VSL Sodba I Cp 1382/2019

Jedro

Protispisnost obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin, in ne, če sodišče dokaze napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 141692/2016 s 5. 1. 2017 razveljavilo: v prvem odstavku izreka sklepa in tožbeni zahtevek v znesku 899,69 EUR zavrglo, v presežku za znesek 301,80 EUR pa zavrnilo, ter v tretjem odstavku izreka sklepa (za izvršilne stroške) in tožbeni zahtevek za znesek 130 EUR zavrnilo. Odločilo je še, da so tožniki dolžni tožencu plačati njegove pravdne stroške v znesku 465,27 EUR.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo tožniki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavljajo sporno dejstvo, da je toženec po tem, ko so se izčrpala sredstva EKO sklada, samovoljno poračunal svojo obveznost plačila v rezervni sklad z že vplačanimi sredstvi v rezervnem skladu, česar ne bi smel, saj je rezervni sklad skupna lastnina. Zmoten je zaključek, da v konkretnem primeru ne gre za oblikovanje rezervnega sklada v smislu določbe 42. člena SZ-1¹, temveč za zbiranje akontacij oziroma sredstev za posamezna vzdrževalna dela. Takih navedb ni podala nobena od strank, zato je sodišče na tem mestu prekoračilo trditveno podlago. Predmet spora ni vprašanje, na katerem računu so se zbirala sredstva za obnovo fasade, ampak da toženec ni plačeval zakonsko določenih zneskov v rezervni sklad, zaradi česar je oškodoval preostale etažne lastnike. Ugotovitev sodišča, kam so bila nakazana sredstva za obnovo fasade, ni povezana s tožbenim zahtevkom. Zmotno je stališče, da tožniki niso zahtevali plačila vtoževanih sredstev na pravilen transakcijski račun, saj so zahtevali plačilo na fiduciarni račun, na katerem se zbirajo sredstva rezervnega sklada. Napačen je tudi zaključek, da tožniki niso pojasnili oziroma izkazali, da je fiduciarni račun, na katerega so zahtevali plačilo, dejansko račun rezervnega sklada večstanovanjske stavbe. Zahteva, da bi morali dokazati, da gre za račun predmetne stavbe, jim nalaga pretirano dokazno breme, prav tako ima lahko upravnik na enem fiduciranem računu zbrana sredstva rezervnih skladov več stanovanjskih stavb. Toženec tudi ni prerekal, da gre za račun, na katerem se zbirajo sredstva rezervnega sklada. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da z ustrezno večino sprejeti sklepi etažnih lastnikov ne predstavljajo veljavno oblikovanega načrta vzdrževanja stavbe. Tožniki so dokazali, da se je na zboru etažnih lastnikov 25. 9. 2012 s 60,42% večino izglasovalo povišanje vplačil v rezervni sklad iz dotedanjih 0,5 EUR/m2 na 0,8 EUR/m2 zaradi novega razvoda vodovodne instalacije. Predložili so poročila o upravnikovem delu, iz katerih izhaja, kateri sklepi etažnih lastnikov so bili sprejeti in v kakšnem stanju je sprejet načrt vzdrževanja stavbe. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP², ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika upravnika. Zavrnitev zaslišanja z utemeljitvijo, da se je z izvedenimi dokazi sodišče že prepričalo o nasprotnem, pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kršitev načela kontradiktornosti in nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka. Z računanjem vrednosti stroškov za obnovo fasade, ki so odpadli na posameznega etažnega lastnika, je sodišče preseglo trditveno podlago in zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži očitek, da se tožniki niso konkretno opredelili do navedb glede domnevnih preplačil toženca, saj so to storili v V. točki prve pripravljalne vloge ter v drugi pripravljalni vlogi. Sodišče je neutemeljeno seštelo sredstva, ki so bila vplačana v rezervni sklad, s sredstvi, ki jih je toženec pridobil od EKO sklada. Ne drži, da je toženec zagotovil sredstva v višini 4.934,59 EUR. Tožniki so predložili dokumentacijo, na podlagi katere so dokazali, da strošek fasade ni bil edini strošek, ki se je poravnal iz rezervnega sklada. V sporu V P 500/2016 so tudi dokazali, kolikšna je bila obveznost toženca iz naslova fasade in na kakšen način so se sredstva poračunavala. Sodišče je močno razširilo navedbe toženca in samo izvajalo računske operacije, tožnikom pa ni dalo možnosti izjave. Upoštevaje izračun sodišča podajo svoj obračun terjatve.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Takšna sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja.

6. Z ugotavljanjem, kakšna je bila narava zbiranja sredstev za obnovo fasade, sodišče prve stopnje ni preseglo trditvene podlage pravdnih strank. Toženec je namreč v pripravljalni vlogi s 1. 6. 2017 podal ugovor, da tožniki niso predložili sklepa etažnih lastnikov in tudi ne načrta vzdrževanja, iz katerih bi izhajala njegova obveznost iz naslova vplačil, ki se nanašajo na obnovo fasade. Ker se povišan prispevek v rezervni sklad lahko določi le z načrtom vzdrževanja večstanovanjske stavbe³, tožniki pa tega za obnovo fasade niso predložili, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da gre lahko pri zbiranju sredstev za obnovo fasade kvečjemu za zbiranje akontacij za posamezna vzdrževalna dela in ne za obvezna vplačila v rezervni sklad. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožniki od toženca terjajo plačilo nevplačanih prispevkov v rezervni sklad od decembra 2013 do decembra 2016. Sporna je bila le višina mesečnih obveznosti toženca in ali je te že poravnal s poračunavanjem s sredstvi, ki jih je prejel od EKO sklada. Pritrditi je zato pritožnikom, da so zmogli trditveno breme, da je račun, na katerega zahtevajo plačilo sredstev rezervnega sklada, poseben račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada. V pripravljalni vlogi z 11. 5. 2016 so namreč navedli, da zahtevajo plačilo stroškov rezervnega sklada na transakcijski račun upravnika, na katerem se zbirajo sredstva rezervnega sklada. Ker toženec ni prerekal, da ne gre za račun, na katerem se zbirajo tudi sredstva rezervnega sklada večstanovanjske stavbe na naslovu P., L., tožniki niso bili dodatno dolžni konkretizirati svojih navedb in jih dokazno podpreti.

7. Kot je bilo že pojasnjeno, je stališče sodišča prve stopnje, da se lahko višji prispevek v rezervni sklad, kot je določen s Pravilnikom o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka, določi le v načrtu vzdrževanja večstanovanjske stavbe iz 26. člena SZ-1, pravilno. Vendar pa je, v okoliščinah konkretnega primera, ko je toženec glasoval za dvig prispevka v rezervni sklad iz 0,5 EUR/m2 na 0,8 EUR/m2 ter za ohranitev prispevka na 0,8 EUR/m2, pri čemer je bil v sprejetih sklepih izrecno naveden razlog za višji prispevek v rezervni sklad⁴, sklicevanje toženca, da ni dolžan plačati več, kot je v Pravilniku določen minimum, ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (venire contra factum proprium). Tudi sicer je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru, ko je odločitev o višjem prispevku v rezervni sklad sprejeta v nasprotju z določbami SPZ⁵, SZ-1 in Pravilnika, zahtevek za vplačilo v rezervni sklad v celoti neutemeljen. To namreč pomeni le neutemeljenost tožbenega zahtevka v višini, ki presega najnižjo vrednost prispevka, kot se določi v skladu z merili Pravilnika.

8. Neutemeljena je pritožbena graja, ki se nanaša na sklenjen dogovor o poračunavanju mesečnih obveznosti toženca za vplačilo v rezervni sklad s sredstvi, ki jih je toženec pridobil od EKO sklada. Tožniki so v dopolnitvi tožbe navedli, da je bil med upravnikom in tožencem sklenjen dogovor, da se preostanek sredstev EKO sklada, ki so bila namenjena za obnovo fasade, pa niso bila v celoti porabljena za to, poračuna z njegovimi obveznostmi za vplačilo v rezervni sklad stavbe. Toženec je navedel, da so bila za poplačilo dela obveznosti, ki iz naslova obnove fasade odpade nanj, porabljena tudi do tedaj zbrana sredstva v rezervnem skladu ter kot dokaz predložil razdelilnik stroškov za sanacijo fasade, iz katerega izhaja, da že zbrana sredstva toženca znašajo 1.199,50 EUR. Da so bila za poplačilo obveznosti do izvajalca porabljena tudi sredstva rezervnega sklada (sicer ne v celoti), so potrdili tudi tožniki. Glede na navedbe toženca, predložen dokaz ter dejstvo, da je šlo pri nadaljnjem zbiranju sredstev za obnovo fasade za zbiranje akontacij in ne za obveznost vplačila v rezervni sklad, je na tožnike prešlo procesno dokazno breme, da bi konkretizirano navedli, koliko že zbranih sredstev v rezervnem skladu je bilo namenjenih za poplačilo obveznosti iz naslova fasade ter koliko je, po odbitju plačanih sredstev iz rezervnega sklada, še znašala obveznost toženca iz naslova obnove fasade. Šele te navedbe bi sodišču omogočale izračun preostalih sredstev EKO sklada in preizkus izračuna, ki so ga predložili tožniki. Teh navedb tožniki, kljub temu, da jih je toženec na to opozoril v odgovoru na tožbo, niso podali. Zatrjevana kršitev pravice do izjave tako ni podana. V luči povedanega se izkažejo za brezpredmetni tudi izračuni, ki jih je v obrazložitvi naredilo sodišče prve stopnje. Ob odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih, gre namreč za gola ugibanja. Zato se višje sodišče tudi ni opredelilo do izračuna tožnikov, ki so ga podali v pritožbi, ki prav tako temelji zgolj na hipotetičnih vrednostih.

9. Glede procesnih predpostavk, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, velja preiskovalno načelo. To pomeni, da sme sodišče v primeru dvoma v obstoj procesnih predpostavk v zvezi s tem opraviti poizvedbe in tudi izvesti dokaze. Sodišče prve stopnje je tako v okviru ugotavljanja, ali gre za zadevo, o kateri že teče postopek oziroma o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, upravičeno vpogledalo v spis V P 500/2016, in sicer v obsegu, kot je bilo to potrebno, da je ugotovilo, ali je podana subjektivna in objektivna istovetnost tožbenega zahtevka. Preostale navedbe pa bi morali tožniki, v skladu z razpravnim načelom, podati sami.

10. Glede na navedeno tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zatrjevana kršitev ustavnih pravic, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika upravnika, saj je bil zahtevek pravilno zavrnjen že zato, ker so izostala pojasnila o višini spornega zahtevka. Manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokaza. Temu je dodati, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni zavrnilo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene, ampak ker zakonit zastopnik upravnika pri dogovoru o poračunavanju sredstev ni neposredno sodeloval.

11. Podana tudi ni zatrjevana protispisnost. Ta obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin, in ne, če sodišče dokaze napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Razlogi sodbe so v tem delu obrazložitve jasni in med seboj niso v nasprotju.

12. Po povedanem in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 69/03, z nadaljnjimi spremembami.
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99, z nadaljnjimi spremembami.
³ Prim. VSL sodbe II Cp 1721/2014 s 1. 10. 2014, I Cp 343/2015 s 23. 2. 2016 in II Cpg 522/2018 s 27. 11. 2018.
⁴ Gre za sklepa etažnih lastnikov, sprejeta na zboru etažnih lastnikov stanovanj na Postojnski 11, s 25. 9. 2012 in 23. 9. 2013 (priloga A49 in A50), ki sta veljala do 20. 4. 2015.
⁵ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02, z nadaljnjimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1727/2016
• VSL sodba II Cp 1721/2014
• VSL sodba I Cp 3236/2015