VSL Sodba in sklep II Cp 1172/2019

Jedro

Večinsko stališče pravne teorije in sodne prakse glede podlage odškodninske odgovornosti zdravnika je, da je razmerje med zdravnikom in pacientom pogodbene narave. V primeru, ko zdravnik ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, kar se odrazi v strokovni napaki, ali ko krši pojasnilno dolžnost in bolniku nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Protipravnost, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zdravnikove kršitve dolžnega ravnanja, se kaže v kršitvah pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je zdravnik s pogodbo o zdravstvenih storitvah zavezal opraviti (to je ravnati lege artis in pravilno izpolniti pojasnilno dolžnost). Zato se za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo kršitev povzroči pacientu, uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti (243. člen v zvezi z 246. členom OZ). Izjema od pogodbenega načela velja v primerih, ko mora zdravnik opraviti nujen medicinski poseg, pacient pa je v stanju, ki mu ne dopušča oblikovanja lastne volje.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v I. in III. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati 300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2008 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala več (20.466,00 EUR z obrestmi), je zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Tožeča stranka predlaga v primeru razveljavitve vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo pred drugega sodnika. V nadaljevanju se glede na obsežnost povzema le bistvo pritožbenih trditev.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da bi morala podati pisno soglasje k posegu. Sodišče je prezrlo mnenje sodnega izvedenca prof. dr. P. K. o tem ter določbo 27. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP), ki določa vsebino privolitvenega obrazca. Poudarja, da ima pri vnaprej načrtovanih posegih pacient pravico odločati o tem, kakšen medicinski poseg bo zdravstveni delavec opravil. Sklicuje se na stališča teorije glede pojasnilne dolžnosti in poudarja namen instituta informirane privolitve, ki je v tem, da pacient dobi vse informacije, ki jih potrebuje, da lahko sprejme razumno odločitev o svojem zdravljenju. Posegi, ki jih je toženec opravil, tožnici niso bili nikoli predstavljeni in ne pojasnjeni. Z odločitvijo, da ne bo upoštevalo dokazov, ki jih je tožnica predložila izvedencu dr. A. K., je sodišče kršilo njeno pravico do izjave in ji s tem posledično odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Te dokaze bi moralo upoštevati tudi glede na določbo drugega odstavka 252. člena ZPP, po kateri se na zahtevo izvedenca lahko izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Sodišče bi moralo kot opravičljiv razlog za poznejšo navedbo novih dejstev in dokazov upoštevati tudi možnost, da stranka nekih dejstev ni navedla, ker je laik na področju dentalne medicine in ker se ta dejstva ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še niso izkazala za relevantna. V zvezi s tem se tožnica sklicuje na odločbe ESČP in Ustavnega sodišča RS. Toženec je nepravilno in nestrokovno vodil zobozdravstvene kartoteke ter ji ni izstavil nobenega računa, kar vse ji je oteževalo dokazovanje. Res je dr. E. S. tožnici zamenjal vso obstoječo protetiko, izpulil zob 35, zdravil zob 45 in vanj izdelal koreninski zatič. Prav tako je izdelal koreninska zatiča zob 36 in 37 in se z njima pošteno namučil, da ju je obdržal. Tožnica je prepričana, da je naredil samo to, kar je bilo nujno potrebno, sicer bi ji zobje v roku enega leta propadli pod obstoječo protetiko, ki jo je izdelal toženec. Koreninski zatič zoba 35 je toženec izdelal v avitalen (ne)zdravljen zob, kljub RTG posnetku z dne 25. 4. 2007, ki ga je imel na razpolago in bi kot skrben strokovnjak moral videti stanje korenine tega zoba. Tožnica je bila zadnjič na zobozdravstvenem stolu pri tožencu 21. 9. 2007, takrat je med pregledom toženca seznanila, da pri njem zaključuje zdravljenje ter zahtevala kartoteko, nato pa odšla na slikanje zob (ortopan z dne 21. 9. 2007). Zanika trditve toženca, da naj bi ji v času do 21. 9. 2007 zobe popravljali drugi zobozdravniki. Glede protetike na zobeh 35, 36 in 37 poudarja, da je zaradi spremembe čeljusti v času od 25. 4. 2007 do začetka septembra 2007, ni bilo več mogoče ponovno vstaviti, da je toženec povečal vmesni zob 36, nato pa ponovil napako ter zopet prilagajal artikulacijo zob z brušenjem zob v nasprotni čeljusti. Ravnanje toženca dne 28. 11. 2003 je groba strokovna napaka, saj je tožnici brez predhodnega slikanja zob in brez pojasnila, kaj namerava narediti, obrusil enajst zob. Meni, da jo je prikrajšal za strokovno in kvalitetno zdravljenje in jo pustil trpeti zaradi bolečin, ki jih je imela zaradi pomanjkljivega in nezadostnega zdravljenja oziroma nepravilnega pristopa k zdravljenju. Glede zoba 36 je tožnica jasno in velikokrat pojasnila, da je na bolečino toženca večkrat opozarjala, pa ni ustrezno ukrepal. Bolečina v zobeh 36 in 37 je minila šele po posegu dr. E. S., zob 35 pa ji je moral izpuliti. Tožnica ob opisu zobozdravstvenih storitev poudarja, da je utrpela strah zaradi samovoljnega in škodljivega ravnanja toženca ter da ji je brez predhodnega pojasnila in samovoljno povzročil nepopravljivo škodo na sprednjih zobeh. Tožnica izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v nadaljevanju še po posameznih točkah obrazložitve.

4. Toženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvam sodbe, da tožnici zoba 36 ni zdravil lege artis. Pri presoji o tem sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca dr. A. K. Navaja, da navedeni izvedenec ni bil izločen iz postopka in zanj niso bili podani z zakonom določeni pogoji za izločitev. Toženec je bil utemeljeno prepričan, da bo sodišče za presojo upoštevalo tudi njegovo mnenje, ki je za toženca ugodno. Sodišče ni z ničemer konkretiziralo, na podlagi česa in zakaj je štelo, da naj bi pregled tožnice pri izvedencu dr. A. K. pred pravdo predstavljal okoliščino, ki bi postavila toženca v ugodnejši položaj. Tudi sicer si navedbe izvedenca in tožnice o tem, ali jo je izvedenec pred pravdo pregledal ali ne, diametralno nasprotujejo in ni nobene podlage za tak zaključek sodišča. Tožnica ni zahtevala izločitve izvedenca, temveč je le navedla, da je mnenje izjemno pristransko in da bi bilo nujno potrebno angažirati novega sodnega izvedenca. Te navedbe in predlogi tožnice po svoji vsebini niso zahteva za izločitev izvedenca, tudi sicer pa je bil ta predlog podan prepozno in ni ustrezno obrazložen. Ker ni podan niti eden od zakonskih pogojev za to, da prvostopenjsko sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo mnenja dr. A. K., je kršilo določbe ZPP in posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec dr. A. K. je ugotovil, da je toženec opravil zdravljenje tožničinega zoba 36 po pravilih stroke. Nezadostne polnitve koreninskega kanala zoba 36 po toženčevem zdravljenju v letu 2007 ni ugotovil, prav tako na ortopanogramu z dne 21. 9. 2007 ni videl procesa pod tem zobom. Navedeno pomeni, da je bil zob 36 po koncu zdravljenja pri tožencu v letu 2007 pozdravljen, kar potrjuje tudi dejstvo, da je v letu 2008 dr. E. S. po predhodnem RTG posnetku zoba 36 v ta zob vstavil zatič oziroma zob protetično nadgradil, ne da bi ga kakorkoli zdravil. Ker tudi izvedenec dr. P. K. ni mogel ugotoviti, kaj je bil vzrok dalj časa trajajočega zdravljenja zoba 36 v letu 2007, je njegov zaključek, da zdravljenje tega zoba ni bilo lege artis, povsem pavšalen in neutemeljen. Izvedenec se do postopka in načina zdravljenja, kot ga je opisal toženec, ni opredelil in je njegov zaključek pavšalen in neutemeljen tudi iz tega razloga. Dejstvo je, da je koreninsko zdravljenje zoba kompleksna zadeva, ki je odvisna od več dejavnikov, kot je pojasnil tudi izvedenec dr. A. K. Lahko traja različno dolgo, lahko tudi več mesecev. Nasprotuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožnici ni odpravil težav z zobom 36, s katerimi je prišla k njemu ter poudarja, da za opravljanje zdravstvene dejavnosti velja obligacija prizadevanja in ne obligacija rezultata. Zato presoja konkretnega zdravljenja v luči obligacije rezultata ni dopustna. Sicer pa v spisu tudi ni podlage za zaključek, da tožnici očitno ni odpravil težav, zaradi katerih je v aprilu 2007 prišla k njemu. Vnetnega procesa na zobu 36 v septembru 2007 ni prav nihče z gotovostjo potrdil. Izvedenec dr. P. K. je podal le sum na njegov obstoj, izvedenec dr. A. K. ga ni videl in očitno tudi ne dr. E. S. Prav tako nobeden od angažiranih izvedencev izgube vitalitete zoba 36 tekom koreninskega zdravljenja ni štel v škodo toženca. Izvedenec dr. A. K. ni ugotovil nezadostne polnitve koreninskega kanala zoba 36, medtem ko izvedenec dr. P. K. ni obrazložil, zakaj naj bi bilo vzrok nezadostne polnitve koreninskega kanala 36 prav ravnanje toženca. Dejstvo je, da se tožnici stanje tega zoba zaradi zdravljenja pri tožencu ni poslabšalo, temveč ravno obratno, toženec ga je pozdravil do te mere, da z njim že vse od zaključka zdravljenja pri njem tožnica nima več nobenih težav. Zato v zvezi z zdravljenjem zoba 36 ni mogoče govoriti o obstoju zdravniške napake.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe, toženec pa v odgovoru na pritožbo prav tako predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

6. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

7. Tožnica je zoper toženca vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je po njenih trditvah posledica medicinske napake pri opravljenih zobozdravstvenih storitvah oziroma opustitvi dolžnega ravnanja zobozdravnika pri zdravljenju zob v toženčevi zasebni zobozdravstveni ordinaciji v letih 2003 in 2007. Očita mu tudi opustitev pojasnilne dolžnosti ter izvajanje zobozdravstvenih storitev brez njenega soglasja. Toženec vse navedene očitke zanika in vztraja, da sta se s tožnico o obsegu in poteku zobozdravstvenih storitev dogovorila ter da jih je izvedel z njenim soglasjem in v skladu s pravili stroke.

8. Glede podlage odškodninske odgovornosti zdravnika pritožbeno sodišče sledi večinskemu stališču pravne teorije in sodne prakse,¹ da je razmerje med zdravnikom in pacientom pogodbene narave. V primeru, ko zdravnik ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, kar se odrazi v strokovni napaki, ali ko krši pojasnilno dolžnost in bolniku nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Protipravnost, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zdravnikove kršitve dolžnega ravnanja, se kaže v kršitvah pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je zdravnik s pogodbo o zdravstvenih storitvah zavezal opraviti (to je ravnati lege artis in pravilno izpolniti pojasnilno dolžnost). Zato se za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo kršitev povzroči pacientu, uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti (243. člen v zvezi z 246. členom Obligacijskega zakonika – OZ). Izjema od pogodbenega načela velja v primerih, ko mora zdravnik opraviti nujen medicinski poseg, pacient pa je v stanju, ki mu ne dopušča oblikovanja lastne volje. Prvostopenjsko sodišče kot pravno podlago sicer navaja obe vrsti odškodninske obveznosti, tako poslovno (pogodbeno) kot neposlovno (deliktno) ter se ob tem sklicuje tudi na določbe 45. in 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki so v obdobju, ko je toženec izvajal tožnici zobozdravstvene storitve, opredeljevale dolžnostno ravnanje zdravnikov. V obeh primerih pa morajo biti izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost zdravnikovega ravnanja, ki se kaže v kršitvi dolžne skrbnosti, škoda, ki jo kršitev povzroči pacientu in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastankom škode. Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo navedene predpostavke, je na pacientu, zdravnik pa se razbremeni odgovornosti za pogodbeno škodo, če dokaže, da strokovne napake ni zagrešil.

9. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na sledeče ugotovitve: toženec je izvajal zobozdravstvene posege tožnici v letu 2003 in v letu 2007; v bistvenem delu so se te storitve nanašale na izvedbo zobne protetike in zdravljenje zoba 36; tožnica je bila seznanjena z obsegom protetičnih del in je z njimi soglašala ter nanje pristala; ker je bilo stanje zobovja ob pregledu bistveno spremenjeno zaradi kasnejših protetičnih del drugega izvajalca, izvedenec mnenja o morebitni strokovni napaki toženca glede protetičnih storitev ni mogel podati; zdravljenje zoba 36 v letu 2007 ni potekalo v skladu s pravili stroke. Po izvedenem dokaznem postopku in ob sodelovanju izvedenca zobozdravstvene stroke dr. P. K. je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnica glede izvedbe protetičnih zobozdravstvenih storitev ni dokazala trditev o nestrokovnem delu toženca, prav tako ne opustitve pojasnilne dolžnosti in soglasja. Do prisojene odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pa je upravičena, ker je ugotovljeno, da zaradi predolgega in neustreznega zdravljenja toženec zoba 36 v letu 2007 ni zdravil po pravilih stroke.

10. Tožnica se najprej sklicuje na procesno kršitev, ki naj bi jo zagrešilo prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni dopustilo dokazov, ki jih je tožnica ob pregledu zaradi izdelave izvedenskega mnenja predložila neposredno izvedencu dr. A. K.² Zato naj bi ji bila odvzeta pravica do izjave in posledično možnost obravnavanja pred sodiščem. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o tem oprlo na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP in v 11. in 12. točki obrazložitve pravilno utemeljilo, da gre za prepozno predložene dokaze, ki tudi ne predstavljajo dela medicinske dokumentacije, ki bi jo izvedenec moral sam upoštevati. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni navedla opravičljivih razlogov, da brez svoje krivde teh dokazov ni mogla predložiti pravočasno. Sklicevanje tožnice v pritožbi, da je na področju dentalne medicine laik, prav tako ne more biti razumen razlog, ki bi ga sodišče moralo upoštevati kot opravičljiv razlog za naknadno predložitev dokazov. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je tožnica z nekaterimi od teh dokazov razpolagala že v letu 2008, vse pa je imela dokončno zbrane v marcu 2009, kar je pred prvim narokom za glavno obravnavo v septembru 2009. Glede na tožbene trditve in predviden potek dokazovanja bi tožnica, ki jo je ves čas zastopal odvetnik, vsekakor morala pričakovati, da so pomembni vsi dokazi, s katerimi bi dokazovala nestrokovno opravljene zobozdravstvene storitve. V povezavi z izvedenskim mnenjem izvedenca dr. A. K. je treba zavrniti tudi pritožbeni očitek o kršitvi določbe drugega odstavka 252. člena ZPP. Po tej določbi se lahko na zahtevo izvedenca izvedejo v skladu s 7. členom ZPP tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. V skladu z razpravnim načelom bo sodišče dodaten dokaz izvedlo le, če ga je stranka že predlagala, ali če se je na izvedenčevo pobudo odzvala z ustreznim dokaznim predlogom. Mora torej iti za dokaze, ki jih je že ali jih bo ob tej priložnosti predlagala stranka.³ Ker torej ne gre za dokaze, ki bi jih tožnica že predlagala, ali pa bi jih predlagala na ustrezno pobudo izvedenca,⁴ je sklicevanje na navedeno procesno kršitev brez podlage.

11. Glede pojasnilne dolžnosti zdravnika je tožnica v pritožbi sicer pravilno navedla splošna izhodišča o namenu in obsegu zdravnikovega pojasnila pacientu pred posegom. Prav tako pravilno ugotavlja, da ima samo pacient pravico odločati o tem, kakšen medicinski poseg bo zdravstveni delavec opravil ter da brez soglasja pacienta pri vnaprej načrtovanih posegih, ki niso nujni za ohranitev življenja, zdravnik posega ne more in ne sme izvesti na silo proti pacientovi volji oziroma brez njegovega soglasja. Pacient torej mora privoliti v konkretnem ukrep zdravljenja, predpostavka za njegovo odločitev pa je ustrezno pojasnilo zdravnika. Odsotnost privolitve oziroma pojasnila pomeni kršitev pogodbe med zdravnikom oziroma zdravstveno ustanovo in pacientom.⁵

12. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti torej spada med temeljne pogodbene obveznosti zdravnika, ki naj zagotovi, da pacient lahko na podlagi ustrezne informiranosti učinkovito uresničuje svojo pravico do samoodločbe, to je do samostojnega in svobodnega odločanja o posegih v lastno telesno integriteto in da se ga obravnava kot subjekt, ne pa kot objekt zdravljenja. Gre za uresničevanje ustavnih pravic do osebnega dostojanstva, telesne nedotakljivosti in varstva osebnostnih pravic ter načela prostovoljnosti zdravljenja (34., 35. in tretji odstavek 51. člena Ustave RS).

13. Tožnica v pritožbi vztraja, da ji zobno protetični zdravstveni posegi, ki jih je izvedel toženec, niso bili nikoli ustrezno predstavljeni in zanje zato ni podala soglasja. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin tega primera, predvsem na podlagi izpovedi pravdnih strank, utemeljeno zaključilo, da je bila tožnica pred izdelavo zobne protetike ustrezno seznanjena z vrsto in obsegom ter potekom del ter da je vanje privolila. Pritožbeno sodišče glede dokazne ocene o tem nima pomislekov, saj je jasno, razumno in logično obrazložena. Že analiza izpovedbe tožnice, ki jo naredi prvostopenjsko sodišče, ob ugotovljenem poteku del ter dejstvu, da se je tožnica za tožbo odločila šele nekaj let po izdelavi protetike, kaže na nelogičnost njenih trditev, ki jih ponavlja v pritožbi, da ji zobozdravstveni posegi niso bili predstavljeni in zanje ni dala soglasja. Sklicevanje pritožbe na opustitev pisne privolitve v posege na podlagi privolitvenega obrazca iz 27. člena ZPacP, je neutemeljeno. Ta zakon je vstopil v veljavo šele 26. 2. 2008 in torej v relevantnem obdobju izvedbe zobozdravstvenih storitev še ni veljal. Tudi sicer po določbah četrtega in petega odstavka 26. člena tega zakona, pacient lahko da privolitev ustno, pisno na predvidenem obrazcu pa za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo. Zobozdravstvene storitve v ta sklop storitev očitno ne sodijo. Takrat veljaven ZZDej je v četrti alineji 47. člena določal, da ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Prav tako je pravilno pojasnjeno, zakaj sodišče ni sledilo stališču izvedenca dr. P. K. o primernosti pisnega soglasja. Ustno podano soglasje za poseg pri zobozdravstvenih storitvah je glede na vse navedeno ustrezno.

14. Tožnica v pritožbi izpodbija kot zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni uspela dokazati strokovne napake toženca pri izvedbi protetičnih del na njenem zobovju in posledično ne vzročne zveze med zatrjevano škodo in ravnanjem toženca. Tožnica v pritožbi vztraja pri očitku, da ji je toženec zaradi nepravilno izdelane protetične konstrukcije ter nepravilnega brušenja zob povzročil škodo na prednjih zobeh, ki se je zaradi prenizkega ugriza kazala kot pretirana obraba zob. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodbe, da je ugotavljanje zdravniške napake praviloma zapleteno strokovno vprašanje, ki terja potrebno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato je neizogibno dokazno sredstvo za razjasnitev pravnorelevantnih dejstev v zvezi s strokovno napako postavitev izvedenca ustrezne stroke. V konkretnem primeru to pomeni, da mora strokovnost izdelave zobne protetike, ki jo je pri tožnici izvedel toženec, oceniti sodni izvedenec, ki ima ustrezno specialistično znanje. Prvostopenjsko sodišče je to nalogo postavilo izvedencu dr. P. K., ki pa (enako kot predhodno postavljeni izvedenec dr. K, katerega mnenja sodišče ni upoštevalo, kot sledi v nadaljnji obrazložitvi) ni mogel podati ocene o strokovnosti izvedbe teh del zaradi spremenjenega stanja na zobovju. Tožnica je namreč do pregleda pri izvedencu oziroma že pred vložitvijo tožbe v bistvenem delu zamenjala pri drugem izvajalcu zobozdravstvenih storitev vso protetiko, ki ji jo je izdelal toženec. Kot je že pojasnjeno, je v odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja na pacientu trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem zdravnikovem ravnanju. Pri tem je po stališču sodne prakse⁶ sicer potrebno izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev, saj je pacient nemalokrat v položaju, ko ne more zbrati (zavarovati, shraniti v dokazen namene) vseh potrebnih dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. A v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča ne gre za tak primer dokazne stiske. Tožnica bi lahko predlagala ustrezen ukrep zavarovanja dokazov skladno z določili 264. do 268. člena ZPP že pred pravdo oziroma že takoj, ko je imela po njenih trditvah hude težave zaradi nestrokovno izdelane protetike, ne pa šele po tem, ko je že zamenjala vse sporne fiksno protetične nadomestke. O težavah, ki naj bi jih imela pred tem, je tožnica sicer prizadeto izpovedovala, a kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, lahko le izvedenec poda strokovno mnenje o tem, ali je toženec zobno protetična dela naredil v skladu s pravili znanosti in stroke. Prvostopenjsko sodišče je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj z izvidom dr. M. S. in mnenjem dr. I. M., ki ju je tožnica po njenih trditvah v ta namen angažirala pred zamenjavo protetike, predvsem glede na njune izpovedbe na zaslišanju, ni dokazala, da ji je toženec zobno protetična dela naredil v nasprotju s pravili stroke. Tudi zaslišanja dr. E. S., ki je tožnici izdelal novo protetiko, glede stanja njenega zobovja pred zamenjavo, tožnica ni predlagala. Njegovega pisnega pojasnila z dne 11. 11. 2015, na katerega opozarja v pritožbi, prvostopenjsko sodišče zato ni smelo upoštevati. Tožnica se v pritožbi obširno sklicuje na pomanjkljivo zobozdravstveno kartoteko in medicinsko dokumentacijo, ki jo je toženec vodil zanjo in posledično težavno dokazovanje, kar pa tudi ne zadostuje za sklep o nestrokovno opravljenih storitvah. Nenazadnje pa toženec tudi utemeljeno opozarja, da sta bili mnenji dr. M. S. in dr. I. M. izdelani več kot leto dni po tem, ko je opravil zadnjo storitev tožnici in da je bila v vmesnem obdobju (od februarja 2008) tožnica pacientka drugega zobozdravnika, ki je že začel z zdravljenjem. Prvostopenjsko sodišče se je ustrezno opredelilo tudi do trditve tožnice o zatrjevani grobi strokovni napaki v ravnanju toženca, ko je brez predhodnega slikanja 28. 11. 2003 tožnici pobrusil 11 zob. Upoštevaje mnenje izvedenca, da ni mogoče podati ocene o kvaliteti izdelane protetike, tudi navedeni očitek ne zadošča za sklep o strokovni napaki toženca.

15. Zavrniti je treba tudi pritožbene očitke tožnice, ki se nanašajo na neustrezno zdravljenje zoba 36 v letu 2003 ter zdravljenje zoba 35. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bilo prvo zdravljenje zoba 36 zaključeno januarja 2004, takrat ji je toženec očistil karies in prekril živec, kar ni endodontsko zdravljenje (zdravljenje koreninskih kanalov). Tožnica je ponovno prišla k tožencu zaradi težav s tem zobom več kot tri leta kasneje (v aprilu 2007). Pritožbena trditev, da naj bi tožnica na tem zobu trpela pogoste bolečine še skoraj tri leta in pol in šele potem poiskala zobozdravniško pomoč pri tožencu, je nerazumna. Utemeljeno je zato prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je šlo očitno za dve ločeni zdravljenji, ki medsebojno nista bili povezani, kar pomeni, da je tožničin zahtevek glede neustreznega zdravljenja zoba 36 iz leta 2003 pravilno zavrnjen zaradi utemeljenega ugovora zastaranja. Glede zdravljenja zoba 35 tožnica v pritožbi poudarja, da ni mogla natančno opredeliti, kateri konkretni zob ji povzroča težave in da tudi ni vedela, na katerih zobeh je obtoženec izvajal dela. Da njene trditve o nestrokovnem zdravljenju tega zoba niso prepozne, ne drži. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točkah 53 do 55 obrazložitve, je tožnica za stanje tega zoba vedela že 17. 11. 2008, torej pred vložitvijo tožbe, pa ni podala pravočasnih trditev niti o tem, da ji je ta zob toženec nestrokovno zdravil, niti glede obstoja in obsega škode.

16. Odločitev o odškodninski odgovornosti toženca zaradi nestrokovnega zdravljenja zoba 36 v letu 2007 je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca dr. P. K. in tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 300,00 EUR odškodnine. Toženec se utemeljeno pritožuje, da je pri tej odločitvi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, za katero je izvedel, šele ob vročitvi sodbe, zato je prej ni mogel grajati (286. b člen ZPP). V postopku je bil namreč najprej postavljen kot izvedenec stomatološke stroke dr. A. K., ki je 26. 10. 2010 izdelal izvedensko mnenje ter ga kasneje glede na podane pripombe dopolnil pisno in ustno na zaslišanju. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče sprejelo sklep o postavitvi novega izvedenca. Iz sklepa o postavitvi dr. P. K. za izvedenca stomatološke stroke izhaja, da se je sodišče za to odločilo zato, ker je dr. A. K. tožnico že pregledal v letu 2008, še preden je bil v tej zadevi imenovan za izvedenca (sklep na red. št. 123 spisa). Mnenja izvedenca dr. A. K. sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, ker je samo podvomilo v njegovo nepristranskost in ocenilo, da je podan odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP. Pritožba ima prav, da je s tem kršilo določbe ZPP, saj je prezrlo, da se lahko zahteva izločitev izvedenca le na predlog stranke. Izvedenec ne more biti izločen ex lege, pač pa le na zahtevo stranke.⁷ Pravilno opozarja pritožba, da navedbe in predlogi tožnice na naroku 21. 3. 2011 po vsebini niso zahteva za izločitev izvedenca v smislu 247. člena ZPP. Tožnica je sicer v pripombah zoper izvedensko mnenje navedla, da mnenja izvedenca dr. A. K. ne sprejema, ker je pristransko, a le zato, ker določene medicinske dokumentacije ni upošteval. Kasneje tožnica ob omembi, da jo je dr. A. K. pregledal že v letu 2008, torej preden je bil postavljen za izvedenca, tožnica ni predlagala njegove izločitve, morebitna zahteva pa bi bila tudi sicer takrat očitno prepozna glede na določbo drugega odstavka 247. člena ZPP. Navedena kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe v obsodilnem delu, saj je odločitev o odškodninski odgovornosti toženca glede zdravljenja zoba 36 v letu 2007 sodišče oprlo zgolj na mnenje izvedenca dr. P. K., pri čemer pa si, kot pravilno izpostavi toženec v pritožbi, obe izvedenski mnenji v tem delu nasprotujeta. Pritrditi je zato treba tožencu, da je bil s takšnim postopanjem zaveden in postavljen v slabši položaj ter je bila kršena njegova pravica do poštenega sojenja.

17. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi toženca in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ter v odločitvi o stroških postopka (v I. in III. točki izreka) razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Neutemeljeno pritožbo tožnice pa je zavrnilo in v zavrnilnem delu odločitve (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Za odpravo ugotovljene kršitve bo moralo prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o odškodninski odgovornosti toženca za zdravljenje zoba 36 v letu 2007 upoštevati in dokazno oceniti mnenji obeh izvedencev. Glede na v toženčevi pritožbi opozorjene razlike v mnenjih obeh izvedencev, bo potrebno (bodisi pisno bodisi ustno na zaslišanju) izvedenca soočiti z nasprotnim mnenjem in ju pozvati, v kolikor je to možno, k poenotenju mnenja. Nasprotja v mnenjih enega ali več izvedencev se skladno z določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP najprej odpravljajo z dopolnitvijo mnenj in zaslišanjem istih izvedencev in se le v primeru, če to ni mogoče, zahteva mnenje drugih izvedencev. Pri tem pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo glede na obsežnost in pomen kršitve, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, samo bistveno hitreje, lažje ter z manj stroški (načelo ekonomičnosti) odpravilo to kršitev, kot pa bi to izvajalo pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi. Upoštevati je treba, da je prvostopenjsko sodišče že izvedlo obširen dokazni postopek tudi s prvim izvedencem, katerega mnenja v dokaznem postopku ni upoštevalo. Zato bi postopek na drugi stopnji lahko trajal dlje, kot če bo dokazovanje z obema izvedencema dopolnilo sodišče prve stopnje. Glede na dosedanji potek postopka razveljavitev sodbe ne bo bistveno podaljšala pravde, niti povzročila hujše kršitve pravic strank za sojenje brez nepotrebnega odlašanja (2. odst. 355. člena ZPP). Postopek v tej zadevi je resda dolgotrajen, vendar je treba upoštevati tudi, da je o pretežnem delu tožničinega zahtevka že pravnomočno odločeno.

19. Tožnica je predlagala v primeru razveljavitve sodbe ponovno obravnavo pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje (356. člen ZPP). Konkretnih razlogov za to ni navedla, tudi pritožbeno sodišče jih glede na dosedanji potek postopka ni našlo. Zato predlogu tožnice ni sledilo.

20. Glede na delno razveljavitev sodbe se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Več o tem dr. Ana Božič Penko: Nekatera pravna vprašanja v zvezi z odgovornostjo za zdravniško napako v sodni praksi, Pravni letopis 2017 in odločbe VS RS II Ips 290/2017, II Ips 207/2015, II Ips 342/2014, II Ips 94/2015.
² Tožnica je izvedencu predložila mavčne odtise za spodnjo in zgornjo čeljust iz leta 2008, izpadle oziroma demontirane fiksno keramične nadomestke oziroma mostiček, ki jih je naredil toženec, silikonsko opornico, ki jo je izdelal dr. E. S.
³ Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, komentar k 252. členu.
⁴ Tožnica je dokaze prinesla s seboj na pregled k izvedencu 26. 10. 2009, ustrezen dokazni predlog pa je podala po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča šele 17. 9.2018.
⁵ Več o tem Klemen Pohar, Pojasnilna dolžnost zdravnika: obseg pojasnila o tveganjih, Podjetje in delo, 2013, št. 1.
⁶ VS RS II Ips 32/2012.
⁷ Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, komentar k 247. členu.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2666/2014
• VSK sklep Cp 205/2009
• VSC Sodba Cp 296/2019