VSL Sodba II Cp 1795/2019

Jedro

Tožnik se zaradi brazgotin neugodno počuti, brazgotini pa predstavljata trajno spremembo njegove zunanjosti. Enako velja za šepanje in otečenost noge, ki se pojavita, če tožnik nogo preveč obremeni. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova (skaženost) prisodilo prenizko odškodnino, to je zgolj 500,00 EUR. Glede na odškodnine v podobnih primerih je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina 1.200,00 EUR, to je toliko, kot je zahteval tožnik v tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 18.355,56 EUR nadomesti z zneskom 23.055,56 EUR, znesek 17.250,00 EUR v 1. alineji I. točke izreka se nadomesti z zneskom 21.950,00 EUR, v III. točki izreka pa tako, da se znesek 5.941,06 EUR nadomesti z zneskom 6.090,96 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 438,17 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 18.355,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.250,00 EUR od 20.6.2015 dalje, od zneska 1.105,56 EUR pa od 1.6.2016 dalje (točka I izreka). V točki II izreka je v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.941,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in sicer glede zneska 7.700,00 EUR. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 7.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je prenizko prisojena odškodnina iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Povzame ugotovitve izvedenca medicinske stroke glede telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Poudari, da je zdravljenje trajalo skoraj leto dni in pol, kasneje pa je prišlo še do slabšanja zdravstvenega stanja. Tožnik ima še danes bolečine, ki so še posebej izrazite pri fizičnih aktivnostih in obremenitvah nog ter ob spremembah vremena. Zato bi sodišče tožniku iz tega naslova moralo prisoditi vseh 12.000,00 EUR odškodnine. Prenizko je prisojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožnik v nadaljevanju povzame svoje omejitve, kot izhajajo iz lastne izpovedbe, mnenja izvedenca in ugotovitev sodišča prve stopnje. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 46 let in bo duševne bolečine glede na pričakovano življenjsko dobo prestajal še več kot 30 let. Zato je upravičen do celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova. Prenizko je prisojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ko je sodišče tožniku od zahtevanega zneska 1.200,00 EUR prisodilo le znesek 500,00 EUR. Tožnik ima brazgotini, ki sta dobro vidni ob nošenju kratkih hlač. Izvedenec je tudi potrdil, da tožnik pri hoji opazno šepa. Sodišče prve stopnje bi tožniku iz naslova nepremoženjske škode moralo prisoditi znesek 25.200,00 EUR. Takšno odškodnino narekuje sodna praksa v podobnih primerih (II Dor 110/2011, II Ips 73/2008, II Ips 448/2009), kjer je bila prisojena odškodnina v višini približno 22 povprečnih mesečnih neto plač. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na judikat II Ips 137/2007, kjer je dejansko šlo za bistveno manjši obseg škode (krajša obdobja bolečin, brez bodočih bolečin, znatno manj neugodnosti, brez skaženosti in strahu).

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno zniža prisojeno odškodnino. Navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo previsoko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da pravična odškodnina iz tega naslova znaša 7.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je splošni status noge (golenice in mečnice) v mejah normale, da pri hoji nakazano šepa, desni gleženj je komaj vidno otečen (razlika med desno in levo nogo je 0,2 cm), pasivna gibljivost je dobra, aktivna gibljivost je zavrta v skrajnih legah, kar ga ovira v delovnih in športnih aktivnostih. Iz primerljivih primerov izhaja, da so sodišča podobne primere ovrednotila z nižjo odškodnino (zadeva VS002095). Nasprotuje tudi upoštevanju stroškov predpravdnega postopka, saj v tem primeru ne gre za pravdne stroške. Stroškov predpravdnega postopka ni mogoče uvrstiti med pravdne stroške, saj dopustnost tožbe ni pogojena z njegovo vložitvijo (VSL II Cp 1004/2014). O stroških postopka je treba odločiti glede na uspeh v pravdi in ob pobotanju stroškov obeh pravdnih strank.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri padcu po stopnicah dne 22.11.2013 utrpel zlom distalnega dela tibije in fibule (zlom golenice in mečnice). Ugotovilo je, da je tožnik takoj po poškodbi do kirurške oskrbe zloma trpel zelo hude bolečine. Hude bolečine je nato trpel po operaciji 4-5 dni, zmerne pa še vsaj 2-3 tedne. Po tem času so bile bolečine občasno hude ob številnih fizioterapijah. Hude bolečine je imel tožnik tudi po drugi operaciji, ko je bil odstranjen osteosintetski material, in sicer 4-5 dni, zmerne pa še 2 tedna. Blage do zmerne bolečine ima še vedno, kar pa je pričakovati tudi v bodoče, variira zgolj njihova intenziteta glede na trenutno obremenitev. Nevšečnosti tekom zdravljenja pa so bile: 2 operaciji, 2 hospitalizaciji, dvakrat odvzem šivov, številne kontrole pri kirurgu in osebnem zdravniku, številne fizioterapije v zdravstvenem domu in zdravilišču, težave pri hoji zaradi longete in bergel, večkratna RTG slikanja, dvakrat je bil na magnetni resonanci, prejemal je antitrombotične injekcije. Podrobno je sodišče prve stopnje tožnikove neugodnosti med zdravljenjem opisalo v točkah 15 in 16 obrazložitve sodbe, pritožbi pravdnih strank pa teh ugotovitev ne izpodbijata. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni v celoti ustrezno upoštevalo načel individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ²). Tožnik utemeljeno opozarja, da glede na podobne primere v sodni praksi ter stopnjo in trajanje njegovih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem odškodnina v znesku 6.000,00 EUR ne predstavlja primerne satisfakcije. Po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova znaša 9.000,00 EUR. V primerih, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (II Ips 73/2008, II Ips 137/2007), je bilo trajanje hudih in zmernih telesnih bolečin bistveno krajše kot v obravnavanem primeru, zato je bila tudi prisojena odškodnina iz tega naslova nižja. V zadevi II Ips 73/2008, kjer je bila prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 7.298,56 EUR, tudi ni navedeno, da bi se oškodovanec moral podvreči operacijam, kot v obravnavanem primeru, trajanje hudih bolečin pa je bilo krajše (le 2 dni). V obravnavani zadevi je oškodovanec trpel tudi zelo hude bolečine, trajanje hudih bolečin pa je bilo prav tako relativno dolgo (8 - 10 dni). Trpel pa je tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo leto in pol. Bolečine se pri tožniku še vedno pojavljajo oziroma se bodo tudi v bodoče, zaradi bodočih fizioterapij in posttravmatske artroze gležnja. Glede na navedeno je delno utemeljena pritožba tožeče stranke, ki zahteva zvišanje odškodnine iz tega naslova, ni pa utemeljena pritožba tožene stranke, ki se zavzema za znižanje odškodnine. Prav tako ni utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, ko zahteva zvišanje odškodnine iz tega naslova na 12.000,00 EUR.

8. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pasivna gibljivost gležnja normalna, aktivna pa zavrta v skrajnih legah. Omejena gibljivost gležnja je moteča, tožnik ima težave pri hoji v hrib, po stopnicah, dela na kmetiji ne more več opraviti sam, ne smuča več, ne igra malega nogometa, ne hodi več na daljše pohode. Težave ima pri opravljanju dela, saj ga ne more opravljati stoje. Ker še vedno opravlja terensko delo kot direktor družbe E. d.o.o., ne more vsega opraviti sam, s seboj mora vzeti še enega delavca, ki opravlja fizično in stoječe delo. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 10.000,00 EUR. Glede na navedene omejitve pa je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina 11.000,00 EUR, kot je zahteval tožnik. Tožnik bo namreč glede na svojo starost moral biti delovno aktiven še vrsto let, pri svojem delu pa bo ves čas gibalno oviran, omejen pa bo tudi pri prostočasnih aktivnostih. Zato je pritožbeno sodišče tožniku prisodilo dodatno odškodnino v znesku 1.000,00 EUR iz tega naslova in ugodilo pritožbi tožnika v tem delu, pritožba tožene stranke pa se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova. Primer, ki ga navaja tožena stranka (zadeva VS002095), ni primerljiv z obravnavanim, saj gre za manjšo stopnjo in trajanje telesnih bolečin, krajši čas zdravljenja, brez operativnih posegov, zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je manjše kot v obravnavanem primeru. Znesek 3.129,69 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je bil prisojen v primeru, na katerega se sklicuje tožena stranka, gotovo ne predstavlja ustrezne satisfakcije tožniku iz tega naslova. Prav tako ne znesek 7.000,00 EUR, za kar se zavzema tožena stranka.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta na tožnikovi nogi vidni brazgotini, na zunanji strani dolga 9 cm in na notranji 16,6 cm, ki je v srednjem delu nekoliko bolj vidna, sicer pa nežna. Brazgotine so dobro vidne zlasti poleti, ko je tožnik oblečen v kratke hlače. Ko je na morju ali ob Kolpi, mu je neprijetno, ko ga ljudje čudno pogledajo in sprašujejo po nastanku teh brazgotin. Tožnik se zaradi brazgotin neugodno počuti, brazgotini pa predstavljata trajno spremembo njegove zunanjosti. Enako velja za šepanje in otečenost noge, ki se pojavita, če tožnik nogo preveč obremeni. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova (skaženost) prisodilo prenizko odškodnino, to je zgolj 500,00 EUR. Glede na odškodnine v podobnih primerih³ je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina 1.200,00 EUR, to je toliko, kot je zahteval tožnik v tožbenem zahtevku.

10. Po spremembi odškodnine na pritožbeni stopnji skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 22.200,00 EUR. Tako dosojena odškodnina upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik, in je primerljiva z odškodninami za podobno škodo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremenilo tako, da je znesek 18.355,56 EUR nadomestilo z zneskom 23.055,56 EUR, znesek 17.250,00 EUR v 1. alineji I. točke izreka pa nadomestilo z zneskom 21.950,00 EUR. V ostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

12. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku priznalo strošek v zvezi z odvetniškim zastopanjem, ki mu je nastal pred tem postopkom in je povezan z vložitvijo odškodninskega zahtevka na zavarovalnico. Ta strošek je bil potreben, saj bi se v primeru, da bi se zavarovalnica z zahtevkom strinjala, pravdni stranki izognili pravdi. Tožniku tudi ni mogoče odreči, da za postavitev zahtevka angažira strokovno pomoč odvetnika. Tožena stranka torej v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnik do povrnitve tega stroška sploh ni upravičen, ker naj ne bi šlo za pravdni strošek. Gre namreč za strošek, ki je nastal zaradi postopka in s tem za pravdni strošek (1. odst. 151. člena ZPP in 155. člen ZPP). Primer iz sodne prakse, ki ga navaja tožena stranka (II Cp 1004/2014), je osamljen in ne predstavlja večinske sodne prakse, ki je drugačna (II Cp 336/2017, Cp 659/2010, II Ips 144/2008, II Ips 195/2015, II Cp 3318/2010, II Cp 558/2019, II Cp 1443/2016 in ostale).

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Odmere pravdnih stroškov na prvi stopnji nobena od pravdnih strank ne izpodbija. Stroški tožeče stranke na prvi stopnji znašajo skupaj 7.065,21 EUR, stroški tožene stranke pa 429,06 EUR. Glede na nov uspeh obeh pravdnih strank (upoštevajoč uspeh po temelju, višini in ob upoštevanju delnega umika tožbe: tožeča 87%, tožena 13%) in po medsebojnem pobotanju, je dolžna tožena stranka plačati tožniku 6.090,96 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (točka III izreka) spremenilo tako, da je znesek 5.941,06 EUR nadomestilo z zneskom 6.090,96 EUR.

14. Ker je tožeča stranka delno uspela s pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške (2. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo za sestavo pritožbe 500 točk, materialne izdatke 10 točk, 22% DDV 67,32 EUR, sodno takso za pritožbo 345,00 EUR, skupaj 718,32 EUR. Glede na pritožbeni uspeh tožeče stranke (61%) je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 438,17 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
³ I Cp 935/2013, II Ips 13/2000, III Cp 1195/2009

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2523/2013
• VSL sodba II Cp 3676/2011
• VSL sodba II Cp 586/2016