VSL Sodba in sklep II Cp 2007/2019

Jedro

Ker obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila oziroma priznanja lastninske pravice predstavlja bistveni element izjave o plačilu, ni materialnopravne podlage za ugotovitev ničnosti izjave v zahtevanem delu (88. člen OZ). Delna ničnost se namreč ne more nanašati na bistvene elemente pogodbe, brez katerih stranki pogodbe ne bi sklenili.

O sodbi presenečenja govorimo, kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki je stranka ob zadostni procesni skrbnosti ni mogla predvideti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti (I. točka izreka) in drugi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja (III. točka izreka) pravnega posla med pravdnima strankama (Izjava o plačilu z dne 21. 2. 2017), kolikor iz njega izhaja obveznost tožeče stranke, da tožencu izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist toženca, ali da prizna lastninsko pravico toženca na določenih nepremičninah. Zavrglo je del tožbe glede prvega podrednega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti izjave o plačilu (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati 2.227,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da odločitev sodišča v II. točki izreka predstavlja sklep, zato je naslov izpodbijane sodbe napačen. Nadalje se pritožuje zgolj zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe. Sodišču očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se je sodišče v razlogih meritorne sodbe ukvarjalo z obstojem negativne procesne predpostavke, zato izrek nasprotuje pretežnemu delu razlogov sodbe. Sodišče je izvedlo dokazni postopek, vendar se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do ugotovljenih dejstev, kar utemeljuje zaključek o arbitrarnosti izpodbijane sodbe. Podaja navedbe glede neobstoja negativne procesne predpostavke. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev delne ničnosti izjave o plačilu. Izjava o plačilu namreč ni prodajna pogodba, iz katere bi izhajale vzajemne obveznosti (tj., da toženec plača kupnino in da tožeča stranka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo), saj iz izjave izhaja zgolj obveznost tožeče stranke. Zapis v izjavi o domnevni verižni kompenzaciji ne pomeni nasprotne obveznosti toženca, da plača kupnino, ampak pomeni zgolj ugotovitev neresničnega preteklega dejstva. Poudarja, da je del tožbenega zahtevka zgolj pojasnjevalne narave, pri čemer se „kolikor“ ne more razlagati kot „v delu, kolikor“. Tudi če del tožbenega zahtevka ne bi bil pojasnjevalne narave, dejansko zahteva ničnost vseh obveznosti iz izjave o plačilu, saj iz izjave izhaja zgolj njena obveznost. Zaključek sodišča, da je zahtevala le delno ničnost predstavlja sodbo presenečenja. Za ugotovitev delne ničnosti morata biti skladno z 88. členom Obligacijskega zakonika (OZ) kumulativno izpolnjena dva pogoja, pri čemer sodišče subjektivnega pogoja ni ugotavljalo, niti v zvezi s tem ni bila podana trditvena podlaga. Sodišče je postopalo v nasprotju s pravico do poštenega sojenja ter načelom odprtega sojenja. Izvajalo je dokaze, imenovalo sodnega izvedenca, nato pa, kljub izrecni prošnji, tožeče stranke ni obvestilo o razlogih za nepostavitev izvedenca, s čimer ji je sodišče dejansko in očitno namerno odreklo možnost pojasniti, kaj želi doseči s tožbenim zahtevkom. Opozarja na nesmiselnost odločitve, saj bo morala vložiti novo tožbo na ugotovitev ničnosti celotne izjave o plačilu. Nasprotuje dokaznemu sklepu, da je v spis prepozno vložila listine od A43 do A78. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

S prepozno dopolnitvijo pritožbe tožeča stranka navaja, da toženec ni državljan Republike Slovenije, zato ni mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičninah.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Dopolnitev pritožbe je bila vložena prepozno, po izteku pritožbenega roka, zato je ni mogoče upoštevati. Pritožbeni rok je namreč prekluziven zakonski rok, zato je višje sodišče prepozno dopolnitev pritožbe na podlagi 352. člena ZPP zavrglo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zvezi z navedeno izjavo o plačilu se je med istima strankama že odvil drugi sodni postopek. Z že pravnomočno sodbo I P 719/2012 je toženec (tedaj tožnik) na podlagi te izjave v razmerju do tožeče stranke (tedaj tožene stranke) uspel s tožbenim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede spornih nepremičnin. Ni sporno, da je bilo o (ne)veljavnosti pisne izjave tedaj odločeno zgolj kot o predhodnem vprašanju. V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da je pisna izjava o plačilu, ki jo je sklenila s tožencem, kolikor iz nje izhaja obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila oziroma priznanja lastninske pravice, nična (primarni zahtevek) oziroma neobstoječa (drugi podredni zahtevek). Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo P 1913/2016-II s 15. 1. 2018 že odločilo o zadevi, vendar je bila navedena odločba s sklepom II Cp 1330/2018 s 17. 10. 2018 razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje. Odločilni razlog za razveljavitev je bil, da ne gre za že pravnomočno razsojeno zadevo.

7. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izvedlo dokazni postopek in kljub temu, da je vztrajalo pri stališču, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar, meritorno odločilo o primarnem in (drugem) podrednem tožbenem zahtevku, zato so neodločilne pritožbene navedbe tožeče stranke, da ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar. V zvezi s tem ni podana uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje tudi zadostne razloge o zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z navedenima tožbenima zahtevkoma zahtevala delno ničnost oziroma neobstoj izjave o plačilu v delu, kolikor iz nje izhaja obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila oziroma priznanja lastninske pravice. Ker navedena obveznost predstavlja bistveni element izjave o plačilu, ni materialnopravne podlage za ugotovitev ničnosti izjave v zahtevanem delu (88. člen OZ). Delna ničnost se namreč ne more nanašati na bistvene elemente pogodbe, brez katerih stranki pogodbe ne bi sklenili.1 Glede na obrazloženo je neutemeljen pritožbeni očitek o arbitrarnosti izpodbijane sodbe, ker se sodišče kljub izvedenemu dokaznemu postopku ni opredelilo do ugotovljenih dejstev oziroma izvedenih dokazov. Neodločilno je tudi pritožbeno nasprotovanje dokaznemu sklepu o prepozno predloženih listinah.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je del tožbenega zahtevka, kolikor se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma priznanje lastninske pravice, zgolj pojasnjevalne narave oziroma ne pomeni, da tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti oziroma neobstoja izjave zgolj v tem delu. Nasprotno, kolikor tožeča stranka ne bi zahtevala ničnosti oziroma neobstoja zgolj v navedenem delu, ne bi bilo potrebe po dodatni pojasnitvi, ampak bi zahtevek oblikovala tako, da se zahteva ugotovitev ničnosti oziroma neobstoja izjave o plačilu.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz izjave o plačilu izhaja zgolj obveznost tožeče stranke na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato naj bi se tožbeni zahtevek nanašal na celotno izjavo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta bili z izjavo o plačilu dogovorjeni vzajemni obveznosti. Zgolj okoliščina, da iz izjave o plačilu izhaja, da je bila kupnina že plačana na podlagi verižne kompenzacije, ne pomeni, da ne gre za s pogodbo dogovorjeni vzajemni obveznosti.

11. Odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja sodbe presenečenja, za kar se zavzema pritožnica. Sodišče namreč ni oprlo svoje odločitve na drugo pravno podlago, saj je tožbeni zahtevek presojalo na pravni podlagi določb o delni ničnosti (oziroma v okviru podane pravne podlage - ničnosti). O sodbi presenečenja govorimo, kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki je stranka ob zadostni procesni skrbnosti ni mogla predvideti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Na podlagi obrazloženega sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialno procesnega vodstva oziroma ni kršilo načela odprtega sojenja in strankine pravice do poštenega sojenja. Dvoma v navedeno ne vzbudi pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje (kljub sprejeti odločitvi) izvedlo dokazni postopek.

12. Na odločitev sodišča tudi ne vpliva napačen naslov izpodbijane odločbe (odločitev sodišča v II. točki izreka predstavlja sklep). Gre za očitno pisno pomoto v uvodu izpodbijane odločbe, ki jo je mogoče kadar koli odpraviti s popravnim sklepom po 328. členu ZPP.

13. Glede na navedeno se izkažejo vse pritožbene navedbe za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k predmetni odločitvi, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Glej N. Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 516.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 424/2003
• VSL sklep I Cpg 497/2016
• Sodba II Ips 937/93