VSL Sklep I Cp 2204/2019

Jedro

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov tožene stranke ni pogojna terjatev, ki bi jo morala tožena stranka na podlagi 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko v trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu pod II. izreka spremeni tako, da glasi:

"Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki znesek 1.912,28 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 104,00 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po umiku tožbe tožeče stranke ustavilo postopek in naložilo stroške toženi stranki.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa v II. izreka sklepa in naložitev stroškov tožeči stranki oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Zahteva tudi zakonite zamudne obresti. Ni pravilno sklicevanje na zadevo Vrhovnega sodišča III Ips 33/2018, ki se nanaša na drugačno situacijo. Sodišče se je oprlo na gramatikalno razlago 3. točke 60. člena ZFPPIPP, kar ne pripelje do te rešitve. Zmotno sklepa, da so vsi stroški nastali pred začetkom stečajnega postopka in se ni opredelilo do navedb do upravičenosti stroškov na podlagi 5. poglavja ZOdvT, ki določa nagrada za posamezna opravila. Pomembno je, da je v stečaju tožeča in ne tožena stranka. Vrhovno sodišče se je v zadevi III Ips 33/2018 ukvarjalo z obratno zadevo. Toženka je pri privolitvi o umiku tožbe priglasila pravdne stroške in tako je uveljavljala, da ne sme sodišče uporabiti 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Ta člen se nanaša za stroške upnika, to je tožeči stranki proti dolžniku, ki je takrat tožena stranka in v stečaju. Pritožnica proti toženki v stečaju ne uveljavlja terjatve v tem ali drugem sodnem postopku pred začetkom stečaja. Tožena je v pravdi proti svoji volji in se je s svojimi procesnimi dejanji zgolj branila pred zahtevki tožeče stranke. Zato zmotno sklepa sodišče, da o stroških velja za obe situaciji. Stališče Vrhovnega sodišča tako ovrže tudi sklep VSK Cpg 130/2013, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče. Ne drži, da 60. člen velja za vse stroške, ker ne bi šlo za pogojne terjatve. Če bi to držalo, potem 3. točka drugega odstavka 60. člena ne bi bila potrebna. Pritožnica ni imela dolžnosti prijaviti pravdnih stroškov v stečajnem postopku, saj ji stroški, ki jih uveljavlja, do začetka stečajnega postopka sploh še niso nastali. Tako je strošek za nagrado za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 in pisarniški stroški, vse je nastalo po stečaju. Pritožnica je vložila po začetku stečaja tudi drugo pripravljalno vlogo, na podlagi katere je tožeča stranka potem tožbo umaknila. Vse to je pritožnica navajala že v svoji vlogi. Opozarja, da je koncept plačevanja odvetnika po ZOdvT povsem drugačen kot koncept po Odvetniški tarifi. Prej je bilo določeno, da se prizna ena nagrada za cel postopek in ena nagrada za narok in to se prijavi šele ob koncu pravdnega postopka, ko sodišče izda sklep o stroških. Tako ni mogoče razločevati trenutka nastanka terjatve za čas pred in po stečaju in pridobitvi izvršilnega naslova za poplačilo te terjatve. Gre za to, da terjatev sploh ne nastane, dokler storitev ni končana. Storitev po tar. št. 3100 ZOdvT je pritožnica opravila po začetku stečaja in vlagala vloge po tem. Tudi sklep III Ips 67/2017 se nanaša na nastale stroške pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnico in je v tem bistveno drugačen. Bistveni del storitve po tar. št. 3100 je opravljen po začetku stečajnega postopka in storitev pojmovno ni mogla biti zaključena. Pooblaščenec teh stroškov ni mogel prijaviti v stečajnem postopku. Iz sklepa se ne da ugotoviti ali je šlo za uveljavljanje stroškov ZOdvT ali po odvetniški tarifi. Ni pravilno razlikovanje med trenutkom nastanka stroškov in nastankom terjatve za njihovo plačilo. V pravdi tožena stranka, ki uspe, pridobi pravico do povračila stroškov s sodno odločbo, saj pred tem nima nobenega zahtevka. Terjatev torej pridobi šele z izdajo odločbe o stroških. Do takrat terjatev ne obstaja, kar je izreklo ustavno sodišče v zadevi U-I-80/17. Če do odločitve o stroških do začetka stečajnega postopka ne pride, od stranke ni mogoče zahtevati prijave v stečajnem postopku.

3. Na vročitev pritožbe tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je oprlo svojo odločitev na 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Sodišče celo meni, da je določba tako jasna, da jo je treba uporabiti gramatikalno. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v odločitvi o zahtevi za varstvo zakonitosti opr. št. III Ips 67/2017. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da se je 3. točka drugega odstavka 60. člena nanaša na procesni položaj, ko gre za upnika v postopku zaradi insolventnosti dolžnika. Procesno to pomeni, da je stečajni dolžnik na pasivni strani, upnik pa je tožnik, ki ima neko terjatev do tožene stranke (ki pa med pravdo zaide v stečaj oziroma se prične stečajni postopek). Vrhovno sodišče v citirani zadevi ugotavlja, da ima upnik dolžnost prijaviti že nastale stroške sodnega postopka, ko uveljavlja terjatev v zahtevku in da je to procesna predpostavka, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Gre za potrebo po spoštovanju načela koncentracije v stečajnem postopku, da se v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov.

6. V konkretni zadevi pa tožena stranka nima terjatev do tožeče stranke. Tožeča stranka je tožila toženo stranko (tožba vložena 18. 6. 2012, list. št. 1) in med pravdnim postopkom je bil začet stečaj proti tožeči stranki (dne 14. 11. 2014). Nato je tožeča stranka, zastopana po stečajnem upravitelju, tožbo umaknila proti toženi stranki z vlogo z dne 8. 7. 2019 (list. št. 85). Tožena stranka pa je privolila v umik tožbe in priglasila stroške ter navajala razloge, ki jih sedaj ponavlja v pritožbi. 60. člen ZFPPIPP se nahaja v zakonu v oddelku, ki ureja "prijavo in preizkus terjatev". Pritožnik pravilno opozarja, da ob uvedbi stečajnega postopka tožena stranka ni imela terjatve, ki bi jo lahko priglasila. Stališče, ki je bilo sprejeto v sodni praksi in potrjeno z zadevo III Ips 67/2017, se nanaša na položaj, ko je stečajni dolžnik na pasivni strani in tožeča stranka (upnik) ima neko terjatev, ki jo v pravdi uveljavlja proti toženi stranki, kasnejšemu stečajnemu dolžniku. Zato je pravilno stališče, da mora prijaviti v stečaj, ne le glavno terjatev, ampak tudi stransko terjatev, kar so pravdni stroški, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Tako je treba razumeti razlago 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP in zahtevo, da je terjatev nastala pred začetkom stečajnega postopka in je za stransko terjatev oziroma za pravdne stroške, še pogojna.

7. Ni pa mogoče govoriti o pogojni terjatvi oziroma stroških pravdnega postopka, ko je stečajni dolžnik na aktivni strani in tožena stranka nima terjatve, katero naj priglasi v stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče se je tudi postavilo na stališče, kaj bi ob uvedbi stečaja, čeprav bi tožena stranka priglasila bodoče, nastale in nezapadle pravdne stroške, moral storiti stečajni upravitelj, ki je vztrajal v pravdi proti toženi stranki vse do umika tožbe, to je 8. 7. 2019? Stečajni upravitelj gotovo ne bi mogel priznati takšne "neobstoječe, nezapadle terjatve"; gotovo bi prerekal to terjatev in tedaj mora tožena stranka vložiti tožbo proti stečajnemu dolžniku. Predmetna pravda bi bila prekinjena in čakala na odločitev v novi pravdi, ki pa bi bila odvisna od prve pravde, saj gre za vprašanje pravdnih stroškov, ki so odvisni od uspeha v prvi pravdi. Ta preizkus kaže, da je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je treba tudi v takšni procesni situaciji uporabiti 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, zmotno. Vsi indicati, katero je naštelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (III Ips 67/2017, III Ips 33/2018, I Cpg 590/2018), so takšni, da je stečajni dolžnik na pasivni strani. Le primer VSK Cpg 130/2013 je takšen, da je sodišče menilo, da je terjatev za plačilo pravdnih stroškov treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo moral drugi toženec v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijaviti v trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Vendar ne gre za odločbo Vrhovnega sodišča in zato ne gre za ustaljeno sodno prakso, ampak za edini primer, ki ne zadostuje za stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje.

8. Pritrditi je tudi treba stališču tožene stranke, da se je pravda dogajala v času veljavnosti ZOdvT in ne po sedanji Odvetniški tarifi. Po 5. poglavju ZOdvT je bilo določeno, če nastane katerakoli nagrada iz tega poglavja, ne more nastati nobena druga nagrada iz drugega poglavja tega dela in pritožba se sklicuje na nagrado po tarifni številki za postopek, ki je bila enovita (tar. št. 3502). Pritožba meni, da ob začetku stečajnega postopka, ta nagrada sploh še ni nastala; šele za izdelavo pripravljalne vloge je nastala terjatev pooblaščenca do pritožnice in s tem strošek pritožnice. Ni mogoče mešati stroškov med stranko in odvetnikom, in stroškov pravdnega postopka tožene stranke. Vsaj za ta del stroškov, ki so pa očitno nastali po začetku stečajnega postopka, stališče sodišča prve stopnje o uporabi prava, ne bi mogel biti uporaben.

9. Tako se izkaže, da je treba v tem primeru uporabiti splošno določbo o pravdnih stroških pri umiku tožbe, to je 158. člen ZPP. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka in tožeča stranka je zaradi rešitve zadeve v drugi pravdi, kjer tožena stranka ni nastopila, tožbo umaknila. Tako ni mogoče priznati toženi stranki le stroškov, ki so nastali pred uvedbo stečajnega postopka, ampak celotne stroške. Res bo to obveznost stečajnega dolžnika in bodo to stroški nastali med stečajnim postopkom. Zadeva III Ips 67/2017 pa se nanaša na položaj, ko je bil stečajni dolžnik na pasivni strani in ne aktivni strani. Tožena stranka je priglasila pravdne stroške v vlogi z dne 7. 8. 2019. Priglasila je nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v postopku za izdajo začasne odredbe (295,80 EUR in 22 % DDV). Pritožbeno sodišče je glede na čas vložitve te vloge priznalo 20 % DDV, saj je bil na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna RS sprejet 22 % DDV od 1. 7. 2013 dalje. Pri tem pa je bil 20 %. Tožena stranka je priglasila nagrado za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 31. 3. 2014 591,60 EUR in 22 % DDV 130,15 EUR), kar znese skupaj 721,75 EUR. Za postopek na prvi stopnji je priglasila 640,90 EUR in 22 % DDV (140,99), je 781,89 EUR. Priglasila je tudi kilometrino do Kranja in nazaj v znesku 23,68 EUR, PTT stroške 20,00 EUR in stroške fotokopije 10,00 EUR. Tako znesejo stroški na prvi stopnji 1.912,28 EUR. Pri tem je pritožbeno sodišče sledilo priglašenim stroškom in ne nagradi po tabeli 12. člena. Pravilno pa pripominja pritožba, da po 9. členu tedaj veljavne ZOdvT stroški odvetniške storitve zapadejo v plačilo, ko odvetnik izvršbi vsa opravila, ki izvirajo iz mandatnega razmerja med njim in stranko oziroma naročnikom. Če odvetnik opravlja storitev v sodnem postopku, zapadejo stroški njegove storitve v plačilo, ko je izdan sklep o stroških postopka. Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (ZPP in ZOdvT), ko ni priznalo pravdnih stroškov toženi stranki.

10. Tožena stranka je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka. Za pritožbo zoper druge odločbe je nagrada po tar. št. 3220 50,00 EUR, skupaj z 22 % DDV je to 61,00 EUR. Priglasila je tudi takso za pritožbo, ki je 33,00 EUR in skupaj znesejo stroški pritožbenega postopka 94,00 EUR. Davek na dodano vrednost pa je bil priznan po tar. št. 1007. Treba je bilo tudi priznati pavšalni znesek za poštnino in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, skupaj 104,00 EUR pritožbenih stroškov.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar na to zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se odmerijo toženi stranki pravdni stroški, upoštevaje ZOdvT in ZPP (3. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1663/2013
• VSL sklep I Cpg 941/2016
• VSL sklep I Cp 239/2017