VSL Sodba I Cp 2127/2019

Jedro

Po 64. členu ZD lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka, priči pa se podpišeta na sami oporoki, s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. V obravnavanem primeru je bilo tem pogojem zadoščeno. Zapustnik je pred pričama prebral oporoko in povedal, da gre za njegovo poslednjo voljo, se nato podpisal na oporoko, temu pa sta sledila še podpisa oporočnih prič. Oporoka je torej veljavna, saj je napravljena v obliki, kot jo določa zakon in ob predpisanih zakonskih pogojih (62. člen ZD).

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (IV. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Pisna oporoka pred pričami, ki jo je dne 6. 4. 2012 v D. napravil oporočitelj J. D. se razveljavi.“.

II. Sicer se pritožbe zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (I., II. in III. točka izreka).

III. Zaradi odločitve o podrednem tožbenem zahtevku in o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej zavrnilo toženčev predlog za prekinitev postopka (I.), dopustilo spremembo tožbe z dne 11. 4. 2018 (II.) in ustavilo postopek glede zahtevka za ugotovitev ničnosti oporoke (III.), nato pa razsodilo, da se razveljavi pisna oporoka pred pričama V. Č. in R. B., ki jo je dne 6. 4. 2012 v D. napravil oporočitelj J. D. (IV.), ter tožencu naložilo, da mora tožnikom povrniti 5.071,12 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (V.).

2. Zoper navedeno odločbo so se pritožili toženec in njegovi pooblaščenci, ki predlagajo njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Vse tri pritožbe se sklicujejo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, toženec pa dodatno uveljavlja še kršitve svojih ustavnih pravic in ustavnih procesnih jamstev ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

3. Vse tri pritožbe opozarjajo na zastaranje. Sodna praksa je že več let jasna, tožniki pa so zahtevek za razveljavitev oporoke pravilno oblikovali šele v ponovljenem postopku aprila 2018, čeprav je bila oporoka razglašena že januarja 2014. Pritožbe obširno in z vsebinsko enakimi razlogi nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje. Ta je pomanjkljiva in neprepričljiva. Izpovedi prvotnega toženca in toženčevih prič so verodostojnejše in prepričljivejše od izpovedi M. K. in T. K., ki imata očitno interes za izid pravde, sicer ne bi grozila toženčevim pričam. Zoper M. K. je bila celo uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov ter kaznivega dejanja krive izpovedbe. Sodišče bi zato moralo prekiniti postopek do pravnomočne odločitve kazenskega sodišča. Izvedenka je potrdila, da je podpis zapustnika na oporoki pristen. Oporoka torej odraža resnično poslednjo voljo zapustnika, zato v tem primeru restriktivna razlaga predpisanega vrstnega reda podpisovanja oporoke ni potrebna. Vse pritožbe predlagajo, naj sodišče druge stopnje opravi pritožbeno obravnavo, na kateri naj ponovno zasliši toženca in priče M. K., T. K., V. Č., R. B., K. H. in M. B.. Sam toženec dodatno izpodbija še dva sklepa, s katerima je predsednik sodišča zavrnil predlagano izločitev sodnice. Toženec vztraja, da je sodnica pristranska in naklonjena tožnikom, zaradi povezave s pričo T. K. (poročeno Š.) in njenim možem D. Š. V nasprotnem primeru M. K., pričin oče, ne bi že dva meseca pred izdajo sodbe vedel za izid pravde. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Večina stroškov je nastala v zvezi z ugotavljanjem pristnosti oporoke, tožniki pa so tožbo v tem delu nazadnje umaknili. Poleg tega morajo stroški, ki so nastali do vstopa sedanjega toženca v pravdo, bremeniti vse dediče pokojnega prvotnega toženca.

4. Tožniki na nobeno od treh pritožb niso odgovorili.

5. Pritožbe so delno utemeljene.

6. Sodišče druge stopnje je zadevo najprej obravnavalo na seji. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo takšnih procesnih kršitev, ki bi terjale razveljavitev izpodbijane sodbe, vendar dokazni zaključki, na katere se sodba opira, niso dovolj prepričljivi, zato je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti dokaz z zaslišanjem obeh oporočnih prič, V. Č. in R. B. V takšnem primeru je po drugem odstavku 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obligatorna pritožbena obravnava. Ob njenem razpisu je senat odločitev o zadevi prepustil sodnici poročevalki kot sodnici posameznici (peti odstavek 347. člena ZPP). Pri tem je bilo upoštevano, da je obravnavana zadeva že drugič pred pritožbenim sodiščem, da ne gre za pravno ali dejansko zapleteno zadevo in da od odločitve o pritožbah ni mogoče pričakovati rešitve kakšnega pomembnega pravnega vprašanja, saj je sodna praksa v tovrstnih primerih že enotna in ustaljena.

7. Ponovno zaslišanje toženca in preostalih prič v pritožbenem postopku ni bilo potrebno. Za odločitev o tožbenem zahtevku je bistveno, ali je sestava pisne oporoke pred pričami potekala v skladu s predpisanimi obličnostnimi zahtevami. Te okoliščine so znane le oporočnima pričama. Sedanji toženec pri sestavi oporoke ni bil navzoč, prav tako ne druge priče. Toženec je njihovo zaslišanje predlagal kot dokaz za svojo trditev, da sta priči M. K. in T. K. po razglasitvi oporoke poskušali ustrahovati oporočni priči pred njunim pričanjem v pravdi. Za ta postopek ta okoliščina ni pomembna, saj sta se obe oporočni priči kljub domnevnim grožnjam odzvali vabilu na zaslišanje.

8. Tožniki so na pritožbeni obravnavi nasprotovali ponovnemu zaslišanju oporočnih prič, vendar neutemeljeno. Dvom o pravilnosti ocene izvedenih dokazov namreč od pritožbenega sodišča terja ponovno izvedbo vseh ali posameznih dokazov, kadar je njihova ocena v sodbi sodišča prve stopnje vsebinsko neprepričljiva oziroma v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili. Pomislek, da sta bili priči v izpodbijani sodbi že opozorjeni na pomanjkljivosti v svojih izpovedih, je odveč. Sodba se namreč vroča strankam oziroma njunim pooblaščencem in ne pričam.

9. Ponovno zaslišanje oporočnih prič je, ob upoštevanju vseh dokazov, ki jih je sicer izvedlo že sodišče prve stopnje, pokazalo, da zahtevek tožnikov za razveljavitev sporne oporoke ni utemeljen.

10. Priča V. Č. je znova potrdila, kar je dvakrat izpovedala že pred sodiščem prve stopnje. Iz njene izpovedi izhaja, da je bila poroka podpisana v Vili M. v D., kjer so se sestali zapustnik, prvotni toženec ter V. Č. in R. B. kot oporočni priči. Zapustnik je v navzočnosti vseh prebral že natipkano oporoko in jo podpisal. Temu je sledil najprej njen podpis in nato še podpis R. B. Zapustnik je vse navzoče prosil, naj oporoke nikjer ne omenjajo, ker ne želi, da bi njegova družina izvedela zanjo. Vilo je najprej zapustil R. B., ki se mu je mudilo, za njim pa je odšla še V. Č.

11. Priča V. Č. je ob izpovedovanju na pritožbeno sodišče napravila vtis poštene in resnicoljubne osebe, ki ji je vsekakor mogoče verjeti. Ni bilo zaznati, da je naklonjena tožencu in nenaklonjena tožnikom. Ti niti ne navajajo kakšnega tehtnega razloga, zaradi katerega bi priča pred sodiščem lagala. Končno tudi sodišče prve stopnje tej priči očita le malenkosti, ki ne morejo zmanjšati dokazne teže njene izpovedi.

12. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bila priča bolj povezana s prvotnim tožencem kot z zapustnikom, nima opore v dokaznem gradivu. Priča je namreč jasno izpovedala, da je prvotnega toženca A. D. spoznala šele ob podpisu sporne oporoke, za razliko od zapustnika, ki se je že prej družil s pričinim očetom; prav zapustnik jo je prosil, da bi pri sestavi njegove oporoke sodelovala kot oporočna priča. Očitek izpodbijane sodbe priči, češ da A. D. ni prepoznala v razpravni dvorani, ni sprejemljiv, saj je od podpisa oporoke do naroka v februarju 2017 poteklo že skoraj pet let. Navsezadnje je ta očitek priči v nasprotju s prejšnjim, namreč, da je bila priča bolj povezana z A. D. kot z zapustnikom. V tem primeru bi toženčevo navzočnost na naroku gotovo takoj zaznala. Pooblaščenec tožnikov je na pritožbeni obravnavi sicer predlagal prepoznavo (po fotografijah zapustnika in prvotnega toženca), vendar tak dokazni predlog ni dopusten. Sodišče na pritožbeni obravnavi namreč dokazov ne izvaja, ampak jih le ponavlja; izjemo predstavljajo dovoljene pritožbene novote, vendar se je v tej zadevi pritožil toženec in ne tožniki.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je neprepričljiva tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta prvotni toženec A. D. in priča V. Č. ob zaslišanju delovala naučeno. Ni namreč mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje priči zastavilo enaka vprašanja kot tožencu, čeprav je bil ta zaslišan kar osem mesecev pred pričo. Ugotovitev, da si je priča, čeprav to ni običajno, zapomnila malenkosti, je posledica dejstva, da jo je sodišče spraševalo prav o malenkostih. Takšne, torej nepomembne pa so tudi preostale okoliščine, ki jih izpostavlja izpodbijana sodba. Ali daje Vila M. vtis zapuščene hiše, je stvar subjektivne presoje; zakaj naj bi bilo to dejstvo pomembno, iz sodbe ni mogoče razbrati. Ker gre za objekt v bližini pričinega stanovanja, ni nenavadno, če je priča sprva kolebala pri odgovoru, ali je tja prišla peš ali z avtom, posebej ker je po poklicu inštruktorica vožnje in zato veliko prevozi. Povsem človeško je, da si ob delovnih in domačih obveznostih ni zapomnila, katerega dne v tednu se je podpisovala oporoka, četudi je bil dan pred cerkvenim praznikom. Sodišče prve stopnje je bilo pri presoji verodostojnosti pričine izpovedi prestrogo. Navedene okoliščine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo dokazno oceno, so le nepovezani indici, ki ne zadoščajo za zaključek, da je priča pred sodiščem lagala.

14. Nadalje je sodišče prve stopnje priči tudi neupravičeno zamerilo njeno udeležbo pri nastanku pisne izjave priče R. B. z dne 14. 3. 2016. Iz njunih izpovedi ni razvidno, da bi priča sodelovala pri oblikovanju vsebine te izjave, pač pa je bila njena pomoč R. B. omejena le na tipkanje njegove vnaprej pripravljene in ročno izpisane izjave. Navsezadnje je V. Č. za razliko od R. B. celo zanikala grožnje s strani M. K. Poleg tega obiska priče R. B. in njegove prošnje za pomoč ni z ničimer sama izzvala. Toliko bolj neutemeljen in celo nerazumen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da „glede na ravnanje priče B.“ ne sledi izpovedi priče V. Č. glede prisotnosti pri podpisu oporoke. Sodišče je torej diskvalificiralo pričo zaradi dvoma o verodostojnosti druge priče. Takšno sklepanje nasprotuje temeljnemu načelu, da vsakdo odgovarja za lastna dejanja, in zato ni sprejemljivo.

15. Zdi se, da je sodišče prve stopnje pri vrednotenju dokazov res uporabilo različna merila, kot poudarja toženec v pritožbah. Izpovedi priče R. B. namreč ni analiziralo na enak način kot izpoved priče V. Č. Iz sodbe ni razvidno, kaj je priča R. B. izpovedal o časovnih in krajevnih okoliščinah podpisa oporoke, o katerih je sicer podrobno izpraševalo pričo V. Č. Namesto tega je iz izpovedi priče izvzelo njegovo izjavo, da ni vedel, ali je J. D. sploh kaj podpisal. Ocenilo je, da je bil priča v tem delu še posebej prepričljiv, zaradi česar mu je brez pridržkov verjelo, navkljub dejstvu, da je le tri dni po zaslišanju priča podal sporno pisno izjavo, v kateri je svojo izpoved zanikal, nakar je tudi za sodišče prve stopnje postal neverodostojen.

16. Priča R. B. je bil pred sodiščem prve stopnje zaslišan dvakrat. Prvič (na naroku dne 11. 3. 2016) je izpovedal, da se je potem, ko je zapustnik oporoko prebral, sam podpisal in takoj odšel; na posebno vprašanje je zanikal, da bi bil tedaj na oporoki že kakšen podpis. Naslednjič (na naroku dne 17. 2. 2017) je glede postopka podpisovanja oporoke izpovedal enako kot priča V. Č. Sodišče prve stopnje je pri analizi njegove prve izpovedi prezrlo, da je priča neizzvano omenil tudi zapustnikovo prošnjo, naj o oporoki ne govori naokrog. Po izpovedi priče V. Č. je zapustnik to željo izrazil po končanem postopku branja in podpisovanja oporoke, iz česar je mogoče sklepati, da je zapustnik oporoko vendarle podpisal v navzočnosti obeh oporočnih prič. Pač pa ni mogoče spregledati, da se je priča R. B. v svoji drugi izpovedi pri opisovanju domnevnih groženj M. K. zagovoril, da zapustnikovega podpisa res ni videl.

17. Sodišče prve stopnje je pričino drugo izpoved (v celoti) ocenilo kot zmedeno in nejasno. Pritožbeno sodišče je s ponovnim zaslišanjem priče poskušalo razjasniti opisano nasprotje v pričini izpovedi ter odpraviti vsak dvom o tem, kaj je priča dejansko želela povedati, vendar brez uspeha. R. B. se je namreč na večino zastavljenih vprašanj tokrat odzval z izjavo, da odgovora ne ve. Celo na svoji pisni izjavi z dne 14. 3. 2016 je prepoznal le lasten podpis, vsebine pa se ni spomnil. Povedal je, da je na prvem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje lagal, ker se je bal M. K., vendar njegovih groženj ni prijavil policiji, ker se mu je „vse skupaj fučkalo“. Takšna izjava kaže na neresnost priče, obenem pa je očitno protislovna. Človeku, ki se boji, pač ni vseeno. Presenetil je tudi pričin odgovor na vprašanje, o čem je lagal. Izjavil je namreč, da je lagal o tem, da mu je K. grozil, da mu bo razbil avto. Če se je sprva še zdelo, da priča vprašanja ni razumel, pa je na ponovno vprašanje spet potrdil, da je lagal o njegovih grožnjah. Takšna izjava je nelogična glede na prejšnjo pričino izpoved, da je lagal zato, ker se je K. bal.

18. Gledano v celoti, torej ob upoštevanju vseh treh zaslišanj, je izpoved priče R. B. tako perpleksna in notranje protislovna, da je brez dokazne vrednosti in sodbe nanjo ni mogoče opreti. Priča se je ob zaključku zaslišanja na pritožbeni obravnavi sicer skliceval na svojo živčnost in strah pred sodiščem, vendar se zdi verjetnejša razlaga, da se je hote izmikal odgovoru na zastavljena vprašanja, ker se ne želi zameriti nobeni od pravdnih strank. Opisano ravnanje priče zato še utrjuje dvom o njeni verodostojnosti.

19. Izpovedi priče R. B. torej ni mogoče uporabiti pri dokazovanju. Enako velja za izpoved prvotnega toženca, ki je imel kot oporočni dedič brez dvoma interes, da o okoliščinah podpisovanja oporoke izpove v svojo korist. Ne glede na to pa je tožencu že z izpovedjo priče V. Č. uspelo dokazati, da izpodbijana oporoka nima zatrjevanih pomanjkljivosti glede oblike. Po 64. členu Zakona o dedovanju (ZD) lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka, priči pa se podpišeta na sami oporoki, s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. V obravnavanem primeru je bilo tem pogojem zadoščeno. Zapustnik je pred pričama prebral oporoko in povedal, da gre za njegovo poslednjo voljo, se nato podpisal na oporoko, temu pa sta sledila še podpisa oporočnih prič. Oporoka je torej veljavna, saj je napravljena v obliki, kot jo določa zakon in ob predpisanih zakonskih pogojih (62. člen ZD).

20. Po navedenem bi moralo sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sporne oporoke zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu ugodilo pritožbam in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prva alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

21. Glede na takšen izid je odločitev o ugovoru zastaranja postala obsoletna. Kljub temu je bila po presoji pritožbenega sodišča zahteva tožnikov za sodno varstvo pravočasna, le da je bil njihov prvotni tožbeni predlog za ugotovitev neveljavnosti oporoke preširok in zato nedoločen. V ponovljenem postopku so tožniki na podlagi prej zatrjevanih dejstev zgolj pravilno oblikovali tožbeni predlog, tako da so zahtevali razveljavitev oporoke. Sicer pa je bilo zastaranje pretrgano že z njihovim sklicevanjem na neveljavnost oporoke v zapuščinskem postopku, čemur je sledila napotitev na pravdo in nato tožba, ki je bila vložena pred potekom enoletnega roka od razglasitve oporoke (76. člen ZD).

22. V preostalem pritožbe niso utemeljene. Ker odločitev v tej pravdi ni odvisna od izida kazenskega postopka zoper pričo M. K., ni zakonskih pogojev za prekinitev postopka, zato je bil ta toženčev predlog pravilno zvrnjen. Odločitve o dopustitvi spremembe tožbe in ustavitvi postopka glede drugega podrednega zahtevka pritožbe obrazloženo ne izpodbijajo, medtem ko je uradni pritožbeni preizkus pokazal, da sklep sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjen z materialnimi ali procesnimi kršitvami iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbe v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

23. Toženec posebej nasprotuje še zavrnitvi dveh njegovih predlogov za izločitev sodnice, vendar neutemeljeno. Sodnica je zanikala očitano poznanstvo s pričo T. K. (ki je hči prve tožnice) in z D. Š. (pričinim možem). Toženec nasprotnega ni dokazal. Samo na podlagi dejstva, da je bilo tožbenemu zahtevku tudi v ponovljenem postopku ugodeno, ni mogoče sklepati o domnevni naklonjenosti sodnice tožnikom. Sporna izjava priče M. K., ki jo posebej izpostavlja pritožba, pa brez izkazane povezanosti med pričo in sodnico tudi ne zadošča za dvom o nepristranskosti sodnice in s tem za njeno izločitev.

24. Tožniki so v pravdi poleg zdaj zavrnjenega primarnega zahtevka uveljavljali tudi podredni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sporne oporoke. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo o njem ni odločilo, ker je ugodilo primarnemu zahtevku. V nadaljevanju postopka bo zato treba odločiti še o navedenem podrednem zahtevku. Upoštevaje njegovo zatrjevano podlago, se bo moralo sodišče tokrat izreči le še o pravnih vprašanjih. V pritožbah izraženi pomisleki torej ne pomenijo ovire za nadaljevanje postopka pred isto sodnico, zato toženčev predlog, naj se odredi, da se nova obravnava opravi pred drugim sodnikom, ni utemeljen.

25. Odločitev o stroških postopka je sodišče druge stopnje pridržalo sodišču prve stopnje, saj je ta odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2911/2012
• VSL sodba I Cp 2301/2015
• VSL Sodba I Cp 1094/2017