VSL Sodba in sklep I Cp 2100/2019

Jedro

Sistem prekluzij res od strank zahteva skrbno pripravo na sodni postopek in jim nalaga odgovornost za zbiranje procesnega gradiva, vendar pa sodišče prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje o zadevi.

Splošna dolžnost poučevanja stranke se nanaša na procesne pravice, medtem ko se materialno procesno vodstvo nanaša na zbiranje procesnega gradiva in predstavlja inštrument komunikacije med sodiščem in strankami.

Pričo sodišče zaslišuje o tem, kar o stvari ve, torej o konkretnih okoliščinah oziroma dejstvih, ki jih je sama zaznala, medtem ko strokovno znanje sodišču posredujejo izvedenci, ki so hkrati njegovi pomočniki. V konkretnem primeru je bil izvedenec A. A. strokovni pomočnik stranke, ki ga je angažirala sama izven sodnega postopka.

Ker odgovor na vprašanje, ali toženčevo stanovanje presega normativ po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, odločilno vpliva na odločitev sodišča, je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, od katerega tudi danes ne odstopa, da gre za strokovno vprašanje, na katerega lahko da odgovor samo strokovnjak.

Pogoj za odpoved najemnega razmerja iz razlogov po petem odstavku 103. člena SZ-1 ni posedovanje primernega stanovanja, ki bi lastniku zagotavljal primerljivo bivanje, temveč zadošča, da so izpolnjene zahteve iz 10. člena SZ-1, ki predstavlja minimalen, še sprejemljiv stanovanjski standard. Namen določbe petega odstavka 103. člena SZ-1 je v preprečitvi ščitenja oziroma dajanja ugodnosti nekomu, ki je dejansko ne potrebuje in je namenjena dejansko tistim socialno ogroženim družinam, ki nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja. Zakonodajalec je na ta način uravnotežil interese lastnika stanovanja (najemodajalca) in najemnika, ki si sicer najema ne bi mogel privoščiti. Ta je upravičen do najema za neprofitno najemnino zato le tedaj, ko je njegov socialni položaj tako šibek, da bi brez njega ostal brez človeku dostojne strehe nad glavo. Če pa si jo lahko zagotovi drugače, prevladujejo interesi najemodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje predlog za izločitev sodnega izvedenca R. R. zavrnilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da se najemna pogodba št. 415/00 z dne 22. 3. 2000, aneks št. 1 k najemni pogodbi z dne 1. 4. 2003 in aneks št. 2 k najemni pogodbi z dne 31. 12. 2012, ki so bili sklenjeni med pravdnima strankama za trisobno stanovanje št. 3 v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu J. ulica ..., v L., ID znak 000-1011-3, v skupni izmeri 89,61 m2, s pripadajočo odprto teraso v izmeri 4,46 m2, pripadajočo ložo v izmeri 3,86 m2, pripadajočo kletjo v izmeri 2,87 m2 ter pripadajočim parkirnim mestom št. 74 v prvi kleti, v izmeri 6,36 m2, ID znak 000-1054-74, s pravico souporabe skupnih delov večstanovanjske stavbe, odpove, ter da je tožena stranka dolžna zgoraj navedeno stanovanje s pripadajočo ložo, kletjo ter parkirnim prostorom v roku devetdesetih dni izprazniti, se iz njega izseliti ter praznega vseh oseb in stvari izročiti tožeči stranki (II. in III. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka v roku petnajstih dni dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.483,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka izpodbija sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kršitev 22. člena Ustave RS ter kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, ker ni izločilo izvedenca R. R., saj med njim in tožečo stranko obstaja pravno poslovna povezava. Izvedenec je pri izdelavi izvedenskega mnenja in dveh dopolnitev deloval pristransko, v prid tožeče stranke. Nadalje opozarja, da je sodišče s tem, ko je postavilo izvedenca, ki ga je predlagala v ponovljenem postopku tožnica, čeprav je bila s predlogom prekludirana, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kršitev 22. člena Ustave RS in kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. Vsi pooblaščenci tožnice imajo pridobljeno stopnjo izobrazbe univerzitetni diplomirani pravnik, dva izmed njih pa tudi državni pravniški izpit, zaradi česar tožnica po naravi stvari ni nevedna stranka. Če so njeni strokovni pooblaščenci ravnali neskrbno, potem to ni razlog za kršitev strogih pravil prekluzije. Vzrok dejanske neenakosti strank v pravdnem postopku je različna raven njihovega strokovnega znanja in ekonomskih možnosti, od katerih je odvisno, ali si lahko vzame pooblaščenca. Neuporaba procesnih pravic mora biti posledica nevednosti strank. Materialno procesno vodstvo ni absolutno, na to vplivajo tako subjektivni kot objektivni razlogi. V konkretnem primeru izhodiščna neenakopravnost stranke izhaja iz dejstva, da se je na eni strani znašel oblastveni organ (MOL, Javni sklad), ki mu drug oblastveni organ (sodišče) asistira ter pri tem odprto pomaga, vse na škodo prizadetega posameznika in njegovih visokih konvencijskih in ustavnih, tudi ekonomskih pravic. Sodišče je napačno ugotovilo, da izvedenec A. A. ni poimensko imenoval zunanjega prostora. Izvedenec A. A. je zapisal, da je bila opredelitev zunanjega - pomožnega prostora v stanovanju pravilno opredeljena že v preteklosti in ni razloga po novi (drugačni) opredelitvi. V preteklosti so zunanji prostor opredelili kot balkon, kar je izvedenec tudi zapisal v izvedeniškem mnenju. Tožeča stranka nikoli ni določno zatrjevala, da je velikost spornega stanovanja nad cenzusom kot ga vtožuje, prav tako pa tudi ni zatrjevala pravno odločilnega dejstva, da zunanji prostor, ki pripada k temu stanovanju, predstavlja ložo in ne balkona. Ker sodišče ni zaslišalo izvedenca A. A., ki ga je kot strokovnega pomočnika izven sodnega postopka angažirala tožena stranka, je storilo kršitev po 212. in 339/II/8 členu ZPP. Sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo dejstva, da se bo s selitvijo v stanovanje na E. 3 v L., bivalni standard za družino tožene stranke poslabšal.

3. V postopku pred višjim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP) Iz podatkov spisa je razvidno, da je odgovor na pritožbo na podlagi pooblastila zakonitega zastopnika tožeče stranke S. R., vložil M. Ž., ki ni odvetnik, niti nima opravljenega pravniškega državnega izpita, zato pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

5. Tožena stranka je po prvi dopolnitvi izvedeniškega mnenja izvedenca R. R. predlagala njegovo izločitev, z navedbo, da obstaja poslovna povezava med izvedencem in tožečo stranko. Zagovarja tezo, da če izvedenec od ene izmed pravdnih strank (oziroma z njo povezane osebe) prejme plačilo za delo, ne izpolnjuje pravdnega standarda zunanjega videza nepristranskosti.

6. Kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča, je izvedenec v preteklosti na podlagi pogodbe s Stanovanjskim skladom Republike Slovenije izvedel nadzor nad obnovo strehe na večstanovanjskem objektu na naslovu B. ulica v L. Tožnica je bila, kot ena izmed solastnic navedene stavbe, le (so)plačnik, ne pa tudi naročnik opravljenega posla. Ker je šlo v konkretnem primeru med izvedencem in tožečo stranko le za enkratno (posredno) poslovno sodelovanje v preteklosti, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pri razumnem človeku oziroma v očeh povprečno razumne javnosti navedeno ne vzbudi upravičenega dvoma v nepristranskost izvedenca. Da pa bi bil izvedenec R. R. od leta 1994 na plačilnem seznamu tožeče stranke, pa tožena strankam z ničemer ni izkazala.

O pritožbi zoper sodbo

7. Višje sodišče o pritožbi tožene stranke odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, višje sodišče pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V napotku je zapisalo, da je za ugotovitev pravilne uporabe korekcijskega faktorja v zvezi s spornim pomožnim prostorom potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato bi bilo potrebno postaviti sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki bo ocenil pravilnost meritve in uporabe korekcijskega faktorja ter opredelil status posameznega prostora. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča vzpodbudilo tožečo stranko, da ponudi relevanten dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke.

8. O neutemeljenosti ugovora prekluzije glede dokaznega predloga tožeče stranke za postavitev sodnega izvedenca gradbene stroke je pravilno, obširno in natančno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 12. in 13. točki obrazložitve sodbe. Zato pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da sistem prekluzij res od stranke zahteva skrbno pripravo na sodni postopek in jim nalaga odgovornost za zbiranje procesnega gradiva, vendar pa sodišče prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje o zadevi. Pritožba tudi ne razlikuje med pojmom materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP in načelom pomoči prava nevešči stranki. Splošna dolžnost poučevanja stranke se namreč nanaša na procesne pravice, medtem ko se materialno procesno vodstvo nanaša na zbiranje procesnega gradiva in predstavlja inštrument komunikacije med sodiščem in strankami.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve po 22. členu Ustave RS in prvem odstavku 6 člena EKČP, ker ni zaslišalo priče A. A. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožena stranka zaslišanje A. A. ni predlagala zaradi ugotavljanja ali dokazovanja katerega izmed spornih dejstev, temveč zaradi njegovega mnenja, ki ga je podal v zvezi s statusom spornega dela stanovanja tožene stranke v svojem strokovnem poročilu, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot del trditvene podlage tožene stranke, ga vzelo na znanje ter se do njega tudi opredelilo². Pričo namreč sodišče zaslišuje o tem, kar o stvari ve, torej o konkretnih okoliščinah oziroma dejstvih, ki jih je sama zaznala, medtem ko strokovno znanje sodišču posredujejo izvedenci, ki so hkrati njegovi pomočniki. V konkretnem primeru je bil izvedenec A. A. strokovni pomočnik stranke, ki ga je angažirala sama izven sodnega postopka. Z namenom, da tožena stranka aktivno uveljavlja svoje pravice in argumentirano odgovori tudi s pomočjo svojega strokovnega pomočnika, na ugotovitve v postopku angažiranega sodnega izvedenca, je prvo sodišče toženi stranki tekom postopka večkrat dalo dodatni rok za odgovor oz. za podajo stališča.

10. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ne omajejo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. V pritožbi tožena stranka v bistvenem ponavlja ugovorne navedbe, dane že v postopku, in na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

11. Tožeča stranka je pravico do odpovedi najemne pogodbe, sklenjene za neprofitno najemnino, oprla na okoliščino, da ima tožena stranka v lasti drugo primerno stanovanje.

12. Pravna podlaga za uveljavljani tožbeni zahtevek so določbe petega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakonika,³ po katerem sme lastnik odpovedati najemno pogodbo, če ima najemnik neprofitnega stanovanja v lasti primerno stanovanje. Kaj je primerno stanovanje, opredeljuje SZ-1 v 10. členu⁴. Eden izmed kriterijev za presojo primernosti stanovanja je po določilu 10. člena SZ-1 ustreznost stanovanja površinskim normativom, ki so določeni v prvem odstavku 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem⁵ (peti odstavek 87. člena SZ-1). V navedenem Pravilniku je določeno, da naj bi pri petčlanskem gospodinjstvu površina stanovanja znašala nad 65 m2. Ker odgovor na vprašanje, ali toženčevo stanovanje presega normativ po Pravilniku, odločilno vpliva na odločitev sodišča, je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, od katerega tudi danes ne odstopa, da gre za strokovno vprašanje, na katerega lahko da odgovor samo strokovnjak, ter da tako izpis GURS-a, kot tudi zapisnik o točkovanju ter izpovedba priče B. V., za ugotovitev tega dejstva ne zadostujejo.

13. Ker je bilo med pravdnima strankama sporno, ali toženčevo stanovanje na E. v L. presega normativ po Pravilniku⁶, je sodišče prve stopnje za ugotovitev tega dejstva pravilno postavilo izvedenca gradbene stroke ter pravilno na izvedeniško mnenje oprlo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno, razumljivo in korektno povzelo izvedeniško mnenje, ga ocenilo in tudi pojasnilo, zakaj mu sledi. Rezultat opravljenega izvedeniškega dela je sodišče prve stopnje ovrednotilo jasno in popolno. S takšno oceno v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Izvedenec je v dveh dopolnitvah mnenja odgovoril na vse pripombe pravdnih strank in podal izčrpna pojasnila. Natančno, obširno in argumentirano je pojasnil svoje ugotovitve tudi na glavni obravnavi ter prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja sodišča in pravdnih strank. Iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da velikost stanovanja v skladu s kriteriji Pravilnika znaša 66,51 m2, saj ima sporni del stanovanja glede na konstrukcijsko zasnovo značilnosti lože in pokritega balkona. Sporni pomožni prostor namreč ni ograjen samo z ograjo, temveč ga ograjujejo tudi trajno postavljene balkonske stene. Glede na takšno ugotovitev pa je utemeljen zaključek prvega sodišča, da ima tožena stranka v lasti primerno stanovanje v smislu 10. člena SZ-1, s tem pa je podan odpovedni razlog iz petega odstavka 103. člena SZ-1.

14. Sodišče trditvene podlage tožeče stranke ni prekoračilo. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka že v tožbi navedla, da skupna površina predmetnega stanovanja znaša 66,48 m2, pri čemer je velikost pomožnih prostorov (loža in klet) 3,92 m2. Bistveno je, da je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da je tožena stranka lastnica drugega primernega stanovanja, ki izpolnjuje pogoje iz 10. člena SZ-1, ter da stanovanje zadostuje površinskemu normativu za 5-člansko gospodinjstvo, ki znaša nad 65 m2 do 75 m2, kot jih določa 14. člen Pravilnika.

15. V nasprotju s pritožbeno navedbo se je sodišče prve stopnje v 55. točki obrazložitve sodbe opredelilo tudi do poslabšanja bivalnega standarda tožene stranke s preselitvijo v lastniško stanovanje na E. v L. Pri tem je pravilno poudarilo, da pogoj za odpoved najemnega razmerja iz razlogov po petem odstavku 103. člena SZ-1 ni posedovanje primernega stanovanja, ki bi lastniku zagotavljal primerljivo bivanje, temveč zadošča, da so izpolnjene zahteve iz 10. člena SZ-1, ki predstavlja minimalen, še sprejemljiv stanovanjski standard. Namen določbe petega odstavka 103. člena SZ-1 je v preprečitvi ščitenja oziroma dajanja ugodnosti nekomu, ki je dejansko ne potrebuje in je namenjena dejansko tistim socialno ogroženim družinam, ki nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja. Zakonodajalec je na ta način uravnotežil interese lastnika stanovanja (najemodajalca) in najemnika, ki si sicer najema ne bi mogel privoščiti. Ta je upravičen do najema za neprofitno najemnino zato le tedaj, ko je njegov socialni položaj tako šibek, da bi brez njega ostal brez človeku dostojne strehe nad glavo. Če pa si jo lahko zagotovi drugače, prevladujejo interesi najemodajalca⁷. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka je stanovanje tožene stranke za bivanje petih oseb primerno, prostori v njem pa so tudi normalno razporejeni. Pravilno je prvo sodišče tudi poudarilo, da tožena stranka poseduje stanovanje, katerega vrednost nedvomno znaša vsaj 118.000 EUR, zaradi česar položaj njene družine nedvomno ni primerljiv z družino, ki je dejansko socialno ogrožena, ker nima rešenega stanovanjskega problema.

16. Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju ZPP.
² Glej zadevo Ustavnega sodišča RS, Up-234/13.
³ Ur. list RS, št. 69/2003; v nadaljnjem besedilu SZ-1.
⁴ 10. člen SZ-1 opredeli primerno stanovanje kot stanovanje v eno ali večstanovanjski stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in je zanje v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje. Stanovanje mora imeti ločen spalni in bivalni del (razen v primeru garsonjere) ter mora zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu, ter ustreza površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena tega zakona.
⁵ Ur. list RS, št. 14/2004 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik.
⁶ Tožeča stranka je namreč trdila, da skupna površina stanovanja meri 66,48 m2 ter se je pri tem sklicevala na Zapisnik o točkovanju stanovanja z dne 24. 2. 2015, medtem ko tožena stranka meni, da skupna površina stanovanja znaša 63,06 m2, kar izhaja iz izpiska GURS ter iz izračuna vrednosti stanovanja in stanarine z dne 5. 11. 1991.
⁷ Povzeto po sodbi VS RS II Ips 272/2016.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2985/2013
• VSL sodba I Cp 4085/2010
• VSL sklep I Cp 1885/2011