VSL Sodba II Cp 570/2020

Jedro

Ker toženka v pritožbi zatrjuje, da je pogodbo ohranjala v veljavi do 30. 1. 2015, petdnevnega roka iz omenjenega dopisa, na katerega se je tožnica sicer odzvala 4. 2. 2015, pa ni mogoče šteti kot fiksnega, ne drži pritožbena teza, da je bila pogodba razvezana po samem zakonu. Ker do odstopa od pogodbe nesporno ni prišlo in je tožnica svojo obveznost v celoti izpolnila, že načelo vestnosti in poštenja terja, da svojo pogodbeno obveznost izpolni tudi toženka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (toženi po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnici) plačati 10.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 7.800 EUR od 7. 3. 2015 in od zneska 2.600 EUR od 11. 4. 2015 dalje, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka tožnici dolžna povrniti 2.336,79 pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Soglaša z razlogi sodišča, da je s pozivanjem tožnice k naknadni predložitvi dokumentacije podaljšala pogodbeni rok izpolnitve in pogodbo ohranjala v veljavi do 30. 1. 2015. Ob tem je določila 5 dnevni novi izpolnitveni rok, ki ima pravno naravo fiksnega roka. Ker tudi po njegovem izteku ni pridobila vse dokumentacije, potrebne za izpolnitev pogodbe, in ker ni podala dodatne izjave, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da je pogodba še v veljavi, je bila ta razvezana po samem zakonu. Ne drži, da naknadni roki za izpolnitev niso bili več natančno določeni, saj so znašali 5 dni. Tožnica dogovora z R. ni predložila v naknadnem roku, zato je bila pogodba razvezana. Toženka vztraja, da je bil rok v konkretnem primeru bistvena sestavina pogodbe in je šlo za fiksen pravni posel. Tožnici očita, da je malomarno ravnala pri pridobitvi dokumentacije. Pri pogodbi z R. gre za rizik iz njene sfere, ki bi ga lahko pričakovala in bi ga morala sama obvladovati. Lahko bi naredila vsaj to, da bi zaprosila za podaljšanje roka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi odstopa od svojih prvotnih trditev, da je pogodba s tožnico po izteku pogodbenega roka, podaljšanega s sklenjenim aneksom do 30. 10. 2014, prenehala veljati, in soglaša, da je tožnici omogočala dodatne roke za izpolnitev obveznosti v smislu drugega odstavka 104. člena OZ, nazadnje z dopisom s 30. 1. 2015. V pritožbi je zato sporno zgolj, ali je bil dodatni rok za izpolnitev obveznosti iz omenjenega dopisa (5 dni) fiksen in če je, ali je tožnica v tem roku svojo obveznost izpolnila.

6. Bistvena značilnost fiksnega pravnega posla je, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko brez pomena. Sama določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi¹, takšna mora biti tudi vnaprej izražena volja pravdnih strank. Ker toženka v pritožbi priznava, da je tožnici večkrat podaljševala rok za dokončno izpolnitev pogodbe zaradi predložitve manjkajoče dokumentacije, v pogodbi določenega roka ni mogoče šteti kot fiksnega. Še manj pa to velja za naknadne 5 dnevne roke, ki jih je toženka tožnici posredovala v nadaljnji korespondenci in na katere se je slednja odzivala in pošiljala dodatno dokumentacijo, ki pa še vedno ni bila v celoti popolna.

7. Po izteku roka pri pogodbi, ki ni fiksen, lahko upnik zahteva od dolžnika izpolnitev pogodbenih obveznosti, za kar mu mora dati na razpolago primeren rok (drugi odstavek 105. člena OZ). Če ta poteče, pa izpolnitve ni, lahko od pogodbe odstopi (tretji odstavek 105. člena OZ).

8. Ker toženka v pritožbi zatrjuje, da je pogodbo ohranjala v veljavi do 30. 1. 2015, petdnevnega roka iz omenjenega dopisa, na katerega se je tožnica sicer odzvala 4. 2. 2015, pa ni mogoče šteti kot fiksnega, ne drži pritožbena teza, da je bila pogodba razvezana po samem zakonu. Ker do odstopa od pogodbe nesporno ni prišlo in je tožnica svojo obveznost v celoti izpolnila, že načelo vestnosti in poštenja terja, da svojo pogodbeno obveznost izpolni tudi toženka. Ob tem ni nepomembno, da je bil namen financiranja projekta, t. j. izdelava filma, v celoti uresničen že v prvotno dogovorjenem pogodbenem roku, prav tako je tožnica v zakonskem dvoletnem roku, kot ga opredeljuje specialni Zakon o slovenskem filmskem centru, javni agenciji RS (ZSFCJA), predložila vso ustrezno dokumentacijo, tudi tisto, h kateri je bila naknadno pozvana in ki je v večjem delu predstavljala le formalistično uskladitev knjigovodskih postavk ter na v pogodbi vnaprej opredeljeni znesek financiranja ni imela vpliva.

9. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ob tem ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki zaradi zavzetega stališča o naravi roka niso bile pravno odločilne.

10. Toženka, ki je s pritožbo propadla, je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 466,65 EUR in jih mora toženka plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 150/2013, II Ips 249/2016, II Ips 190/2017.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 558/2014
• Sodba II Ips 596/95
• Sodba II Ips 210/95