VSL Sodba II Cp 2200/2019

Jedro

Upravnik večstanovanjske hiše je ob izostanku pogodbene podlage za izterjavo obratovalnih stroškov (ne pa tudi stroškov upravljanja) aktivno legitimiran, če jih je pred tem poravnal iz lastnih sredstev (197. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna plačati tožnici 216,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, kot je razvidno iz I. točke izreka, ter (II) tožnici naložilo, naj toženki v roku 8 dni plača 491,98 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo v celoti ugodeno toženemu zahtevku s stroškovno posledico, podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izrek sodbe tako kontradiktoren, da bi lahko tožnica glede na njegovo II. točko po izteku rokov za pritožbo, ne glede na I. točko izreka, že pridobila klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti ter na njeni podlagi terjala toženko na izpolnitev. Sodišče se ni izreklo o izvršilnih stroških tožnice in o tem, kateri del sklepa o izvršbi VL 121936/2018 z dne 17. 12. 2017 razveljavlja. Sodišče je preseglo ugovorne navedbe toženke glede veljavnosti pogodbe s tem, ko je navedlo, da bi morala tožnica izkazati, da so pogodbo res podpisali lastniki, ki so imeli na dan 17. 10. 1994 položaj lastnika, da so ti podpisi nečitljivi in da se ne da preizkusiti, kateri lastniki so jo sploh podpisali. V tem delu je sodišče širilo trditveno podlago, s čimer je zagrešilo absolutno procesno kršitev. Tožnica je v dopolnitvi tožbe odgovorila na ugovorne navedbe toženke in obrazložila ter izkazala položaj upravnika z veljavno pogodbo z dne 17. 10. 1994, na kateri so jasno razvidni podpisi vseh lastnikov posameznih delov stavbe. Pri tem toženka niti ni navajala, da s tožnico ni v poslovnem odnosu, niti ni navedla, kdo naj bi sicer skrbel za posle upravljanja in komu naj bi toženka plačevala stroške upravljanja in obratovanja. Pogodba o upravljanju nikoli ni bila odpovedana, tožnica pa kot skrben upravnik tudi plačuje račune dobaviteljev in nato izdatek po teh računih razdeli med lastnike. Sodišče se ni opredelilo do dokaznega predloga tožnice za zaslišanje priče I. G. glede kontinuiranega, rednega dejanskega upravljanja stavbe in do trditev o dejanskem upravljanju. Tožnica je obrazložila terjatev, ki izvira iz stroškov upravljanja in obratovanja skupnih delov stavbe, za kar je predložila tudi dokazila. Napačna je zato navedba sodišča, da tožnica sploh ni predlagala oziroma utemeljila verzijskega zahtevka. Iz dokumentacije tožnice so razvidni računi dobaviteljev, način delitve stroškov v stavbi ter da je tožnica posredovala toženki v plačilo razdelilnike stroškov za njen posamezni del. Upravnikovo plačevanje računov dobaviteljem ter obračunavanje teh stroškov posameznim lastnikom je mogoče šteti kot pogodbo o naročilu, na podlagi katere ima tožnica zahtevek za povračilo stroškov do naročnikov, tudi toženke, ki jo pogodba, ki jo je na strani tožnice podpisal njen pravni prednik, veže kot pravno naslednico sklenitelja. Toženka je v svojih odgovorih pavšalno prerekala stroške počez, čeprav iz sodne prakse izhaja, da je treba specificirano in konkretizirano prerekati posamezne stroške. Trditve toženke o podpisovanju pogodbe o upravljanju so bile nekonsistentne, zaradi česar tožnica ni imela možnosti konkretnega izjavljanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, za katere veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Tako se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje kontradiktornost v izreku izpodbijane sodbe (iz I. točke je izhajalo, da se tožbeni zahtevek (brez navedbe kakšen) zavrne, iz II. točke izreka pa, da je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno), na katero opozarja tožnica v pritožbi, odpravilo samo s popravnim sklepom z dne 9. 10. 2019, v katerem je pojasnilo, da je prišlo v izreku sodbe do očitne napake v zapisu, saj je bila pred tekstom „Toženi stranki se nalaga, da tožeči stranki v 8 dneh plača“ namesto navednic pomotoma zapisana številka II, posledično pa je bila odločitev o stroških pomotoma označena s številko III. Upoštevaje popravni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje opisano napako odpravilo, tako sedaj iz izreka izpodbijano sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, kar je v skladu tudi z obrazložitvijo sodbe.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o tem, kateri del sklepa o izvršbi VL 121936/2018, z dne 17. 12. 2018, razveljavlja. V skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki je bil spremenjen s 25. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L), ki velja od 25. 3. 2018, (izvršilno) sodišče, če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v celoti ali samo v delu, v kateremu mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, v celoti razveljavi sklep o izvršbi in ne zgolj v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, kot je bilo določeno v ZIZ pred novelo ZIZ-L. Sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču.¹ V konkretnem primeru je izvršilno sodišče spremenjeno določbo ZIZ upoštevalo, saj je s sklepom VL 121936/2018, z dne 15. 3. 2019, sklep o izvršbi VL 121936/2018, z dne 17. 12. 2018, v celoti razveljavilo ter odločilo, da bo sodišče o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Upoštevaje navedeno sodišče prve stopnje, ki je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilno ni odločilo tudi o razveljavitvi sklepa o izvršbi.

8. Prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o tožničinih izvršilnih stroških. Odločitev o tožničinih izvršilnih in pravdnih stroških je zajeta v odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica dolžna toženki povrniti nastale stroške postopka, ki temelji na pravilni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP. Takšna odločitev namreč pomeni, da tožnica do povračila vseh svojih stroškov ni upravičena.

9. Tožnica v pritožbi nadalje sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo trditveno podlago toženke, s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če namreč sodišče upošteva nezatrjevana dejstva, so stranke prikrajšane za njihovo obravnavanje. Tožnica navaja, da toženka ni podala trditev o tem, da bi morala tožnica izkazati, da so pogodbo o upravljanju res podpisali lastniki, ki so imeli na dan 17. 10. 1994 položaj lastnika, da so ti podpisi nečitljivi in da se ne da preizkusiti, kateri od teh so jo sploh podpisali, kar pa ne drži. Toženka je namreč v odgovoru na dopolnitev tožbe navedla, da tožnica nima veljavne pogodbe o upravljanju za stavbo na P. v L., da se iz priloženega le delno čitljivega seznama lastnikov sploh ne vidi, kdo naj bi komu in zakaj podpisal seznam niti kdaj ter da ni videti lastniških deležev. Toženka je torej zatrjevala ravno to, kar tožnica v pritožbi navaja, da ni bilo zatrjevano. S povzetimi navedbami o neveljavnosti pogodbe o upravljanju, ki so bile konsistentne, zaradi česar ne drži pritožbena navedba, da se tožnica o njih ni mogla izreči, je tudi oporekala trditvam tožnice, da je toženka kot etažna lastnica s tožnico v poslovnem odnosu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali je bila pogodba o upravljanju z dne 17. 10. 1994 veljavno sklenjena, in sicer, ali so jo podpisali solastniki, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše (31. člen Stanovanjskega zakona, SZ). Ker tega na podlagi zbranega procesnega gradiva, zlasti kopije seznama, ki je bil priložen k pogodbi o upravljanju, ni moglo ugotoviti, je materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnica nima podlage za zahtevek iz naslova stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada v navedeni pogodbi. Tožnica sicer izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da ni izkazano, da je bilo za sklenitev pogodbe o upravljanju podano več kot 50 % soglasje solastnikov, vendar z navedeno pritožbeno grajo ne more uspeti. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinega dokaznega predloga za zaslišanje priče I. G. glede kontinuiranega, rednega dejanskega upravljanja predmetne stavbe. Sodišče prve stopnje se je o tem dokaznem predlogu izreklo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je zaslišanje navedene priče utemeljeno zavrnilo, saj tožnica statusa upravnika ne more dokazovati z zaslišanjem priče, ki bi povedala o dejanskem upravljanju stavbe s strani tožnice. Pridobitev statusa upravnika je namreč vezana na sklenitev veljavne pogodbe o upravljanju in ne na dejansko izvajanje upravniških storitev. Sodišče prve stopnje se glede na pojasnjeno tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati do navedb tožnice o dejanskem upravljanju stavbe na P. v L. z njene strani.

11. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada je glede na pojasnjeno pravilna.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev stroškov obratovanja. Upravnik večstanovanjske hiše je ob izostanku pogodbene podlage za izterjavo obratovalnih stroškov (ne pa tudi stroškov upravljanja), za kar gre po ugotovitvah sodišča prve stopnje v tem primeru, aktivno legitimiran, če jih je pred tem poravnal iz lastnih sredstev (197. člen Obligacijskega zakonika, OZ)². Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje iz predloženih dokazov ni moglo ugotoviti, da je tožnica stroške obratovanja, ki jih vtožuje od toženke, dejansko plačala. Navedena dejanska ugotovitev o nedokazanosti poravnave stroškov obratovanja s strani tožnice, ki ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku, upoštevaje navedeno materialnopravno izhodišče zadošča za sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo obratovalnih stroškov. Pritožbene navedbe, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago za verzijski zahtevek, so zato odveč. Pritožbene navedbe, da je tožnica trditve, s katerimi je utemeljevala zahtevek za povrnitev stroškov obratovanja, tudi dokazala, pa predstavljajo neupoštevno grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Že pred novelo ZIZ-L je bila z novelo ZPP-E spremenjena tudi ureditev plačilnega naloga v ZPP. Od začetka uporabe novele ZPP-E (14. 9. 2017) tako sodišče, če toženec vloži obrazložen ugovor, s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari (drugi odstavek 436. člena ZPP), kar je drugače kot pred novelo ZPP-E, ko je sodišče v odločbi o glavni stvari odločilo, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi.
² Glej npr. sodbo VS RS II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2001

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 341/2011
• VSL Sodba I Cpg 834/2016
• VSL sodba II Cpg 1218/2015