VSL Sodba I Cp 1625/2019

Jedro

Ni pomembna samo odškodnina, prisojena za posamezno vrsto nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost prisojene odškodnine kot celote.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec v roku petnajstih dni dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 32.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2017 do plačila (I). V presežku je tožbeni zahtevek (za znesek 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2017) zavrnilo (II). Tožencu je še naložilo, da je v petnajstih dneh dolžan v korist proračuna Republike Slovenije plačati pravdne stroške tožnika v višini 2.544,35 EUR (III).

2. Tožnik smiselno izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma (podredno) sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Meni, da mu je sodišče odmerilo prenizko odškodnino. Tožnik ima hude težave, vseskozi mu zvoni v ušesih, ima hude glavobole in je psihično popolnoma spremenjena oseba. Njegove kognitivne funkcije so izrazito slabe. Zaradi stanja, v kakršnem je, duševno zelo trpi, je depresiven, včasih se ga loteva brezup, počuti se nekoristnega in odveč, ne more vzdrževati koncentracije in ne more opravljati nobenega dela, kjer je potrebna vsaj nekoliko daljša koncentracija. Pred poškodbo je bil vitalen, zdrav in poln življenjske moči ter ni poznal bolečin, kot jih ima danes. Po dogodku je trpel zelo hud sekundarni strah, saj je bilo ogroženo njegovo življenje, zaradi prestanega sekundarnega strahu pa je doživel tudi srčni infarkt. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih navedb, da je imel do decembra 2015 epileptične napade, ki so bili izjemno neprijetni. Opozarja, da je ves čas postopka zatrjeval, da je izgubil vozniško dovoljenje za kategorije C1, C, C1E, CE, kar je zanj še posebej pomembno, saj se je včasih preživljal kot voznik tovornjaka, česar sedaj ne zmore več. Sodišče mu je tudi za premoženjsko škodo prisodilo prenizko odškodnino. Meni, da zgolj zdravstveni izvid o kontroli, kjer je bilo ugotovljeno, da je sposoben samostojno opravljati vsakodnevna opravila, ne izkazuje dejstva, da tožnik že nekaj časa pred izdajo izvida pomoči pri oskrbi ni potreboval. V zvezi z uveljavljanjem materialne škode glede povrnitve potnih stroškov meni, da je potne stroške ustrezno konkretiziral ter izkazal z dokazili, ki jih je predložil sodišču.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I K 000/2015 z dne 9. 9. 2016 pravnomočno obsojen kaznivega dejanja povzročitve posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1, ki ga je storil 13. 4. 2015 v Romskem naselju X., ko je s kopitom puške dvakrat močno udaril po glavi tožnika in mu s tem prizadejal odprt mnogoiverni prelom svoda lobanje na levi strani, prelom velikega krila kosti zagozdnice na lobanjskem dnu, prelom zatilne kosti, 1,5 x 6,5 cm velik izliv krvi nad trdo možgansko opno s premikom možganov v desno, drobne obtolčenine možganov in krvavitve pod pajčevinasto možgansko mreno ter udarnino leve strani temenskega dela glave, zaradi česar je bilo v nevarnosti njegovo življenje, najmanj pa je bila vsaj za en mesec znatno in morda v manjši meri za vselej oslabljena glava kot pomemben del telesa. Pravilno je materialnopravno izhodišče prvega sodišča, da je pravdno sodišče na podlagi 14. člena ZPP, ko gre za identično dejansko stanje, vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

6. Pravna podlaga tožbenega zahtevka za povračilo nepremoženjske škode izhaja iz 179. člena Obligacijskega zakonika², ki določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, prisodi sodišče oškodovancu, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

7. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju intenzivnosti, pogostosti ter trajanja pretrpljenih telesnih bolečin ter dejstva, da je imel že pred poškodbo hude glavobole – migrene (že vsaj od leta 1994 dalje), tožniku iz tega naslova pravilno odmerilo odškodnino v višini 11.000,00 EUR. Pritožbena trditev, da je imel tožnik zaradi epileptičnih napadov do decembra 2015 izredne neprijetnosti, nima podlage ne v izvedeniškem mnenju ne v priloženi zdravstveni dokumentaciji. Tožnik je protiepileptična zdravila moral jemati le preventivno.

8. Pravilna je tudi ocena prvostopenjskega sodišča glede prisojene odškodnine iz naslova strahu. Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sodišče prisodi odškodnino, če ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Pritožba ne oporeka ugotovitvi prvega sodišča, da tožnik primarnega strahu ni utrpel. Glede na intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina v višini 4.000,00 EUR glede na primerljivo sodno prakso povsem ustrezna.

9. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje glede na neprerekane ugotovitve izvedenca in glede na izpoved tožnika ugotovilo, da se pri tožniku zmanjšanje življenjske aktivnosti kaže v lahki upočasnjenosti, lahki motnji v produkciji govora in v diskretni prizadetosti desne roke. Slabovidnost tožnika po mnenju izvedenca ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj tožnikov vidni živec ali vidna pot nista bila poškodovana. V pritožbi zatrjevana psihoza, zaradi katere naj bi se tožnik zdravil, iz izvedeniškega mnenja ne izhaja. Pritožbena trditev, da je bil tožnik pred poškodbo popolnoma zdrav človek, ne drži, saj iz zdravstvene dokumentacije jasno izhaja, da je imel tožnik sladkorno bolezen, generalizirane spremembe na ožilju zaradi hiperlipidemije (zvišanih maščob) ter hude migrene. Prisojena odškodnina v višini 16.000,00 EUR iz tega naslova je po mnenju pritožbenega sodišča več kot zadostna in ni podlage za njeno zvišanje. Sicer pa tožnik svoje pritožbene teze, da je prisojena odškodnina iz navedenega naslova izven okvirov odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, ne podpre s primeri sodne prakse, v katerih naj bi bila prisojena višja odškodnina.

10. V okviru prisoje odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se presojajo le trajne posledice oškodovanca. Ker naj bi tožnik duševno trpel, ker zaradi začasnega odvzema vozniškega dovoljenja za kategorijo C in E ni mogel voziti tovornjaka, do odškodnine iz tega naslova ni upravičen.

11. Ni pomembna samo odškodnina, prisojena za posamezno vrsto nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost prisojene odškodnine kot celote. Tožnik je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 31.000,00 EUR (kar je približno 28 povprečnih neto plač v času sojenja), kar je na zgornji meji razpona odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za podobne primere, a še v okviru, ki jih ob upoštevanju načela individualizacije zamejuje načelo objektivizacije odškodnine³. Sicer pa tožnik ne navaja nobenih posebnih okoliščin, niti primerljivih primerov iz sodne prakse, ki bi narekovali drugačno presojo.

12. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj in v kakšni višini je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova tuje pomoči. Pri tem se je pravilno oprlo na ambulantni izvid Klinike ..., Oddelka za rehabilitacijo pacientov z dne 16. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je tožnik funkcionalno samostojen v vseh dnevnih aktivnostih, ob upoštevanju, da je bil že drugi operativni dan po fizioterapiji zmožen samostojne hoje, zaradi česar prvo sodišče utemeljeno svoje odločitve ni oprlo na izpovedi prič, tožnikove žene in njunih hčera, ki so v nasprotju z navedeno dokumentacijo in celo v nasprotju s tožnikovo izpovedbo, da je lahko hodil, izpovedale, da je bil tožnik popolnoma nesposoben skrbeti zase kar šest mesecev. Upoštevati pa je tudi potrebno, da je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, pri tem pa izvedenec glede tega vprašanja, ali in kakšno tujo pomoč je tožnik potreboval, ni bil angažiran in nanj tudi ni odgovarjal, pa tudi sicer tožnik ni postavil trditvene podlage, glede katerih gospodinjskih in ostalih opravil naj bi potreboval kar osemurno dnevno pomoč tri mesece. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo iz tega naslova odškodnino v višini 1.600,00 EUR za obdobje 40 dni po osem ur dnevno, (torej od 21. 4. 2015, saj je potrebno upoštevati, da v času bolnišničnega bivanja tožnik ni utrpel škode iz naslova pomoči bližnjih), kar je glede na ugotovljene tožnikove težave več kot dovolj.

13. Sodišče je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev potnih stroškov zaradi obiskovanja številnih zdravstvenih ustanov, ki jih je tožnik ocenil v pavšalnem znesku 2.000,00 EUR. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Navedeno pomeni, da mora stranka vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih bi v postopku uspela, če bi jih dokazala, navesti že v samem zahtevku. To pa pomeni, da ni dopustno izvajanje dokazov z namenom, da se dopolni pomanjkljiva trditvena podlaga. Ker tožnik potnih stroškov, ki jih je ocenil v pavšalnem znesku 2.000,00 EUR, ni konkretiziral, se sodišče prve stopnje do navedenega zahtevka ni moglo opredeliti, zato ga je pravilno zavrnilo.

14. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju OZ.
³ Primerjaj odločbe VS RS: II Ips 343/2006, II Ips 72/2003, II Ips 490/2007.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 383/2011
• VSL sodba II Cp 2585/2013
• VSL sodba I Cp 2234/2013