VSL Sklep PRp 251/2019

Jedro

V skrajšanem postopku ni predvideno delno odločanje o ugovoru. Iz določbe enajstega odstavka 129.a člena ZP-1 namreč jasno izhaja, da mora sodišče o ugovoru odločiti s sodbo po pravilih rednega sodnega postopka.

Temelj za vrnitev zaseženega vozila je tako nastal s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o ugovoru zoper sodbo, ki je bila izdana v skrajšanem postopku in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo vozilo vrne lastniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolžencu odmerilo stroške hrambe in upravljanja vozila, ki je bil zasežen dne 2.2.2019, do dneva vračila vozila, to je do dne 12.6.2019, v znesku 516,79 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v 30 dneh po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, sicer se prisilno izterjajo.

2. Zoper sklep se pritožuje obdolženec po zagovornici iz pritožbenega razloga odločitve o stroških postopka in navaja, da obdolženec sodbi ni ugovarjal v delu, v katerem je sodišče razsodilo, da se avtomobil vrne lastniku. Z namenom, da bi sodba v tem delu postala pravnomočna in bi lastnik vozilo lahko čimprej prevzel, je obdolženec delno umaknil napoved pritožbe. Zaradi neutemeljene hrambe so obdolžencu nastali zelo visoki stroški, ki jih ni zakrivil sam in ni bilo nobene pravne podlage, da se je vozilo po tem, ko je bila sodba pravnomočna, zadrževalo v hrambi, zaradi česar obdolženec ni dolžan plačati stroškov hrambe za čas, ko bi vozilo moralo biti vrnjeno. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa da pritožbeno sodišče kršitve samo odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev o odmeri stroškov hrambe in upravljanja zaseženega vozila pritožnica izpodbija glede vprašanja, ali je sodišče odločilo v nasprotju z določbami Zakona o prekrških (ZP-1) o stroških postopka. Pri tem uveljavlja, da naj bi sodba (bila je izdana dne 20.2.2019 po določbah skrajšanega postopka iz 129.a člena ZP-1), s katero je sodišče odločilo, da se zaseženo vozilo vrne lastniku, v tem delu postala pravnomočna že z iztekom roka za vložitev ugovora, ki ga je obdolženec vložil dne 13.3.2019 in v katerem vrnitvi vozila ni ugovarjal. Vendar je takšno pritožbeno stališče napačno. Odločanje v skrajšanem postopku je urejeno v določbah 129.a člena ZP-1. Proti sodbi, izdani v skrajšanem postopku, je dopusten ugovor (peti odstavek). Če je bil ugovor vložen pravočasno, sodišče izvede redni sodni postopek in s sodbo zavrne ugovor kot neutemeljen, če po izvedenem rednem sodnem postopku spozna, da je obdolženec storil prekršek, opisan v izreku sodbe, izdane v skrajšanem postopku. Sicer pa sodišče s sodbo, s katero razveljavi sodbo, izdano v skrajšanem postopku, hkrati tudi odloči o prekršku (enajsti odstavek). Glede na navedeno v skrajšanem postopku ni predvideno delno odločanje o ugovoru, ki bi dopuščal delno pravnomočnost sodbe. Iz določbe enajstega odstavka 129.a člena ZP-1 namreč jasno izhaja, da mora sodišče o ugovoru odločiti s sodbo po pravilih rednega sodnega postopka. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje postopalo skladno z navedenim in je o ugovoru odločilo s sodbo, s katero je ugovor zavrnilo kot neutemeljen in je glede na podatke spisa sodba postala pravnomočna dne 29.5.2019.

5. Temelj za vrnitev zaseženega vozila je tako nastal s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o ugovoru zoper sodbo, ki je bila izdana v skrajšanem postopku in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo vozilo vrne lastniku. Iz podatkov spisa izhaja, da je vozilo lastniku dejansko bilo vrnjeno dne 12.6.2019, ko je lastnik vozilo prevzel iz hrambe. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 med stroške postopka sodijo tudi izdatki nastali v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom oziroma odvzemom predmetov ter stroški hrambe, prodaje oziroma uničenja zaseženih in začasno odvzetih oziroma odvzetih predmetov. Na podlagi 11. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 pa med stroške postopka sodijo tudi stroški zaradi hrambe, prodaje in uničenja odvzetih predmetov, nastali po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe.

6. Glede na navedeno med stroške postopka sodijo stroški zasega in hrambe vozila vse od zasega do dejanske vrnitve vozila. Kot rečeno je v konkretnem primeru vozilo bilo zaseženo dne 2.2.2019 in dejansko vrnjeno dne 12.6.2019, kar je sodišče pri odmeri stroškov upoštevalo pravilno, pri čemer je stroške odmerilo glede na stroškovnik, ki ga je sodišču izdal upravičeni izvršitelj, pri katerem je vozilo bilo v hrambi. Na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 pa stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Obdolžencu je s sodbo z dne 20.2.2019, izdano v skrajšanem postopku, v zvezi s sodbo z dne 16.4.2019, s katero je bilo dne 29.5.2019 pravnomočno odločeno o zavrnitvi ugovora, bila izrečena sankcija za prekršek, in sicer mu je bila zaradi prekrška po devetem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrečena globa 500,00 EUR in 5 kazenskih točk ter mu je bilo na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 naloženo tudi plačilo stroškov postopka, in sicer je sodišče obdolžencu naložilo plačilo sodne takse ter stroške prevoza vozila, glede preostalih stroškov, ki v času odločanja še niso bili znani, pa je odločilo, da bo sodišče o njih izdalo poseben sklep. Upoštevajoč navedeno je torej sodišče prve stopnje za izdajo izpodbijanega sklepa imelo temelj v pravnomočni sodbi o prekršku in je stroške v zvezi s hrambo in upravljanjem zaseženega vozila odmerilo v višini dejanskih stroškov po stroškovniku izvršitelja, pri katerem je vozilo bilo v hrambi.

7. Pritožba zato neutemeljeno očita sklepu sodišča prve stopnje, da zanj ni bilo pravne podlage in da so odmerjeni stroški zaradi neupravičene hrambe, zaradi česar je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ko je tudi pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in v škodo obdolženca ni prekršilo materialnih določb zakona.

8. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi določil 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Znesek sodne takse je določilo z uporabo tarifne številke 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). V izreku določeni znesek bo moral obdolženec plačati po prejemu tega sklepa in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se mu bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sklep PRp 23/2013
• VSC Sodba II Kp 37691/2019
• VSL sodba PRp 942/2010