VSL Sklep II Cp 2227/2019

Jedro

OZ v prvem odstavku 152. člena določa, da namesto imetnika stvari (oseba, od katere sta si tožnik in zavarovanec tožene stranke izposodila cepilca drv) enako kot on odgovarja tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke terjal plačilo odškodnine in stroške postopka.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in kot bistveno navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z njegovimi trditvami, da je do poškodbe prišlo zaradi malomarnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki je bil hkrati imetnik nevarne stvari. Meni, da je dokazal nastanek poškodbe in vzročno zvezo. Izvedenca bi morala predlagati tožena stranka, iz nalepk, o katerih govori sodišče, pa se ne vidi nič, predvsem ne, kakšna je pravilna uporaba stroja. K. ni predložil navodil, njegova izpoved o tem, kdo je bil izdelovalec stroja, pa se ne sklada z ugotovitvami Z. R., zunanjega raziskovalca, ki ga je angažirala tožena stranka. Temu oporeka nepristranskost, zato mu sodišče ne bi smelo slediti. Sodišče ne pojasni, kako je prišlo do zaključka, kakšna je pravilna oziroma varna uporaba stroja. Pri tem namreč ni izhajalo iz nalepk, kot sicer zapiše, temveč iz Z. R. ugotovitev, kar ni pravilno. Opozarja, da nalepk Pravilnik o varnostnih znakih ne omenja, zato izpodbija dejanski zaključek sodišča, da varna uporaba stroja terja, da z njim ravna le ena oseba. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da v razlogih izpodbijanega sklepa prihaja samo s seboj v nasprotje, saj sprva ugotovi, da za uporabo stroja obstajajo navodila, nato pa, da je uporaba takega stroja splošno znana. Namen cepilca drv je lažje in hitrejše sekanje drv, zato je logično, da ga lahko uporablja tudi več oseb. Edino, kar je pomembno, je, da je, tisti, ki ravna z ročico, pazljiv, da je ne sproži, preden se ostali ne umaknejo. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je on tisti, ki si je sam izposodil cepilec, kot tudi, da je on tisti, ki je bil imetnik stroja. To je bil zavarovanec tožene stranke ali pa kvečjemu oba ter je njuna odgovornost solidarna. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo po pravilih o objektivni odgovornosti in ga zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil tožnik imetnik nevarne stvari ter je z njo upravljal, zato je za škodo, ki mu je nastala, odgovoren sam.

6. Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z bistvom njegovih tožbenih trditev, namreč, da mu je škodo zaradi malomarnosti povzročil zavarovanec tožene stranke (krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke). Sodišče prve stopnje je ob tem spregledalo, da se trditve pravdnih strank razlikujejo že glede pravno odločilnih okoliščin, ki so pomembne za pravilno uporabo materialnega prava, a jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, v zvezi s tistimi, ki jih je, pa zagrešilo bistveno kršitev postopka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ne tožnik ne zavarovanec tožene stranke nista bila imetnika cepilca drv, temveč je (bil) ta izposojen. OZ v prvem odstavku 152. člena določa, da namesto imetnika stvari (oseba, od katere sta si tožnik in zavarovanec tožene stranke izposodila cepilca drv) enako kot on odgovarja tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati. Tu ima pritožnik najprej prav, ko opozarja, da je ves čas postopka trdil, da ni bil on (edini) tisti, ki se je dogovoril za izposojo cepilnega stroja, temveč da sta to storila skupaj z zavarovancem tožene stranke. To je potrdil zavarovanec sam, ko je bil zaslišan v postopku pred sodiščem prve stopnje (list. št. 25 v spisu); enako je sicer izpovedal tudi tožnik (list. št. 24 v spisu). Kje je sodišče prve stopnje našlo dejansko podlago za zaključek, da se je za izposojo dogovoril tožnik sam, iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. O ravnanju z nevarno stvarjo (da gre za nevarno stvar pravdni stranki sicer nimata pomislekov, višje sodišče pa prav tako ne) so poleg tožnika in zavarovanca tožene stranke izpovedovale tudi druge priče (tožnikov sin in preiskovalec tožene stranke), iz njihovih izpovedi pa izhaja, da so tožnik, zavarovanec tožene stranke (tožnikov zet) in tožnikov sin skupaj organizirali delo in kako je to potekalo ter da je delo potekalo v korist vseh treh (delali so vsi in drva so cepili za vse, ne le za tožnika). V nasprotju z izvedenimi dokazi je, kot pravilno opozarja pritožnik, zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik tisti, ki je upravljal z nevarno stvarjo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Zaradi navedenih ugotovljenih bistvenih kršitev postopka, je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker lahko sodišče prve stopnje (ker je izvedlo že vse dokaze) zgolj izdela novo sodno odločbo, pritožbeno sodišče pa bi moralo ponoviti dokaj obsežen dokazni postopek, je višje sodišče ocenilo, da bo to hitreje in bolj ekonomično lahko izvedlo sodišče prve stopnje.

10. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje torej napravi dokazno oceno tako, da bo ta vsebovala razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, pri tem pa ne bo nasprotovala resnični vsebini izvedenih dokazov, kot se je to zgodilo v primeru izpodbijane sodbe.

11. Nadaljnji napotki za sojenje so (delno) odvisni od ugotovitev sodišča prve stopnje, kdo je bil v smislu prvega odstavka 152. člena OZ odgovoren za škodo, ki jo je povzročila nevarna stvar. Če je bil to izključno zavarovanec tožene stranke (kar bi bilo glede na trditve strank pravzaprav nemogoče zaključiti, čeprav bi bilo res), bi moralo sodišče prve stopnje preizkusiti obstoj zatrjevanih ekskulpacijskih razlogov za (vsaj delno) razbremenitev odgovornosti (153. člen OZ). Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila imetnika nevarne stvari oba in sta tožnik in zavarovanec tožene stranke delo na cepilnem stroju družno organizirala tako, da je bilo to nevarno (kar nakazuje dokazni postopek, delno pa temu pritrjuje celo pritožnik), potem bo moralo sodišče za presojo odgovornosti za nastalo škodo uporabiti pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena ZPP). Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, kdo je krivdno (so)odgovoren, bo moralo najprej ugotoviti, kako je potekal historični dogodek (česar v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, pa so bile navedbe, kaj in kako je tožnik delal v tem procesu, nasprotujoče si), nadalje pa tudi, kakšno je pravilno rokovanje s cepilnim strojem. Tu višje sodišče pritrjuje pritožniku, da je dokazno breme, da delo tako, kot so ga organizirali tožnik, zavarovanec tožene stranke in tožnikov sin, ni v skladu s pravili/navodili, na strani tožene stranke. Ta izvedenca v postopku res ni predlagala, je pa to dokazovala z zaslišanjem priče K.; če bo pri tem vztrajala, ne bo zadostovala nova izdelava sodne odločbe, temveč bo dokazni postopek treba ustrezno dopolniti.

PRAVNI POUK: Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 766/2005
• VSL sodba I Cp 3583/2009
• VSL sklep I Cp 4365/2009