VSL Sodba PRp 325/2019

Jedro

Izvedba preizkusa alkoholiziranosti ni postopek, kjer bi komunikacija med udeleženci postopka bistveno vplivala na sam rezultat preizkusa; bistvo preizkusa je v tem, da se udeleženca cestnega prometa podredi preizkusu z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku oziroma preizkusu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovnemu pregledu, vse z namenom zagotavljanja, da se iz prometa izločajo alkoholizirani udeleženci. Enakopravno sodelovanje v postopku tako ni bistveno odvisno od tega, kaj udeleženec cestnega prometa izjavi ali razume, temveč od korektno izpeljanega postopka preizkusa alkoholiziranosti s strani pooblaščenih oseb in tudi če bi bil pri preizkusu alkoholiziranosti prisoten tolmač, rezultat preizkusa zaradi tega ne bi bil drugačen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 262,50 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.250,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Odločilo je še, da se v skladu s prvim odstavkom 112. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v izrečeno globo všteje pridržanje v znesku 20,00 EUR. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v znesku 175,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 201. člena ZP-1 se sodba izvrši takoj.

2. Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovornici pravočasno pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnih določb zakona ter določb postopka o prekršku. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena predlagatelju PPP Ljubljana Center, ki odgovora na pritožbo ni podal.

4. Višje sodišče ob pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba obdolženčeve zagovornice pa tudi ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da 10. 8. 2019 ob 22.45 uri ni vozil osebnega avtomobila, temveč je vozil njegov prijatelj A. A. in za to navedlo pravilne razloge (točka 5 obrazložitve), s katerimi se strinja tudi višje sodišče. Sodišče je odločitev, da je obdolženec vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom alkohola in s tem storil prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, pravilno in zakonito oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Stališče sodišče prakse pa je glede dokazne vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti enotno. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1 spisa) pa v obravnavanem primeru dokazuje, da je obdolženec kot voznik osebnega avtomobila Volkswagen ... 10. 8. 2019 ob 22.55 uri opravil preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku in je le-ta po pravilno opravljenem postopku pokazal rezultat 0,85 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, preizkušanec – obdolženec pa se je z rezultatom strinjal in je tako sestavljen zapisnik podpisal brez pripomb, s čimer je potrdil pravilnost postopka ugotavljanja alkoholiziranosti in ugotovljenega rezultata.

Na podlagi drugega odstavka 80. člena ZUP je dovoljeno dokazovati nepravilnosti iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, vendar bi to preizkušanec moral storiti do zaključka sestavljanja zapisnika razen, če mu ni bilo omogočeno dati pripombe oziroma jih je dal, pa jih policist v zapisnik ni ali jih ni hotel vnesti, takrat pa bi lahko vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zadeve ali pa z drugimi dokazi v postopku o prekršku dokazoval nepravilnosti zapisnika. Obdolženec pa s svojimi navedbami zagovora (da je zapisnik lastnoročno podpisal, vendar pa ni vedel, da mu je bil preizkus alkoholiziranosti odrejen kot vozniku), sodišču ni uspel vzbuditi dvoma o pravilnosti navedb zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi jasnih in nedvomnih navedb v rubriki II. "Opombe" zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti: "Postopek voden v hrvaškem jeziku, katerega govori in razume." ter upoštevajoč, da je sodišče na zagovoru ugotovilo, da obdolženec razume hrvaški jezik, utemeljeno zavrnilo takšne obdolženčeve navedbe zagovora. Glede na navedeno so neutemeljene (tudi sicer le pavšalne) pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice, da nasprotuje ugotovitvam sodbe, da naj bi bil postopek voden v jeziku, ki ga razume.

Poleg tega je v obravnavanem primeru upoštevna sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 280/2014 z dne 5. 5. 2016, v kateri je vrhovno sodišče izrecno odgovorilo na vprašanje, zakaj je nebistvenega pomena (ne)prisotnost tolmača v postopku izvedbe preizkusa alkoholiziranosti. Vrhovno sodišče RS je namreč v 16. točki obrazložitve navedene sodbe navedlo, da izvedba preizkusa alkoholiziranosti ni postopek, kjer bi komunikacija med udeleženci postopka bistveno vplivala na sam rezultat preizkusa; bistvo preizkusa je v tem, da se udeleženca cestnega prometa podredi preizkusu z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku oziroma preizkusu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovnemu pregledu, vse z namenom zagotavljanja, da se iz prometa izločajo alkoholizirani udeleženci. Enakopravno sodelovanje v postopku tako ni bistveno odvisno od tega, kaj udeleženec cestnega prometa izjavi ali razume, temveč od korektno izpeljanega postopka preizkusa alkoholiziranosti s strani pooblaščenih oseb in tudi če bi bil pri preizkusu alkoholiziranosti prisoten tolmač, rezultat preizkusa zaradi tega ne bi bil drugačen. Iz navedene sodbe (17. točka obrazložitve) izhaja še, da je bistveno, ali je imel storilec ob izvedbi policijskega postopka veljavno vozniško dovoljenje, kar pomeni, da je tudi vedel in moral vedeti, kaj pomeni izvedba postopka preizkusa alkoholiziranosti. Če je storilec pridobil veljavno vozniško dovoljenje, je torej razumel, da je kot udeleženec cestnega prometa zavezan tudi k spoštovanju cestnoprometnih predpisov in na obveznosti in vlogo voznikov v cestnem prometu. Ker je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti zapisnik o meritvi (številka), ne gre za kompleksnejši tekst, ki bi zahteval večjo inteligentnost udeleženca od tiste, potrebne za opravo teoretičnega dela programa usposabljanja za voznike motornih vozil. Glede na navedeno in upoštevajoč, da je bil v obravnavanem primeru postopek preizkusa alkoholiziranosti voden v hrvaškem jeziku, katerega obdolženec govori in razume, ni prišlo do kršitve postopka ugotavljanja alkoholiziranosti in so neutemeljene pritožbene navedbe glede vodenja postopka v jeziku, ki ga obdolženec razume, in glede danih pojasnil oziroma razumevanja, da mu je bil preizkus alkoholiziranosti odrejen kot vozniku.

6. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na zapisnik o izjavi priče (list. št. A4), iz katerega izhaja, da je oseba, ki je bila prisotna ob obravnavanem dogodku in je podala navedeno izjavo (ne glede na to, ali je to A. A. ali B. B.) izrecno in jasno ter nedvomno izjavila, da je bila 10. 8. 2019 v vozilu Volkswagen ... kot sopotnik in je sedela spredaj desno in da je 10. 8. 2019 vozilo vozil C. C., torej obdolženec. Upoštevajoč, da iz dokaznega postopka na prvi stopnji izhaja, da sta bili na kraju dogodka le dve osebi (voznik in sopotnik), česar obdolženec ne izpodbija, je v obravnavanem primeru za postopek o prekršku pomembno le, da je bila druga oseba sopotnik, voznik pa je bil obdolženec; nepomembno pa je, ali je bil sopotnik A. A. ali B. B. Obdolženec pa je glede na spreminjanje svojih navedb (na zagovoru je navajal, da je vozil njegov prijatelj A. A.; v pritožbi pa zatrjuje, da je vozil B. B.) neprepričljiv in zato neverodostojen.

Obdolženčeva zagovornica pa prvič šele v pritožbi navaja, da zapisnika o izjavi priče (priloga A4 spisa) ni podpisala oseba, ki je izjavo dala, temveč je nekdo od policistov ponaredil njegov podpis, česar pa obdolženec ni uveljavljal v postopku na prvi stopnji, poleg tega tudi ni predlagal zaslišanja sopotnika.

Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi obdolženec zaradi (morebitnega) nepravilnega oziroma nezakonitega postopanja policistov v postopku ugotavljanja alkoholiziranosti vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zadeve in tega ne uveljavlja (in torej še manj izkaže) niti obdolženčeva zagovornica v pritožbi. Obdolženčeva zagovornica kot prava uka stranka pa v pritožbi tudi ne navede, da bi zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja podpisa na zapisniku o izjavi priče podala ovadbo oziroma naznanila kaznivo dejanje.

Poleg tega iz pritožbi priložene fotokopije zapisnika o izjavi kršitelja št. PN 000 z dne 11. 8. 2019 niti ne izhaja, na kateri dogodek (kraj, datum in ura) se nanaša in v njej tudi niso navedeni osebni podatki kršitelja.

7. Glede na navedeno je tako prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška v objektivnem ter subjektivnem delu, zato izvedba (novih) dokazov, ki jih predlaga obdolženčeva zagovornica v pritožbi (ponovno zaslišanje obdolženca, zaslišanje prič A. A. in B. B. ter postavitev grafologa), ni potrebna. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek (ZPrCP).

8. Ob preizkusu odločitve o sankcijah na podlagi 165. člena ZP-1 je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na v sodbi navedene razloge (točka 7 obrazložitve) in ob upoštevanju določb 26. člena ZP-1 utemeljeno odmerilo globo nad spodnjo predpisano mejo. Sodišče je obdolžencu pravilno in zakonito izreklo poleg globe še stransko sankcijo 18 kazenskih točk, saj je le-ta obvezno predpisana za obravnavani prekršek.

9. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZP-1 je sodišče prve stopnje pravilno odločilo še, da se v izrečeno globo všteje pridržanje, ki je trajalo manj kot 12 ur, v višini 20,00 EUR.

10. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) takoj plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe) in 8111 (10 % zneska izrečene globe) ter 8114 (za izrek ene ali več stranskih sankcij, 50,00 EUR) tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 262,50 EUR.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 142/2018
• VSL sodba PRp 994/2009
• VSL sodba PRp 1535/2009