VSL Sklep I Cp 234/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka s prvimi posegi na sporni nepremičnini res začela že 10. 12. 2019, torej 31 dni pred vložitvijo tožbe, kar obsežno izpostavlja v pritožbi. A prvi del posegov je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljal sanacijo temeljev in parkirišča kot takega (odstranitev asfalta in nasip ustreznega gradbenega materiala), ki tožnikov ni motil in mu nista nasprotovala. 13. 12. 2018 je poseg dajal videz zaključevanja z deli; naslednji dan pa je prišlo do izkopa temeljev za škarpi. Tega dne sta toženca izvedela za načrtovano postavitev škarp (in prav to predstavlja motilno ravnanje), ne pa še za mesto, kjer naj bi bili postavljeni. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je tožba, vložena 10. 11. 2019, nedvomno pravočasna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora v osmih dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da odstrani vzdolžno betonsko škarpo, ki je postavljena na južni strani nepremičnine z ID znakom parcela 0001 v dolžini osmih metrov, ter tožnikoma omogoči nemoteno izvajanje soposesti na južni strani nepremičnine. V bodoče ji je prepovedalo s takšnimi ravnanji posegati v posest tožnikov.

2. Zoper tak sklep se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga spremembo sklepa in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je tožba prepozna, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za varstvo posesti na javnem dobru – javni cesti, v zvezi s čimer bi moralo tudi izvesti dokaz z izvedencem geodetske stroke. Meni še, da tožnika nista dokazala posesti na sporni nepremičnini.

3. Tožnika predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izvedba dokaza z izvedencem geodetske stroke o tem, kakšne so izmere spornega dela parcele, ni bila potrebna, ker vprašanje, kakšne so izmere spornega dela parcele in kakšne so bile izmere pred motilnim ravnanjem, ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi smiselno očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi tistih ne, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Materialno pravo – predvsem določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

O pravočasnosti tožbe

6. V skladu z 32. členom SPZ je mogoče sodno varstvo pred motenjem posesti zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka s prvimi posegi na sporni nepremičnini res začela že 10. 12. 2019, torej 31 dni pred vložitvijo tožbe, kar obsežno izpostavlja v pritožbi. A prvi del posegov je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljal sanacijo temeljev in parkirišča kot takega (odstranitev asfalta in nasip ustreznega gradbenega materiala), ki tožnikov ni motil in mu nista nasprotovala. 13. 12. 2018 je poseg dajal videz zaključevanja z deli; naslednji dan pa je prišlo do izkopa temeljev za škarpi. Tega dne sta toženca izvedela za načrtovano postavitev škarp¹ (in prav to predstavlja motilno ravnanje), ne pa še za mesto, kjer naj bi bili postavljeni.² Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je tožba, vložena 10. 11. 2019, nedvomno pravočasna.

O posesti tožnikov

7. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje³, da so solastniki sporno nepremičnino oziroma sporni del nepremičnine uporabljali za parkiranje, tako da so parkirali na različnih mestih, kjer je pač bilo prosto; tožnika pa vsekakor, kadar je bilo prosto, tudi tako, da sta parkirala na mestu, na katerem zdaj prečno parkiranje preprečuje sporna škarpa, je življenjsko sprejemljiv ter logično prepričljiv; je plod skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov, v katero višje sodišče ne dvomi. Pritožbeno izpostavljanje dela izpovedi Đ. D. in A. I. ob popolnem ignoriranju preostalih skrbno in analitično ocenjenih dokazov – izpovedi tožnikov in predvsem ključne izpovedi priče M. D., dokazne ocene ne omaje.

O javnem dobru

8. Da bi bila nepremičnina, za katero izpodbijani sklep nudi varstvo pred motenjem posesti, torej nepremičnina z ID znakom 0001, javno dobro, toženka ne trdi in ni nikdar trdila. Pritožbena skrb, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo varovalo posest, ki je ni mogoče oziroma je ne bi smelo varovati, je že zato povsem odveč.

9. Ali tožnika z izvajanjem posesti (torej parkiranjem) na solastni nepremičnini delno posežeta tudi na sosednjo nepremičnino, v kakšnem obsegu in kakšen je status te sosednje nepremičnine, za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku ni pravno pomembno in se toženke ne tiče. Z odločitvijo v izpodbijanem sklepu pa se prav v ničemer ne varuje posest na sosednji nepremičnini, ki ni predmet obravnavane tožbe.

10. Ne glede na zgoraj pojasnjeno višje sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje pri oceni, ali je toženka dokazala, da je sosednja nepremičnina javno dobro, sicer res uporabilo Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki ne velja več; ker pa je ureditev v veljavnem Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-2) v bistvenem enaka, to na pravilnost zaključkov v izpodbijanem sklepu ni vplivalo. Toženka torej niti ni uspela dokazati, da je sosednja nepremičnina javno dobro. Ob tem, ko v postopku pred sodiščem prve stopnje svojega ugovora v smeri javnega dobra ni niti ustrezno artikulirala (govora je bilo o javni površini in o lastnini RS), celo trditve o javni površini in dokaze v tej smeri pa je sodišče, četudi prepozne, dopustilo, le zato, ker niso podaljšali dokaznega postopka, so nekorektni pritožbeni očitki o neopravljenem materialnem procesnem vodstvu (ki bi postopek podaljšalo, ob tem pa povsem po nepotrebnem - za dokazovanje nerelevantnih trditev).

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani, ker tudi ni kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso bistvenega pomena.

12. Toženka sama krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP); tožnika pa zato, ker stroški odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino, vsebino pritožbe in razloge izpodbijanega sklepa ne ustrezajo kriteriju potrebnosti (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Da bi za načrtovano postavitev škarp vedela prej, toženka ne trdi.
² Neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve na 12. strani sklepa.
³ 30. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 404/2020
• VSL sklep I Cp 2454/2011
• VSL sklep II Cp 2400/2009