VSL Sodba I Cp 1928/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikov oče z uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997 (kot tedaj upravičen in dejanski imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini - glej 2. člen ZLNDL) postal lastnik celotne nepremičnine parc. št. 208/8, vključno s pripadajočim zemljiščem, ki se razteza po vsej nepremičnini okrog enostanovanjske hiše. Ob tem se je pravilno sklicevalo na 7. člen ZPN in na 12. člen ZTLR ter na enotno sodno prakso. Zato nista pravno pomembna pritožbena očitka, da SZ (po katerem je tožnikov oče kot imetnik stanovanjske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe pridobil lastninsko pravico na stanovanjski stavbi) ni urejal lastninjenja stavbnih zemljišč ter da bi pravica uporabe morala temeljiti na ustreznem pravnem naslovu. V skladu z ZPN se je s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Z nakupom stanovanjske hiše je kupec (tožnikov oče) torej (leta 1992) že na podlagi zakona pridobil tudi pravico uporabe na pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču oziroma kasneje, skladno z določbami ZLNDL, tudi lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 931,47 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine z ID znakom parcela 0000 208/8 do celote (I. točka izreka), ter odločilo, da mu je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna povrniti vse potrebne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Toženka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Sodišču prve stopnje očita neobrazloženost odločitve ter neopredelitev do vseh njenih navedb in dokazov, pri čemer zlasti izpostavlja zavrnitev dokaznega predloga za pridobitev zemljiškoknjižnega sklepa Dn 7107/1999 in neupoštevanje drugih okoliščin v zvezi s pripadajočim zemljiščem. Opozarja, da je bila kupoprodajna pogodba med pravnima prednikoma pravdnih strank sklenjena le za stanovanje in ne za celotno nepremičnino. Poudarja, da izvedenec ni tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče oziroma ugotavljal rabo zemljišča, temveč je njegova pristojnost le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke. Izpostavlja, da so pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča pomembni tudi številni drugi kriteriji, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zgolj uporaba določenega zemljišča še ne pomeni pridobitve lastninske pravice na njem, temveč mora obstajati ustrezen pravni naslov. Ugotovljeno pripadajoče zemljišče ni bilo predmet prodajne pogodbe po SZ² in tudi občutno presega velikost parcele, ki bi bila običajno namenjena redni rabi stavbe. Meni, da je pravni prednik tožnika lahko pridobil lastninsko pravico na stanovanju in stavbišču, ni pa mogel pridobiti pravice uporabe na preostalem zemljišču (to bi lahko pridobil od pravne prednice toženke kot upravljavke družbene lastnine npr. z ustrezno pogodbo, obstoja katere pa ni zatrjeval). Utemeljuje, zakaj tožnik sporne nepremičnine ni mogel priposestvovati. Ker tožnikov oče nikdar ni pridobil pravice uporabe oziroma lastninske pravice na delu sporne nepremičnine, ki ne obsega stavbišča stavbe, te pravice tudi ni mogel veljavno prenesti na tožnika. Darilna pogodba med tožnikom in njegovim očetom je bila sklenjena 8. 10. 2010, kar je po uveljavitvi SPZ,³ ki za prenos lastninske pravice s pravnim poslom kot konstitutivni pogoj zahteva vpis v zemljiško knjigo. Do takšnega vpisa na tožnika ni prišlo, zato ni mogel postati lastnik sporne nepremičnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo njene pravdne stroške, vključno s stroški pritožbenega postopka, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo izčrpno in argumentirano nasprotuje vsem pritožbenim navedbam, pri čemer citira relevantno sodno prakso. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne in toženki naloži, da mu je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v predmetni pravdi primarno zahteval ugotovitev njegove lastninske pravice na celotni nepremičnini z ID znakom parcela 0000 208/8 (v nadaljevanju: sporna nepremičnina ali parc. št. 208/8), podredno pa ugotovitev, da je lastnik te nepremičnine njegov oče Ž. Ž. (v nadaljevanju: tožnikov oče). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu primarnemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnikov oče leta 1992 s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe s pravno prednico toženke (Občina X) kot prodajalko na podlagi Stanovanjskega zakona (117. in 118. člen SZ) postal lastnik prodanega stanovanja (dejansko enostanovanjske hiše, ki v naravi predstavlja en del stanovanjske stavbe – t. i. dvojček) ter pridobil pravico uporabe na zemljišču parc. št. 208/8. Poudarilo je, da je bil tožnikov oče tisti, ki je bil na presečni dan, ki ga določa ZLNDL⁴ (25. 7. 1997), upravičeni in dejanski imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini, ter da to ni bila toženka, ki je sicer (še vedno) vpisana kot lastnica sporne nepremičnine v zemljiški knjigi. V zvezi s funkcionalnim zemljiščem (to je z zemljiščem, ki je potrebno za redno rabo stavbe) je sodišče pojasnilo, da je tožnikov oče (upoštevaje enotno sodno prakso) na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1992 pridobil pravico uporabe na celotnem zemljišču parc. št. 208/8 (čeprav (funkcionalno) zemljišče ni bilo (izrecno) predmet kupoprodajne pogodbe⁵). Ugotovilo je namreč, da je v času sklenitve omenjene kupoprodajne pogodbe celotna parc. št. 208/8 predstavljala funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi na naslovu Ulica 4.⁶ Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnikov oče ob uveljavitvi ZLNDL postal lastnik sporne nepremičnine v celoti, z darilno pogodbo v letu 2010 pa je nepremičnino podaril tožniku (svojemu sinu). Omenjeno darilno pogodbo z dodatkom iz leta 2018 je sodišče prve stopnje štelo kot veljavni (razpolagalni) posel, ki tožniku daje pravico zahtevati ugotovitev njegove lastninske pravice na sporni nepremičnini od toženke kot zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine.

6. Toženka sodišču prve stopnje na več mestih pritožbe neutemeljeno očita neobrazloženost sprejete odločitve in neopredelitev do vseh njenih navedb in dokazov, in sicer glede zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v zemljiškoknjižni sklep in glede ugotavljanja (drugih) okoliščin v zvezi s pripadajočim zemljiščem (upoštevanje urbanističnega vidika, ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča). Smiselno očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj izčrpne, logične in prepričljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Poleg tega se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih navedb obeh pravdnih strank in tako ne drži, da je poseglo v pravico toženke do učinkovitega pravnega sredstva oziroma v njeno pravico do poštenega sojenja (glej 23. in 25. člen URS⁷).

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi njenega dokaznega predloga za vpogled v zemljiškoknjižni sklep Dn 7107/1999 (gre za sklep o zavrnitvi predloga za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist tožnikovega očeta). Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da do vpisa lastninske pravice na tožnikovega očeta v zemljiško knjigo ni nikoli prišlo in da so za to obstajali upravičeni razlogi. Pri tem je verjelo izpovedi tožnikovega očeta,⁸ ki jo je ocenilo kot skladno s (strogim) načelom formalnosti postopka iz 124. člena ZZK-1⁹ (glej 7. točko in smiselno tudi 3. točko obrazložitve sodbe¹⁰). Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da zavzemanje toženke za pridobitev navedenega zemljiškoknjižnega sklepa ni utemeljeno. Ugotavljanje, zakaj ni prišlo do zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist tožnikovega očeta, za predmetno pravdo sploh ni pravno pomembno,¹¹ temveč je bistveno le dejstvo zavrnitve predloga za vpis (kar je med strankama nesporno),¹² zaradi česar je v predmetni pravdi pasivno materialnopravno legitimirana toženka.¹³ Ob pritožbenem poudarjanju, da tožnik ob sklenitvi darilne pogodbe glede na vsebino te pogodbe¹⁴ ni bil oziroma ni mogel biti dobroveren, pa toženka prezre, da vprašanje (ne)dobrovernosti za odločitev v predmetni zadevi ni (bilo) relevantno.¹⁵

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe prepričljivo argumentiralo, zakaj šteje, da je tožnikov oče na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki jo je (kot kupec) v letu 1992 sklenil s pravno prednico toženke (to je z Občino X - kot prodajalko), pridobil pravico uporabe na zemljišču parc. št. 208/8, čeprav (funkcionalno) zemljišče ni bilo predmet kupoprodajne pogodbe. V 9. do vključno 13. točki obrazložitve sodbe so navedeni skladni, logični in izkustveno sprejemljivi razlogi, ki izhajajo iz več izvedenih dokazov.¹⁶ Toženkino vztrajanje pri stališču, da je bil predmet kupoprodajne pogodbe le stanovanje, zato za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, v kateri se nahaja (izključno) navedeno stanovanje, ne more biti odločilno.

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (glej zlasti 10., 11. in 13. točko obrazložitve) ugotovilo dovolj okoliščin tudi v zvezi s pripadajočim zemljiščem in njegovim obsegom, pri čemer se ni oprlo zgolj na mnenje izvedenca geodeta (ki naj bi po mnenju toženke pri izpolnjevanju svoje naloge prekoračil svoje pristojnosti, kar pa ne drži) niti ni slepo sledilo le temu dokazu (kot prav tako zmotno nakazuje pritožba). Iz povzetega mnenja izvedenca je razvidno, da je pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča upošteval tudi urbanistični vidik in ne zgolj dejansko rabo zemljišča oziroma sedanjo ureditev v naravi. Kateri številni drugi kriteriji naj bi bili pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča zanemarjeni, zato ni jasno in toženka tega pritožbenega očitka ne konkretizira.¹⁷ Prav tako ne utemelji, zakaj naj bi pripadajoče zemljišče v konkretnem primeru občutno presegalo velikost parcele, ki bi bila običajno namenjena redni rabi stavbe (ob tem pa ne nasprotuje ugotovitvi izvedenca, da tudi v primeru morebitne ugotovitve manjšega pripadajočega zemljišča parcelacija sporne nepremičnine glede na toženkin občinski odlok sploh ne bi bila mogoča).¹⁸ Glede na vse navedeno zato ni utemeljeno pritožbeno poudarjanje, da je tožnikov oče lahko pridobil lastninsko pravico le na tistem delu sporne nepremičnine, kjer se nahaja stavba (to je na stavbišču).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikov oče z uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997 (kot tedaj upravičen in dejanski imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini - glej 2. člen ZLNDL) postal lastnik celotne nepremičnine parc. št. 208/8, vključno s pripadajočim zemljiščem, ki se razteza po vsej nepremičnini okrog enostanovanjske hiše.¹⁹ Ob tem se je pravilno sklicevalo na 7. člen ZPN²⁰ in na 12. člen ZTLR²¹ ter na enotno sodno prakso. Zato nista pravno pomembna pritožbena očitka, da SZ (po katerem je tožnikov oče pridobil lastninsko pravico na stanovanjski stavbi) ni urejal lastninjenja stavbnih zemljišč²² ter da bi pravica uporabe morala temeljiti na ustreznem pravnem naslovu. V skladu z ZPN se je s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Z nakupom stanovanjske hiše je kupec (tožnikov oče) torej (leta 1992) že na podlagi zakona pridobil tudi pravico uporabe na pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču oziroma kasneje, skladno z določbami ZLNDL, tudi lastninsko pravico.²³

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnikov oče pridobil lastninsko pravico na celotni sporni nepremičnini že pred sklenitvijo darilne pogodbe s tožnikom v letu 2010 ter da omenjena darilna pogodba skupaj z dodatkom v letu 2018 predstavlja veljaven (razpolagalni) pravni posel,²⁴ na podlagi katerega je bila lastninska pravica prenesena na tožnika, je pravilno zaključilo, da je tožnikov zahtevek za ugotovitev lastninske pravice (na celotni sporni nepremičnini) v njegovo korist utemeljen. S pravnomočno ugodilno sodbo v predmetnem postopku bo tožnik lahko dosegel vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini na svoje ime (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). Ravno s tem namenom je tožnik vložil predmetno tožbo, zato dosedanji ne-vpis njegove lastninske pravice v zemljiški knjigi nikakor ne kaže na nesklepčnost tožbe, kot tudi še v pritožbi zmotno meni toženka.

12. Pritožbene navedbe glede neobstoja pogojev za priposestvovanje sporne nepremičnine (pomanjkanje ustreznega pravnega naslova in dobre vere tožnika oziroma njegovega pravnega prednika) za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik izkazal pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini na drug način.

13. Vse ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. člen ZPP). Upoštevaje določila OT²⁵ in vrednost spornega predmeta v znesku 70.000 EUR (kolikor znaša vrednost primarnega zahtevka, le o tem zahtevku pa je bilo odločeno z izpodbijano sodbo) je tožnik upravičen do povrnitve 1.250 točk nagrade za odgovor na pritožbo (po 1. točki tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT) in 22,5 točk za materialne stroške (v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in v višini 1 % od presežka nad 1.000 točk (2,5 točke) - glej tretji odstavek 11. člena OT), kar zvišano za 22 % DDV (279,95 točk) skupaj znaša 1.552,45 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (glej 13. člen OT²⁶) 931,47 EUR. Priznane stroške odgovora na pritožbo je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa tožniku glede na njegov zahtevek dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
² Stanovanjski zakon, Uradni list, št. 18/91-I s spremembami in dopolnitvami (t. i. Jazbinškov zakon)
³ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.
⁴ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS št. 44/1997 z dopolnitvami
⁵ Kot predmet kupoprodajne pogodbe se omenja trosobno stanovanje.
⁶ To je bilo ugotovljeno tako na podlagi zaslišanja tožnika in njegovega očeta kot tudi na podlagi mnenja izvedenca geodetske stroke.
⁷ Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami.
⁸ Tožnikov oče je izpovedal, da vpis ni bil dovoljen, ker je imel pogodbo za etažno lastnino in ker ni uspel dokazati, da stanovanjska enota pomeni polovico dvojčka s pripadajočim zemljiščem.
⁹ Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03 s spremembami in dopolnitvami
¹⁰ V 3. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, saj je bilo dejansko stanje, potrebno za odločitev, v zadostni meri razjasnjeno s predloženimi listinskimi dokazi in bi bilo nadaljnje izvajanje predlaganih dokazov v nasprotju s prvim odstavkom 11. člena ZPP.
¹¹ Sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe navaja, da vpis lastninske pravice v korist tožnikovega očeta v zemljiško knjigo niti ni bil potreben, saj je bila kupoprodajna pogodba sklenjena na podlagi določb SZ.
¹² Kot v odgovoru na pritožbo pravilno poudarja tožnik, sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne odloča o pridobitvi oziroma obstoju lastninske pravice, temveč o tem, ali so izpolnjeni pogoji za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.
¹³ Zaradi neizvedbe zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice na sporni nepremičnini na njegovega očeta ima tožnik pravico zahtevati ugotovitev lastninske pravice nasproti toženki, ki je še vedno vknjižena kot lastnica sporne nepremičnine.
¹⁴ Darilna pogodba se sklicuje na razloge v zemljiškoknjižnem sklepu, v katerega sodišče prve stopnje ni vpogledalo.
¹⁵ Do obsežnih navedb pravdnih strank o (ne)pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi priposestvovanja se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredeljevalo, ker je ugotovilo, da je bila lastninska pravica pridobljena in kasneje prenesena na drug način (najprej po SZ in ZLNDL, nato z veljavnim pravnim poslom) - glej 21. točko obrazložitve sodbe.
¹⁶ Ti dokazi so: izpisek Prostorskega portala GURS (prilogi A 6), izpis iz registra nepremičnin (priloga A 10), izpoved tožnika in njegovega očeta ter izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke, ki si je nepremičnino ogledal tudi v naravi.
¹⁷ Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da so bili pri določitvi pripadajočega zemljišča smiselno upoštevani kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1 (Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/17), kot so prostorski akt toženke, dejanska ureditev v naravi in pretekla redna raba zemljišča.
¹⁸ Pri skupni površini parcele in zemljišča pod stavbo (368 m²) pogojev za izvedbo parcelacije ne bi bilo mogoče izpolniti.
¹⁹ Iz 11. točke sodbe in podatkov spisa izhaja, da se na tem zemljišču, ki je ograjeno, nahajajo: nadstrešek za avtomobil, tlakovano dvorišče in dovoz v garažo, zelenica in celo zadnji vhod v stavbo, ki pa dejansko predstavlja njen glavni vhod.
²⁰ Zakon o prometu z nepremičninami (ZPN), Uradni list SRS, št. 19-911/1976 s spremembami in dopolnitvami
²¹ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6-88/1980 s spremembami, dopolnitvami in popravkom
²² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 397/97 z dne 23. 9. 1998.
²³ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 259/2008 z dne 15. 3. 2012 ter VSL sodbo in sklep II Cp 1729/2015 z dne 30. 9. 2015 in VSL sodbo I Cp 49/2011 z dne 21. 9. 2011. Tako izhaja tudi iz članka Jureta Debevca: Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč k stavbam, ki je objavljen v reviji Odvetnik, letnik 2012, št. 1(55).
²⁴ Darilna pogodba in njen dodatek vsebujeta notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo (23. člen SPZ).
²⁵ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembo
²⁶ Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/2019).

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2513/2018
• VSL Sklep I Cp 497/2018
• VSRS Sklep II Ips 49/2016