VSL Sodba I Cp 1420/2019

Jedro

Na podlagi splošnega pooblastila je pooblaščenec upravičen sklepati vse pravne posle, ki spadajo v redno poslovanje oziroma za katere ni zakonske zahteve po posebnem pooblastilu.

Nujna elementa pogodbe o poravnavi sta spor ali negotovost med strankama posla in medsebojno vzajemno popuščanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki IV. izreka spremeni tako, da se znesek 2.292,72 EUR nadomesti z zneskom 249,82 EUR, v preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe ustavi za 10.118,34 EUR (I. točka izreka), da sklep o izvršbi VL 109231/2016 z dne 26. 10. 2016 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačati v 8 dneh 3.834,57 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški (II. točka izreka), tožbeni zahtevek zavrnilo za 0,71 EUR (III. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo v 15 dneh 2.292,72 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko sodbe in sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa, da spremeni le stroškovno odločitev, vse pa s stroškovnimi posledicami. Nasprotuje presoji sodišča glede pretrganja zastaranja terjatve s sklenitvijo Pogodbe o poravnavi dolga z dne 28. 8. 2007. Navaja, da iz pooblastila v prilogi A17 ni razvidno, na katero posojilo se nanaša. Pooblastilo ne omenja, da ima pooblaščenka pravico skleniti pogodbo o poravnavi, ki po svoji vsebini predstavlja zunajsodno pripoznavo dolga. Iz pooblastila tudi ne izhaja, da se pooblaščenka lahko odpove pravici do ugovora zastaranja. Sodišče je pomanjkljivo presojalo obseg pooblastila, saj ga ni preizkusilo v luči 76. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pooblaščencu, ki ima splošno pooblastilo, so dovoljeni le pravni posli iz kroga rednega poslovanja, med te pa ne spada sklenitev pogodbe o poravnavi. Povzema vsebino pisne izjave priče A. A. z dne 16. 3. 2018 in izpostavlja, da je pooblastilo razumela tako, da se lahko le pogovarja z upniki in poplača dolg, če ga je kaj ostalo. Pogodba o poravnavi dolga z dne 28. 8. 2007 je ne zavezuje in se s podpisom te pogodbe zastaranje ni pretrgalo. V zvezi s podpisom te pogodbe je treba upoštevati tudi, da je bila družba K. d. o. o. gospodarska družba, ki je profesionalno ponujala finančne storitve, in je bila skladno s 6. členom OZ dolžna ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Pri sklepanju posla z A. A. temu ni bilo zadoščeno. Toliko bolj, ker je A. A. sporno pogodbo podpisala le nekaj dni pred septembrom 2007, ko je pooblastilo prenehalo veljati. Sodišče se v presojo te okoliščine sploh ni spuščalo. Ne strinja se z dokazno oceno v zvezi s podpisom pogodbe o poravnavi dolga z dne 16. 11. 2009. Terjatev je bila v tem času v celoti že zastarana in sporne druge pogodbe ni podpisala sama. Izvedenka je ugotovila, da je mogoče le z najnižjo stopnjo verjetnosti podpreti predpostavko, da je podpis njen. Da je takšna stopnja bistveno premalo, se sodišče očitno zaveda, saj je ta primanjkljaj poskušalo nadomestiti z ugotavljanjem domnevnih spremljajočih okoliščin, t. j. plačil, ki naj bi ustrezala vsebini pogodbe. Tudi to je premalo in sodišče ne more šteti z gotovostjo, da je podpisala sporno pogodbo. Izvedenka je navedla, da ni mogoča primerjava podpisa na kopiji pooblastila A17 s spornim podpisom, zato ta primerjava ne izkazuje, da je podpisala pogodbo. Glede na to, da je bila preiskava izvedenke omejena, ker je razpolagala zgolj s fotokopijami pogodbe, bi morala od tožnice zahtevati, da ji predloži original. Tožnica očitno originala ne poseduje, kar poraja močen dvom v pristnost listine. Dvom utrjuje še dejstvo, da listina ni bila poslana v podpis na njen naslov, ampak na naslov njene sestre, ki jo nikoli ni pooblastila za pripoznavo obveznosti. Sodišče ni ustrezno upoštevalo izpovedbe, da je mamo pooblastila le za dvigovanje pošte in da pogodbe z dne 16. 11. 2009 ni podpisala. Vztraja tudi pri ugovoru aktivne legitimacije. Iz kupoprodajne pogodbe-odstopa terjatev s pogodbo z dne 3. 2. 2016, ki ni niti overjena, ni moč ugotoviti, da je med odstopljenimi terjatvami tudi predmetna terjatev. V navedeni pogodbi in sporni kreditni pogodbi ni skladnosti v interni številki kredita in datumu zapadlosti kredita. Sodišče ji je neutemeljeno štelo v breme dejstvo, da je njena družina na podlagi stalnih klicev K. d. o. o. opravljala določena plačila. S tem že zastarana terjatev ni mogla ponovno oživeti. Plačila družine je mogoče tolmačiti zgolj v luči 342. člena OZ. Ni moč šteti, da je s plačili drugih oseb konkludentno priznala obstoj pogodb o poravnavi dolga. Sodišče ni pravilno izračunalo stroškov postopka, saj za obdobje po delnem umiku tožbe ni upoštevalo nižje vrednosti osnovne postavke.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v predmetnem pravdnem postopku, po delnem umiku tožbe zaradi delnega zastaranja terjatve, vtožuje 3.835,28 EUR iz naslova obresti, stroškov in mesečnih anuitet kredita, ki ga je toženka najela s kreditno pogodbo št. 136776/5 z dne 6. 5. 2003 pri tožničini pravni prednici.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje v zvezi z aktivno legitimacijo. Ne držijo toženkini očitki, da iz Kupoprodajne pogodbe - odstopa terjatev s pogodbo z dne 3. 2. 2016 (priloga A2) ni moč ugotoviti, ali je med odstopljenimi terjatvami tudi kredit, ki ga je toženka najela pri Banki X d. d. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je na podlagi izpiska iz seznama odkupljenih terjatev, ki je priloga navedene pogodbe, mogoča identifikacija vtoževanega kredita. To omogočata tako podatek o višini kredita kot tudi toženkina EMŠO številka, ki je razvidna iz fotokopije njene osebne izkaznice (priloga A18). Da se ne ujemata interna številka kredita in številka kreditne pogodbe, te presoje ne omaje, saj je povsem običajno, da vsak subjekt vodi terjatev s svojo številko, ki je (lahko) drugačna od številke pravnega prednika. Tudi dejstvo, da je na navedenem dokumentu kot datum zapadlosti terjatve naveden drug datum, kot ga šteje toženka za pravilnega, ne vpliva na pravilnost presoje, saj je njeno stališče glede trenutka zapadlosti sporne terjatve, kot bo podrobneje razvidno v nadaljevanju, zgrešeno.

7. V zvezi z obsežnimi pritožbenimi navedbami o neustreznosti pooblastila, ki ga je toženka dala A. A. za podpis Pogodbe o poravnavi dolga z dne 28. 8. 2007 (to dejstvo je povzročilo prvo pretrganje zastaranja vtoževane terjatve), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe o nedoločnosti pooblastila (priloga A17), ker iz njega nista razvidna posojilo in banka, na katera se pooblastilo nanaša, nedovoljene pritožbene novote. Vsebina pooblastila je jasna, in sicer gre za splošno pooblastilo, na podlagi katerega je bila pooblaščenka A. A. upravičena sklepati vse pravne posle, ki spadajo v redno poslovanje oziroma za katere ni zakonske zahteve po posebnem pooblastilu. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede vsebine obravnavanega pooblastila jasna in pravilna. To velja tudi glede pisne izjave priče A. A. Pritožbeno sodišče dokazni oceni pritrjuje in se nanjo sklicuje, nasprotne pritožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene.

8. S pritožbo pa se je strinjati, da je presoja sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem ustreznosti pooblastila, ki ga je toženka dala svoji materi, materialnopravno pomanjkljiva. Sodišče bi to dejstvo res moralo presojati tudi v luči 76. člena OZ, ki določa obseg pooblastitve. 76. člen OZ v tretjem odstavku našteva pravne posle, za sklenitev katerih potrebuje pooblaščenec posebno pooblastilo za vsak posamezni primer; potrebuje ga tudi za sklenitev pogodbe o poravnavi. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pomanjkljiva presoja sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost odločitve, saj Pogodba o poravnavi dolga z dne 28. 8. 2007 po vsebini nima značilnosti pogodbe o poravnavi, kot jo definira 1050. člen OZ¹. Nujna elementa tega pravnega posla sta spor ali negotovost med strankama posla in medsebojno vzajemno popuščanje². Takšne vzajemnosti pa v konkretni Pogodbi o poravnavi dolga ni, saj toženka pri njeni sklenitvi ni v ničemer popuščala. Zato je pravilen zaključek, da je za podpis Pogodbe o poravnavi dolga z dne 28. 8. 2007 zadoščalo splošno pooblastilo, ki ga je imela A. A. Določbe OZ ne določajo, da bi pooblaščenec moral imeti posebno pooblastilo tudi za pripoznavo dolga ali odpoved kakšni pravici, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pravni posel z dne 28. 8. 2007 je bil torej pravno veljavno sklenjen in je pretrgal zastaranje, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Dodati gre, da bi bilo takšen zaključek skladno z določbo drugega odstavka 364. člena OZ tudi sicer mogoče sprejeti na podlagi dejstva, da je toženka po sklenitvi pogodbe dne 12. 9. 2007 plačala del dolga (eno anuiteto), kot je to razvidno iz Izpisa Kartice knjižb terjatve pri K. (priloga A7). Tega dejstva toženka ni prerekala³.

10. Relevantno dejansko stanje v zvezi s podpisom toženke na Pogodbi o poravnavi dolga z dne 16. 11. 2009 je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, dokazna ocena je tudi v tem delu natančna in logična, podprta s prepričljivimi argumenti, zaradi česar ji višje sodišče v celoti pritrjuje in se nanjo sklicuje (gl. 25 točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnica potrebnega dvoma v njeno pravilnost ni uspela vzbuditi. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da kombinacija ugotovljenih okoliščin (ugotovitve izvedenke in izvedena plačila) ne dosega zadostne stopnje verjetnosti za zaključek, da je sporno pogodbo podpisala ravno toženka. Dodati gre le, da se originala Pogodbe o pripoznavi dolga z dne 28. 8. 2007 in 16. 11. 2009 nahajata v spisu (prilogi A30 in A34), zato tudi pritožbena namigovanja v smeri, da nepredložitev pogodb kaže na njuno nepristnost, ne morejo vplivati na sprejete zaključke.

11. Kot neutemeljene je treba zavrniti tudi toženkine očitke o kršitvi 6. člena OZ, ki od profesionalnega pravnega subjekta terja, da pri svoji dejavnosti ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ker je toženkina mati imela ustrezno pooblastilo za sklepanje obravnavanih pravnih poslov, argument o nezaznavi neustreznega pooblastila ne vzdrži pritožbene presoje. Okoliščina, da je pooblaščenka pogodbo podpisala le nekaj dni pred iztekom veljavnosti pooblastila, ne nakazuje na tožničino nezadostno skrbnost.

12. Pritožnica pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje bi pri odmeri tožničinih stroškov po delnem umiku tožbe moralo upoštevati nižjo vrednost spornega predmeta, ki ga je sodišče še obravnavalo, in sicer namesto 500 točk 300 točk. Tožnica je tako upravičena do 300 točk za dopolnitev tožbe z dne 2. 3. 2017, 300 točk za vlogo z dne 11. 12. 2017, 225 točk za vlogo z dne 30. 3. 2018, 300 točk za zastopanje na obravnavi 17. 4. 2018, 150 točk za zastopanje na obravnavi 16. 10. 2018, 150 točk za vlogo z dne 17. 1. 2019, 150 točk za vlogo z dne 28. 3. 2019 in materialne stroške (11. člen OT), kar znaša skupaj 1.606,50 točk oziroma, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 963,90 EUR, skupaj z 22% DDV pa 1.175,96 EUR. Temu znesku je treba prišteti še 70,20 EUR kilometrine in 469,00 EUR sodne takse, kar znese 1.715,16 EUR. Ob upoštevanju uspeha tožnice v postopku (27,50 %⁴), je toženka dolžna tožnici povrniti 471,67 EUR pravdnih stroškov. Toženki pa je sodišče prve stopnje priznalo 500 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi in 2% materialnih stroškov, kar znaša, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 306,00 EUR, ob upoštevanju 72,50 % uspeha v postopku pa 221,85 EUR. Tožnica je tako po pobotu pravdnih stroškov med strankama upravičena do povračila stroškov v znesku 249,82 EUR.

13. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo, in sicer zoper stroškovno odločitev, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (358., 353. člen ZPP).

14. Ker je toženka uspela z delom pritožbe, tožnica pa delno z odgovorom na pritožbo, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Gl. Plavšak, N., et al, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003-2004, str. 469.
² Gl. Plavšak, N., et al, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003-2004, str. 1105-1108.
³ Navedla je, da je določena nakazila opravljala njena družina pod pritiski.
⁴ Sodišče prve stopnje je uspeh v postopku napačno upoštevalo po fazah postopka, torej pred in po delnem umiku tožbe. Uspeh v postopku je enoten - končno prisojeni znesek v razmerju z uvodno vtoževanim zneskom. Pri izračunu stroškov v primeru delnega umika tožbe sodišče upošteva zgolj vrednost spornega predmeta, ki ga še obravnava pri priznavanju točk za posamezna procesna dejanja. Gre za uporabo materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče v ta del odločitve poseglo po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2588/2009
• VSL Sodba I Cp 821/2017
• VSL sodba in sklep II Cp 425/2013