VSL Sklep II Cp 126/2020

Jedro

Ker absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta že v pisnem mnenju jasno in prepričljivo odgovoril na vsa pravno relevantna vprašanja, ni mogoče postaviti, sodišče prve stopnje s tem, ko ni ustno zaslišalo izvedenca, ni kršilo 253. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Če se eden od solastnikov z gradbenimi posegi oziroma vlaganji, ki so potrebna za to, da iz solastne nepremičnine nastaneta dve samostojni funkcionalni celoti, ne strinja, solastna nepremičnina ni fizično deljiva v smislu drugega odstavka 70. člena SPZ

Izrek

I. Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 31.059,33 EUR zniža na 30.560,60 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba predlagatelja in v celoti pritožba nasprotne udeleženke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da se posamezni del stavbe ID znak 0000 1051-1, stanovanje št. 1, v skupni površini 156,20 m2, s splošnim skupni delom stavbe ID znak 0000-1051-3 in zemljiščem pod stavbo parcela 0000 419/38, k. o. ..., last predlagatelja do 74/140 (52,86 %) in nasprotne udeleženke do 66/140 (47,14 %), izroči v izključno last in posest predlagatelju, na katerega se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi vpiše lastninska pravica na navedenem posameznem delu stavbe, (II) da je predlagatelj dolžan plačati nasprotni udeleženki znesek 31.059,33 EUR v roku treh mesecev, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter (III) da je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagatelju stroške postopka v znesku 187,30 EUR v roku enega meseca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožujeta oba udeleženca.

3. Predlagatelj izpodbija II. in III. točko izreka sklepa zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sklep v II. točki izreka spremeni tako, da znesek 31.095,33 EUR nadomesti z zneskom 30.560,60 EUR, v III. točki izreka pa odloči, da je nasprotna udeleženka dolžna poleg zneska 187,30 EUR povrniti predlagatelju tudi 47,14 % vseh sodnih taks, odmerjenih v breme predlagatelja. Sodišče je na podlagi Dopolnitve poročila o vrednosti nepremičnine štelo, da znaša vrednost stanovanja ID znak 0000 1051-1 65.887,43 EUR. Navedena dopolnitev vsebuje računsko napako, na kar je predlagatelj opozoril že v vlogi z dne 10. 6. 2019, kar je sodišče prezrlo in brez vsebinske obrazložitve zapisalo, da je izvedenec pri izračunu upošteval funkcionalno zastaranje, s čimer pa ni odgovorilo na predlagateljevo pripombo, da je izvedenec v rekapitulacijo povzel znesek, ki funkcionalnega zastaranja ne upošteva, čeprav ga je prej izračunal. Če bi pri rekapitulaciji vnesel znesek, ki upošteva funkcionalno zastaranje, bi moral zapisati znesek 60.914,30 EUR in ne zneska 64.120,32 EUR, skupna vrednost stanovanja in pripadajočega deleža na stanovanju po metodi stroškovnega pristopa pa bi znašala 70.870,30 EUR in ne 74.076,32 EUR. Tržna vrednost nepremičnine pa bi namesto ugotovljenih 65.887,43 EUR znašala 64.829,44 EUR. Ob upoštevanju pravilne tržne vrednosti znaša vrednost deleža 47,14 %, ki ga je predlagatelj dolžan plačati nasprotni udeleženki, 30.560,60 EUR in ne 31.095,33 EUR. Poleg tega bi moralo sodišče odločiti, da je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagatelju tudi 47,14 % vseh sodnih taks, ki so prav tako del skupnih stroškov.

4. Nasprotna udeleženka se pritožuje zoper sklep v celoti prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, predlagatelju pa naloži v plačilo pritožbene stroške nasprotne udeleženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja M. K. z dne 6. 1. 2018 zaključilo, da stanovanja ID znak 0000 1051-1 ni mogoče razdeliti v dve samostojni funkcionalni stanovanjski enoti. Na to mnenje je nasprotna udeleženka podala pripombe z vlogo z dne 23. 2. 2018, v kateri je izvedencu postavila dodatna vprašanja glede možnosti razdelitve stanovanja na dve enoti, med drugim vprašanje, ali bi bila možna takšna delitev, da bi ena enota obsegala prostore, ki se nahajajo v II. etaži, druga pa prostore, ki se nahajajo v I. in IV. etaži, kar je tudi utemeljila. Na podlagi navedenih pripomb je sodišče izdalo sklep z dne 13. 9. 2018, s katerim je sodnemu izvedencu naložilo, naj odgovori na več vprašanj. S sklepom z dne 2. 11. 2018 pa je sodišče ta sklep razveljavilo ter izvedencu odredilo, da oceni posamezni del ID znak 0000 1051-1. Nasprotna udeleženka je nato podala ugovor kršitve postopka ter predlagala razveljavitev nepravilnega in neobrazloženega sklepa z dne 2. 11. 2018. S tem, ko je sodišče izdalo sklep z dne 2. 11. 2018, ki ne upošteva pripomb nasprotne udeleženke, je kršilo načelo kontradiktornosti in pravico do izjave. Podana je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je sklep z dne 2. 11. 2018 sprejelo po tem, ko je prejelo dopis predlagatelja, s katerim je nasprotoval sklepu z dne 13. 9. 2018, kar je pristransko ravnanje, zaradi česar predlaga, da se zadeva v primeru razveljavitve sklepa dodeli drugemu sodniku oziroma drugemu sodišču. Sodišče je kršilo prvi odstavek 253. člena ZPP, ker dokaza z izvedencem ni izvedlo na samem naroku. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Nadalje navaja, da imajo lahko posamezni prostori, ki sestavljajo stanovanje, tudi več vhodov. Sodišče je navedlo, da nova stanovanjska enota brez dodatnih gradbenih in instalaterskih posegov ne bi imela ločenih instalacij za električno energijo in pitno vodo ter ločenega merjenja porabe, kar pa je vprašanje za izvedenca, saj sodišče nima potrebnega strokovnega znanja. Sodišče je spregledalo, da gre za starejši objekt, za katerega so veljali v času gradnje drugačni standardi, kot veljajo danes. Kakšni gradbeni posegi bi bili potrebni in kolikšni stroški bi bili s tem povezani, je ostalo nerazjasnjeno. Nasprotna udeleženka je vseskozi vztrajala, da si je pripravljena na lastne stroške izdelati svoj vhod, ločiti instalacije in izdelati etažno centralno kurjavo, do česar se sodišče ni opredelilo. Zaključek sodišča, da prostori v I. in IV. etaži niso primerni za stanovanje, ker nimajo kopalnice, wc-ja in kuhinje, je najmanj preuranjen, saj je nasprotna udeleženka opozorila, da se v IV. etaži nahaja cev za vodo. Glede na kriterije, ki jih zasleduje sodišče, brez delitve instalacij za elektriko, vodo in plin, noben večstanovanjski objekt ne bi mogel obstajati. Sodišče je brez opore v sodnem spisu zaključilo, da četudi bi si nasprotna udeleženka sama uredila svoj vhod, bi bilo potrebnih veliko gradbenih in obrtniških del za preureditev instalacij ob potrebni adaptaciji, saj bi bili potrebni dve kopalnici in dva wc-ja, kar bi pomenilo nesorazmerne stroške tudi za predlagatelja, ki bi moral prispevati svoj delež in trpeti preboje zaradi instalacij ter prehode skozi svoje že urejeno stanovanje. Nasprotna udeleženka je bila ves čas od začetka tega postopka zainteresirana, da pridobi v izključno last predmetno stanovanje. Stanovanje že vrsto let čisti in zrači. Prav tako je želela zamenjati okna, vendar bi tvegala morebitno tožbo predlagatelja zaradi posega v solastnino. Napačen in z ničemer obrazložen je zaključek sodišča, da skupno življenje družin predlagatelja in nasprotne udeleženke ne bi bilo mogoče. Predlagatelj se je sicer z družino izselil iz predmetne hiše in se tudi nima več namena vrniti. Zato tudi ne drži zaključek sodišča, da je predlagatelj izkazal veliko večjo pripravljenost za obnovo hiše. Očitno je, da ima predlagatelj namen hišo prodati, nasprotna udeleženka pa je čustveno navezana na predmetno stanovanje. Navaja še, da predlagatelj ni izkazal nujnosti obnove strehe, nasprotna udeleženka pa ni dolžna plačevati adaptacije, ki ni bila nujna. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj predlagatelj skupnih stroškov ni priglasil. Priglaša pritožbene stroške.

5. Predlagatelj je na pritožbo nasprotne udeleženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba predlagatelja je delno utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena.

7. Obravnavani postopek za delitev stvari se je pričel pred uveljavitvijo Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 16/2019, ZNP-1), zato ga je sodišče prve stopnje pravilno vodilo in dokončalo po določbah 118. člena ZNP in naslednjih ter upoštevaje materialnopravna določila 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o načinu delitve. Če se solastniki ne morejo sporazumeti o načinu delitve solastnih stvari, o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (drugi odstavek 70. člena SPZ). Primarno si mora sodišče prizadevati za fizično delitev stvari v naravi. Če slednja ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). Na predlog solastnika lahko sodišče odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Če to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti solastnik, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov (peti odstavek 70. člena SPZ).

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokazanem postopku zaključilo, da fizična delitev posameznega dela stavbe ID znak 0000 1051-1 (stanovanje št. 1), katerega solastnik je predlagatelj do 74/140 (52,86 %), nasprotna udeleženka pa do 66/140 (47,14 %), ni mogoča, ter odločilo, da stanovanje pripade predlagatelju proti izplačilu vrednosti solastninskega deleža nasprotne udeleženke.

K pritožbi nasprotne udeleženke

9. Pritožbeni očitek, da je zaradi neobrazloženosti sklepa podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je podalo zadostne razloge o vseh odločnih dejstvih, ki omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

10. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je mogoče predmetno stanovanje razdeliti na dve samostojni stanovanjski enoti. Nasproten zaključek sodišča prve stopnje temelji zlasti na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za gradbeništvo M. K. z dne 6. 1. 2018, ki je navedel tri dejstva, zaradi katerih predmetnega stanovanja, ki je deloma v I. etaži (klet) in IV. etaži (podstrešje), pretežno pa v II. etaži (bivalni del z osmimi prostori), ni mogoče razdeliti v dve samostojni funkcionalni stanovanjski enoti. Pojasnil je, da nova dodatna stanovanjska enota ne bi imela enega skupnega vhoda, prav tako brez dodatnih gradbenih in instalaterskih posegov ne bi imela ločenih instalacij za električno energijo in pitno vodo ter ločenega merjenja porabe. Poleg tega je v I. etaži svetla višina prostorov le 2,33 metra in nova stanovanjska enota brez dodatnih gradbenih in obrtniških del ne bi ustrezala 1. točki 12. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj glede svetle površine stanovanjskih prostorov najmanj 2,50 metra. V IV. etaži pa je od štirih prostorov le eden primeren za bivanje. Nasprotna udeleženka je sicer podala pripombe na izvedensko mnenje v pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2018. Trdila je, da so zaključki izvedenca najmanj preuranjeni, in izrazila nestrinjanje s predhodno navedenimi tremi razlogi, zaradi katerih fizična delitev po mnenju izvedenca ni mogoča. Predlagala je tudi, da se izvedencu postavi vprašanje, ali je mogoče obstoječe stanovanja razdeliti tako, da bi ena enota obsegala prostore, ki se nahajajo v I. in IV. etaži, druga pa prostore v II. etaži. Vendar ker so bile navedene pripombe nasprotne udeleženke očitno neutemeljene oziroma nerelevantne, o čemer več v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, in ker je izvedenec že v izvedenskem mnenju dovolj obrazloženo in prepričljivo pojasnil, zakaj fizična delitev predmetnega stanovanja ni mogoča, kar je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno in zadostno obrazloženo, dopolnitev izvedenskega mnenja zaradi pripomb nasprotne udeleženke ni bila potrebna. V skladu s 254. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je namreč sodišče dolžno zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja ali opraviti izvedenčevo zaslišanje le, če je (pisno) izvedensko mnenje nejasno, nepopolno, samo s seboj v nasprotju ali če je podan dvom v njegovo pravilnost, za kar pa v konkretnem primeru po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne gre. Ker absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta že v pisnem mnenju jasno in prepričljivo odgovoril na vsa pravno relevantna vprašanja, ni mogoče postaviti¹, sodišče prve stopnje s tem, ko ni ustno zaslišalo izvedenca, ni kršilo 253. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Sodišče prve stopnje je sicer s sklepom z dne 13. 9. 2018, kot pravilno opozarja pritožnica, izvedencu glede na pripombe nasprotne udeleženke najprej naložilo, naj odgovori na dodatna vprašanja v zvezi z možnostjo fizične delitve, vendar pa je nato navedeni sklep, ki predstavlja sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano in ga lahko spremeni oziroma razveljavi, s sklepom z dne 2. 11. 2018 pravilno razveljavilo in izvedencu naložilo, naj oceni vrednost predmetne nepremičnine. Ker je bila razveljavitev sklepa z dne 13. 9. 2018 utemeljena, saj dopolnitev mnenja ni bila potrebna, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa z dne 2. 11. 2018, na podlagi katerega ni upoštevalo pripomb nasprotne udeleženke, kršilo načelo kontradiktornosti in pravico nasprotne udeleženke do izjave. Iz istega razloga je odveč tudi pritožbeno opozarjanje, da je sodišče prve stopnje sklep z dne 2. 11. 2018 izdalo po tem, ko je prejelo dopis predlagatelja z dne 17. 9. 2018, kar naj bi kazalo na pristransko ravnanje sodišča prve stopnje.

11. V zvezi s pripombo nasprotne udeleženke, da ima lahko stanovanje v skladu s Stanovanjskim zakonom (v nadaljevanju SZ-1) tudi več vhodov ter da imajo stanovanja v večstanovanjskih stavbah tudi pripadajoče kleti, ki so fizično povsem v drugih etažah in se štejejo za del stanovanja, kljub temu, da nimajo skupnega vhoda, velja pojasniti, da v konkretnem primeru, če bi se opravila fizična delitev predmetnega stanovanja, ne bi šlo za to, da bi imela nova enota en vhod v bivalni del in en vhod v klet, temveč za to, da bi imela nova enota, ki bi se nahajala v I. in IV. etaži (tako je predlagala nasprotna udeleženka), (vsaj) dva vhoda (po en vhod v vsaki etaži) v bivalni del. Pri tem prostori v I. etaži ne bi predstavljali funkcionalne celote s prostori v IV. etaži in s tem tudi ne stanovanja v smislu drugega odstavka 4. člena SZ-1, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj bi jih ločevali kar dve etaži, v katerih bi nahajali dve samostojni stanovanji. Poleg tega navedena enota očitno ne bi bila enakovredna z novonastalo enoto v II. etaži. Navedba nasprotne udeleženke, da bi lahko postala nova enota, ki bi jo sestavljali prostori v kleti in na podstrešju, del drugega stanovanja v obravnavani hiši, katerega izključni lastnik je predlagatelj, tudi ni utemeljena. V primeru, ko novonastale enote niso primerne za samostojno uporabo oziroma jih mogoče uporabljati šele skupaj z drugimi posameznimi deli stavbe (stanovanji), ki niti niso predmet delitve, namreč ni mogoče šteti, da je solastna nepremičnina fizično deljiva.

12. V zvezi z ugotovitvijo izvedenca, da nova stanovanjska enota ne bi imela brez dodatnih gradbenih in instalaterskih posegov ločenih instalacij za električno energijo in pitno vodo ter ločenega merjenja porabe, sicer drži pritožbena navedba, da izvedenec ni navedel, kakšne posege konkretno bi bilo treba izvesti ter kakšni stroški bi bili s tem povezani, vendar to niti ni bilo potrebno. Za presojo, ali je stvar fizično deljiva, je namreč odločilno stanje ob delitvi, po sedanjem stanju pa brez dodatnih vlaganj, kot je jasno in prepričljivo pojasnil izvedenec, s fizično delitvijo ne bi nastali dve ločeni stanovanjski enoti, pa čeprav se v IV. etaži nahaja cev za vodo. Že navedeno pa ob dejstvu, da je predlagatelj na naroku dne 4. 9. 2017 izrecno navedel, da ne pristaja na gradbena dela in urejanje novega vhoda, zadošča za sklep, da predmetnega stanovanja ni mogoče fizično deliti. Če se namreč eden od solastnikov z gradbenimi posegi oziroma vlaganji, ki so potrebna za to, da iz solastne nepremičnine nastaneta dve samostojni funkcionalni celoti, ne strinja, solastna nepremičnina ni fizično deljiva v smislu drugega odstavka 70. člena SPZ². Glede na pojasnjeno za odločitev v tem postopku ni odločilna vrsta in vrednost gradbenih posegov, potrebnih za vzpostavitev dveh samostojnih stanovanjskih enot. Nebistveno je tudi, da je nasprotna udeleženka pripravljena na lastne stroške izdelati svoj vhod, ločiti instalacije ter izdelati etažno centralno kurjavo, saj nasprotna udeleženka ne more predlagatelja, ki se upira vlaganjem, prisiliti k fizični delitvi. Ne glede na navedeno velja še dodati, da je splošno znano dejstvo, da izdelava ločenih instalacij, ki ni mogoča brez prebojev zidov oziroma stropov, saj je treba speljati nove, ločene cevi, predstavlja večji gradbeni poseg, strošek katerega gotovo ni neznaten. Pri tem je treba tudi upoštevati, da bi bilo treba gradbene in obrtniške posege opraviti tudi v I. etaži, saj svetla višina prostorov v kleti ne ustreza predpisanim 2,50 metra. Ob tem velja pojasniti, da je izhodišče izvedenca, da je treba upoštevati minimalne tehnične zahteve za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, ki veljajo danes, pravilno. S fizično delitvijo stavbe oziroma njenega dela namreč nastanejo novi posamezni deli stavbe, ki morajo ustrezati standardom, ki veljajo v času delitve solastnine, in ne standardom, ki so veljali v času, ko je bila stavba zgrajena, kot neutemeljeno navaja nasprotna udeleženka.

13. Zaključek sodišča prve stopnje, da posameznega dela stavbe ID znak 0000 1051-1 ni mogoče fizično razdeliti, je torej glede na vse zgoraj pojasnjeno pravilen.

14. Ker sta oba udeleženca predlagala, da se jima stanovanje ID znak 0000 1051-1 dodeli v izključno last, je sodišče prve stopnje v skladu s petim odstavkom 70. člena SPZ pravilno ugotavljalo, kateri izmed solastnikov izkazuje močnejši interes zanj. Ob upoštevanju, da ima predlagatelj večji solastninski delež na solastnem stanovanju, da ima v izključni lasti drugo stanovanje v III. etaži v obravnavani hiši (ID znak 0000 1051-2), kar pomeni, da bi, v kolikor bi solastno stanovanje prejela nasprotna udeleženka, med njima še vedno prihajalo do nesoglasij v zvezi z vzdrževanjem hiše oziroma skupnih delov, ki jih do sedaj očitno nista uspela rešiti, saj hiše skupaj nista vzdrževala niti se nista uspela dogovoriti, kaj je treba v hiši obnoviti oziroma zamenjati,³ ter da nobeden od njiju stanovanja v času izdaje izpodbijanega sklepa ni uporabljal niti ga ne potrebuje za bivanje, kar niti ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima močnejši interes za stanovanje predlagatelj.

15. Okoliščine, da nasprotna udeleženka stanovanje čisti in zrači, pri čemer v pritožbi sama priznava, da se s predlagateljem nista uspela dogovoriti glede njegovega vzdrževanja kot tudi glede obnove strehe, ter da namerava predlagatelj stanovanje prodati, nasprotna udeleženka pa je na stanovanje čustveno navezana, na kar vse nasprotna udeleženka opozarja v pritožbi, glede na zgoraj naštete kriterije po petem odstavku 70. člena SPZ za dodelitev solastne nepremičnine v izključno last enemu solastniku niso pomembne oziroma ne morejo utemeljiti močnejšega interesa nasprotne udeleženke za predmetno stanovanje. Odločitev sodišča prve stopnje, da se stanovanje izroči v izključno last predlagatelju, ki mora izplačati nasprotno udeleženko, je zato pravilna.

16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje stroškovne odločitve. Ker je predlagatelj priglasil svoje stroške izvedenca (glej list. št. 98 spisa), jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi o skupnih stroških, ki sta jih solastnika dolžna kriti v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev (126. člen ZNP).

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

K pritožbi predlagatelja

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi Dopolnitve Poročila o vrednosti nepremičnine z dne 20. 5. 2019 (v nadaljevanju Dopolnitev poročila), ki jo je izdelal izvedenec M. K., ugotovilo, da znaša vrednost stanovanja ID znak 0000 1051-1 65.887,43 EUR. Navedena Dopolnitev poročila, kot pravilno opozarja predlagatelj v pritožbi, vsebuje računsko napako, na kar je predlagatelj opozoril že v vlogi z dne 10. 6. 2019, kar je sodišče prezrlo in brez vsebinske obrazložitve zapisalo, da je izvedenec pri izračunu upošteval funkcionalno zastaranje, s čimer pa ni odgovorilo na predlagateljevo pripombo, da je izvedenec v rekapitulacijo povzel znesek, ki funkcionalnega zastaranja ne upošteva, čeprav ga je prej izračunal. Predlagatelj pravilno navaja, da če bi izvedenec pri rekapitulaciji vnesel znesek, ki upošteva tudi funkcionalno zastaranje, bi moral zapisati znesek 60.914,30 EUR, ki je izračunan na tretji strani Dopolnitve poročila (list. št. 352 spisa), in ne zneska 64.120,32 EUR, ter bi skupna vrednost stanovanja in pripadajočega deleža na stanovanju po metodi stroškovnega pristopa znašala 70.870,30 EUR (60.914,30 EUR + 9.956,00 EUR) in ne 74.076,32 EUR. Ob upoštevanju navedenega in ostalih neizpodbijanih ugotovitev izvedenca, na katerih temelji izračun tržne vrednosti nepremičnine in so povzete v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče na novo izračunalo tržno vrednost nepremičnine. Ugotovilo je, da ta namesto 65.887,43 EUR znaša 64.829,45 EUR (70.870,30 x 0,33 + 63.116,03 x 0,33 + 60.629,28 x 0,34). Vrednost deleža 47,14 %, ki ga je predlagatelj dolžan izplačati nasprotni udeleženki, pa ob upoštevanju pravilne tržne vrednosti stanovanja znaša, 30.560,60 EUR in ne 31.095,33 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

19. Neutemeljeno pa predlagatelj izpodbija stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo zgolj o povrnitvi stroškov izvedencev, ki sta jih priglasila oba udeleženca, in ne tudi o povrniti sodnih taks, čeprav tudi te spadajo med skupne stroške, ki so jih solastniki dolžni kriti v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev (126. člen ZNP). Predlagatelj namreč stroškov sodnih taks ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Odločitev

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 31.059,33 EUR, ki ga je predlagatelj dolžan plačati nasprotni udeleženki, znižalo na 30.560,60 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V preostalem delu je pritožbo predlagatelja, v celoti pa pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Glej npr. odločbi VSRS II Ips 397/2008 z dne 27. 1. 2011 in II Ips 138/2011 z dne 26. 4. 2012.
² Primerjaj VSL sklep I Cp 793/2019 z dne 5. 6. 2019.
³ Da se predlagatelj in nasprotna udeleženka nista sposobna dogovoriti glede vzdrževanja hiše, dokazuje zamenjava strehe, ki jo je naročil in plačal predlagatelj, ker je ocenil, da je to nujno, nasprotna udeleženka pa ni nič prispevala, ker meni, da adaptacija ni bila nujna.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 45/2021
• VSL sklep I Cp 4882/2010
• VSL sklep I Cp 3318/2013