VSL Sodba II Cp 1924/2019

Jedro

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je 43.000 EUR, znižana za tožnikov soprispevek 30 %.

S plačilom nespornega dela odškodnine toženec ni pripoznal tožnikove višje uveljavljane terjatve.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se po spremembi glasi:

„ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poleg že izplačanega nespornega dela kot odškodnino za nepremoženjsko škodo plačati tudi še 4.225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 161,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že izplačanega nespornega dela odškodnine kot odškodnino za nepremoženjsko škodo plačati še 2.125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka iz naslova glavnice in začetega teka obresti zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki iz naslova prepoznega plačila nespornega dela odškodnine plačati 887,51 EUR, kar pa je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala več, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženo stranko je obvezalo na plačilo odškodnine za materialno škodo v višini 684,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje do plačila (IV. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških odločilo s posebnim sklepom (V. točka izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo višino njegovega soprispevka k nastanku škode. Glede na to, da tudi če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti (50 km/h), ne bi mogel preprečiti prometne nesreče, njegov soprispevek znaša maksimalno 10% in ne 30%, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) v predpravdnem postopku pripoznala tožbeni zahtevek v višini 50.000,00 EUR. Toženka je v odgovoru na tožbo jasno in nedvoumno specificirala nesporni delež odškodnine z navedbo, da je plačala 50.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, pri čemer je navedla tudi višino nepremoženjske škode po posameznih postavkah. S tem pa je dolg pripoznala, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka, saj je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je pretrpel tožnik. Zapisi tožnika na FB profilu, prikazujejo „lažno življenje“ z namenom, da bi izpadli čim bolj všečno in branijo njegovo možatost. Tožnik opozarja tudi na sodbo II Ips 323/2002 v primerljivi zadevi, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 50 povprečnih plač. Prav tako je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitev sodnega izvedenca. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da se bodo pri tožniku zaradi popoškodbene artroze komolca v bodoče pojavljale bolečine pri prevelikih delovnih in športnih obremenitvah, nerodnih gibih in spremembah vremena. Prav tako sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca, da bo tožnik občasne lažje in v določenih primerih srednje hude bolečine trpel tudi v bodoče. Tožnik meni, da bi mu sodišče moralo priznati celotno odškodnino iz naslova skaženosti.

3. Toženec se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje (I., III. in IV. točko izreka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da sodbo spremeni, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev sodišča prve stopnje o višini soprispevka tožnika je napačna. Sodišče prve stopnje bi pri odločanju o višini soprispevka moralo upoštevati, da je maksimalna dovoljena hitrost, ki bi jo smelo dosegati tožnikovo kolo z motorjem, 25 km/h. Poleg tega je predelava vozila, ki jo je izvedel tožnik, prepovedana, kar bi sodišče prve stopnje prav tako moralo upoštevati v okviru soprispevka tožnika. Če bi tožnik vozil s hitrostjo 25 km/h, do prometne nesreče ne bi prišlo. Da je tožnik vozilo predelal, za kar mu je bil tudi izdan plačilni nalog, tožnik ni zanikal. Ni se mogoče strinjati, da je kršitev predelave vozila zajeta že v prehitri vožnji. Sodišče bi moralo nedopustno predelavo in spremembo na vozilu ovrednotiti in upoštevati pri višini tožnikove soodgovornosti. Sodišče tudi nima prav, ko je zaključilo, da tožnikova opitost ni bila v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče. Če tožnik ne bi bil opit, do kritične situacije sploh ne bi prišlo. Izvedenka toksikološke stroke je namreč ugotovila, da so bile tožnikove psihofizične sposobnosti za vožnjo zmanjšane, sodišče prve stopnje pa mnenja sodne izvedenke ni celovito ovrednotilo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dokazna ocena izvedenih dokazov (zlasti izpovedb V. V. in K. K.) je pomanjkljiva, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče se tudi ni izjavilo o vseh trditvah toženca v tej zvezi. Dejansko stanje je zato napačno ugotovljeno. Prav tako bi sodišče prve stopnje pri višini že plačanega zneska odškodnine moralo upoštevati tudi okoliščino, da je tožnik od povzročitelja nezgode že prejel 2.000,00 EUR na podlagi sklenjene poravnave z ODT, kar je toženka uveljavljala na naroku 13. 4. 2018 brez svoje krivde. Glede že prejete odškodnine sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti, dejansko stanje je v tem delu napačno ugotovljeno.

4. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril. Toženec v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

O temelju zahtevka

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca cestnoprometne stroke dr. V. V. ugotovilo, da je tožnik pred trčenjem vozil s hitrostjo približno 64 km/h v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h. Toženec v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče pri odločanju o soprispevku tožnika upoštevati tudi, da je tožnik kolo z motorjem, ki ga je vozil, ki ima omejitev hitrosti 25 km/h, predelal tako, da je doseglo višjo hitrost. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedeno okoliščino pravilno upoštevalo pri upoštevanju previsoke hitrosti tožnika, zato zavzemanje toženca za ločeno upoštevanje previsoke hitrosti in posebej upoštevanje predelave vozila na način, da je lahko doseglo višjo hitrost, ni utemeljeno. Glede na to, da je tožnik dovoljeno hitrost na odseku, kjer je do nezgode prišlo, prekoračil za 30%, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je soprispevek tožnika ocenilo na 30%, pravilna. Zavzemanje tožnika za nižji soprispevek (do 10%) tako ni utemeljeno.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek toženca, da je dokazna ocena izvedenskih mnenje sodnih izvedencev cestnoprometne in toksikološke stroke pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je obe izvedenski mnenji skrbno dokazno ocenilo, zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni utemeljen. Prav tako ima sodba jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih, zato očitek toženca, ki sodišču prve stopnje očita pomanjkljivost razlogov, ni upravičen. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da sodišče prve stopnje ni celovito ovrednotilo izvedenskega mnenja sodne izvedenke toksikološke stroke dr. K. K. Kot izhaja iz mnenja sodne izvedenke, je slednja ugotovila (list. št. 216 spisa), da pri ocenjeni hitrosti tožnika in nenadnem pojavu osebnega vozila na voznem pasu tožnika, trka ne bi mogel preprečiti niti trezen voznik kolesa z motorjem. Na podlagi te ugotovitve izvedenke pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzročna zveza med tožnikovo opitostjo in nastankom prometne nesreče ni podana. Pritožba toženca zato neutemeljeno izpodbija navedeni zaključek sodišča prve stopnje in neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

8. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh trditev toženke, je pavšalen, saj toženec ni konkretizirano navedel, do katere pravno relevantne trditve je izostala opredelitev sodišča prve stopnje. O zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni mogoče govoriti, očitek pa tudi sicer ni upravičen, saj se je sodišče prve stopnje do vseh relevantnih trditev toženca opredelilo.

Glede višine odškodnine

9. Tožnik je glede nepremoženjske škode vtoževal odškodnino v višini 25.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah v višini 2.500,00 EUR, 30.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje mu je z izpodbijano sodbo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 17.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 20.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi skaženosti odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Skupaj tako odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 40.000,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 36 povprečnih neto plač.

10. Glede telesnih bolečin je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. R. R. ugotovilo, da je tožnik v nesreči utrepel zlom spodnjega dela desne goleni z zlomom segajočim v sklep, krvavitev pod pajčevinasto možgansko ovojnico, krvavitev pod trdo možgansko ovojnico, zlom dna desne očesne dupline, zlom notranje grče leve nadlahtnice, pretres možganov, udarnine po obrazu, odrgnine po hrbtišču desne roke in udarnino levega kolena, dodatno pa sta bili postavljeni še diagnozi zlom zgornjega dela leve podlahtnice in zlom notranje sklepne grče desne stegnenice. Izvedenec je v mnenju ugotovil, da je tožnik trpel hude bolečine kumulativno 14 dni, srednje hude 14 dni, stalne lahke bolečine pa je trpel tri tedne. Občasno je trpel telesne bolečine tudi v zvezi s prevezami, odstranjevanjem drenaž, šivov ali sponk, pri injekcijah, odvzemih krvi, nastavljanju infuzij, pri fizikalni terapiji, pri hoji z berglami, pri povečevanju obremenitev in dnevnih aktivnostih, pri nenadnih spremembah vremena ali prekomernih gibih. Zaradi nastajajoče poškodbene artroze komolca se bodo bolečine verjetno pojavljale tudi nadalje in sicer pri prevelikih delovnih in športnih obremenitvah, pri nerodnih in prekomernih gibih, lahko pa tudi ob spremembah vremena. Ker je sodišče prve stopnje v okviru telesnih bolečin, ki jih je trpel tožnik, upoštevalo, da bo tožnik v bodoče trpel telesne bolečine zaradi popoškodbene artroze komolca, ni utemeljen pritožbeni očitek, da navedenih bodočih bolečin sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. To ne drži, navedeno je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo v 19. in 25. točki obrazložitve. Tožnik je med zdravljenjem prestal tudi številne nevšečnosti, in sicer je bil neprijeten transport, prvi pregled in uvodna diagnostika. Prestal je štiri operacije. Hospitaliziran je bil štiri tedne in dva dni (ne šest tednov), v zdravilišču je bil enkrat 4 tedne, drugič 2 tedna, 6 tednov pa v Soči, skupaj 18 tednov. Bergle je uporabljal pol leta, mavec je nosil dva tedna. Večkrat so mu odvzeli kri, prejemal je infuzije, dobival injekcije, odstranjevali so mu drenaže in šive, opravljali so preveze ran, nekaj dni je imel urinski kateter, opravljal je dolgotrajno fizikalno terapijo. Prejemal je tudi antibiotike, analgetike, sredstva proti tvorbi strdkov. Bil je 37 Rtg slikan, opravili so 34 CT preiskav, skupaj 100 rentgenskih slikanj, kar je zdravju škodljivo. Na intenzivnem oddelku so ga morali negovati, umivati v postelji, tu je opravljal potrebo. Sodišče prve stopnje je v okviru odškodnine upoštevalo, da bivanje tožnika v zdravilišču Strunjan zanj ni predstavljalo večje nevšečnosti, kar je ugotovilo na podlagi tožnikovih Facebook (FB) objav, kar pritožba neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 17.000,00 EUR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, to je glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je prestal tožnik in jih bo prestajal tudi v bodoče, prav tako pa glede na številne nevšečnosti, še posebej glede na to, da je tožnik prestal 100 Rtg obsevanj, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo tožnika, ki se zavzema za zvišanje odškodnine. Po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 20.000,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi tožnika in v tem delu zvišalo prisojeno odškodnino za 3.000,00 EUR.

11. Glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da so tožniku po poškodbi ostale trajne posledice v anatomskem smislu, ki predstavljajo vsa mesta zlomov, ki so sicer kostno zarasla, vendar pa strukturno niso več povsem enaka, kot so bila pred poškodbo. Tožniku so ostale tudi trajne funkcionalne posledice glede omejene gibljivosti v desnem gležnju in levem komolcu. Upogib stopala v gležnju je omejen za 10%, dvig stopala navzgor je zmanjšan za polovico, pri počasni hoji se ta deficit ne pozna, pri hitrejši hoji pa tožnik rahlo pošepava. Na prste desne noge se težje dvigne kot na prste leve noge. Stranski gibi gležnja pa niso ovirani. V levem komolcu je gibljivost omejena, izteg je zmanjšan za 40%, upogib pa ni vidno omejen. Celoten gib v komolcu je zmanjšan za 26,6%. Zaradi omejene gibljivosti v gležnju tožnik težje hodi po stopnicah ali po strmini, težje globoko počepne, pri hitri hoji ali teku rahlo pošepava, lahko je oviran pri športnih aktivnostih, ki zahtevajo polno gibljivost. V službi je oviran pri dvigovanju težkih bremen. Oviran je pri teku in hitrejši hoji in pri delu v službi, ker ne more več dvigovati težjih bremen in se hitreje utrudi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravno določilo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in tožniku iz tega naslova prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 20.000,00 EUR. Zavzemanje pritožbe za višjo odškodnino iz tega naslova zato ni utemeljeno.

12. Glede skaženosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik na sprednji strani desne noge 20 cm dolgo brazgotino po operaciji in 16 krajših, po 2 cm velikih prečnih brazgotin, ki so nastale zaradi šivov ali sponk, prečno 4 cm veliko brazgotino ima tudi nad notranjo sklepno grčo (golenice) ter komaj vidne brazgotine po vstavitvi vijakov za zunanji fiksater. Po operaciji ima skoraj 20 cm dolgo brazgotino v obliki črke S na iztezni strani leve podlahti. Tu ima 12 prečnih brazgotin, ostalih po šivih. Po iztezni strani in v predelu komolca ima več kvadratnih centimetrov velike brazgotine, ki so ostale po globokih odrgninah, ima jih tudi na hrbtišču leve dlani, na čelu ima 5 cm dolgo brazgotino, ki sega nekoliko nad obrvjo do lasišča. Sodišče je ugotovilo tudi, da je tožnik fotografije svojih brazgotin delil s FB uporabniki, ob čemer je posnel še svoj obraz "ki kaže kvečjemu ponos ob prikazovanju brazgotin na roki". Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravno določilo 179. člena OZ in iz tega naslova tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 1.000,00 EUR.

13. Pritožbena navedba, ki se zavzema za zvišanje odškodnine na 50 povprečnih neto plač, sklicujoč se na primer II Ips 323/2002, ni utemeljena, saj ta primer z obravnavanim primerom ni primerljiv. Oškodovanec v zadevi II Ips 323/2002 je namreč utrpel hujše poškodbe¹ od tožnika, prav tako pa z desno roko ne more ničesar več delati, sedaj si ne more zavezati niti čevljev, ne more opravljati del na vrtu in njivi, poleg tega pa tudi ne more dalj časa hoditi, ker ga začne peči v medenici. Zato sklicevanje na primer II Ips 323/2002 ni utemeljeno.

14. Tožnik zmotno navaja, da je toženka s tem, ko je specificirala nesporni del plačane odškodnine pripoznala tožbeni zahtevek tožnika v višini 50.000,00 EUR. Pripoznava dolga mora biti jasna, nepogojna in določena. Nanašati se mora na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami (364. člen OZ). Ne drži namreč, da je toženec z navedbo v odgovoru na tožbo, ki se nanaša na nesporen del odškodnine za škodo pripoznal, da tožniku skupaj dolguje 50.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode. Toženec je tožniku pred vložitvijo tožbe nakazal nesporni del odškodnine (v višini 25.000,00 EUR). S tem ko je za nastalo škodo podal svojo cenitev škode, pa terjatve tožnika za nepremoženjsko škodo v višini ni pripoznal. Za pripoznavo dolga bi morala biti podana jasna in nepogojna izjava o tem, da toženec pripoznava terjatev v višini 50.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, kar pa toženčeva cenitev škode ne predstavlja.

15. Pritožbeni očitek toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje pri višini že plačanega zneska odškodnine upoštevati tudi delno plačilo v višini 2.000,00 EUR, ki ga je tožnik prejel od povzročitelja prometne nesreče, ni utemeljen. Navedeno trditev je toženec postavil na naroku 13. 4. 2018. Sodišče prve stopnje je sklep ODT z dne 12. 10. 2015 (priloga A138), iz katerega izhaja, da je tožnik od povzročitelja nesreče prejel znesek 2.000,00 EUR pridobilo dne 21. 12. 2017 na predlog toženca, ki je podal predlog za zavarovanje dokazov (s pribavo spisa PPP z vsemi odločbami). O pridobljenem dokazu je sodišče prve stopnje obvestilo pooblaščenko toženca 29. 12. 2017. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženec navedeno uveljavljal pravočasno. Ker je bilo dokazilo pridobljeno na predlog toženca, s čimer je bil ta seznanjen, in se je v spisu nahajalo še pred prvim narokom, je neutemeljen pritožbeni očitek, da navedenega dejstva ni mogel uveljavljati brez svoje krivde do prvega naroka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa se o prepozni navedbi toženca ni bilo dolžno posebej opredeljevati (tretji odstavek 286. člena ZPP).

16. Po delnem zvišanju odškodnine tožnikova odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 20.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000,00 EUR, skupaj torej 43.000,00 EUR, kar v času sojenja znaša 38,8 povprečnih neto plač. Glede na 30% soprispevek tožnika odškodnina tožnika za nepremoženjsko škodo znaša 30.100,00 EUR. Toženec je tožniku 31. 5. 2017 iz tega naslova že plačal 25.000,00 EUR, kar revalorizirano na dan glavne obravnave znaša 25.875,00 EUR, kar pomeni, da je toženec dolžan tožniku iz naslova nepremoženjske škode doplačati še 4.225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje do plačila.

17. Ker je pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi določila 358. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnopravnega določila 179. člena OZ izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je toženec dolžan tožniku še izplačati z zneska 2.1125,00 EUR zvišalo na znesek 4.225,00 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik je s pritožbo uspel s 16% (z zneskom 3.000,00 EUR od izpodbijanega dela 18.200,00 EUR), toženec s pritožbo ni uspel. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 750 točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 450,00 EUR skupaj z 22% DDV pa 549,00 EUR. Skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v višini 459,00 EUR znašajo tožnikovi stroški pritožbenega postopka 1.008,00 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh (16% uspeh tožnika), je toženec na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 161,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Zdrobljen zlom desne nadlahtnice, zlom kljunastega nastavka desne podlahtnice, okvaro desnega ulnarnega živca, raztrganje sramničnega stika, raztrganje desne križničnočrevnične vezivne zveze, rano na desnem komolcu, odrgnine prsnega koša, na desni roki je prišlo do oblikovanja nepravega sklepa oz. psevdoartroze.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1107/2014
• VSL Sodba I Cp 657/2020
• VSL Sodba II Cp 2723/2017