VSL Sodba II Cp 507/2019

Jedro

Ker je tožnik dokazal, da sta toženca porabljala električno energijo mimo odjemnega mesta, toženca pa nista dokazala, da za to nista vedela niti nista mogla vedeti, je tožnik upravičen do pogodbene kazni v dogovorjeni višini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7623/2016 z dne 28. 1. 2016 ostane v prvem in tretjem odstavku v celoti v veljavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.066 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1212,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7623/2016 z dne 28. 1. 2016 v prvem in v tretjem odstavku in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.302,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2016 in za plačilo izvršilnih stroškov z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka tožencev.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je sodišče kot odločilno štelo predvidljivost neupravičenega odjema za toženca, gre za sodbo presenečenja. Tožnik je zahtevek utemeljeval na pravilih o neupravičeni obogatitvi, sodišče pa je izhajalo iz pravil o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Še več: institut neupravičenega odjema naj bi predstavljal civilno kazen v smislu pogodbene kazni iz 247. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče se je sklicevalo na odločbo VS RS II Ips 535/2006, v kateri je bilo v primerljivem položaju – šlo je za neupravičen odvzem plina – zavzeto stališče, da je podlaga v pravilih o neupravičeni obogatitvi. Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi VSC Cp 299/2014. Ker je sprememba pravnega pogleda očitno povezana s spremembo sodnice, bi morala nova sodnica pred izdajo sodbe pravdnima strankama razkriti drugačen materialnopravni pogled na zadevo.

Določba 57. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju: Splošni pogoji) je sama zase podlaga za plačilo vtoževanega zneska.

Ugotovitev, da toženca nista ničesar vedela o neupravičenem odjemu, ni obrazložena. Neupravičen odjem zahteva aktivno ravnanje lastnika nepremičnine oziroma uporabnika. Gre za visoko tehnološko goljufijo oziroma krajo električne energije z zelo jasnim namenom oškodovalca, da števec električne energije pretirano povečane porabe elektrike ne zazna in tako navzven ni opazno, da se npr. porablja za izvajanje nedovoljene dejavnosti. Dejstvo, kdaj je bila montirana sponka, ni pomembno; pomembno je, kdaj se je vršil neupravičen odjem. Sodišče ni ovrednotilo trditve, da grafi izkazujejo, da na konkretni trafo postaji po 29. 1. 2013, ko je toženec sam vzpostavil stanje, kakršno bi moralo biti, izgub ni bilo več. Toženec se je pred tem izogibal tožnikovemu nadzoru in ni dopustil vstopa v svoje prostore. Ko je po pregledu s kamero 29. 1. 2013 ugotovil, da lahko tožnik izkaže neupravičen odjem tudi brez vstopa, je nemudoma sam odstranil spojko. Da je bila nameščena spojka, pa izhaja iz fotografij, posnetih ob sanaciji poškodovanih kablov. Pomenljivo je tudi nasprotovanje tožencev izvedenčevemu predlogu za pregled stanja z notranje strani.

Nelogičen je zaključek, da plačevanje elektrike za uporabo, običajno v primerljivih gospodinjstvih, izkazuje, da toženca nista mogla pričakovati neupravičenega odjema. Neupravičenega odjema namreč števec ne prikazuje. Prav običajna uporaba – sledeč števcu – in precejšnja poraba mimo števca izkazujeta aktivno prizadevanje tožencev, da tožnik tega ne bi odkril. Na nerazumevanje tematike neupravičenega odjema kažejo tudi ugotovitve v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejstvo, da je do neupravičenega odjema prihajalo le do 29. 1. 2013, potrjuje tožnikovo trditev, da sta toženca zanj vedela. Tedaj je namreč tožnik le ugotovil, kje prihaja do neupravičenega odjema, ne pa tudi preprečil. Do upada porabe je prišlo zaradi ravnanj tožencev, ki sta ugotovila, da bo lahko tožnik pridobil dokaze za njuno nedovoljeno ravnanje.

Obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo VSL I Cpg 1397/2016, na katero se sklicuje sodba. Tam je šlo za atipične okoliščine oziroma rizike, v obravnavani zadevi pa je tožencema moglo in moralo biti znano, da je izvedba nezakonitega odjema nedopustna.

Napačno je stališče sodišča, da sta bila stroška za drugo in za tretjo pripravljalno vlogo potrebna za pravdo. V njih niso podane nove navedbe. Neutemeljeno so priznani potni stroški pooblaščenca (VSL III Cp 1858/2017).

3. Toženca nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je od tožencev zahteval plačilo nadomestila v višini vrednosti električne energije, ki sta jo toženca porabila mimo merilnega mesta med 29. 1. 2012 in 29. 1. 2013, in zakonske zamudne obresti od tega zneska od poziva k plačilu terjatve, tj. od 9. 4. 2013 do vložitve predloga za izvršbo.

6. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvah,

– da sta toženca dediča po pokojnem S. U., ki mu je tožnik na podlagi pogodbe dobavljal električno energijo na odjemnem mestu na naslovu prebivališča tožencev, da sta solastnika nepremičnine, na kateri je zgrajen objekt, ki se napaja iz tega odjemnega mesta, in da sta v spornem obdobju uporabljala električno energijo, ki jo je dobavljal tožnik, in mu porabo tudi plačevala,

– da je toženka (pokojnikova hči) postala polovična solastnica nepremičnine v letu 2002, toženec (toženkin sin in pokojnikov vnuk) pa solastnik ostale polovice v letu 2011,

– da je bil na merilnem mestu tožencev izvršen neupravičen odjem,

– da je bila na odvodnem zemeljskem kablu pod priključno razvodno omarico na fasadnem podstavku hiše na naslovu prebivališča tožencev pritrjena sponka z ježasto obliko kontaktne ploščice, ki preluknja plašč kabelskega vodnika in vzpostavi galvanski kontaktni spoj, na drugi odprtini pa se priključi odcepni vodnik, tako da nastane T odcep iz glavnega vodnika,

– da je bil odvodni kabel iz sponke usmerjen v notranjost hiše na naslovu prebivališča tožencev,

– da je na ta način prišlo do porabe električne energije, ki jo je zagotavljal tožnik, ni pa bila zaračunana,

– da je do neupravičenega odjema prihajalo do 29. 1. 2013, tj. do dne, ko je tožnik ugotovil, kje je prišlo do neupravičenega odjema, in ko sta bila toženca obveščena o okoliščinah neupravičenega odjema,

– da ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj so bile spojke montirane,

– da je bil dostop do poškodovanega dela elektro napeljave z zunanje strani zakrit s fasadnim podstavkom stanovanjske hiše, z notranje strani pa s keramičnimi ploščicami, položenimi na zidu prostora v hiši za dvema ekspanzijskima posodama, in zato z obeh strani nedostopen,

– da tožnik ni zatrjeval, da bi bil poseg v kabelsko kanalizacijo narejen z notranje strani objekta in da ob izvedenčevem ogledu 15. 12. 2017 v prostoru niso bile vidne sledi, ki bi kazale na potek spornega kabla na tem mestu,

– da sta toženca pridobila nepremičnino s stanovanjsko hišo v last potem, ko sta bila fasadni podstavek in električna kanalizacija pod njim že zgrajena,

– da na priključni razdelilni omarici niso bile vidne sledi nasilnega odpiranja in da nekateri izvajalci elektro instalacij posedujejo sistemski ključ,

– da toženca nista vedela ničesar o neupravičenem odjemu in sama nista posegla niti v elektro omarico niti v električne vodnike,

– da bi v primeru, da bi toženca izvedla neupravičen odjem ali ga vsaj pričakovala, v obdobju, ko ju je tožnik pozival k pregledu elektro kabelske kanalizacije, verjetno to sanirala in ne bi čakala, da ga bo odkril tožnik,

– da sta toženca (tudi) v spornem obdobju redno plačevala porabo, običajno za primerljiva gospodinjstva, in da tožnik ni zatrjeval, da bi obstajala bistvena razlika v računih za obdobje pred 29. 1. 2013 in kasneje.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, (1) da ima zahtevek podlago v 57. in v 58. členu Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji),¹ (2) da gre za civilno kazen za neupravičeno ravnanje imetnika soglasja za priključitev in/ali dejanskega odjemalca električne energije, (3) da se lahko toženca razbremenita odgovornosti pod pogoji iz 240. člena OZ, tj. če je škoda nastala zaradi okoliščin, ki jih nista mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti, (4) da je bil poseg na električnih kablih nedopusten, da je zaradi tega posega prišlo do neupravičenega odjema električne energije in da je tožniku nastala škoda v višini porabljene in neplačane električne energije, (5) da toženca nista mogla predvideti, da je prišlo do neupravičenega odjema, in da je bil neupravičen odjem zanju dejstvo, ki ga nista mogla preprečiti, ga odpraviti ali se mu izogniti.

8. V pritožbenem postopku ni sporno, da sta toženca dediča po pokojnem S. U. in da sta v spornem obdobju uporabljala električno energijo, ki jo je tožnik dobavljal do porabnikov električne energije v stanovanjski hiši na naslovu njunega bivanja.² Kot dediča po pokojnem S. U. sta vstopila v njegov pogodbeni položaj s tožnikom. Kot pogodbenika ju zavezujejo Splošni pogoji, na katere tožnik opira svoj zahtevek. Po Splošnih pogojih gre za neupravičen odjem, če uporabnik (mednje sodi tudi imetnik soglasja za priključitev) odjema električno energijo mimo merilnih naprav (prvi odstavek 57. člena Splošnih pogojev). Po drugem odstavku 57. člena Splošnih pogojev je uporabnik v primeru neupravičene uporabe dolžan plačati neupravičeno porabljeno električno energijo in uporabo omrežja v izmerjenih količinah in po ceni, ki je enaka ceni električne energije višje dnevne tarifne postavke za zasilno oskrbo na dan izstavitve računa, povečani za 30 %.

9. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da zahtevani znesek predstavlja pogodbeno kazen za kršitev pogodbe (247. člen OZ).³ Za kršitev pogodbene obveznosti, tj. odjem električne energije le prek merilne naprave (in ne mimo nje) je določeno plačilo denarnega zneska, višjega od vrednosti porabljene električne energije.

10. Pravilno je tudi materialnopravno stališče v sodbi, da dolžnik ni dolžan plačati pogodbene kazni, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Utemeljen pa je pritožbeni dvom o pravilnosti zaključka, da je bil neupravičen odjem za toženca dejstvo, ki ga nista mogla preprečiti, ga odpraviti ali se mu izogniti.

11. Že v izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil odjem električne energije mimo merilne naprave mogoč po izvedbi posega, ki je zahteval poznavanje in sposobnost uporabe visokotehnološke tehnike. Izvedeno je bilo torej aktivno ravnanje – namestitev ježaste sponke na električni kabel. Takega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot namernega, se pravi, da je bilo storjeno z namenom uporabe električne energije na način, da je števec na merilnem mestu ne zazna in je posledično tožnik ne zaračuna. V izpodbijani sodbi je tudi ugotovljeno, da je bil odvodni kabel speljan v stanovanjsko hišo v solasti ter na naslovu stalnega prebivališča tožencev in da je do odjema električne energije mimo števca dejansko prišlo. Ni bil torej le izveden dodatni vodnik, ampak so bili nanj priključeni porabniki električne energije v stanovanjski hiši, ki jo uporabljata toženca.

12. Za oprostitev odgovornosti bi morala toženca zatrjevati in dokazati, da nista vedela (in tudi nista mogla vedeti), da porabljata električno energijo mimo merilnega mesta (in da torej porabljata več električne energije, kot jo plačata). Toženca sta zatrjevala, da nista namestila sponke in odvodnega kabla mimo merilnega mesta, niti nista vedela za ta poseg. V podporo tej trditvi sta navedla, da so na isti električni omarici priključeni še drugi uporabniki (tožnik govori o merilnem mestu, pomembni pa so vodi; tožnik je opravil pregled pod omarico, ni pa dokazano, da je do nepravilnosti prišlo pri merilnem mestu tožencev) in zanikala tožnikove trditve, da je bila ugotovljena poškodba kabelskega omrežja in da so vodniki vodili v hišo tožencev.

13. Tožnik je nasprotno zatrjeval, da je bilo 29. 1. 2013 ob pregledu odjemnega mesta s kamero ugotovljeno, da je bila na kablih pritrjena spojka, da sta bila toženca seznanjena s pregledom, da je istega dne prišlo do občutnega padca porabe električne energije in da je bilo pri kontroli, ki mu jo je po daljšem izmikanju tožencev uspelo izvesti 15. 3. 2013, ugotovljena poškodba vodnika kot posledica pritrjene spojke, prek katere je bil narejen odvod električne energije v hišo tožencev, da je do poškodbe prišlo na kablih, ki vodijo v hišo tožencev in da je glede na lokacijo poškodbe (inštalacije so vgrajene v fasadni podstavek, tožnik pa elektro kable zaščiti tako, da niso dostopni ljudem, ki niso elektro stroke) očitno, da sta vanj posegla toženca in da sta s spojkami na vodnikih odvedla električno energijo mimo števca.

14. Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do trditve, da je istega dne, ko je tožnik ob vednosti tožencev s kamero posnel spojko, prišlo do občutnega padca električne energije in da ni ovrednotilo dejstva, da sta toženca nasprotovala tožnikovemu predlogu za pregled instalacije z notranje strani, ki bi bodisi potrdil bodisi ovrgel njegove trditve o posegu tožencev v električne vode. Ocena navedenih dejstev v prid tožnika bi lahko zadostovala za sklep, da toženca nista dokazala, da nista vedela za neupravičen odjem. Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da izostanek izrecne trditve, da je bil poseg v električno napeljavo izveden z notranje strani, ne pomeni, da tožnik ni zatrjeval odločilnega dejstva. Tožnik se je zoper trditev tožencev, da nista vedela za poseg, branil s trditvijo, da sta poseg izvedla toženca in da dodani vod vodi v njuno hišo. Dejstvo, ali je bil poseg izveden z notranje ali z zunanje strani, je le ena od okoliščin, ki bi lahko potrdila trditev, da sta poseg izvedla toženca. Izpovedbo o njem mora sodišče dokazno oceniti, četudi ga stranka ni posebej zatrjevala.

15. Ker sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh dokazov, pomembnih za presojo, ali sta toženca vedela za neupravičen odjem, navedeno pa bi lahko vplivalo na ugotovitve o odločilnih dejstvih, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP. Za odpravo kršitve je pritožbeno sodišče izvedlo pritožbeno obravnavo. Ob razpisu obravnave je pritožbeni senat odločil, da se v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP obravnava opravi pred sodnico poročevalko, ki naj o pritožbi odloči kot sodnica posameznica. Spor je osredotočen na vprašanje, ali sta toženca dokazala, da nista vedela oziroma mogla vedeti za neupravičen odjem električne energije. V zadevi torej ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, niti ne gre za bodisi v pravnem bodisi v dejanskem pogledu zapleteno zadevo.

16. Sodišče je ponovilo dokaze z branjem listin o obsegu porabe (A6, A13), fotografij (A8, A9, A14 do A17, A20), zapisa na USB ključku (A19), zapisnika z dne 29. 1. 2013 (B9), izjave in fotografij (B22 do B26), zapisnikov o zaslišanju toženca in prič J. P., T. Š. in B. S. ter izvedenskega mnenja. Ker sodišče prve stopnje v soglasju s pravdnimi strankami ni neposredno izvedlo teh dokazov, izvedenih pred drugo sodnico, ocena o verodostojnosti izpovedb pa temelji na njihovi primerjavi z listinskimi dokazi in izvedenskim mnenjem in ne na neposredni zaznavi ob zaslišanju, je pritožbeno sodišče sklenilo, da toženca in prič ne bo zaslišalo ponovno, ampak bo le prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah (peti odstavek 348. člena ZPP).

17. Pravdni stranki sta na obravnavi tudi ustno predstavili svoja stališča. Ker toženca nista odgovorila na pritožbo, so bile njune navedbe upoštevane le v obsegu, v katerem so bile podane pred sodiščem prve stopnje in so se hkrati nanašale na ugotovitev dejstev, ki so predmet pritožbenega izpodbijanja.

18. Toženca nista dokazala, da nista vedela (in tudi nista mogla vedeti), da porabljata električno energijo mimo merilnega mesta (in da torej porabljata več električne energije, kot jo plačata).

19. Ker toženca v pritožbenem postopku (tj. v roku za vložitev odgovora na pritožbo) nista izpodbijala ugotovitev, da je bil na odvodnem zemeljskem kablu pod priključno omarico v fasadnem podstavku hiše v njuni solastnini izdelan T odcep, da je bil nanj priključen odvodni kabel in da je bil ta usmerjen v hišo tožencev, so nepomembne njune navedbe, da so bili kabli usmerjeni drugam, da sta bila zaradi tega, ker njuna hiša stoji na samem, le najbolj primerna naslovnika za očitek o neupravičenem odjemu, in da je stanje v prostoru, ki meji na zunanjo steno s priključno omarico, že od leta 2012 nespremenjeno, da so neverodostojne izpovedbe prič, zaslišanih na tožnikov predlog, in da je izvedensko mnenje neprepričljivo.

20. Priči J. P. in T. Š., tožnikova delavca, sta povedala, da je bilo 29. 1. 2013 ugotovljeno, da je bil poseg v elektrokanalizacijsko omrežje izveden iz notranje strani objekta, da so želeli priti v notranjost objekta, da bi preverili notranjo napeljavo, a jim toženca tega nista dovolila, in da so bile med 29. 1. 2013 in 15. 3. 2013 spojke odstranjene, vodnik pa je ostal poškodovan. Izvedenec je v mnenju potrdil, da iz diagrama merjenja izgub med 21. 1. 2013 in 3. 2. 2013, ki ga je tožnik predložil kot dokaz, izhaja, da so se izgube zmanjšale – 29. 1. 2013 je vidna stopnica v upadu električne moči, in podal mnenje, da je tehnika, uporabljena pri izdelavi T odcepa, visoko tehnološka in da se namestitev sponke izvede namensko, tj. da se ustvari zanesljiv spoj za neupravičen odvzem električne energije. Za ugotovitev, ali je bil preboj zunanje stene do spornega kabla izveden z notranje strani, je izvedenec predlagal, naj sodišče dovoli odstranitev ometa pod razdelilno omarico na fasadi objekta, in navedel, da poseg ne terja daljši čas in je izvedljiv z majhnim stroškom. Pregledu napeljave z notranje strani sta toženca nasprotovala z utemeljitvijo, da je tožnik tak poseg že izvedel v njuni odsotnosti in bi si lahko že tedaj zagotovil potrebne dokaze, če je menil, da jih potrebuje.

21. Že v izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je za izvedbo T odcepa potrebno znanje in se ga izvede z namenom neupravičenega odvzema električne energije, da je bila poškodba kabelskega omrežja na mestu pod elektro omarico na hiši tožencev in da so vodniki vodili v hišo tožencev. Toženec je sam povedal, da so tožnikovi delavci v njegovi navzočnosti 29. 1. 2013 opravili pregled s kamero. Diagram merjenja izgub potrjuje tožnikovo navedbo, da je do znatnega upada v izgubi prišlo dan potem, ko je tožnik opravil pregled omrežja s kamero z zunanje strani, pri pregledu pa je bil poleg tožnikovih delavcev navzoč le še toženec. Toženec je sicer izpovedal, da kamera, s katero je bil opravljen pregled, ni delala, vendar pa predloženi posnetki in ugotovitev o znatnem padcu porabe električne energije po dnevu pregleda utemeljujeta sklep, da toženčeva izpovedba ne drži. Navedene ugotovitve tudi utemeljujejo sklep, da toženca nista dokazala, da nista vedela ali mogla vedeti za to, da porabljata električno energijo mimo odjemnega mesta. Električno energijo so koristili uporabniki v hiši tožencev, toženca pa nista niti zatrjevala, da bi za pregled 29. 1. 2013 poleg tožnika in njiju vedel še kdo drug. Niti verjetno nista izkazala, da je vzrok za padec porabe električne energije v sferi nekoga tretjega in ne v njuni sferi. Dejstvo, da sta se uprla izvedbi pregleda z notranje strani, še dodatno govori v prid nedokazanosti trditve, da navedenega nista vedela (ali mogla vedeti). Navedeno bi namreč potrdilo njuno trditev, da po tožnikovi ugotovitvi o nameščeni spojki te nista odstranila onadva (oziroma nekdo po njunem naročilu),⁴ toženca pa kljub izvedenčevi oceni, da bi šlo za majhen strošek ter časovno nezahteven poseg, in kljub tožnikovi pripravljenosti, da poravna potrebne stroške, nista dovolila takega posega. Razlog, s katerim sta utemeljevala svoje stališče, tj. da bi si tožnik lahko zagotovil dokaze že ob posegu, ki ga je opravil, ne da bi zanj pridobil njuno soglasje, ni tehten. Če bi namreč dovolila poseg (ki jima ne bi povzročil stroškov), bi to lahko potrdilo njuno trditev, da nista vedela za neupravičen odjem. Na razpolago sta torej imela dokazno sredstvo, ki bi potrdilo njuno trditev, a ga nista izkoristila.

22. Dvoma o pravilnosti ugotovitve, da toženca nista dokazala svoje nevednosti, ne vzbuja niti mnenje izvedenca, da nekateri izvajalci elektro instalacij razpolagajo s sistemskim ključem za dostop do razdelilnih omaric. Izvedba T odcepa zahteva aktivno ravnanje; od tega so imeli korist le uporabniki hiše na naslovu prebivališča tožencev, toženca pa nista navedla, da bi korist od tega lahko imel kdo drug in ne onadva. Ob teži objektivnih dokazov pa sta izgubili verodostojnost tudi toženčeva izpovedba, da niti sam niti mama ali dedek niso posegali v elektro kabelsko kanalizacijo, in izpovedba priče B. S., toženčeve žene, da se električna energija v hiši porablja le za hišna opravila (sesalec, pomivalni stroj). Iz enakega razloga tudi ni pomembno, da tožnik ni zatrjeval, za kakšen namen je bila porabljena na nedovoljen način pridobljena električna energija.

23. Ker je tožnik dokazal, da sta toženca porabljala električno energijo mimo odjemnega mesta, toženca pa nista dokazala, da za to nista vedela niti nista mogla vedeti, je tožnik upravičen do pogodbene kazni v dogovorjeni višini.

24. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da znesek dogovorjene pogodbene kazni znaša 5.933,20 EUR in da zakonske zamudne obresti, natekle do vložitve predloga za izvršbo, znašajo 1.369,02 EUR.

25. Ker je tožbeni zahtevek utemeljen ob uporabi pravne podlage, uporabljene v izpodbijani sodbi, ni bil potreben odgovor na pritožbene (procesne in materialnopravne) očitke, podane v zvezi z izbiro navedene podlage.

26. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi (naveden v izreku te sodbe) v delu, v katerem je tožencema naloženo, da plačata tožniku 7.302,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2016, in glede izvršilnih stroškov (prva alineja 358. člena ZPP). Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnik uspel, sta mu toženca dolžna povrniti potrebne stroška postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.066 EUR, in sicer gre za sodno takso (301 EUR) in za strošek za izvedenca (553,40 EUR + 211,60 EUR).

27. Ker je tožnik s pritožbo uspel, sta mu toženca dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.212,32 EUR, in sicer gre za strošek za vložitev pritožbe (500 točk = 300 EUR⁵), za zastopanje na pritožbeni obravnavi (590 točk = 354 EUR), za končno poročilo stranki (50 točk = 30 EUR), pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 2 % (do višine 1000 točk) oziroma 1 % od vrednosti storitve (nad 100 točkami)(21,40 točk = 12,86 EUR) ter za potne stroške (14,06 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso (345 EUR). Priglašena stroška za sestanek s stranko in pregled dokumentacije sta vključena v strošek za sestavo pritožbe. Drugačna razlaga Odvetniške tarife s strani organov Odvetniške zbornice, na katero se opira tožnik, ima lahko moč argumenta, ne more pa pomeniti, da jo je sodišče dolžno upoštevati. Sodišče je strošek zastopanja stranke po odvetniku dolžno ovrednotiti ob upoštevanju odvetniške tarife (17. člen Zakona o odvetništvu), navedeni zakonski okvir pa sodišču ne odvzema pristojnosti za samostojno razlago podzakonskega predpisa. Argument, da sestava vsake pritožbe terja posvet s stranko in seznanitev z relevantno dokumentacijo, utemeljuje uveljavljeno stališče v sodni praksi, da gre za stroška, ki sta vključena v tarifno postavko za sestavo pritožbe (in ne nasprotno stališče, ki ga zavzema tožnik v predloženem stroškovniku).

28. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 126/07 in 37/11.
² Trditvi tožencev, da je dejanski uporabnik in plačnik merilnega mesta toženka – in ne toženec, je tako v prvem delu, tj. glede uporabe, nedokazana, glede trditve o tem, kdo plačuje račun, pa nepomembna.
³ Odločitev v obravnavani zadevi ne terja presoje, ali bi bil zahtevek lahko utemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
⁴ In hkrati tudi, da vodnik, priključen na nedovoljen način, ni vodil v njuno hišo.
⁵ Upoštevaje vrednost točke ob sojenju pred sodiščem druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Kp 129/2000
• VSM sodba Kp 126/2000
• VSL sklep II Cp 204/2010