<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 208/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.208.2020
Evidenčna številka:VSL00031611
Datum odločbe:12.02.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Nataša Ložina
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - vročanje tožbe v odgovor - bivanje v tujini - napaka sodišča pri vročanju - opravičljiva zamuda

Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen, saj napačna vročitev tožbe in poziva za odgovor na tožbo ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa predstavlja kršitev pravil postopka, ki se lahko uveljavlja v pritožbi zoper zamudno sodbo (toženec je vložil pravočasno pritožbo). Pogoj za ugoditev predlogu v prejšnje stanje je namreč le opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki, napake sodišča pri vročanju so pri tem izključene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke (toženca) za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje. Sodišče je o predlogu toženca odločilo brez naroka, kar ni običajno. Sodišče napačno sklepa, da je bila tožba tožencu osebno vročena. Toženec je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navajal, da iz upravičenega razloga ni prejel tožbe v odgovor in zato ni imel možnosti sodelovati v postopku. Sodišče svojo odločitev napačno opira na drugi odstavek 120. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec je dokazal, da se je v času vročanja tožbe nahajal v tujini in, da je imel do 20. 4. 2017 prebivališče na naslovu A., Ljubljana, ki ni naslov, ki je v tožbi označen za vročanje. Zaradi tega in morebitnih dejanj tretjih oseb tožbe ni prejel. To so upravičeni razlogi, ki so se pripetili tožencu in zadoščajo za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Napačna je domneva sodišča o prepričanju toženca, da je njegov začasni naslov v tujini, ki je bil prijavljen pri UE Ljubljana, tudi naslov za vročanje. Takšne trditve v predlogu toženca za vrnitev v prejšnje stanje ni. Sodišče je slepo sledilo razlagi tožeče stranke (tožnika) glede napačnega vročanja in prepričanja toženca. Tožencu ni dopustilo možnosti, da bi se o teh navedbah tožnika izjavil.

4. Toženec ni nikoli zatrjeval napačnega vročanja, kakor zmotno ugotavlja sodišče, pač pa je navedel upravičene razloge, zaradi katerih ni imel možnost aktivno sodelovati v postopku in pravočasno odgovoriti na tožbo (prijava stalnega prebivališča z dne 20. 4. 2017 na naslovu B., Ljubljana). Razlogi za to, da toženec tožbe s prilogami ni prejel, so bili očitno na strani tožnika in morebiti na strani tretjih oseb, šlo je za razloge, na katere toženec ni imel vpliva. Toženec je stalno prebivališče na naslovu B., Ljubljana, prijavil šele 20. 4. 2017, do takrat je imel stalno prebivališče na naslovu A., Ljubljana. To gre tožencu v prid, ne pa v škodo, saj citirana prijava stalnega prebivališča ne pomeni, da se je toženec seznanil s tožbo. Toženec ima svoje stalno in začasno prebivališče ves čas urejeno in resnično v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča (ZPPreb-1). Če bi sodišče upoštevalo dokaze toženca in identične dokaze tožnika glede poizvedb o prebivališču toženca, bi lahko brez dvoma sklenilo, da je tožnik napačno naslovil tožbo, saj je imel toženec do 20. 4. 2017 stalno prebivališče in s tem tudi naslov za vročanje na naslovu A., Ljubljana. Navedeno nesporno dejstvo je upravičen in zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma za zavrnitev tožbe. Napačne so tudi reference na sodno prakso, saj gre za dejansko in vsebinsko drugačne primere.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ker je na podlagi njegovih navedb zaključilo, da zatrjuje napačno vročitev tožbe. Ugotovilo je, da je toženec zatrjeval, da njegovo dejansko bivališče ni bilo v Sloveniji, temveč v Srbiji, in je stalno bivališče (na naslovu B., Ljubljana) v Sloveniji prijavil šele 20. 4. 2019, v času poskusa vročanja tožbe je stanoval v tujini, kjer je imel prijavljeno začasno bivališče, tožba, ki je bila vročena na naslov, na katerem toženec dejansko ni bival, mu ni bila vročena. Sodišče prve stopnje je ob navedenih trditvah zaključilo, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen, saj napačna vročitev tožbe in poziva za odgovor na tožbo ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa predstavlja kršitev pravil postopka, ki se lahko uveljavlja v pritožbi zoper zamudno sodbo (toženec je vložil pravočasno pritožbo). Pogoj za ugoditev predlogu v prejšnje stanje je namreč le opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki, napake sodišča pri vročanju so pri tem izključene. Sodišče prve stopnje se je ob tem pravilno sklicevalo na sodno prakso in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

7. Toženec v pritožbi vztraja, da je treba ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in da ni uveljavljal napak pri vročanju, vendar njegove navedbe niso utemeljene. Res ni izrecno navedel, da je prišlo do napak pri vročanju tožbe in poziva na odgovor, vendar je glede na vsebino njegovih navedb v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje le-te sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Tudi v pritožbi toženec podaja navedbe, ki vsebinsko pomenijo zatrjevanje napačnega vročanja in ne razlogov, ki bi se nekrivdno pripetili tožencu. Vztraja namreč, da se je v času vročanja nahajal v tujini in navaja, da je imel do 20. 4. 2017 prebivališče na naslovu A., Ljubljana, ne pa na naslovu B., Ljubljana, ki ga je kot toženčev naslov označil tožnik in na katerem je sodišče tožencu vročalo tožbo in poziv za odgovor na tožbo. Toženec tako tudi v pritožbi zatrjuje, da je tožnik v tožbi navedel napačen naslov toženca, ki je imel stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje do 20. 4. 2017 na naslovu A., Ljubljana. Pri tem se sklicuje tudi na poizvedbo tožnika, ki se nahaja v spisu, s katero je navedeno dejstvo potrjeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožencu tožba vročena 8. 3. 2017 (vročitev s fikcijo). Vročitev je bila opravljena na naslovu B., Ljubljana, torej na naslovu, na katerem toženec po svojih zatrjevanjih dejansko ni bival in na njem do 20. 4. 2017 tudi ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Takšna zatrjevanja toženca predstavljajo zatrjevanje o napačnem vročanju tožbe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker napaka sodišča ne predstavlja opravičljive zamude, ki se je pripetila tožencu, kot je bilo že obrazloženo, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Tudi navedba toženca, da je sodišče sledilo razlagi tožnika, da je bil toženec prepričan, da se njegov začasni naslov v tujini, ki je bil prijavljen pri UE Ljubljana, šteje tudi kot naslov za vročanje, ni utemeljena. Takšno trditev je namreč podal toženec (v predhodni pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje), ni pa takšne trditve v pripravljalni vlogi tožnika, zato je tudi očitek, da sodišče tožencu ni dopustilo možnosti, da bi se o tem izjavil, neutemeljen. Sodišče je o predlogu tožnika glede na njegovo vsebino tudi pravilno odločilo brez naroka (drugi odstavek 120. člena ZPP).

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 116, 120, 120/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3OTU5