VSL Sklep IV Cp 1864/2019

Jedro

Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko odločitev sodišča veže le tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana. Predlagateljici odgovor nasprotnega udeleženca na njen predlog ni bil vročen. To pa pomeni, da je bila njena pravica do izjave v postopku kršena. Zaupanje strank/udeležencev v sodni postopek temelji na pričakovanju, da so se imele možnost opredeliti prav do vseh navedb nasprotne stranke, zato okoliščina, ki jo navaja prvostopenjsko sodišče v pojasnilu o očitanih kršitvah, da so se navedbe iz odgovora na predlog ponovile v kasnejših vlogah nasprotnega udeleženca, ne sanira zatrjevane kršitve.

Stranki, ki ima pooblaščenca, se vabila vročajo prek pooblaščenca in ne neposredno. Vročitev stranki neposredno se ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po določbi petega odstavka 106. člena ZZZDR sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog, da se ukinejo stiki mld. A. A., roj. ... 2007 in mld. B. A., roj. ... 2012, z njunim očetom, nasprotnim udeležencem, ki so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu IV P 117/2013 z 2. 9. 2014, in sicer vsakih štirinajst dni od petka popoldne do nedelje do 18.00 ure, med počitnicami in prazniki pa izmenično, tako da bi jesenske, zimske in prvomajske počitnice hčerki preživljali polovico časa z materjo, polovico pa z očetom, z očetom pa bi preživeli tudi en teden v juliju in en teden v avgustu, vse v skladu s sprotnim in sporazumnim dogovorom med staršema.

2. Predlagateljica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za ukinitev stikov v celoti ugodi, podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Iz odločitve sodišča prve stopnje izhaja mnenje, da izvrševanje stikov nasprotnega udeležencema s hčerkama, zanju ne predstavlja psihične obremenitve in tudi ne ogroža njunega telesnega in duševnega razvoja, kar pa ne drži. Stiki se dejansko niso več izvrševali od novega leta 2016. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da deklici očeta zavračata zgolj trenutno. Da izvrševanje stikov predstavlja hudo psihično obremenitev za hčerki, se je potrdilo, ko jih je sodišče ob sodelovanju CSD poskušalo ponovno uvesti. Od prvega stika dalje je bil pri obeh hčerkah prisoten intenziven odpor do stika z očetom, ki se mu je pri kasnejših poskusih pridružil še strah. Razlogi oziroma vzroki za zavračanje stikov niso primarni za odločitev. Sodišče dokaznega postopka v smeri ugotavljanja, ali deklici psihično trpita ob stikih z očetom in se z učinkom te psihične obremenitve na njun bodoči telesni in duševni razvoj ni ukvarjalo. To pa je odločilno za presojo njune koristi v tej zadevi. Ker tega vprašanja sodišče v postopku ni presojalo, je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejanske ugotovitve sodišča izhajajo iz želje na vsak način nekomu pripisati krivdo za neizvrševanje stikov. Zato je zašlo v nasprotje, ko hkrati ugotavlja, kako deklici očeta zavračata, da so bili poskusni stiki pod nadzorom popolnoma neuspešni (pri obeh hčerkah je bil prisoten intenziven odpor do stika z očetom, tako verbalen kot tudi neverbalen s tresenjem kolen, jokom, hiperventilacijo, skrivanjem za pohištvom pri A. A. ter z brcanjem proti očetu in lajanjem nanj pri B. A.), in hkrati, da s sodbo določenega stika sploh ni potrebno spremeniti, češ da izvedenka ni ugotovila psihičnih težav očeta in da je imel "težave" zgolj v času po razvezi. Izvajanje stikov, določenih s sodbo, bi za deklici prestavljali veliko psihično obremenitev ter motnje v razvoju. Do napačne odločitve pa so pripeljale tudi hude kršitve določb postopka. Predlagateljica je šele v izpodbijanem sklepu izvedela, da je nasprotni udeleženec odgovoril na njen predlog za ukinitev stikov, saj ji odgovora na predlog sodišče ni nikoli vročilo. Odgovor izvedenke na pripombe predlagateljice je poslalo predlagateljici z dopisom z dne 21. 6. 2019 s poukom, da se lahko v roku 15 dni o odgovoru izjavi, nato pa že na naroku 2. 7. 2019 zadevo zaključilo, ne da bi počakalo do izteka tega roka, kar pomeni, da je bila predlagateljičina pravica do izjave kršena. Poleg tega na narok z dne 9. 5. 2019 in z dne 2. 7. 2019, ko je zaslišalo izvedenko, sploh ni povabilo pooblaščenca predlagateljice, kar pomeni, da ji z nezakonitim postopanjem sodišča, zlasti pa z opustitvijo vročitve odgovora na predlog ter vabil pooblaščencu na naroku, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Podan je torej pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka, kar je razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Sodišče prve stopnje je podalo pojasnila k zatrjevanim kršitvam postopka (drugi odstavek 345. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ki jih je vročilo udeležencema.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po 22. členu Ustave Republike Slovenije je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Del pravice do enakega varstva pravic je tudi pravica do kontradiktornega postopka, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali njen pravni položaj. Vsaki stranki mora biti zato dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, pravnih vprašanjih, navedbah nasprotne stranke oziroma najširše vsem procesnem gradivu, ki je pomembno za odločitev o njeni zadevi.¹ Iz navedene ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko odločitev sodišča veže le tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana. Predlagateljici odgovor nasprotnega udeleženca na njen predlog ni bil vročen.² To pa pomeni, da je bila njena pravica do izjave v postopku kršena. Zaupanje strank/udeležencev v sodni postopek temelji na pričakovanju, da so se imele možnost opredeliti prav do vseh navedb nasprotne stranke, zato okoliščina, ki jo navaja prvostopenjsko sodišče v pojasnilu o očitanih kršitvah, da so se navedbe iz odgovora na predlog ponovile v kasnejših vlogah nasprotnega udeleženca, ne sanira zatrjevane kršitve.

6. Eden od institutov, ki zagotavlja možnost uveljavljanja pravice do izjave, je tudi vročanje vabil na naroke. Stranki, ki ima pooblaščenca, se vabila vročajo prek pooblaščenca in ne neposredno. Vročitev stranki neposredno se ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.³ V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče pravilno vabilo na narok za glavno obravnavo z dne 14. 3. 2019 predlagateljico in njenega pooblaščenca. Naroka se je udeležila le predlagateljica, brez svojega pooblaščenca. Prvostopenjsko sodišče je narok preložilo na določen čas, predlagateljica pa se je posebnemu vabilu odpovedala. Navedena okoliščina pa ne pomeni, da sodišču ni treba poslati vabila tudi pooblaščencu. Sodišče bi moralo poslati pooblaščencu pisno vabilo na narok ali pa posebej s podpisom zapisnika zavezati stranko, da bo o novem naroku sama obvestila svojega pooblaščenca. Ker tega ni storilo, je zagrešilo omenjeno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj predlagateljici z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.⁴ Enako kršitev določb postopka je prvostopenjsko sodišče ponovilo na naroku z dne 9. 5. 2019. Predlagateljičin pooblaščenec na zadnji narok za glavno obravnavo z dne 2. 7. 2019, na katerem se je izvajal dokaz z zaslišanjem sodne izvedenke, zato ni bil vabljen. Ta postopkovna pomanjkljivost se ne more sanirati s sklicevanjem na predlagateljičino navedbo na tem naroku, ki je navedena v zapisniku, "da odvetnik v dogovoru zanjo ne bo pristopil". Stranka oziroma udeleženec postopka pooblasti za svoje zastopanje odvetnika v pričakovanju, da bo kot oseba, ki zastopanje pred sodiščem opravlja kot svojo poklicno dejavnost, zaradi svojih izkušenj in izobrazbe izpolnil njeno pričakovanje kakovostnega zastopanja. Če sodišče pooblaščenca na narok, na katerem se je izvajal pomemben dokaz z izvedencem, nepravilno ni vabilo, bi moralo na naroku predlagateljico na to napako opozoriti, stranka pa bi morala jasno in s podpisom na zapisniku izraziti svojo voljo, da se odpoveduje kvalificiranemu pooblaščenčevemu zastopanju. Iz zapisnika izpolnjenost takšne zahteve ne izhaja.

7. Predlagateljica tudi utemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilno postopanje, ko ji je odgovor izvedenke na njene pripombe poslalo 26. 6. 2019 s poukom, da se lahko v roku 15 dni izjavi o izvedenkinih dopolnitvah, nato pa je že na naroku 2. 7. 2019, pred potekom odrejenega roka, zadevo zaključilo.⁵ Sodišče je s tem kršilo njeno pravico do izjave, kamor spada tudi spoštovanje časa za pripravo.

8. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožbi predlagateljice, da že navedene bistvene kršitve določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pogojujejo razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), saj gre za kršitve postopka, ki jih glede na njihovo naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti.

9. Predlagateljica utemeljeno uveljavlja tudi pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

10. Glavno materialnopravno vodilo za odločitev o stikih je otrokova največja korist. Pri odločanju je treba izhajati iz načela, da je otrokova korist, da ima dobre in tesne kontakte z obema staršema (prvi odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR, ki ga je treba na podlagi prehodne določbe 290. člena Družinskega zakonika, DZ, uporabiti v tem postopku). Po določbi petega odstavka 106. člena ZZZDR sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.

11. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani odločbi zaključilo, da ni našlo podlage za sklep, da nasprotni udeleženec z deklicama ne bi mogel imeti stika vsaj v enakem obsegu, kot so že tekli, in da je takšen obseg stikov na mestu tudi po oceni sodne izvedenke. V odločitev o določitvi stikov zato ni poseglo. Glede na navedeno zakonsko določbo je podlaga takšnemu zaključku lahko le ugotovitev, da stiki, ki so bili določeni z omenjeno sodbo za otroka ne predstavljajo psihične obremenitve oziroma da se z njimi ne ogroža njihov telesni ali duševni razvoj. Takšne ugotovitve pa izpodbijani sklep ne vsebuje, kot pravilno opozarja predlagateljica v svoji pritožbi. Hkrati utemeljeno navaja, da je izvedeni sodni postopek potrdil, da predstavlja izvajanje stikov za obe hčerki udeležencev hudo psihično obremenitev oziroma da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem.

12. Prvostopenjsko sodišče je po ugotovitvi, da se stiki mld. deklic z nasprotnim udeležencem niso izvajali od novega leta 2016, ker sta jih zavračali, poskusilo z začasno odredbo II N 627/2016 z dne 6. 12. 2017 vzpostaviti uvajalne stike s pomočjo strokovnih delavcev CSD. Odredilo je deset uvajalnih stikov. Vendar poskus ni uspel, saj so se izvedli oziroma poskusili izvesti le trije stiki. Pri A. A. je bil od prvega stika z očetom prisoten odpor, ki ga je izražala verbalno (povedala je, da očeta ne želi videti, da jo je strah in da nima želje po komunikaciji z njim) in neverbalno (tresla se je, jokala, hiperventilirala, skrivala se je za pohištvom), B. A. pa je kazala odpor z brcanjem proti očetu in lajanjem nanj. Na tretjem stiku pa osebnega srečanja med očetom in deklicama ni bilo, saj sta deklici že ob prihodu izražali stisko in strah. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo C. C. izhaja, da mld. hčerki do očeta kažeta izrazito odklonilno vedenje, zamero in jezo in velik odpor. Ugotovila je tudi, da je družinska situacija med udeležencema in hčerkama izjemno konfliktna in temelji na nerazčiščenih vsebinah in zamerah partnerjev – staršev skupnih otrok iz njune propadle partnerske zveze. Ker mama ne sprejema očeta, ga tudi deklici ne sprejemata. Izvedenka je ugotovila, da sta hčerki odtujeni od očeta, na kar je nedvomno vplivala mati, delno ob podpori drugih, nepomembnih oseb v življenju. Oče je k odtujevanju prispeval s tem, da po prvi odklonitvi stika z njim s strani hčerk ni bil več vztrajen. Poudarila je, da si je potrebno za razrešitev odtujitvene situacije nujno prizadevati z namenom, da bi pri obeh otrocih preprečili ali zmanjšali verjetnost razvoja različnih osebnostnih motenj v doživljanju sebe ter motenj v odnosu z drugimi ljudmi in da predstavlja obnašanje "odtujevalnega starša" psihično nasilje nad otrokom oziroma njegovo zlorabo. Iz izvedenskega mnenja še izhaja, da je vzpostavitev stikov obeh deklic z očetom mogoča le ob postopnem uvajanju pod nadzorom strokovnih delavcev centra za socialno delo. Ob ustnem podajanju mnenja je navedla, da je CSD edina institucija, kjer se stiki po tako dolgotrajni prekinitvi lahko vzpostavijo s pomočjo strokovnega osebja. To pa ne bo mogoče brez ustrezne priprave matere deklic na stike z očetom. V realizacijo navedene izvedenkine pobude je sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je udeležencema naložilo, da se na CSD udeležita socialnovarstvene storitve pomoč družini za dom z namenom vzpostavitve starševskega odnosa ob prepoznavanju razvojnih potreb otrok. Predlagateljica pa se v navedeno pomoč ni hotela vključiti, ko ji je bilo na CSD razloženo, da se navedena storitev, če se je starš udeleži pod prisilo sodišča, izključuje z njenim osnovnim namenom. Predlagateljica je torej pokazala popolno nemotiviranost za kakršnokoli sodelovanje pri preseganju čustvenega zapleta, v katerem sta obe deklici z namenom vzpostavitve njunega stika z očetom.

13. Povzete dejanske ugotovitve ne potrjujejo zaključka prvostopenjskega sodišča, da ni podlage za sklep, da nasprotni udeleženec ne bi mogel imeti stike s hčerkama v enakem obsegu, kot so bili določeni. Izvajanje stikov kot so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu IV P 117/2013 z dne 2. 9. 2014 (vsak drugi vikend od petka popoldne do nedelje in izmenično med počitnicami) ni mogoče. Na vprašanje možnosti omejitve tako določenih stikov pa ni bilo odgovorjeno. Kot je zaključila sodna izvedenka, bi bilo stike mogoče izvesti z njihovo omejitvijo oziroma uvajalno in pod nadzorom CSD, pri tem pa bi bila nujna in ključnega pomena intenzivna pomoč in priprava otrok na stike s strani matere. Ta pa je za to povsem nemotivirana. Nemotivirana je tudi za ponujeno pomoč CSD z namenom vzpostavitve starševskega odnosa ob prepoznavanju razvojnih potreb otrok. Pri tem se postavlja vprašanje možnosti sodne odreditve vključitve matere v postopek svetovanja. Izvedenka je v svojem mnenju navedla, da bi predlagateljica s pomočjo terapije lahko ustrezno pripravila hčerki na stik z očetom.⁶ Izvedenka bi morala opredeliti, kdo potrebuje terapijo in kakšno, ter ali je prisilna vključitev v psihološko svetovanje oziroma terapijo sploh mogoča. Če to ni mogoče in če posledično možnosti za vzpostavitev omejenih stikov ni, se odločanje v tej zadevi zoži na vprašanje, kaj za obe deklici predstavlja večjo psihično obremenitev oziroma kaj ogroža njun telesni ali duševni razvoj, ali prisilna izvršitev z omenjeno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu določenih stikov, ali pa odvzem pravice do stikov.

14. Na navedena vprašanja zaradi napačne uporabe materialnega prava ni bilo odgovorjeno. Pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti samo, saj za to nima potrebnih dejanskih ugotovitev. Če bi jih ugotavljalo samo prvič, bi poseglo v pravico udeležencev do pritožbe. Po drugi strani pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje zgolj zaradi dopolnitve postopka z namenom odprave navedenih pomanjkljivosti, ne bo huje posegla v pravico udeležencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Iz navedenih razlogov je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

15. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, dopolnilo dokazovanje z izvedenko klinične psihologije v nakazani smeri in v zadevi ponovno odločilo upoštevajoč največjo korist otrok.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča RS Up-117/12, Up-1467/2009.
² Predlagateljici je prvostopenjsko sodišče vročilo odgovor na predlog po vložitve pritožbe skupaj s pojasnilom o očitanih kršitvah določb postopka.
³ V. Rijavec: v Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 551.
⁴ V. Rijavec, prav tam, str. 552.
⁵ Sodišče prve stopnje je dan pred narokom (1. 7. 2019) pooblaščencu predlagateljice poslalo sporočilo, da je pri vročitvi odgovora izvedenke na predlagateljičine pripombe prišlo do napake v zvezi z rokom na odgovor in bo sodišče dopolnitev izvedenskega mnenja obravnavalo na naroku (dneva naroka ni navedlo), na katerem naj se izjavi o mnenju.
⁶ Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice A.V. vs Slovenija, št. 878/13, tč. 83 in 87.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 480/2017
• VSL Sklep IV Cp 518/2023
• VSC Sklep I Cp 1/2022