VSL Sodba II Cp 1877/2019

Jedro

Obstoj nepremagljivih ovir je pravni standard, ki ga napolni sodišče in ne gre za vprašanje, na katerega bi lahko odgovarjala izvedenka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka (glede odločitve o stroških) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 4.962,70 EUR zviša za 1.494,60 EUR (na 6.437,30 EUR).

II. Sicer se pritožba tožene stranke, pritožbi prvotožeče in drugotožeče stranke pa v celoti, zavrnejo in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvotožeča in drugotožeča stranka sta dolžni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.608,76 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožeče stranke (tožnika) na plačilo izgubljenega dobička (dohodka) v mesečnih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh zneskov, kot to izhaja iz I. točke izreka, ter na plačilo rente vnaprej vsak mesec z vsakokratnim pribitkom 5.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu za pretekli mesec, dokler bodo obstajali zakonski pogoji. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek drugotožeče stranke (tožnice) na plačilo izgubljenega dobička (dohodka) v mesečnih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh zneskov, kot to izhaja iz I. točke izreka, ter na plačilo rente vnaprej vsak mesec s pribitkom 500,00 EUR vsakih šest mesecev, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu za pretekli mesec, dokler bodo obstajali zakonski pogoji. Zavrnjen je tudi zahtevek tožnikov na povračilo njunih pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da sta tožnika dolžna nerazdelno povrniti toženi stranki (toženki) pravdne stroške v višini 4.962,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se ločeno pritožujeta oba tožnika. Pritožbo vlaga tudi toženka, ki izpodbija odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Uvodoma povzema zaključke sodišča prve stopnje in delno ugotovitve izvedenke, ki je ugotovila, da je bilo tožnikovo duševno stanje tako onemogočeno oziroma sorazmerno oteženo, da ni bil sposoben sodno zahtevati izpolnitve obveznosti od toženke, od 19. 11. 2012 do 11. 4. 2013. Sodba je nepravilna in nezakonita.

4. Tožnik meni, da je izvedensko mnenje sodne izvedenke nepopolno, vsebuje pavšalne zaključke in je neprepričljivo. Neprepričljivost mnenja izhaja zlasti iz zaključka izvedenke, da tožnik ni bil sposoben sodno zahtevati izpolnitve obveznosti od toženke le v obdobju od 19. 11. 2012 do 11. 4. 2013, pri čemer je izvedenka zaključila, da je mogoče sklepati, da so se njegove duševne motnje pričele opazno in moteče razvijati že pred tem. Osebni zdravnik je tožniku predpisal psihoaktivna zdravila že prej, že v novembru 2012 je psihiater ocenil duševne motnje tožnika kot kronificirane.

5. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je sodbo oprlo na izvedensko mnenje, ki bi ga moralo v skladu s prosto presojo dokazov oceniti kot neprepričljivo. Sodna izvedenka Ž. T. ni odgovorila na pripombe tožnika oziroma ni prepričljivo in argumentirano odgovorila na pripombe tožnika ob ustni dopolnitvi mnenja na naroku dne 27. 2. 2019. Zmotno je ugotovila, da je imel tožnik prvi psihiatrični pregled dne 22. 10. 2012 ter da začetka duševnih motenj pri tožniku ni mogoče natančno ugotoviti. Navedena ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo sodne izvedenke F. Z. v izvedenskem mnenju z dne 19. 9. 2013. Ta je namreč ugotovila, da se je tožnik pričel oglašati v psihiatrično ambulanto dr. med. A. Š. M. v začetku januarja 2009, ko mu je bila ordinirana antidepresivna ter anksiolitična terapija. V oktobru leta 2012 je začel tožnik obiskovati specialista doc. dr. R. O., dr. med. V letu 2012 je voden pod hudo depresivno epizodo, doc. dr. R. O. je ugotovil, da ima tožnik ves čas ordinirane antidepresive. Tožnik se od leta 2009 zdravi zaradi hude depresije, vendar tega sodna izvedenka ni ugotovila oziroma ni pridobila podatkov o diagnozi in zdravljenju tožnika v psihiatrični ambulanti dr. med. A. Š. M. od leta 2009. Da je mnenje pomanjkljivo, je razvidno iz ugotovitve, da tožnik ni bil sposoben sodno zahtevati izpolnitve obveznosti od toženke le v obdobju od 19. 11. 2012 do 11. 4. 2013. Ni jasno, zakaj izvedenka ocenjuje, da je duševno stanje pred 19. 11. 2012 tožniku omogočalo sodno uveljavitev zatrjevane škode. Tudi če bi bil pravilen zaključek, da začetka duševnih motenj pri tožniku ni mogoče natančno ugotoviti, zaključek mnenja ne bi smel temeljiti na napačnem podatku, da se je tožnik prvič javil pri psihiatru oktobra 2012, kar je bila bistvena okoliščina, ki je pripeljala sodno izvedenko do njenega zaključka.

6. Opozarja na tretji odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede dokazovanja z novim izvedencem. Tožnik je v pripombah na izvedensko mnenje predlagal postavitev novega izvedenca. Sodišče je opravilo zaslišanje izvedenke, vendar ta ni mogla prepričljivo odgovoriti na vprašanja tožnika in na njegove pripombe, ker ni imela podatkov o zdravljenju tožnika od leta 2009 do 2012, zato dopolnitev mnenja z zaslišanjem ni bila mogoča. Primerjava podatkov o diagnozi in poteku zdravljenja v izvedenskem mnenju izvedenke F. Z. z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke Ž. T. bi morala sodišče pripeljati do zaključka, da je njeno izvedensko mnenje pomanjkljivo in neprepričljivo. Sodišče bi zato moralo imenovati drugega izvedenca.

7. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je zastaralni rok za vtoževano tožničino terjatev začel teči 22. 5. 2008, kar ne drži. Zaradi zadržanja zastaranja zastaralni rok ni tekel od meseca maja 2008 dalje, ker tožnica takrat ni bila sposobna vložiti tožbe iz zdravstvenih razlogov. Poleg tega tožnica vtožuje plačilo mesečne rente šele od junija 2010, ko je nastala vtoževana škoda, in bi zastaralni rok lahko začel teči šele takrat, če ne bi bili podani zdravstveni zadržki. Upoštevati je treba tudi, da gre za petletni zastaralni rok, saj se v tožbi toženki očita koruptivno dejanje (354. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Zastaranje ni teklo, ker so obstajale nepremagljive zdravstvene (psihične) ovira iz 360. člena OZ, zaradi katerih je bilo tožnici onemogočeno, da bi zahtevala sodno izpolnitev obveznosti.

9. Sodišče navede, da se je sodna praksa že izrekla, da je nepremagljiva ovira na strani upnika lahko huda bolezen ali poškodba, zlasti takšna, zaradi katere je upnik hospitaliziran. Sodišče ne navede konkretne sodne prakse, na katero se sklicuje, zakonska določba 360. člena OZ ne določa ničesar v zvezi s hospitalizacijo, ta ni zakonski znak in ne more biti relevantna. Tožnica ni bila hospitalizirana, vendar so pri njej obstajale nepremagljive psihične ovire za vložitev tožbe v lastnem imenu ali za najetje pooblaščenca. Da tožnica ni bila sposobna navedenega v roku do 22. 5. 2011, izkazuje že dejstvo, da je tožbo vložila šele 14. 5. 2013. Če bi jo bila sposobna vložiti prej, bi jo. Navedeno potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenke F. Z., ki je ugotovila, da tožnica ni bila pravdno (procesno sposobna), to pomeni, da ni bila sposobna začeti pravde z vložitvijo tožbe na kakršenkoli način.

10. Izvedenka Ž. T. je podala izvedensko mnenje, da tožnica ni bila sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi in za sistematično urejanje pravnih vprašanj zgolj v času od 9. 10. 2012 do 11. 4. 2013. Izvedenka sicer pravilno ugotovi, da je bilo od maja 2008 do 11. 4. 2013 pri tožnici podanih več duševnih motenj in je simptomatika pri njej večino časa zahtevala tudi medikamentozno zdravljenje, pri čemer naj bi intenzivnost nihala, najnižja je bila od marca 2010 do decembra 2011. Izvedenka navede, da so se po decembru 2011 duševne motnje spet stopnjevale. Izvedenka ni pojasnila, zakaj ni podala mnenja glede obdobja, v katerem tožnica ni bila sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi, že od decembra 2011 dalje, temveč šele od 9. 10. 2012. Ni pojasnila, zakaj ni podala mnenja za čas pred marcem 2010. Mnenje je zato pomanjkljivo, pomanjkljivosti se niso odpravile niti ob zaslišanju izvedenke. Tožnica navaja, da je treba pri presoji obstoja nepremagljivih ovir ločiti sposobnost začeti pravdo in biti stranka v že začeti pravdi. Tožnica je bila mogoče sposobna najti pravno pomoč, ko je bila tožba že vložena, predtem pa ne, zato je izvedensko mnenje nepravilno.

11. Mnenje je nepravilno tudi zato, ker je nepopolno, saj se je opiralo na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je izvedenka pridobila že za izdelavo izvedenskega mnenja z dne 2. 10. 2017, torej predvsem o zdravstvenem stanju tožnice v tistem trenutku, tj. v letu 2017, ne pa o zdravstvenem stanju v letih 2008 do 2013. Tožnica je na zadnjem naroku predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, potem ko izvedenka pridobi vso zdravstveno dokumentacijo tožnice ali potem, ko ponovno pregleda vso dokumentacijo, ki jo je ob izdelavi prvega mnenja pregledala zgolj za potrebe izdelave prvega mnenja in zato obstaja možnost, da dokumentacije, ki se nanaša na obdobje 2008 do 2013 ni pregledala (vsaj ne) v celoti in popolno. Zaradi navedenega je podan dvom v popolnost izvedenskega mnenja in je treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno sojenje ter izvedenki naložiti dopolnitev mnenja po pridobitvi in proučitvi celotne zdravstvene dokumentacije. Ker je sodišče s sklepom z dne 31. 8. 2017 naložilo izvedenki, da poda mnenje po proučitvi spisa in po potrebi pridobi tudi dodatno zdravstveno dokumentacijo, tožnica ne vidi utemeljenega razloga, zakaj je sodišču od njenega pooblaščenca na zadnjem naroku zahtevalo specifikacijo dodatne zdravstvene dokumentacije za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja. Enako je sodišče storilo s sklepom z dne 5. 11. 2018. Ugovor zastaranja toženke je neutemeljen, kar bi potrdilo drugo izvedensko mnenje, ki bi ugotovilo obstoj nepremagljivih ovir za vložitev tožbe v daljšem obdobju, kot ga je ugotovila izvedenka Ž. T., ki neutemeljeno ni razlikovala med zahtevnostjo in sposobnostjo vložitve tožbe ali nastopanja v že začetem postopku. Ker sodišče ni ugodilo predlogu tožnice za angažiranje drugega izvedenca ali vsaj za pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja, je storilo kršitev določb postopka, prav tako dejansko stanje ni popolno oziroma pravilno ugotovljeno.

12. Toženka vlaga pritožbo zoper II. točko izreka, tj. stroškovno odločitev, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da se toženki priznajo vsi priglašeni stroški postopka. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je toženka na naroku 27. 2. 2019 predložila stroškovnik, v katerem je ločeno priglasila stroške postopka za tožnika in tožnico za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo. Povzema, kaj je sodišče toženki priznalo, ter navaja, da sta tožnika zoper toženko sicer vložila eno tožbo, vendar sta v njej ločeno postavila vsak svoj tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine. Toženka je v enotnem odgovoru na tožbo ločeno odgovorila na oba tožbena zahtevka tožnikov, enako velja glede prve pripravljalne vloge, zato meni, da je upravičena do povračila stroškov za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo za vsakega od tožnikov ločeno.

13. Toženka zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj toženki ni priznalo vseh priglašenih stroškov postopka. Sodbe se zato ne more preizkusiti.

14. Glede zmotne uporabe materialnega prava toženka navaja, da je sodišče kot vrednost odvetniške točke napačno upoštevalo 0,459 EUR, saj se je s Sklepom o spremembi vrednosti odvetniške točke ta iz 0,459 EUR zvišala na 0,60 EUR. Citirani sklep je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu (Uradni list RS št. 22 z dne 5. 4. 2019), torej 6. 4. 2019. Sodišče je sodbo izdalo 15. 4. 2019, materialnopravno je zmotno odmerilo nagrado po nižji vrednosti. S tem je kršilo določbo drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (OT). Že zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bila toženki nagrada za delo odmerjena prenizko. Namesto 6.360,00 EUR ji je sodišče odmerilo le 4.865,40 EUR, k temu je treba prišteti še 97,30 EUR odmerjenih materialnih stroškov. Če se upošteva, da toženki pripada ločeno še nagrada za odgovor in prvo pripravljalno vlogo, bi bili stroški višji še za 2.400,00 EUR ter za 14,40 EUR materialnih stroškov.

15. Toženka v odgovoru na pritožbi tožnikov tema nasprotuje ter predlaga njuno zavrnitev.

16. Pritožbi tožnikov nista utemeljeni, pritožba toženke je delno utemeljena.

Glede pritožb tožnikov:

17. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da sta njuni terjatvi zastarali. Ugotovilo je, da je zastaralni rok za terjatvi tožnikov pričel teči 22. 5. 2008, pri čemer tožnik trditve toženke o začetku teka zastaralnega roka ni prerekal in ugotovitve sodišča o tem v pritožbi tudi ne izpodbija. Tožnica je zatrjevala, da je glede njenega zahtevka zastaralni rok začel teči junija 2010, pri tem stališču zmotno vztraja tudi v pritožbi. Navaja namreč, da vtožuje plačilo mesečne rente šele od junija 2010 in bi zastaralni rok začel teči šele takrat, če ne bi bili podani zdravstveni zadržki. Tovrstne pritožbene navedbe o začetku teka zastaralnega roka za tožničino terjatev v juniju 2010 niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je glede tega navedlo pravilne razloge v 23. točki obrazložitve. Tožnika namreč uveljavljata sukcesivno terjatev. V primeru, ko gre za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo, začne zastaranje za povrnitev celotne bodoče škode teči tedaj, ko zapade prva tovrstna terjatev. Premoženjska škoda je tudi tožnici začela nastajati ob suspenzu tožnika, tj. v marcu 2008, tožnika pa sta lahko škodo izračunala že po seznanitvi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 5. 2008, in sicer 21. 5. 2008, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 14. točki obrazložitve. Če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev. Trditev tožnice, da ker vtožuje plačilo mesečne rente šele od junija 2010, zastaralni rok prej ni mogel začeti teči, se tako izkaže za neutemeljeno. Razlogi sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve (glede začetka teka zastaralnega roka) so pravilni, in se sodišče druge stopnje v ostalem nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da pravno podlago glede zastaranja terjatev tožnikov določa 352. člen OZ, na katerega se je sodišče prve stopnje oprlo, in so neutemeljene drugačne pritožbene navedbe tožnice, da je treba v predmetni zadevi upoštevati, da gre za petletni zastaralni rok, ker se toženki v tožbi očita koruptivno dejanje, in sklicevanje tožnice na 354. člen OZ. Ta določa, da odškodninska terjatev zaradi korupcije zastara v daljšem roku, to je v petih letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petnajstih letih, odkar je bilo dejanje storjeno. Takšen rok pride v poštev, kadar je bila škoda povzročena z dejanjem, na katero je vplivalo neposredno ali posredno ponujanje, dajanje, sprejemanje ali zahtevanje podkupnine ali katerekoli druge koristi ali obljuba le - teh, ali z opustitvijo ravnanja, ki bi preprečilo dejanje korupcije, ali z drugim dejanjem, ki po zakonu ali mednarodni pogodbi pomeni korupcijo. Na navedeni člen se tožnica sklicuje neutemeljeno.

19. Toženka namreč v odgovoru na pritožbo utemeljeno navaja, da iz tožbe ni razvidno (pri čemer je ta prvotno zajemala kot toženo stranko še več fizičnih oseb ter Odvetniško zbornico Slovenije), katera oblika koruptivnega dejanja konkretno se očita toženki, na kar je toženka opozorila že v četrti pripravljalni vlogi, tožnica pa relevantnih dejstev za uporabo 354. člena OZ v nadaljevanju postopka ni navedla. Tudi njen očitek v pritožbi je pavšalen, saj navaja le, da se toženki očita koruptivno dejanje, kar ni zadostna trditvena podlaga za uporabo navedenega določila OZ. Glede na to, da je na pomanjkljivo trditveno podlago v postopku opozorila toženka, sodišče nanjo tožnice ni bilo dolžno posebej opozarjati. Ker ustrezne trditvene podlage ni bilo in relevantna dejstva po 354. členu OZ niso izkazana, je sodišče pravilno uporabilo 352. člen OZ in so drugačne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

20. Tako tožnik kot tožnica sta v postopku zatrjevala, da so pri njiju obstajale nepremagljive zdravstvene (psihične) ovire, zaradi česar jima je bilo onemogočeno, da bi zahtevala sodno izpolnitev obveznosti. Zatrjevala sta, da zaradi nepremagljivih zdravstvenih ovir tožbe nista mogla vložiti že pred 12. 5. 2013 oziroma so ovire obstajale vse do 11. 4. 2013, ko je bil vložen odškodninski zahtevek na Državno pravobranilstvo RS. Sodišče prve stopnje je odločitev, ali je bilo zdravstveno stanje obeh tožnikov takšno, da so bile podane nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ, oprlo na ugotovitve izvedenke prof. dr. Ž. T., dr. med., (v nadaljevanju: izvedenka Ž. T.). Zaključilo je, da je njeno mnenje prepričljivo in strokovno in je izvedenka na pripombe tožnikov prepričljivo in argumentirano odgovorila ob ustni dopolnitvi mnenja na naroku 27. 2. 2019, s čimer soglaša tudi sodišče druge stopnje, ki se bo o tem podrobneje opredelilo še v nadaljevanju. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe obeh tožnikov, da je mnenje izvedenke pomanjkljivo in neprepričljivo zaradi nasprotja z mnenjem predhodno postavljene sodne izvedenke F. Z., dr. med., (v nadaljevanju: izvedenka F. Z.). Ta je namreč res ugotovila, da tožnika nista bila sposobna kot stranki v pravdnem postopku pred sodiščem samostojno in veljavno opravljati procesnih dejanj oziroma, da sta bila pravdno (procesno) nesposobna, vendar je navedeno ugotavljala za obdobje po vložitvi tožbe oziroma v času izdelave izvedenskega mnenja (v septembru 2013), medtem ko je bilo glede zastaranja relevantno obdobje v času od 22. 5. 2008 do 11. 4. 2013, ko sta bila (po lastnih navedbah) tožnika sposobna podati zahtevek na Državno pravobranilstvo RS. Tudi sicer je sodišče pravilno navedlo, da je tudi izvedenka F. Z. ugotovila, da sta (bila) tožnika sposobna razumeti dogajanja v zvezi s pravdnim postopkom, a ne v običajnih pogojih in običajnem normalnem poteku v sodni dvorani, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tudi navedeno mnenje ne omogoča zaključka, da tožnika ne bi bila sposobna poiskati strokovne pomoči za zaščito svojih interesov.

21. Tožnica nadalje navaja, da že dejstvo, da je tožbo vložila šele 14. 5. 2013 dokazuje, da je pred tem ni bila sposobna vložiti, ker naj bi potrjevalo mnenje izvedenke F. Z., vendar takšna navedba ni utemeljena. Kot že navedeno je izvedenka F. Z. procesno (ne)sposobnost tožnikov ugotavljala za kasnejše obdobje kot je relevantno glede zastaranja. Nasprotij med obema izvedenskima mnenjema zato ni.

22. Ker je sodišče prve stopnje z zaslišanjem izvedenke odpravilo pomanjkljivosti v pisnem izvedeniškem mnenju, je nadalje neutemeljena navedba, da bi moralo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP postaviti novega izvedenca. Neutemeljena je tako navedba, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je izvedensko mnenje izvedenke Ž. T. pomanjkljivo in neprepričljivo (tako tožnik), kot tudi navedba, da je mnenje nepopolno, ker izvedenka pri dopolnitvi izvedenskega mnenja ni pridobila dodatne dokumentacije in ji sodišče ni naložilo, da prouči in pridobi dodatno zdravstveno dokumentacijo (kot navaja tožnica). Glede predloga tožnice je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da zgolj ugibanje, da izvedenka pri izdelavi mnenja glede tožnice ni upoštevala vse dokumentacije, za ponovitev dokaza z izvedencem ne zadostuje in bi morala tožnica sama predložiti dodatno dokumentacijo. Če bi izvedenka ocenila, da ji dokumentacija, ki jo je imela na razpolago, ne zadošča za mnenje ali nakazuje še na druge težave, bi zagotovo postopala v smislu 252. člena ZPP in zahtevala dodatna pojasnila oziroma dokaze. Očitki tožnice v zvezi z nepravilnostjo izvedeniškega mnenja oziroma postopanjem sodišča tako niso utemeljeni. Podrobneje na očitke v zvezi z izvedeniškim mnenjem sodišče druge stopnje odgovarja v nadaljevanju, posebej glede tožnika in posebej glede tožnice.

23. Tožnik neutemeljeno navaja, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, kar naj bi bilo razvidno iz ugotovitve, da tožnik ni bil sposoben sodno zahtevati izpolnitve obveznosti od toženke le v obdobju od 19. 11. 2012 do 11. 4. 2013, in da ni bilo jasno, zakaj izvedenka ocenjuje, da je duševno stanje pred 19. 11. 2012 tožniku omogočalo sodno uveljavitev zatrjevane škode. Tožnik se sklicuje na svoje pripombe oziroma zatrjuje, da je izvedenka zmotno ugotovila, da je imel prvi psihiatrični pregled dne 22. 10. 2012 pri doc. dr. R. O., dr. med., kar naj bi bilo v nasprotju z ugotovitvijo izvedenke F. Z. v izvedenskem mnenju z dne 19. 9. 2013, ki je ugotovila, da se je tožnik prvič pričel oglašati v psihiatrično ambulanto dr. med. A. Š. M. v začetku januarja 2009.

24. Izvedenka je res v pisnem mnenju navedla, da je imel tožnik prvi psihiatrični pregled 22. 10. 2012, vendar je, ko je bila zaslišana, pojasnila razloge za takšen zaključek. Lečeči psihiater je takrat napisal, da gre za prvi psihiatrični pregled (v oktobru 2012), zato je tako navedla tudi izvedenka, čeprav je bila seznanjena z izvidom za tožnika iz leta 2009. Šlo je za en izvid, izvedenka tega izvida ni smela citirati, ker ga ni videla v originalu, ga je pa dobro poznala in tudi omenila. Izvid je bil tak, da ne bi opisal sposobnosti, ki ne zadoščajo za sodelovanje že v preprostejših pravnih poslih. Šlo je namreč za mešano anksiozno - depresivno motnjo, tj. diagnozo, ki se postavi po kriterijih, da je simptomatika tesnobe in motenj razpoloženja podana, vendar nobena, niti depresivna niti anksiozna klinična slika, ni tako intenzivna, da bi se postavila diagnoza depresivna motnja. Niti toliko intenzivnosti ni bilo, da se bi se postavila prva diagnoza pri depresivnosti, lažja depresivna motnja. Izvedenka tako glede na takšno vsebino izvida ne bi mogla oceniti, da je bilo pri tožniku stanje izrabljeno v taki meri, da ne bi mogel sodelovati v tistemu, kar bi mu prineslo korist. Na leto 2009 in prej navedeni izvid se zato tožnik v pritožbi sklicuje neutemeljeno.

25. Izvedenka je pojasnila, zakaj je kot začetek takega stanja, ko bi imel težave, za tožnika ocenila datum 19. 11. 2011. Glede tega je izvedeniško mnenje pravilno povzelo že sodišče prve stopnje in se sodišče druge stopnje na razloge v zvezi s tem iz 19. točke obrazložitve, v izogib ponavljanju, sklicuje. Glede na prej obrazloženo ne drži navedba, da je bila bistvena okoliščina, ki je pripeljala izvedenko do njenih zaključkov, dejstvo, da se je tožnik prvič javil pri psihiatru oktobra 2012. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izvedenskega mnenja pravilno navedlo, da je izvedenka ugotovila, da je bilo tožnikovo duševno stanje tako onemogočeno oziroma sorazmerno oteženo, da ni bil sposoben sodno zahtevati izpolnitve obveznosti od toženke, od 19. 11. 2012 do 11. 4. 2013. Pritožbene navedbe, da izvedenka ni mogla prepričljivo odgovoriti na vprašanja tožnika in na njegove pripombe, ker ni imela podatkov o predhodnem zdravljenju tožnika in da zato dopolnitev izvedenskega mnenja z zaslišanjem ni bila mogoča, tako niso utemeljene.

26. Glede tožnice je sodišče povzelo ugotovitve izvedenke v 20. točki obrazložitve in zaključilo, da tožnica za svoje pravice in koristi ni bila sposobna skrbeti oziroma za sistematično in samostojno urejanje pravnih vprašanj ni bila sposobna v času od 9. 10. 2012 do 11. 4. 2013. Tožnica povzema ugotovitve iz izvedenskega mnenja in navaja, da so ugotovitve izvedenke glede obstoja duševnih motenj pri tožnici od maja 2008 dalje, pravilne. Neutemeljeno pa navaja, da izvedenka ni pojasnila, zakaj ni podala mnenja, da tožnica ni bila sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi že od decembra 2011 dalje, temveč šele od 9. 10. 2012 ter, da ni pojasnila, zakaj ni podala mnenja za čas pred marcem 2010.

27. Izvedenka, ki je povzela psihiatrične izvide od 19. 2. 2009, je namreč na zaslišanju izrecno pojasnila, da izvidi iz leta 2009 govorijo o mešani anksiozno depresivni motnji. V septembru 2009 je bilo posebej napisano, da je tožnica klinično dobro kompenzirana. Nekaj časa je celo sama ukinila zdravila, potem je bila še v marcu 2010 brez terapije in se je dobro počutila, imela je eno obdobje zelo dobrega počutja. Do decembra 2011 je dobro funkcionirala. Izvidi do 20. 12. 2011 torej izvedenki nikakor niso dajali možnosti oziroma podatkov, ki bi govorili o nesposobnosti. V izvidu iz decembra 2011 (izvid z dne 20. 12. 2011) je bilo opisano stanje, da se kar dobro počuti, shajala je brez zdravil, osebni zdravnik ji je predpisal antidepresiv. Če bi izvedenka na tak izvid dala oceno, da tožnica ni sposobna, bi bila to velika strokovna napaka. Kot najbolj primeren datum je izvedenka ocenila datum 9. 10. 2012, ko je šlo pri tožnici za slabšanje, stopnjevanje depresivne simptomatike, ko ni šlo več (kot v letu 2011) za mešano anksiozno depresivno motnjo, ampak hudo epizodo.

28. Tudi očitek, da izvedenka ni podala mnenja za čas pred marcem 2010, ko je tožnica tudi trpela za duševnimi motnjami, ni utemeljen. Kot je pojasnila izvedenka, je bila na začetku (od leta 2009) pri tožnici podana mešana depresivno anksiozna motnja, torej nobena motnja ni bila izražena tako intenzivno, da bi pomembno zmanjševalna funkcionalnost osebe s to motnjo. Ob že opisanem izvidu z dne 20. 12. 2011 ter pojasnilu izvedenke o hudi depresivni epizodi, ki se je pojavila v oktobru 2012, je očitek izvedenki in sodišču, da je napačno ugotovljeno, da je bila tožnica nesposobna za samostojno urejanje pravnih vprašanj od 9. 10. 2012 do 11. 4. 2013, neutemeljen.

29. Sodišče prve stopnje je ugotovitvam izvedenke utemeljeno sledilo, dodatno je ugotovilo tudi, da je ob ustni podaji mnenja izvedenka prepričljivo pojasnila, da bi oba tožnika lahko ukrepala v smislu, da bi poiskala pravno pomoč, in zaključilo, da tožnika nista bila v takem telesnem in duševnem stanju, da se ne bi mogla odločiti o vložitvi tožbe in postavitvi pooblaščenca.

30. Tožnica navaja, da določba 360. člena OZ ne določa ničesar v zvezi s hospitalizacijo, glede na to, da je sodišče v 17. točki obrazložitve navedlo, da se je sodna praksa že izrekla, da je nepremagljiva ovira na strani upnika lahko huda bolezen ali poškodba, zlasti takšna, zaradi katere je upnik hospitaliziran. Tožnica navaja, da hospitalizacija ni zakonski znak in da ne more biti relevantna z vidika obstoja ali neobstoja nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ, vendar sodišče prve stopnje hospitalizacije kot odločilne tudi ni štelo. Navedlo je le, da se je sodna praksa zlasti v takih primerih o uporabi o 360. člena OZ že izrekla. Glede na ugotovitve izvedeniškega mnenja so neutemeljeni očitki, da so pri tožnici v relevantnem obdobju obstajale nepremagljive psihične ovire za vložitev tožbe v lastnem imenu ali za najetje pooblaščenca. Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnice, da je izvedensko mnenje dr. Ž. T. nepravilno, ker je treba pri presoji obstoja nepremagljivih ovir ločiti sposobnost začeti pravdo oziroma biti stranka v že začeti pravdi. Obstoj nepremagljivih ovir je pravni standard, ki ga napolni sodišče in ne gre za vprašanje, na katerega bi lahko odgovarjala izvedenka.

31. Izvedenka je glede tožnice vpogledala zdravstveni karton Ambulante ... in izvide Psihiatrične bolnišnice ..., Specialistične ambulante ... Pregledala je dokumentacijo od leta 1989 dalje ter pregledala tožnico. Neutemeljeni so zato očitki tožnice, kot je bilo že prej obrazloženo, da bi bila potrebna dopolnitev izvedeniškega mnenja zaradi obstoja možnosti, da izvedenka dokumentacije, ki se nanaša na obdobje 2008 do 2013, ni pregledala (vsaj ne) v celoti in popolno. Glede na obseg pregledane dokumentacije je sodišče prve stopnje od tožnice pravilno zahtevalo, da navede specifikacijo dodatne zdravstvene dokumentacije in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

32. Glede na že obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v času od 22. 5. 2008 do 22. 5. 2011 pri tožnikih niso obstajale nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ, zato je njuna zahtevka pravilno zavrnilo kot zastarana. Zastaralni rok je namreč začel teči 22. 5. 2008 in tožba, ki je bila vložena 14. 5. 2013, ni bila vložena znotraj zastaralnega roka v smislu prvega odstavka 352. člena OZ.

Glede pritožbe toženke

33. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotno in nepopolnem ugotovljenem dejanskem stanju glede priglašenih stroškov toženke in stroškovne odločitve. Toženka je res ločeno priglasila stroške postopka za (prvega) tožnika in (drugo) tožnico za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo, vendar za takšno priglasitev ni imela podlage v Odvetniški tarifi (OT). Tožnika sta namreč zoper toženko vložila eno tožbo. Kljub temu, da sta postavila vsak svoj tožbeni zahtevek, je toženka odgovorila na njuno tožbo v enotnem odgovoru na tožbo, zato za ločeno priglasitev stroškov za dva odgovora na tožbo ni podlage. Enako velja tudi za prvo pripravljalno vlogo.

34. V zvezi z zavrnilnim delom toženka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, vendar tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj je sodišče razloge glede zavrnilnega dela navedlo v 26. točki obrazložitve. Tudi sicer je stroškovna odločitev obrazložena ustrezno, tako da je omogočen njen preizkus in zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

35. Utemeljeno pa toženka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri stroškovni odločitvi. Opozarja, da se je vrednost točke po OT iz 0,459 EUR zvišala na 0,60 EUR v skladu s Sklepom o spremembi vrednosti odvetniške točke, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 22/2019 z dne 5. 4. 2019. Od naslednjega dne po objavi v Uradnem listu velja vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov napačno upoštevalo vrednost točke 0,459 EUR, namesto pravilno 0,60 EUR. Ob upoštevanju števila priznanih točk (10.600) in vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR, gre toženki 6.360,00 EUR, k čemur je treba dodati še neizpodbijanih 97,30 EUR odmerjenih materialnih stroškov. Skupno tako stroški toženke, ki sta ji jih dolžna povrniti tožnika, znašajo 6.457,30 EUR, torej 1.494,60 EUR več, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato temu ustrezno spremenilo stroškovno odločitev, kot izhaja iz izreka te sodbe.

36. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. in 358. členu ZPP. Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je ob povedanem pritožbi toženke delno ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem delu je pritožbo toženke, pritožbi tožnikov pa v celoti, zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

37. Tožnika s pritožbama nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka je s svojo pritožbo delno uspela in sicer z 38,24% v pritožbi izpodbijanega dela, zato ji gre ustrezen del njenih pritožbenih stroškov. Ti predstavljajo stroške za sestavo pritožbe (375 točk) ter materialne stroške (7,5 točk), kar znaša 229,50 EUR, 38,24% teh stroškov, ki sta ji jih dolžna povrniti tožnika, pa znaša 87,76 EUR. Poleg navedenih stroškov sta tožnika, ki s pritožbama nista uspela, toženki dolžna povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo sestavo odgovora v višini 2.500 točk, kar znaša 1.500,00 EUR ter materialne stroške v višini 21,00 EUR, skupaj torej 1.521,00 EUR. Skupno sta tako tožnika toženki dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.608,76 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 67/2018-4
• Sodba II Ips 417/2003
• VSL Sodba II Cp 1760/2019