VSL Sodba I Cp 2309/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem izvedlo v celoti in v skladu z zakonom. Pisno mnenje izvedenca je posredovalo pravdnima strankama, ki sta imeli možnost nanj podati pripombe. Po prejemu tožničinih pripomb je izvedenec pripravil pisno dopolnitev mnenja. Ker je tožnica podala pripombe tudi na dopolnjeno mnenje, je sodišče prve stopnje izvedenca zaslišalo na naroku. ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je namreč ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno, in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. V primeru, ko je izvedensko mnenje jasno, izčrpno in nedvoumno, je razlog za postavitev novega izvedenca iste stroke in glede iste dokazne teme podan šele, ko je podano realno znanstveno tveganje za napako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo delno ustavilo postopek zaradi umika tožbe ter dopustilo spremembo tožbe (1. in 2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 7.847,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka uporabnine dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe (II. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišču prve stopnje očita, da ji ni omogočilo dokazovanja neustreznosti in neprimernosti izvedenčevega izračuna. Uporabnina bi na trgu znašala več, kot je izračunal izvedenec, kar je izkazano tudi z zneski, ki jih je morala plačevati za najem nadomestnega stanovanja za lastno bivanje. Izvedenec in sodišče prve stopnje nista sledila sodni praksi, da je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Izvedenec je s korekcijskimi faktorji zmanjšal dejansko velikost hiše, ki je bila v predhodnem nepravdnem postopku izmerjena s strani dveh izvedencev, in iz izračunane uporabnine izpustil zemljišče. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati pravnomočno odločitev N 23/2007, v kateri je bila ugotovljena velikost hiše 328,29 m2 in njen solastni delež 41,04 m2 (1/8 oz. 12,5 %), a je sledilo izvedencu, ki je na podlagi korekcijskih faktorjev zmanjšal velikost hiše na obračunsko površino 189,98 m2 in velikost deleža na 23,75 m2. Izvedenec je pri oceni uporabnine nedopustno uporabil metodo za izračun neprofitne najemnine. V mnenju ni popravil računskih in drugih napak, na katere je bil opozorjen, niti ni upošteval, da je bila hiša na naslovu Č. oddana v velikosti 150 m2 in ne 235 m2. Iz izvedenčevega zaslišanja na naroku izhaja, da je površino popravil namerno, čeprav je iz podatkov GURS za navedeno hišo razvidno, da je bilo v hiši oddanih le 150 m2. S pravilnimi vhodnimi podatki štirih vzorčnih hiš, ki jih je izvedenec izbral za izračun uporabnine, in z izpustitvijo korekcijskih faktorjev, je dejanska cena najema hiš 6,01 EUR na m2. Izvedenec je povsem ignoriral predpisane MSOV standarde, ki ocenjevalcem vrednosti določajo načine in metode ocenjevanja vrednosti. Skupaj s pripombami na izvedeniško mnenje je predložila dovolj internetnih ponudb oddaje podobnih nepremičnin na primerljivih področjih L., ki dokazujejo utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Opozarja še, da bi morala biti odločitev sodišča prve stopnje, da bo o stroških postopka odločalo s posebnim sklepom, v skladu s 163. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vsebovana v izreku sodbe, ne le v njeni obrazložitvi.

3. Toženka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica vtožuje plačilo uporabnine za hišo na naslovu V., za obdobje od junija 2009 do 17. 6. 2015. Pravdni stranki sta bili v tem času solastnici nepremičnine (tožnica do 1/8 in toženka do 7/8), a je celotno hišo, kljub nasprotovanju tožnice, uporabljala izključno toženka. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica upravičena do plačila uporabnine za njen solastniški delež. Višino uporabnine je ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke S. V., čigar mnenju tožnica (še vedno) nasprotuje, zato je ugotovljena uporabnina zanjo sporna.

6. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem izvedlo v celoti in v skladu z zakonom. Pisno mnenje izvedenca je posredovalo pravdnima strankama, ki sta imeli možnost nanj podati pripombe. Po prejemu tožničinih pripomb je izvedenec pripravil pisno dopolnitev mnenja. Ker je tožnica podala pripombe tudi na dopolnjeno mnenje, je sodišče prve stopnje izvedenca zaslišalo na naroku. ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je namreč ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno, in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 245. člena ZPP). Stranka nima apriorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. V primeru, ko je izvedensko mnenje jasno, izčrpno in nedvoumno, je razlog za postavitev novega izvedenca iste stroke in glede iste dokazne teme podan šele, ko je podano realno znanstveno tveganje za napako.¹

7. Izvedenec je na tožničine pripombe, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, najprej pisno in nato še ustno obrazloženo in prepričljivo odgovoril. Tiste, ki so se izkazale za utemeljene, je upošteval in svoje mnenje v skladu z njimi tudi popravil. Glede preostalih pripomb je pojasnil, zakaj jih ne gre upoštevati, ter dodatno obrazložil metode in rezultate iz podanega mnenja. Svoj izračun uporabnine iz pisnega mnenja je ustno na naroku podkrepil še s tremi izračuni po drugačnih metodah, s katerimi je prišel do podobnih rezultatov. Sodišče prve stopnje je izvedenčevo mnenje in njegove odgovore na pripombe sprejelo kot jasne, prepričljive in strokovne, temu pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Pogoji za postavitev novega izvedenca gradbene stroke v konkretnem primeru niso izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju izvedenca S. V.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da dosojena uporabnina temelji na izračunu neprofitne najemnine za obravnavano nepremičnino. Izvedenec je višino uporabnine določil na podlagi ugotovljene povprečne tržne najemnine, kar je razvidno iz njegovega mnenja. V njem je pojasnil, da je podlaga vrednosti tržna vrednost nepremičnine, pri ugotavljanju katere je uporabil podatke o dejansko izvršenih oddajah. Zaslišan na naroku 24. 1. 2019, pa je še dodatno poudaril, da je mnenje pripravil na podlagi primerjav z drugimi izvedenimi najemninami stanovanjskih hiš.

9. Tudi z uporabo korekcijskih faktorjev, čeprav so ti vsebovani v Pravilniku o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš, ki je namenjen določitvi višine najemnin za neprofitna stanovanja, ni bila uporabnina določena po metodi neprofitne najemnine. Kot je izvedenec obrazložil ob zaslišanju, se vrednost pri neprofitnih najemninah določa na čisto poseben način, vendar pa gre pri korekcijskih faktorjih za strokovno podlago, ki omogoča določanje razmerij med posameznimi elementi v objektu. Iz navedenega izhaja, da so korekcijski faktorji uporabljivi tudi pri ugotavljanju tržnih najemnin stanovanj in stanovanjskih hiš. Izvedenec je nadalje pojasnil, da se je pri podatkih o površini obravnavane in primerjalnih stanovanjskih hiš oprl na podatke iz uradne evidence GURS. Ker ti podatki niso vedno točni, saj se v evidenco povzamejo tako, kot jih sporoči upravičena oseba, jih je moral z namenom, da doseže njihovo primerljivost, spraviti na nek skupni imenovalec. To je dosegel z uporabo korekcijskih faktorjev, preko katerih je izračunal obračunske površine² primerjanih stanovanjskih hiš.

10. Da so korekcijski faktorji uporabljivi pri ugotavljanju tržnih vrednosti in najemnin nepremičnin, je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja V. D. iz nepravdne zadeve N 23/2007³ (priloga A14 spisa). Ogled hiše pravdnih strank ni bil mogoč, ker je bila ta že prodana, zato je sodišče prve stopnje izvedencu odredilo, naj glede opisa notranjosti hiše vpogleda v navedeno mnenje izvedenca V. D. Iz njega izhaja, da je tudi izvedenec V. D. uporabil korekcijske faktorje in površino hiše preračunal na obračunsko površino (185,61 m2). Tožnica sicer zatrjuje, da je bila v pravnomočno zaključenem nepravdnem postopku ugotovljena velikost hiše 328,29 m2 in njen solastni delež 41,04 m2, kar bi morala izvedenec in sodišče prve stopnje upoštevati, a pritožbeno sodišče njenim trditvam ne more slediti. Pravnomočen postane le izrek odločbe, ne pa tudi njena obrazložitev. To pomeni, da je sodišče vezano na odločitev, ki izhaja iz izreka odločbe N 23/2007, medtem ko lahko posamezna dejstva, ki so vsebovana v obrazložitvi odločbe, v predmetnem postopku ugotovi tudi drugače. Navedeno v konkretnem primeru velja toliko bolj, ker je površina hiše, za katero se zavzema tožnica, povzeta iz izvedenskega mnenja A. B.⁴, ki v predmetnem postopku ni uporabljivo. Pravdni stranki se nista dogovorili ali podali predloga, da se za potrebe tega pravdnega postopka uporabi izvedensko mnenje A. B., niti ni bilo mnenje nikoli vloženo v predmetni spis. Sodišče in izvedenec S. V. z vsebino mnenja tako nista (bila) seznanjena, zato ga v postopku nista mogla ali morala upoštevati.

11. Izvedenec S. V. je z uporabo korekcijskih faktorjev prišel do 189,98 m2 obračunske površine hiše pravdnih strank, kar je celo nekoliko več od obračunske površine iz izvedenskega mnenja izvedenca V. D. Pri štirih vzorčnih oziroma primerjalnih hišah je izhajal iz podatkov GURS o „površini dela stavbe“ (priloga A17 spisa), katere je z uporabo korekcijskih faktorjev prav tako pretvoril v obračunske površine. S tem je obravnavane nepremičnine spravil na skupni imenovalec, ki omogoča njihovo ustrezno medsebojno primerjavo. Iz evidence GURS o izvršenih najemnih poslih sicer res izhaja, da naj bi bilo v primerjalni hiši na Č. oddanih 150 m2 površin, a je izvedenec na podlagi svojih izkustev presodil, da ta podatek ni ustrezen oziroma realen. Izvedenec v pravdi poda svoje mnenje prvenstveno po pravilih znanosti in stroke. Razumljivo in običajno je, da pri tem upošteva tudi svoje strokovne in življenjske izkušnje ter splošno znana dejstva. Poleg tega je izvedenec, kot že zgoraj obrazloženo, pojasnil, da podatki v evidenci GURS niso vedno točni, zato jih je spravil na skupni imenovalec – pri vseh nepremičninah je izhajal iz iste kategorije podatka o površini stavbe in jo nato s korekcijskimi faktorji pretvoril v obračunsko površino. Pritožbeno sodišče zato sprejema izvedenčevo odločitev, da podatka o 150 m2 oddane površine ne upošteva pri izračunu uporabnine, saj bi to vplivalo na doseženo stopnjo medsebojne primerljivosti nepremičnin.

12. Dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja in dosojeno uporabnino tožnica ne uspe vzbuditi niti s preostalimi pritožbenimi očitki. Dejstvo, da je morala za lastno bivanje najemati stanovanje in zanj plačevati najemnino, za izračun višine uporabnine ni relevantno, saj se ta določa na podlagi tržne najemnine primerljivih nepremičnin, kar pa tožničino stanovanje ni. Tudi na ponudbe za oddajo nepremičnin, ki jih je v spis predložila tožnica (prilogi A18 in A21 spisa) se ni moč opreti, ker ne gre za primerljive stanovanjske hiše (neustrezno leto izgradnje, neustrezna lokacija, površina, idr.), do česar se je opredelil tudi izvedenec, predvsem pa gre zgolj za ponudbe in ne za že izvršene oddaje, pri katerih je znana dejansko dosežena najemnina. Nenazadnje pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da izvedenec ni upošteval MSOV standardov. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da temelji na ustreznih standardih. Čeprav so posamezni standardi poimenovani oziroma oštevilčeni še v skladu z MSOV standardi 2013, je njihova vsebina enaka MSOV standardom 2017.

13. Tožnica sicer utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP v izreku sodbe odločiti, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, vendar gre za relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ Prim. II Ips 138/2018.
² Obračunska površina je površina, ki jo s faktorji etažnosti in finalne obdelave preračunamo na ekvivalent stanovanjske površine objekta (str. 8 izvedenskega mnenja s 1. 1. 2018; list št. 78 spisa).
³ Gre za nepravdni postopek razdelitve solastnine, ki je tekel med pravdnima strankama.
⁴ V nepravdnem postopku N 23/2007 je sodišče poleg izvedenskega mnenja V. D. pridobilo tudi mnenje A. B.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 440/2014
• Sklep II DoR 54/2014
• VSL Sodba II Cp 900/2017