VSL Sodba I Cp 1974/2019

Jedro

Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo bolezensko stanje v letu 2010 ni bilo več takšno, da bi predstavljalo nepremagljivo oviro, zaradi katere tožnik ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti in bi bilo zastaranje zadržano (360. člen OZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da v letu 2010 nepremagljivih ovir zaradi tožnikovega bolezenskega stanja ni bilo več.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 6.954,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2016 do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.207,24 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Izrecno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil tožnik močno povezan z družbo V. d. o. o. in direktorjem G. G., na podlagi te povezave pa zaključuje, da je bil dogovor takšen, kot ga zatrjuje toženec. Sodišče pa ne pove, kakšna je ta povezava. Moralo bi ugotoviti, ali je bil tožnik soinvestitor ali ne, česar pa v sodbi ni storilo. Sodišče ne pove, kaj naj bi tožnik dobil za protiuslugo, če tako sodi. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, „da se je toženec odpovedal svojemu solastniškemu deležu“ ter da „toženec nima pravice zahtevati vtoževanega zneska od toženca“. Takšne navedbe so protispisne in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče bi moralo ugotavljati, kateri od zatrjevanih dogovorov je obstajal. Če bi želeli dokazati, da je bil dogovor takšen, kot ga zatrjuje toženec, bi se moralo dokazati, da je bil tožnik soinvestitor tega projekta. Tožnik je sodišču izpovedal, da ni bil soinvestitor, to je potrdilo tudi pričanje lastnika in direktorja družbe V. d. o. o. Izpovedba toženca dokazuje, da dogovor, kot ga zatrjuje toženec, ni obstajal, in potrjuje dogovor tožnika ter da se kupnini nikoli ni odpovedal v dobrobit fiktivne pogodbe za parcelo št. 42/12 in ostalih objektov, ki so bili potrebni podiranja. Tožnik opozarja tudi na izpovedbo in priznanje sina toženca L. L., ki dokazuje, da dogovor, kot ga zatrjuje toženec, ni obstajal. Iz kupne pogodbe z dne 16.12.2005 jasno izhaja, da se mora kupnina razdeliti med solastnike in da bodo to razdelitev pač uredili sami. Dogovor je bil, da bi se celotno kupnino lahko porabilo za obnovo skupnih nepremičnin, saj so želeli izkoristiti gradbeno podjetje, ki bi gradilo večstanovanjski objekt in bi tako bilo ceneje. Ni bilo jasno dogovorjeno, za kakšen namen točno bi se skupna kupnina lahko namenila in točno kdaj. To pa še ne more dokazovati, da se je tožnik kupnini odpovedal. Iz celotnega procesa jasno izhaja, da toženec in ostala solastnika ne želijo, da se skupna kupnina porabi za skupne investicije, zato tožnik zahteva svojo kupnino, ki je predmet te tožbe. Napačen je zaključek, da družba V. d. o. o. na zemljišču, ki mu ga je prodal tožnik (parc. št. 42/1 k.o. ...), ni mogla graditi. Direktor V. d. o. o., gospod G. G., se je na lastno željo odločil in izdelal projekt za večstanovanjski objekt s prevelikim številom stanovanj glede na velikost parcele. Torej to ne pomeni, da ni imel možnosti graditi večstanovanjski objekt, temveč, da je pretiraval s številom stanovanj v projektu. V. d. o. o. je pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje dne 24.9.2013 in ne dne 7.10.2015, kot v sodbi navaja sodišče. Prilaga dve prilogi, iz katerih naj bi bilo to razvidno, in ki jih je pridobil tožnik po elektronski pošti s strani V. d. o. o. dne 31.5.2019. Sodišče je brez podlage in napačno zaključilo, da je tožnik zaradi tega, ker je imel nepremičninsko agencijo, imel zvezo oziroma povezavo z V. d. o. o. Tožnik je v letu 2006 prenehal z nepremičninskimi posli in svojo nepremičninsko agencijo zaprl. V času sklepanja kupnih pogodb in spornega dogovora je tožnik vedel, da bo nepremičninsko agencijo zaprl v letu 2006. Sodišče je brez utemeljenega razloga ali dokaza zaključilo, da je bila S. S. v letu 2010 zaposlena v njegovi nepremičninski agenciji. Tam je delala le do leta 2006. Sklenjena pogodba o zavarovanju terjatve za parcelo št. 42/12 k.o. ... ni zavarovala dogovora, sklenjenega ob fiktivni pogodbi, ampak zgolj kupnino iz fiktivne pogodbe. Če bi V. d. o. o. želel, bi lahko kadarkoli plačal kupnino in parcela bi bila v njegovi lasti. Navedena pogodba in hipoteka ni imela takšnega pomena, kot ga zatrjuje in izpove toženec in ostala solastnika, da je zavarovala dogovor, sklenjen ob fiktivni pogodbi. Hipoteka je zavarovala kupnino. Da pa V. d. o. o. izplača kupnino iz fiktivne pogodbe za parcelo št. 42/12, pa ni bilo nikoli dogovorjeno. Tako tožnik kot toženec sta enako zaupala in bila povezana z G. G. in V. d. o. o., saj sta z njim sklenila le ustni dogovor in ne pisnega. Tožnik je zaupal tožencu in solastnikoma, za hipoteko se mu je zdelo dovolj, da je vpisan zgolj eden. Sodba sodišča je v nasprotju z navedbami in izpovedbami. Interes in povezavo omenja le sodišče, toženec zatrjuje, da je bil tožnik soinvestitor in da je imel zaradi tega interes. Sodišče napačno ocenjuje, da bi tožnik lahko svojo kupnino zahteval prej. Tožnik je pravno ukrepal takoj, ko mu je njegovo zdravstveno stanje to dopustilo in je ugotovil, da mu kupnine toženec ne bo izročil. To je bilo v letu 2016. Sodišče napačno zaključuje, da tožnik po letu 2010 ni bil toliko bolan, da ne bi mogel zahtevati svojih pravic. V nadaljevanju pritožbe tožnik opiše svoje zdravstvene težave in v zvezi s tem predloži dokaze. Tožnik težko govori o svoji bolezni, zato o tem prej ni želel podrobno govoriti. Vse do leta 2018 je bil v bolniškem staležu. Tožnik je do toženca prišel s predračunom leta 2007, ko je bil še zdrav. 1.1.2008 pa je hudo zbolel in padel v komo. Vse do leta 2016 pa zaradi zdravstvenega stanja ni mogel uveljavljati svojih pravic. Tožnik je verjel, da je njegova kupnina varno naložena na TRR toženca ter da zanjo tečejo obresti, kar je dobro, saj je to neke vrste naložba. Verjel je in popolnoma zaupal tožencu. Tožnik je ravno tako kot toženec V. d. o. o. fiktivno posodil parcelo št. 42/12, bil je njen solastnik, pridobil in uporabil bi jo lahko samo V. d. o. o. Sodišče napačno zaključuje, da je bil dogovor realiziran. Sodišče je napačno navedlo, da je priča G. G. izpovedal, da so mu tožniki posodili zemljišče. Tega priča G. G. ni izjavila, zemljišče so mu posodili vsi solastniki. V. d. o. o. ni gradil niti pridobil pravnomočnega gradbenega dovoljenja na račun fiktivne pogodbe za parcelo št. 42/12. Gradilo je podjetje M. d. o. o. Tožnik se tudi sprašuje, zakaj se je sodišče ukvarjalo z oceno vseh ostalih dokazov in jih sploh izvajalo, če naj bi tožbeni zahtevek zastaral in je to toženec ugovarjal v odgovoru na tožbo. Gre za napačno uporabo materialnega prava. Sodišče se mora jasneje opredeliti o zakonsko določenih pogojih za nastop zastaranja. Tožena stranka, ostala solastnika in priči so v bližnjem sorodstvenem razmerju. Vsi so imeli interes za uspeh toženca v pravdi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku je bilo med pravdnima strankama sporno vprašanje vsebine dogovora med tožnikom, tožencem, E. L. in L. L. glede usode tožnikovemu solastniškemu deležu ustreznega dela kupnine za parc. št. 42/11 k.o. ... Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v točkah 16 do 18 obrazložitve sodbe in zaključek, da se je tožnik odpovedal svojemu solastniškemu deležu ustreznemu delu kupnine za parc. št. 42/11, ki naj jo toženec in ostali solastniki obdržijo kot odškodnino za uporabo fiktivno prodanega zemljišča, parc. št. 42/12, do zaključka predvidene gradnje na parc. št. 42/1. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Res je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve na dveh mestih pomotoma namesto besede „tožnik“ zapisalo besedo „toženec“, vendar pa gre za očitno pisno pomoto, ki ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je tožnik imel zvezo z V. d. o. o., saj je sam izpovedal, da je s to družbo sodeloval poslovno. V času sklenitve sporne pogodbe je tožnik imel nepremičninsko agencijo. V. d. o. o., katerega zakoniti zastopnik je G. G., pa je bil investitor in je zidal ter je tožniku dal kakšno stanovanje za prodajo. Ni pomembno, da je tožnik kasneje prenehal s to dejavnostjo, kar tožnik poudarja v pritožbi. Sodišče glede priče S. S. ni ugotovilo, da je bila v nepremičninski agenciji zaposlena v letu 2010, temveč zgolj, da je bila tam zaposlena. Tožnik res ni bil formalni investitor gradnje, je pa sodišče prepričljivo obrazložilo, da sta se tožnik in G. G. predstavljala skupaj kot soinvestitorja, saj je tožnik hodil okrog solastnikov parcele v zvezi s prodajo zemljišča parc. št. 42/11. Tožnik je prodal ključno parc. št. 42/1 k.o. ... V. d. o. o. za prvotno nameravano gradnjo večstanovanjskega objekta. Zato je imel interes, da V. d. o. o. posel tedaj predvidene gradnje izvrši. Takšen interes tožnika je tožena stranka zatrjevala, zato sodišče prve stopnje ni sodilo mimo navedb strank, kot meni pritožba. Med tožnikom in G. G. je bilo medsebojno zaupanje, saj tožnik niti ni podpisal dne 22.12.2005 sklenjene pogodbe o zavarovanju terjatve po fiktivni pogodbi za prodajo parcele št. 42/12 kot zastavni upnik, ampak zgolj kot podpisnik. Pritožbenega sodišča ne prepričajo navedbe pritožbe o tem, zakaj je tožnik tako ravnal. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je enako zaupen odnos z G. G. imel tudi toženec. Zgolj dejstvo, da je bil dogovor pravdnih strank z V. d. o. o. ob sklenitvi fiktivne pogodbe usten, pa še ne pomeni, da sta pravdni stranki imeli enako zaupen odnos z G. G.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kateri od zatrjevanih dogovorov je obstajal. Sodišče prve stopnje je v točkah 16 in 17 obrazložitve sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo tožniku, ki je zatrjeval, da se bodo sredstva vložila v obnovo hiše na parc. št. 42/3 oziroma za gradnjo novega gospodarskega objekta na parc. št. 42/12. Obrazložilo je tudi, da je verjelo tožencu in pričam, ki so potrdile njegovo izpovedbo in zakaj. Zgolj dejstvo, da so priče sorodniki toženca, še ne pomeni avtomatično, da jim sodišče ne bi smelo verjeti. Prepričljivo je ugotovilo, da je V. d. o. o. oziroma G. G. na parceli št. 42/12 porušil objekt, ki je tam stal in to parcelo (lahko) vključil v dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja. Zaradi izdaje slednjega je bila potrebna tudi rušitev starega objekta. Šele leta 2012 je bilo sporazumno ugotovljeno, da gradbeno dovoljenje za prvotno predvideno gradnjo ni bilo pridobljeno in so sporazumno razveljavili fiktivno kupoprodajno pogodbo za parc. št. 42/12 in pogodbo o zavarovanju terjatve na plačilo kupnine iz te pogodbe. Pravilen je tako tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil dogovor z zagotavljanjem možnosti uporabe parc. št. 42/12 za pridobitev gradbenega dovoljenja v vsem tem času (od 16.12.2005 do 7.2.2012), zaradi česar je V. d. o. o. tudi porušil tedaj stoječi objekt na parceli št. 42/12, realiziran. Pritožba, ki zatrjuje, da do realizacije dogovora ni prišlo, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaje. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da izpovedbi toženca in priče L. L. dokazujeta, da dogovor, kot ga zatrjuje toženec, ni obstajal, saj česa takega iz njunih izpovedb ni mogoče zaključiti. Med strankami je bilo na naroku dne 6.9.2018 (list. št. 75 spisa) kot nesporno ugotovljeno, da je V. d. o. o. na parceli zgradil večstanovanjsko stavbo, sodišče pa je v sodbi ugotovilo, da je družba M. d. o. o. gradnjo po nakupu dokončala. Tudi če bi objekt dejansko zgradilo šele podjetje M. d. o. o., pa to na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je bil dogovor realiziran, ne bi imelo vpliva, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Res je V. d. o. o. na koncu pridobil gradbeno dovoljenje brez gradnje ali uporabe parc. št. 42/12, vendar pa, kot je bilo že prej navedeno, je na tej parceli porušil stari objekt in imel možnost to zemljišče vključiti v dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja, če bo to potrebno. Pravilna je sicer navedba pritožbe, da so zemljišče V. d. o. o. oziroma G. G. posodili vsi solastniki, zapis sodišča prve stopnje, da so bili to „tožniki“, pa je očitna pisna pomota, saj v pravdi niti ne nastopa več tožnikov, temveč več solastnikov. Takšna pomota pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je iz drugih ugotovitev sodišča prve stopnje jasno razvidno in med strankami tudi ni bilo sporno, kdo je lastnik zemljišča 42/12 in kdo je G. G. „posodil“ zemljišče.

8. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da V. d. o. o. ni imel možnosti graditi večstanovanjski objekt, temveč, da je bil prvotni predlog za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjen, ker je V. d. o. o. potreboval dodatno zemljišče za parkirišča. Ne drži trditev pritožbe, da je V. d. o. o. nato pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje dne 24.9.2013. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je to zgodilo dne 7.10.2015, temelji na dopisu Upravne enote Ljubljana z dne 19.9.2018 (l. št. 85 spisa), kjer je navedeno, da je bilo investitorju V. d. o. o. izdano gradbeno dovoljenje dne 13.8.2013, odločba pa je postala pravnomočna dne 7.10.2015.

9. V dejanskem in pravnem pogledu je pravilen tudi zaključek sodišča o zastaranju sporne terjatve. Takšen zaključek je tudi ustrezno obrazložen. Pritožnik v zvezi s tem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo bolezensko stanje v letu 2010 ni bilo več takšno, da bi predstavljalo nepremagljivo oviro, zaradi katere tožnik ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti in bi bilo zastaranje zadržano (360. člen Obligacijskega zakonika - OZ¹). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da v letu 2010 nepremagljivih ovir zaradi tožnikovega bolezenskega stanja ni bilo več. Pritožnik šele v pritožbi podrobneje pojasnjuje svoje zdravstveno stanje v tistem času in prilaga nove dokaze, kar pa je prepozno, saj bi moral izkazati, da teh navedb in dokazov ni mogel predložiti prej, česar pa ni storil. Zato teh navedb in dokazov pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odst. 337. člena ZPP). Enako velja za ostale dokaze, ki jih je tožnik priložil šele pritožbi. Pritožba podrobneje ne pojasni očitka o zmotni uporabi materialnega prava glede zaključka o zastaranju terjatve. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa je odločitev o zastaranju terjatve tudi materialnopravno pravilna.

10. Ker pritožbeno zatrjevane kršitve niso podane, prav tako pa tudi ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo (1. odst. 155. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 26/2004
• VSL sklep II Cp 395/2013
• VSRS sklep II Ips 80/2015