<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1072/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1072.2019
Evidenčna številka:VSL00030270
Datum odločbe:13.11.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Nataša Ložina (preds.), Karmen Ceranja (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
Institut:skupno pripadajoče zemljišče - splošni skupni del - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pogoji za dopustitev udeležbe - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbojna zakonska domneva - družbena lastnina - pravica uporabe - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - načelo akcesornosti - lastninjenje družbene lastnine - načelo superficies solo cedit - stavbna zemljišča - parkirišče - dovozna pot - javna površina - ugovor javnega dobra - dokazovanje z izvedencem - izločitev izvedenca

Jedro

Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje, je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo.

Pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču v korist pridobiteljev posameznih stanovanj ni bila pogojena z vključitvijo tega zemljišča v prodajno pogodbo, niti z odmero funkcionalnega zemljišča in, kot že navedeno, z vpisom pravice v zemljiško knjigo. Pridobitelj posameznega stanovanja je z nakupom stanovanja že na podlagi zakona pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, zato izrecen zapis prenosa pravice na zemljišču v pogodbi ni bil potreben.

Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Predlagatelji in nasprotna udeleženca sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1) ugotovilo, da skupno pripadajoče zemljišče k stavbam na naslovih O. 1 (ident. št. stavbe ...-2340), O. 3 (ident. št. stavbe ...-2331), O. 5 (ident. št. stavbe ...-2330), O. 7 (ident. št. stavbe ...-2325), O. 11 in 13 (ident. št. stavbe ...-2317), K. 1 (ident. št. stavbe ...-2344), K. 2/C. 189 (ident. št. stavbe ...-2348), K. 4 (ident. št. stavbe ...-2335), K. 6 (ident. št. stavbe ...-2289), K. 8 (ident. št. stavbe ...-3134), K. 10 (ident. št. stavbe ...-3130), vse K., predstavljajo zemljiške parcele z ID znakom: ...-809/393, ...-809/394, ...-809/118, ...-809/117, ...-809/116, ...-809/115, ...-809/114, ...-809/104, ...-809/102, ...-809/108, ...-838/19, ...-838/12, ...-838/25, ...-809/395, ...-809/123, ...-809/109, ...-809/110, ...-809/111, ...-809/112, ...-809/113, ...-809/390, ...-809/103, ...-838/18, ...-838/21, ...-838/23, ...-809/122, ...-809/124, ...-1807/2, vse kot splošni skupni del navedenih stavb (1. točka izreka), (2) zaradi umika predloga glede parcel 838/27, 809/396, 809/125 in 809/389, vse k. o. ..., postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka), (3) ugotovilo prenehanje hipotek z ID omejitve 001 (imetnik pravice DUTB d. d.), z ID omejitve 002 (imetnik pravice A. d. d.) in z ID omejitve 003 (imetnik pravice A. d. d.) pri parcelah z ID znakom ...-809/102, ...-809/103, ...-809/104, ...-809/108, ...-1807/2, ...-809/390 (3. točka izreka), (4) ugotovilo, da z vknjižbo pravic, pridobljenih s tem sklepom, nastopi učinkovanje razveznega pogoja za vse glavne vpise, ki so začeli učinkovati po zaznambi določitve pripadajočega zemljišča (od 7. 3. 2014) (4. točka izreka) ter (5) odredilo, da se zemljiške parcele iz 1. točke izreka, v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka ugotovitve skupnega pripadajočega zemljišča vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli stavb iz 1. točke izreka, kot skupna lastnina vsakokratnih lastnikov teh stavb (5. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta prvi in drugi nasprotni udeleženec. Sklicujeta se na pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 (v zvezi s 3. členom ZVEtL-12 in 37. členom ZNP3). Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa in zavrženje oziroma zavrnitev predloga, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Prvi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju: nasprotni udeleženec) meni, da bi moralo sodišče, glede na to da ZVEtL-1 neposredno odkazuje na uporabo predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, v vsaki konkretni zadevi ugotoviti, kateri predpis je bil tisti, ki je bil podlaga za prenos lastninske pravice z nasprotnega udeleženca oziroma njegovega pravnega prednika na kogarkoli tretjega. Zakonodajalec je šele v letu 2017 sprejel zakon, s katerim je vzpostavil zakonsko domnevo, da je nasprotni udeleženec izgubil lastninsko pravico. Sodišče je nasprotnemu udeležencu odvzelo lastninsko pravico na podlagi zakonske domneve, da ni zemljiškoknjižni lastnik. ZVEtL-1 krši načelo pravne države, pravico do zasebne lastnine, pravico do sodnega varstva in do enakega varstva pravic, prepoved retroaktivnosti, prepoved odvzema lastnine brez odškodnine ter ločenost in samostojnost vej oblasti. Če bi pretekli predpisi nasprotnemu udeležencu odvzemali lastninsko pravico, bi natančno določili obseg odvzema. V obdobju gradnje oziroma prve prodaje stanovanj v spornih stavbah se pravni pojmi, ki jih v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča uporablja ZVEtL-1, niso uporabljali. Na podlagi v času gradnje veljavnih predpisov ni mogoče določiti zemljišča, potrebnega za redno rabo več stavb (današnjega skupnega pripadajočega zemljišča). Označitev zemljišča z določenim urbanističnim pojmom ni nikoli pomenila prenos lastninske pravice na zemljišču. S tem, ko se obseg pripadajočega zemljišča ugotavlja s pomočjo izvedenca urbanista, se razlaga materialnopravnih določb prepušča izvedencu. Nedopustno je, da je sodišče obseg pridobljenih pravic ugotavljalo na podlagi standardov, ki so določali število parkirnih mest, namesto na podlagi pogodb. Čeprav je pravni prednik nasprotnega udeleženca pridobil pravico uporabe s sklepom Občinskega sodišča I, Dn 8037/66 in 8050/66 z dne 13. 12. 1966, na podlagi odločbe Skupščine občine ... št. 3/4-465-49/64 z dne 15. 1. 1966 in pogodbe Sklada za komunalno urejanje zemljišč občine ... št. 5028/65-ŽK z dne 10. 11. 1965, je sodišče brez dokazne in pravne podlage zaključilo, da nasprotni udeleženec ni lastnik nepremičnin. Predlagatelji niso navedli nobenega pravnega naslova, na podlagi katerega naj bi pridobili pravico uporabe oziroma lastninsko pravico. Potrebe, splošni upravni akti in upravna dovoljenja niso pravni naslovi za pridobitev te pravice. Uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim očitno ni namenjeno uskladitvi z dejanskim pravnim stanjem, temveč z dejanskimi interesi predlagateljev. Pridobitelji posameznih delov stavbe so na podlagi pogodb postali lastniki posameznih delov in souporabniki skupnih delov stavbe, ne pa tudi solastniki zemljišč, na katerih so bile zgrajene stavbe. Predpisi, na katere se sklicuje izpodbijani sklep, so bili uveljavljeni po dograditvi stavb in po prvi prodaji stanovanj, in nimajo povratne veljave. Sodišče ni navedlo konkretnih predpisov, na podlagi katerih so sporne nepremičnine postale last pridobiteljev posameznih delov stavbe. Sestavilo je zgolj verigo predpisov, na podlagi katerih so pravni predniki predlagateljev ex lege pridobili pravico uporabe kot stvarno pravico na nedoločenih in nedoločljivih delih nepremičnin. Ne ZPN4 ne ZPZS5 nista podlaga za neposreden prenos nepremičnin. Pravni predpisi, veljavni v času izgradnje stavb, niso poznali zemljišča, potrebnega za redno rabo več stavb. Zaradi neobstoječih meril je bilo zemljišče za redno rabo stavb nedoločljivo, in posledično nedoločeno. Na nedoločenem zemljišču ni mogoče pridobiti nobenih pravic. Ker etažni lastniki niso pridobili pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, tudi niso pridobili lastninske pravice na podlagi ZLNDL.6 Napačno je stališče sodišča, da se je pravica souporabe na zemljiščih, ki niso bila stavbišča, vselej prenašala skupaj s pravico na posameznem delu stavbe na podlagi zakona, in ne glede na to, ali je bila souporaba skupnih delov stavbe omenjena v pogodbi. Nasprotni udeleženec ni prodajal posameznih delov, temveč je stavbo kot celoto na podlagi uporabnega dovoljenja predal v družbeno lastnino. Nihče, ki je prodajal posamezne dele stavbe, ni mogel pristati na to, da bo pravica souporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, pripadala vsakokratnemu lastniku posameznega dela. Za to ni bilo zakonske podlage (souporaba ni vrsta stvarne pravice, meril za določanje zemljišč, potrebnih za redno rabo stavbe, pa na nivoju abstraktnih ali posamičnih aktov ni bilo). Z upravnimi odločbami ni bilo odločeno o individualnem funkcionalnem zemljišču, temveč o celotnem funkcionalnem zemljišču. Ni jasno, na podlagi katerega kriterija so že določena funkcionalna zemljišča sinonim za pripadajoča zemljišča, ki ne vsebujejo parkirišč. Z določitvijo skupnega pripadajočega zemljišča je sodišče ponovno vzpostavilo etažno lastnino za stavbe, ki so že bile etažirane, brez upoštevanja pogojev po 17. in 19. členu ZVEtL-1. Za ugotavljanje skupnih pripadajočih zemljišč v sodnem postopku ni podlage, saj pripadajoča zemljišča kot dejanska raba poseljenih zemljišč še ni določena (Geodetska uprava RS predvideva masovni zajem poseljenih zemljišč in dejanske rabe do 31. 12. 2020). Zelenice, igrišča, parkirišča in pešpoti so bili komunalni objekti v skupni rabi. Splošna in skupna raba v času izgradnje soseske pa pomenita javne površine in grajeno javno dobro. Sodišče je dopustilo udeležbo etažnih lastnikov O. 11 in 13, K. 4, 6, 8 in 10 ter C. 189, ni pa konkretiziralo pravnega interesa, ki bi bil lahko s sodno odločbo prizadet. V nobeni v okviru dokaznega postopka vpogledani listini, ki naj bi bile podlaga za ugoditev predlogu, niso omenjena zemljišča za redno rabo, funkcionalna zemljišča ali pripadajoča zemljišča. Izvedenka in sodišče izpeljujeta zemljišče za redno rabo stavb na podlagi specifične prostorske situacije, brez meril in kriterijev, oziroma na podlagi subjektivnih meril, pogojenih z interesi predlagateljev/udeležencev. Obsega pripadajočega zemljišča ne ugotavlja izvedenec, konkretizacijo tega pravnega standarda mora opraviti sodišče. Sodišče je tudi nepravilno presodilo, da na strani izvedenke ni okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njeno nepristranskost. Izvedenka je za etažne lastnike stavb, ki so v neposredni bližini ulic O. in K., izdelala predloge pripadajočih zemljišč. Izvedenka je torej v zasebnem mnenju določala pripadajoča zemljišča v korist etažnih lastnikov, ki bodo ali so že stranke v drugih nepravdnih postopkih. Sum v nepristranskost izvedenke izhaja iz njenega negativnega odnosa do nasprotnega udeleženca.

4. Drugi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju: nasprotna udeleženka) trdi, da so nepremičnine, glede katerih je sodišče ugotovilo, da predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče, javne površine. Gre za infrastrukturne objekte, katerih lastninjenje je potekalo po ZGJS,7 ki kot starejši in specialnejši predpis izključuje uporabo ZLNDL za postopek lastninjenja nepremičnin. Z dnem uveljavitve ZGJS so nepremičnine postale last pravnega prednika M. Podredno nasprotna udeleženka trdi, da je kot imetnica pravice uporabe pridobila lastninsko pravico na nepremičninah na podlagi ZLNDL. Nepremičnine je namreč redno vzdrževala, oziroma na njih izvrševala posest. Ker so nepremičnine, ki so v naravi javna cesta, obcestni svet in javna parkirišča, po zakonu postala last občine ali države, nihče drug na njih ni mogel pridobiti lastninske pravice. Sodišče je spregledalo, da je nasprotna udeleženka uveljavljala obstoj lastninske pravice tudi na podlagi priposestvovanja. Nepremičnino je imela v posesti vse od prenehanja družbene lastnine (leta 1997), njeno dobro vero, ki je temeljila na določbah ZGJS, pa izkazuje tudi dejstvo, da je nepremičnino z odlokom kategorizirala kot javno cesto. Trditev, da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine, je nasprotna udeleženka dokazovala s strokovnim elaboratom L. d. d. (L.) za ureditev evidence nepremičnega stvarnega premoženja M., do katerega se sodišče vsebinsko ni opredelilo. S tem, ko ni upoštevalo njenih pripomb na izvedensko mnenje, oziroma ker ni pojasnilo, zakaj jih ni upoštevalo, je zagrešilo postopkovno kršitev. Ker je že upravni organ pravnomočno odločil o funkcionalnem zemljišču k stavbam, je sodišče na takšno odločitev vezano. Obseg individualno določenega pripadajočega zemljišča v postopku določanja skupnega pripadajočega zemljišča k več stavbam ni zanemarljiv, in ga je treba upoštevati. Parcela 809/119 (sedaj parceli 809/393 in 809/394) je javna cesta, torej grajeno javno dobro. Cesta je javna površina, ki si je lastniki stavb ne morejo prilastiti pod krinko določb ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču. Status grajenega javnega dobra ima tudi parcela 838/6 (gre za lokalno krajevno cesto - K.), parceli 838/11 (sedaj 838/23) in 838/12 pa sta javna zelenica oziroma javno parkirišče. Interne poti med stavbami uporabljajo vsi etažni lastniki, pa tudi tretje osebe, saj se v neposredni bližini obravnavanih stavb nahajajo tudi druge stavbe. Sodišče, ki je neutemeljeno sledilo mnenju izvedenke urbanistične stroke, ni upoštevalo, da določitev pripadajočega zemljišča ni v pristojnosti izvedenca. Sodišče je predlagateljem dodelilo v last obsežno in selektivno izbrano zemljišče, ki presega pravni standard „potrebnosti za redno rabo“, oziroma posega na javne površine.

5. Predlagatelji v odgovoru na pritožbi predlagajo njuno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Predlagatelji želijo ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam O. 1, 3, 5, 7, 11 - 13 in K. 1, 2,8 4, 6, 8, 10. Odločitev o dopustitvi udeležbe v postopku v korist etažnih lastnikov objektov na K., je imela podlago v tretjem odstavku 26. člena ZVEtL.9 Glede na v nadaljevanju obrazložitve podane razloge, je dvom nasprotnega udeleženca v obstoj njihovega pravnega interesa, oziroma v pravilnost te postopkovne odločitve, neutemeljen. V skladu z drugim odstavkom 42. člen ZVEtL-110 je skupno pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi, postalo last lastnikov teh stavb. Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, smiselno uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1). Po prvem odstavku 43. členu ZVEtL-1 se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo (zlasti): (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, (2) raba zemljišča (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno), (3) pretekla redna raba zemljišča in (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Domneva je izpodbojna: kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik njenega pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1).

8. Sodišče prve stopnje je skladno z merili iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, na podlagi ogleda na kraju samem, ter ob pomoči izvedenk urbanistične in geodetske stroke, ugotovilo, da so parcele, navedene v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, potrebne za redno rabo obravnavanih stavb ter predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k tem stavbam. V dejansko podlago izpodbijanega sklepa je zajelo naslednja pravno pomembna dejstva:

Stavbe, h katerim se določa pripadajoče zemljišče, so bile zgrajene pred 1. januarjem 2003, in zanje ni bila izdana upravna odločba o določitvi skupnega pripadajočega zemljišča. Odločbe o funkcionalnem zemljišču, ki so bile leta 1996 izdane za objekte O. 1, 3, 5, 7, ne obsegajo parkirišč, dovoznih poti (obsegajo zgolj dostope v stavbo, prostore za smetnjake in zelenice tik ob stavbah). Sporne parcele predstavljajo skupaj s stanovanjskimi objekti del zaključene prostorske enote, prvotno imenovane Soseska S-6 (kasneje SŠ6), ki se je začela fazno graditi v poznih 60. letih prejšnjega stoletja (načrtovani objekti so imeli oznake A1 (O. 11 in 13), B1 (O. 1, 3, 5, 7), E1 (K. 1), F1 (K. 6, 8, 10), G1 (K. 4), H1 (K. 2/C. 189)). V prostorskih aktih za izgradnjo obravnavanih objektov (izvedbeni zazidalni načrt, posamične LoD, konkretno LoD št. 657/67, prikazana na grafu št. 5 na listovni številki 688 v spisu, in projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja), veljavnih vse do konca družbene lastnine, je bil večji del spornih zemljišč predviden za potrebe funkcionalnega zemljišča načrtovanih objektov (ne za javno rabo): - ceste oziroma ulice so bile načrtovane kot komunalne naprave kolektivne potrošnje, namenjene celotni soseski, enako velja glede glavnih pešpoti (z izjemo površin, s črno in rdečo barvo prikazanih v grafu št. 19 na listovni številki 700 v spisu), - upoštevajoč urbanističen standard 0,8 parkirnega mesta na stanovanjsko enoto in skupno 813 stanovanjskih enot, je bilo potrebnih najmanj 650 parkirnih mest, od tega 325 parkirnih mest na prostem (načrtovanih 330 parkirnih mest na prostem je bilo namenjenih za redno rabo obravnavanih objektov in vrtca, od tega 6 parkirnih mest, načrtovanih za potrebe vrtca, ne predstavlja skupnega pripadajočega zemljišča), - načrtovane zelenice z drevesi so predstavljale in še vedno predstavljajo senčenje parkirnih mest in mikroklimatski regulator objektov in manipulacijske površine med parkirnimi mesti, - objekti so imeli načrtovane obojestranske vhode, ki so bili (in so še vedno) z ene strani vezani na parkirna mesta in dovoz, - parcela 1807/2 je bila načrtovana kot emisijska zamejitev stavb od glavne ceste. Če parkirna mesta ne bi bila načrtovana sočasno z načrtovanjem obravnavanih objektov, investitor ne bi pridobil gradbenega dovoljenja. Upoštevajoč v 90. letih prejšnjega stoletja veljaven normativ za parkirna mesta (0,5 parkirnega mesta na stanovanjsko enoto) bi bilo treba zagotoviti najmanj 406 parkirnih mest - kljub upoštevanju vseh spornih zemljišč ta standard ne bi bil dosežen. V fazi načrtovanja je skupno pripadajoče zemljišče k obravnavanim objektom predstavljalo zemljišče, z zeleno barvo označeno v grafu št. 21 na listovni številki 703 v spisu. Sporne parcele, prikazane v skici terenske izmere (dejansko stanje) na listovni številki 915 v spisu, v naravi predstavljajo parkirna mesta (parcele z ID znakom ...-809/393, ...-809/394, ...-838/12, ...-809/123), parkirna mesta z manipulacijsko površino (parcele z ID znakom ...-809/118, ...-809/117, ...-809/116, ...-809/115, ...-809/114, ...-809/104, ...-809/102, ...-838/19), prostor za manipulacijo (parceli z ID znakom ...-809/108, ...-809/18), dovoz (parceli z ID znakom ...-838/25, ...-809/395), zelenico med parkirnimi in manipulacijskimi prostori (parcele z ID znakom ...-809/109, ...-809/110, ...-809/111, ...-809/112, ...-809/113, ...-809/390, ...-809/103, ...-838/21, ...-838/23, ...-809/122, ...-809/124) ter emisijsko zamejitev/greben (parcela z ID znakom ...-1807/2).

9. Vloga izvedenca v postopku ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča je jasna. Vprašanje, ali predstavlja posamezna parcela (skupno) pripadajoče zemljišče, je pravno vprašanje, ki ga lahko sodišče rešuje s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Merila, po katerih se ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, določa zakon, za ugotovitev dejstev, potrebnih za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je običajno potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato mora angažirati izvedenca. Prav to je sodišče prve stopnje storilo v tem postopku; vanj je najprej pritegnilo izvedenko urbanistične stroke, ki je sodišču pomagala pri tolmačenju vsebine upravnih dovoljenj ter prostorskih aktov in normativov (iz časa gradnje in kasnejšega obdobja), kasneje pa zaradi potrebe po parcelaciji (oziroma izvedbe sprememb v zemljiškem katastru), še izvedenko geodetske stroke.

10. Pritožbeni očitki o pristranskosti izvedenke urbanistične stroke niso utemeljeni. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu nasprotnega udeleženca za izločitev izvedenke (sklep z dne 13. 9. 2016), okoliščina, da je izvedenka po naročilu etažnih lastnikov drugih objektov, ki so v bližini obravnavanih, izdelala predloge pripadajočih zemljišč, sama po sebi ne vzbuja dvoma v njeno nepristranskost (prim. 6. točka 70. člena v zvezi z 247. členom ZPP). Nasprotni udeleženec ni izkazal, da bi bila izvedenka povezana s predlagatelji ali spornim predmetom tako, da bi to lahko povzročilo upravičen dvom, da izvedenskega mnenja ne more podati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravil znanosti in stroke.

11. Sodišče prve stopnje se ni zgolj sklicevalo na mnenje izvedenke urbanistične stroke, ampak je argumentirano odgovorilo na vse pripombe in pomisleke nasprotnih udeležencev. V povezavi z listinsko dokumentacijo in ugotovitvami ob ogledu na kraju samem, je sodišče prve stopnje izvedensko delo obeh izvedenk ovrednotilo kot jasno, popolno in strokovno prepričljivo. Pritožbeno sodišče s takšno dokazno oceno soglaša. Pritožnika tudi s pritožbenimi trditvami ne uspeta vzbuditi dvoma v pravilnost strokovnih stališč izvedenke urbanistične stroke, da so bila sporna zemljišča že v prostorskih aktih načrtovana za rabo več stavb hkrati in da je bila namenska raba zemljišč od izgradnje obravnavanih objektov dalje enaka.

12. Sodišče prve stopnje je k ugotavljanju obsega skupnega pripadajočega zemljišča pristopilo celovito11,zavedajoč se, da mora biti v presojo zajeto celotno obdobje od (načrtovanja) gradnje do ukinitve družbene lastnine. Upoštevalo je specifiko družbenoplanskih gradenj v času družbene lastnine (gradnja velikih stanovanjskih sosesk), ko so se za potrebe predvidenih stavb načrtovale skupne površine (skupni dovozi, skupne dostopne poti, skupna parkirišča in druga podobna zunanja ureditev), namenjene več stavbam. Poleg vsebine prostorskih aktov in urbanističnih normativov glede parkirnih mest, veljavnih v času gradnje in kasneje (vsebino upravnih aktov/dovoljenj je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ugotavljanju obsega skupnega pripadajočega zemljišča, ne kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, kot v pritožbi zmotno navaja nasprotni udeleženec), je upoštevalo tudi dejansko urejenost zemljišč v naravi. O tem, da se sporna zemljišča še danes uporabljajo na takšen način kot je bilo načrtovano (torej da se namenska raba od izgradnje stavb dalje ni spremenila), se je sodišče prve stopnje prepričalo ob ogledu.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, na kateri pravni podlagi so predlagatelji pridobili pravico uporabe na stavbišču in zemljišču, potrebnem za redno rabo objekta, oziroma da bi morala biti pravna podlaga za prenos pravice uporabe navedena glede vsakega posameznega prenosa lastninske pravice na stanovanju. Sodišče prve stopnje je v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo predpise o pravni ureditvi nepremičnin, veljavne v času gradnje stanovanj in sklepanja prvih kupoprodajnih pogodb zanje, ko je za stavbna zemljišča veljal režim družbene lastnine. Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje, je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo. Vezanost pravice na funkcionalnem zemljišču na stavbo izhaja že iz predpisov pred uveljavitvijo ZNP v letu 1976,12 zato ne drži pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev oprta na predpise, ki nimajo povratne veljave. Prvi kupci13 (prve prodaje stanovanj v obravnavanih objektih so se odvijale v obdobju po pridobitvi uporabnih dovoljenj za objekte, od leta 1970 dalje) so torej s pridobitvijo posameznega stanovanja pridobili tudi pravico uporabe na stavbišču in na zemljišču, potrebnem za redno rabo posameznega objekta. Za pravico uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, odločilno je bilo dejansko izvrševanje. Zemljiškoknjižni podatki zato dostikrat niso izkazovali resničnega nosilca pravice uporabe. Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem.14 To so bili lastniki stanovanj, ki so zemljišča potrebovali za redno rabo stanovanj, tj. za dostop/dovoz in parkiranje. Oba nasprotna udeleženca svoja upravičenja utemeljujeta z v zemljiško knjigo vpisano pravico uporabe, ne dokažeta pa, da bi bila po prodaji stanovanj na kakršenkoli način povezana z zemljišči. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so ob uveljavitvi ZLNDL pridobitelji posameznih delov stavbe kot dejanski imetniki pravice uporabe na družbenih zemljiščih po samem zakonu pridobili (so)lastninsko pravico.

14. Napačno je pritožbeno stališče nasprotnega udeleženca, da so pridobitelji posameznih stanovanj na podlagi sklenjenih pogodb lahko postali le lastniki posameznih delov in souporabniki skupnih delov stavbe. Pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču v korist pridobiteljev posameznih stanovanj ni bila pogojena z vključitvijo tega zemljišča v prodajno pogodbo, niti z odmero funkcionalnega zemljišča in, kot že navedeno, z vpisom pravice v zemljiško knjigo. Pridobitelj posameznega stanovanja je z nakupom stanovanja že na podlagi zakona pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, zato izrecen zapis prenosa pravice na zemljišču v pogodbi ni bil potreben. Zaradi načela akcesornosti funkcionalno zemljišče tudi ni moglo biti samostojen predmet razpolaganja - sodilo je k stavbi, pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo15 (iz istega razloga pa tudi ni moglo biti samostojen predmet priposestvovanja). Noben kasnejši predpis (do lastninskega preoblikovanja) ni posegel v pridobljene pravice etažnih lastnikov stavb na stavbnih zemljiščih v družbeni lasti.16 Napačna je torej tudi pritožbena teza, da na nedoločenem zemljišču ni bilo mogoče pridobiti nobenih pravic. Zadostuje namreč že to, da je funkcionalna vezanost zemljišč na obravnavane stavbe izhajala iz prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje (prim. 1. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1).

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje vsebino pojma „skupno pripadajoče zemljišče“ napolnilo z danes veljavno definicijo (saj naj na podlagi predpisov, veljavnih v času gradnje, ne bi bilo mogoče določiti zemljišča, potrebnega za redno rabo več stavb). Ta pojem je sodišče prve stopnje pravilno napolnilo v skladu z namenom predpisane akcesornosti pravic na zemljišču pravicam na stavbi - da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavb. Pri pojmih „funkcionalno zemljišče“, „pripadajoče zemljišče“, „zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe“,17 gre le za različno poimenovanje iste stvari (gre za sopomenke), skupno pripadajoče zemljišče pa je le podvrsta pripadajočega zemljišča.18 Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je odsotnost odmere skupnega pripadajočega zemljišča v upravnem postopku ovira za ugotavljanje obsega skupnega pripadajočega zemljišča v sodnem postopku.

16. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca o neustavnosti določb ZVEtL-1. V postopku po ZVEtL-1 se pridobljena pravica na (skupnem) pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve obeh nepremičninskih evidenc z dejanskim stanjem) le ugotavlja za nazaj (ugotavlja se dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica predlagateljev).19 Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika (odvzem lastninske pravice). Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.20 Ker se je sporni kompleks zemljišč dejansko uporabljal kot funkcionalno zemljišče, ki je zgrajenim stavbam na družbenih zemljiščih pripadalo po zakonu, se v korist pritožnikov formalno vknjižena pravica uporabe po ZLNDL ni pretvorila v lastninsko pravico.

17. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka ni dokazala, da je šlo v času načrtovanja in ureditve spornih zemljišč po namenu in dejanski uporabi za javne površine, namenjene splošni rabi vseh in vsakogar, ne le etažnih lastnikov. Strokovni elaborat L., ki ga je nasprotna udeleženka sodišču prve stopnje predložila 20. 1. 2015 (priloga B24), je bil del njene trditvene (ne dokazne21) podlage. Kot izhaja iz zapisnika o zunanjem poslovanju z dne 13. 9. 2016, je sodišče prve stopnje izvedenko urbanistične stroke zaslišalo tudi v zvezi s pripombami nasprotne udeleženke, ki se nanašajo na razmejitev javnih površin od skupnih pripadajočih zemljišč. Ne drži torej pritožbeni očitek, da se do njenih pripomb ni opredelilo, in da je zaradi tega procesno prikrajšana. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo izčrpne in prepričljive razloge o tem, da sporna zemljišča (nasprotna udeleženka v pritožbi izpostavlja parcele 809/393, 809/394, 838/12, 838/23 in 838/2522) ne sodijo v sklop javnih površin, temveč so površine, funkcionalno vezane na obravnavane stavbe. Strnjeno jih je mogoče povzeti kot ugotovitev, da tako prostorski akti iz obdobja gradnje (vključno z urbanističnimi normativi), kot tudi namenska oziroma dejanska raba zemljišč, v povezavi z njihovo specifično prostorsko umeščenostjo, zemljišča povezujejo z redno rabo obravnavanih stavb (gre za zemljišča, ki so namenjena in nujno potrebna za normalno funkcioniranje stavb), ne z javno rabo. Sporna zemljišča torej že po zasnovi in dejanski ureditvi niso bila nikoli namenjena splošni rabi, temveč zagotovitvi funkcionalnih površin načrtovane soseske, namenskost zemljišč pa se od izgradnje dalje ni spremenila. Nasprotna udeleženka v pritožbi nekonkretizirano navaja, da gre po obsegu za prevelike površine (da je bil presežen standard „potrebnosti za redno rabo“). Ugovor javnega dobra pa bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi23, v času pred 1. januarjem 2003. Morebitna razglasitev javnega dobra po 1. januarju 2003 ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času (ko je učinkovalo obrnjeno načelo superficies solo cedit) dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.24

18. Ker so bila sporna zemljišča vedno, torej tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalna zemljišča, namenjena redni rabi obravnavanih stavb, in so pravico uporabe na njih dejansko izvrševali etažni lastniki, niso mogla biti predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS,25 niti predmet lastninjenja po ZLNDL v korist nasprotne udeleženke. Ker se je pravica uporabe na stavbnem zemljišču in zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, vselej prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na posameznem delu stavbe že po samem zakonu, sodišče prve stopnje z ugotovitvijo obsega skupnega pripadajočega zemljišča k obravnavanim stavbam v ničemer ni poseglo v pravice nasprotne udeleženke. Glede na ugotovitev, da izdane upravne odločbe o individualnem funkcionalnem zemljišču obsegajo zgolj dostope v stavbo, prostore za smetnjake in zelenice tik ob stavbah (torej v obsegu minimalnih vzdrževalnih površin), razmejitev med zemljišči, ki pripadajo eni stavbi, in zemljišči, ki pripadajo več stavbam (glede katere nasprotna udeleženka niti ne izkaže, da vpliva na njen pravni položaj), ne more biti problematična.

19. Na podlagi pritožbenega preizkusa, opravljenega v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

20. Udeleženci tega postopka sami nosijo stroške pritožbenega postopka, nasprotna udeleženca zaradi pritožbenega neuspeha, predlagatelji pa zato, ker njihov odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami)
2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (Ur. l. RS, št. 34/2017)
3 Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86, s spremembami in dopolnitvami)
4 Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76).
5 Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. FLRJ, št. 26/54).
6 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Ur. l. RS, št. 44/97).
7 Zakon o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93).
8 K. 2 oziroma C. 189
9 V postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi so poleg predlagatelja iz prvega odstavka tega člena udeleženci postopka tudi zemljiškoknjižni lastnik zemljiške parcele, ki bi lahko prišla v poštev za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zemljiškoknjižni lastnik stavbe, h kateri se določa pripadajoče zemljišče, druga oseba, katere pravni in­teres utegne biti s sodno odločbo prizadet, in občina, na ob­močju katere se nahaja stavba, h kateri se določa pripadajoče zemljišče. (tretji odstavek 26. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Ur. l. RS, št. 45/08).
10 Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi določb ZVEtL-1, ki je stopil v veljavo 19. 7. 2017, in se na podlagi prehodne določbe 57. člena uporablja tudi za nadaljevanje in dokončanje postopkov v primerih, kjer je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, vložen pred uveljavitvijo tega zakona.
11 Merila iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 niso opredeljena kot primarna oziroma subsidiarna, gre za enakovredna merila, ki se medsebojno dopolnjujejo.
12 Glej povzetek vseh relevantnih pravnih predpisov od leta 1954 dalje v opombi 23 odločbe II Ips 128/2018. Ker so bile obravnavane stavbe v dejanski etažni lastnini, je pomembna tudi pravna ureditev etažne lastnine (ureditev lastninske pravice, pravice uporabe in druge pravice na posameznih delih stavb in zemljiščih, ki pripadajo stavbam), konkretno določbe Zakona o lastnini na delih stavbe (Ur. l. FLRJ, št. 16/59), kasneje pa Zakona o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/1976) in Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91).
13 To so bili bodisi družbene pravne osebe, ki so stanovanjske pravice dodelile fizičnim osebam (v zvezi s pritožbeno navedbo, da je nasprotni udeleženec posameznih stanovanjskih enot ni prodajal, temveč je stavbo kot celoto predal v družbeno lastnino), bodisi fizične ali pravne osebe. O neurejenosti stanovanjskih sosesk po izročitvi v uporabo glej članek dr. M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lasti in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten, letnik 1/2011.
14 Pri načinu preoblikovanja pravice uporabe v lastninsko pravico je treba upoštevati namen, zaradi katerega je imetnik pridobil pravico uporabe in način, na katerega je to pravico uresničeval (posest in dejansko izvajanje sta bila bistveni element pravice uporabe). Glej dr. M. Damjan, nav. delo
15 Glej II Ips 634/2007 (11. točka obrazložitve).
16 Glej II Ips 785/2009 (10. točka obrazložitve).
17 Pojem „zemljišča, ki je potreben za redno rabo objekta“ je poznal že Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58).
18 Glej II Ips 128/2018 (42. točka obrazložitve in opomba 24).
19 S končnim namenom ureditve nepremičninskih evidenc se v postopku po ZVEtL-1 ugotavljajo v preteklosti že učinkovito nastale pravne posledice: torej zunajknjižno pridobljena lastninska pravice lastnika stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, na njenem pripadajočem zemljišču. Glej M. Fajs in J. Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik 2017, št. 82. Glej tudi II Ips 63/2019.
20 Glej J. Debevec, Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč k stavbam, Odvetnik 2012, št. 55.
21 Mnenje, pridobljeno izven postopka, se obravnava kot del trditvene podlage stranke, ne pa kot dokaz. Strokovni elaborat ne bi mogel biti del dokazne podlage nasprotne udeleženke tudi zato, ker je bil L. v tem postopku (zaradi izločitvenega razloga po 6. točki 70. člena v zvezi z 247. členom ZPP) razrešen izvedenstva (L. je v letu 1965 izdelal vso relevantno gradbeno dokumentacijo za sporno sosesko).
22 Parcela je nastala iz parcele 838/6.
23 V obdobju družbenolastninskega sistema status javnega dobra ni obstajal, pač pa je institut družbene lastnine zajemal tudi dobrine v splošni rabi. Glej dr. M. Damjan, nav. delo.
24 Glej M. Fajs in J. Debevec, nav. delo. Glej tudi odločbi VSL II Cp 760/2018, I Cp 1684/2018.
25 Po prvem odstavku 76. člena ZGJS z uveljavitve tega zakona postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta A. infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so: bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (2008) - ZVEtL - člen 26, 26/3
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/1, 44/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 70, 247
Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 76
Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (1997) - ZLNDL - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3NzQ1