da je tak dogodek nepričakovan, torej nenaden in nepredvidljiv. Vsakršna bolezen ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne glede na njeno težo in vpliv na strankine psihofizične sposobnosti, temveč mora biti izpolnjen dodaten pogoj, da je bolezen ali poškodba nastopila nenadno in nepredvidljivo.⁵

5. Glede na zgoraj povzeta izhodišča pravne teorije in sodne prakse pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru toženčeva bolezen (alkoholizem in z njim povezani zapleti) ne izpolnjuje enega od osnovnih pogojev za upravičenost vrnitve v prejšnje stanje, to je kriterija nenadnosti in nepredvidljivosti, saj je šlo za dalj časa trajajoče stanje.⁶

6. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje: da je bil toženec v času vročanja in (po)teka roka za odgovor na tožbo zaradi posledic pogostega oziroma (po ugotovitvah izvedenke) praktično nenehnega opijanja in pijanosti nesposoben skrbeti za svoje pravice in koristi ter nesposoben razumeti pomen svojih dejanj (vključno z opustitvami, npr. vložitve odgovora na tožbo), če so resnične, po vsebini pomenijo, da je bila tožba vročena v odgovor poslovno in s tem procesno nesposobni osebi. Torej ni bila izpolnjena ena od procesnih predpostavk, na katere mora sodišče ves čas paziti po uradni dolžnosti.⁷ Pomanjkanje procesne predpostavke lahko pomeni kršitev določb postopka, ni pa to in tudi ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je institut vrnitve v prejšnje stanje namenjen zgolj primerom, ko je zamuda posledica napake ali naključja na strani stranke, medtem ko se kršitve določb postopka sanirajo z drugimi pravnimi sredstvi.⁸ To je še en razlog, zakaj predlog za vrnitev v prejšnje stanje v navedeni zadevi ni utemeljen.

7. Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje sprejelo napačno odločitev, saj pogoji za vrnitev v prejšnje stanje v tej zadevi niso izpolnjeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP). Ob tem še opozarja, da sodišče prve stopnje, ko je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, ni razveljavilo odločbe, ki jo je izdalo zaradi zamude (v tem primeru zamudne sodbe), čeprav bi glede na drugi odstavek 116. člena ZPP to moralo storiti.⁹ Poleg tega je tudi zapisalo napačen pravni pouk, da zoper navedeni sklep ni pritožbe, razen iz razloga, če je bilo predlogu ugodeno v nasprotju s 118. členom ZPP, saj je določbo 121. člena ZPP, ki je določala tako omejitev pravice do pritožbe, razveljavila že novela ZPP-D leta 2008.

8. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (100 točk ali 60,00 EUR za sestavo pritožbe – tar. št. 21/2 OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniško storitev).

-------------------------------
¹ Pravilen datum odgovora na tožbo je 1. 2. 2019 in ne 1. 8. 2019, kot je očitno pomotoma zapisano v izreku izpodbijanega sklepa.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ A. Galič, komentar 116. člena ZPP v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, stran 472.
⁴ Galič, navedeno delo, stran 478, s citirano dodatno literaturo ter sodno prakso.
⁵ Galič, navedeno delo, stran 490; glej tudi odločbe VSL II Cp 447/2019, I Cp 3109/2015, I Cp 3287/2013, II Cp 2212/2011, II Cp 1955/2010, VSC I Cp 134/2019, VSM I Ip 396/2012 in predvsem odločbo Ustavnega sodišča Up-184/98.
⁶ V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice, da se je toženec sam spravil v navedeno stanje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je z vidika naravne vzročnosti ta navedba sicer točna in tudi v sodni praksi je zastopano stališče, da je alkoholizem okoliščina, ki jo je stranka sama zakrivila (sklep VDSS Pdp 669/2008). Vendar bi v smislu presoje pogojev za vrnitev v prejšnje stanje tako stališče utegnilo biti vprašljivo, saj je splošno znano, da kronični alkoholik svojih impulzov po uživanju alkoholnih pijač ne more (več) obvladovati.
⁷ A. Galič, Komentar 78. člena ZPP v: navedeno delo, stran 337. Primerjaj tudi odločbe VSM I Cp 441/2019, VSL II Cp 760/2016 in II Cp 1724/2014 ter VSK CDn 64/2016.
⁸ Galič, komentar 116. člena ZPP, navedeno delo, stran 476-477.
⁹ Galič, navedeno delo, stran 495.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 64507/2020
• VSL Sklep I Cp 807/2022
• Sodba in sklep II Ips 104/2004