VSL Sodba I Cp 1352/2019

Jedro

Tudi za sodbo, v kateri sodišče zavrnitev dela tožbenega zahtevka utemelji z nesklepčnostjo tožbe, velja, da objektivne meje njene pravnomočnosti zajemajo celoten sklop dejstev, ki tvorijo življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialnopravno normo, oziroma da nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati.

Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče dobi drugo možnost povezave. Dejstvo, da je dostop do gospodujočih nepremičnin mogoč tudi preko drugih nepremičnin, ne le preko služečih nepremičnin, pa lahko predstavlja bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti.

Sodišče prve stopnje ponuja napačno materialnopravno stališče, da že možnost služnostnega upravičenca, da si uredi dostop do gospodujočih nepremičnin drugje (torej ne preko služečih nepremičnin), predstavlja spremenjeno okoliščino, ki vodi v prenehanje služnosti. Izpodbijana odločitev, ki služnostnega upravičenca sili, da uredi alternativen dostop drugje (zgolj zato, ker to možnost ima), predstavlja nedopusten poseg v upravičenja, pridobljena v korist gospodujočih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v VII. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo, zaradi dostopa do nepremičnin ... - 168/1 - 0, ... - 168/2 - 0, ... - 166/4 - 0, ... - 166/3 - 0, in sicer po nepremičninah ... - 161/2 - 0 in ... - 162/8 - 0, se ukine.“

- v X. točki izreka tako, da je tožeča stranka(1) dolžna toženi stranki(2) v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 4.980,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 543,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

-------------------------------

(1) Gre za tožnika po tožbi oziroma toženca po nasprotni tožbi, ki ga pritožbeno sodišče v nadaljevanju označuje kot tožečo stranko/tožnika.

(2) Gre za toženko po tožbi oziroma tožnico po nasprotni tožbi, ki jo pritožbeno sodišče v nadaljevanju označuje kot toženo stranko/toženko.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (1) dopustilo spremembo tožbe in nasprotne tožbe (točka I izreka), (2) zavrglo nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da na parceli 162/9 k. o. ...,³ v skupni površini 10 m2 (del, ki je v mnenju izvedenca geodeta z dne 4. 2. 2018 označen z oranžno barvo in omejen z linijo zelene barve), v naravi poljska pot, obstaja stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo zaradi dostopa do nepremičnin v lasti toženke - parcel 168/1, 168/2, 166/4, 166/3, 201/305, 201/15, v korist vsakokratnega lastnika teh parcel (točka II izreka), (3) ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi na ugotovitev, da na nepremičninah v tožnikovi lasti: - parceli 161/2, v skupni površini 175 m2 (del, ki je v mnenju izvedenca geodeta označen z vijolično barvo in omejen z linijo zelene barve), v naravi poljska pot, - parceli 162/8, v skupni površini 6 m2 (del, ki je v mnenju izvedenca geodeta označen s sivo barvo in omejen z linijo zelene barve), v naravi most, preko katerega vodi poljska pot, in - parceli 162/4, v skupni površini 2 m2 (del, ki je v mnenju izvedenca geodeta označen z rumeno barvo in omejen z linijo zelene barve), v naravi poljska pot, obstaja stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo zaradi dostopa do nepremičnin v lasti toženke - parcel 168/1, 168/2, 166/4, 166/3, v korist vsakokratnega lastnika teh parcel (točka III izreka), (4) zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi v preostalem delu (točka IV izreka), (5) zavrnilo zahtevek po tožbi, da je toženka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, še posebej opustitev hoje in vožnje z vsemi vozili, na nepremičninah z ID znakom ... - 162/8 - 0 in ... - 161/2 - 0, saj za gospodarske potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnin z ID znakom ... - 168/2 - 0, ... - 166/4 - 0, ... - 166/3 - 0, ... - 168/1 - 0, ... - 166/1 - 0 in drugih morebitnih parcel v toženkini lasti, ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje v breme nepremičnin z ID znakom ... - 162/9 -0, ... - 162/8 - 0 in ... - 161/2 -0 (točka V izreka, (6) ugodilo zahtevku po tožbi, da je toženka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, še posebej opustitev hoje in vožnje z vsemi vozili, na nepremičnini z ID znakom ... - 162/9 - 0, saj na njej ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje (točka VI izreka), (7) ugodilo podrednemu (eventualnemu) zahtevku po tožbi, da se stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo, zaradi dostopa do nepremičnin ... - 168/1 - 0, ... - 168/2 - 0, ... - 166/4 - 0, ... - 166/3 - 0, in sicer po nepremičninah ... - 161/2 - 0 in ... - 162/8 - 0, ukine (točka VII izreka), (8) zavrnilo prvo točko podrednega zahtevka po tožbi v preostalem delu (točka VIII izreka), (9) zavrnilo drugo točko podrednega zahtevka po tožbi zaradi vknjižbe izbrisa služnosti hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo, zaradi dostopa do nepremičnin ... - 168/1 - 0, ... - 168/2 - 0, ... - 166/4 - 0, ... - 166/3 - 0, ... - 201/351 - 0, ... - 201/305 - 0, ... - 201/15 - 0 in ... - 201/327 -0, v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin (točka IX izreka) in (10) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka X izreka).

2. Toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni (ter zavrne zahtevke po tožbi), oziroma (podredno) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

Toženka sodišču očita, da ni upoštevalo izpovedbe izvedenca G., ki je most označil za skupno lastnino pravdnih strank. Pravdni stranki sta tožbo in nasprotno tožbo vložili ob predpostavki, da most, zgrajen na parcelah 162/8, 162/9, 162/4, 161/2, 166/4 in 168/2, ni njuna skupna lastnina. Na takšen pravni status mostu se nista sklicevali, ker zanj nista vedeli. Služnost na skupni lastnini ni mogoča, enako velja glede prenehanja služnosti. Izpodbijana odločitev tako temelji na napačni uporabi materialnega prava.

Pri odločanju o obstoju služnosti se je sodišče oprlo na sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 548/82 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 859/87, pri tem pa spregledalo izpovedbo priče F. S., iz katere izhaja, da je toženkin pravni prednik izvrševal služnost poti tudi za potrebe nepremičnin v kompleksu 201, da mu je bilo to zaradi nacionalizacije začasno preprečeno, in da je po vrnitvi nepremičnin nadaljeval z izvrševanjem služnosti. V času, ko toženkin pravni prednik ni izvrševal služnosti za potrebe kompleksa 201, tožnik ni vložil tožbe za prenehanje izvrševanja služnosti, kasneje pa je to pravico izgubil. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku na ugotovitev služnosti hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po parceli 161/2, tudi zaradi dostopa do parcel 201/305 in 201/15.

Tožnik nima pravnega interesa za zahtevek na ukinitev služnosti zaradi možnosti dostopa po javni poti, saj gre za okoliščino, ki je bila pravdnima strankama in njunima pravnima prednikom ves čas znana. Čeprav so imela toženkina zemljišča ves čas povezavo z javno potjo, je tožnik dopuščal uporabo služnostne poti.

Napačna je tudi odločitev o zavrženju dela nasprotne tožbe. Toženka je izjavo o umiku nasprotne tožbe glede ugotovitve stvarne služnosti na parceli 162/9, podala v času, ko meja med nepremičninami pravdnih strank še ni bila evidentirana. Sodišče o tožbenem zahtevku ni meritorno odločalo, temveč je upoštevalo izjavo o umiku tožbe. Skladno s spremenjenim pravnim stanjem in lego nepremičnin ter mnenjem izvedenca geodeta je toženka svoj tožbeni zahtevek ustrezno prilagodila, pri čemer je sodišče spremembo tožbe dopustilo.

Most čez kanal je lahko enostavni objekt (v smislu Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje) le, če je zanj pridobljeno vodno soglasje (mnenje) Direkcije za vode. Tako gradnja po varianti 1 kot tudi gradnja po varianti 2 posega v vplivno območje vodotoka M. potok, zato je v obeh primerih potrebno pridobiti vodno soglasje. Ker je most skupna lastnina pravdnih strank, njegova razširitev brez soglasja in aktivnega tožnikovega sodelovanja ne bi bila mogoča. Sodišče je podlago za ukinitev mostu zmotno našlo v novi postavitvi mostu na parceli 166/4. Sodišče bi moralo dosedanjo služnost ohraniti vsaj toliko časa, kolikor traja pridobitev gradbenega dovoljenja in gradnja novega mostu. V nasprotnem primeru toženka nima dostopa do svojih nepremičnin.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je zahteval varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 162/8, 161/2 in 162/9, z zahtevkom na opustitev posegov vanjo (na opustitev hoje in vožnje z vsemi vozili). Toženka se je odzvala z nasprotno tožbo, s katero je glede parcel, ki so bile predmet zahtevka po tožbi, zahtevala ugotovitev obstoja (in vpis)⁴ služnostne pravice hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo. Za primer, da bi toženka z zahtevkom po nasprotni tožbi uspela, je tožnik uveljavljal še zahtevek za ukinitev stvarne služnosti hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo. O zahtevkih po nasprotni tožbi (obstoj stvarne služnosti) je sodišče prve stopnje odločalo v točkah II - IV izreka izpodbijane sodbe, o zahtevkih po tožbi (prepoved vznemirjanja, prenehanje stvarne služnosti) pa v točkah V - IX izreka izpodbijane sodbe. Toženka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točkah II, IV, VI in VII izreka.

6. O zahtevku po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Ob prvem sojenju je na podlagi presoje, da je tožbeni zahtevek neustrezno konkretiziran, z delno sodbo zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da na tožnikovih nepremičninah - parcelah 161/2, 162/9 in 162/8, obstaja stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo, zaradi dostopa do parcel 168/1, 168/2, 166/3, 166/4, 201/351, 201/305, 201/15 in 201/327, ter zahtevek za vpis služnosti v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče je odločitev glede parcele 162/9 potrdilo, glede parcel 161/2 in 162/8 pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.⁵ V novem sojenju je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca geodeta, ki je ugotovil potek in obseg služnostne poti po parcelah 161/2, 162/8, 162/4 in 162/9 (gre za potek poti oziroma površine, označene z vijolično, sivo, rumeno in oranžno barvo, kot jo/jih prikazuje skica terenskega ogleda št. 1, ki je del izvedenskega mnenja). Toženka je tožbeni zahtevek ustrezno prilagodila (spremenila) ter vanj, poleg parcel 161/2 in 162/8, zajela tudi parceli 162/4 in 162/9.

7. Odločitev o zavrženju nasprotne tožbe glede parcele 162/9 temelji na presoji, da obstoji procesna ovira za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari. Pritožba ne vzbudi dvoma v pravilnost takšne presoje. Na naroku 30. 5. 2016 je toženka umaknila nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na parcelo 162/9. Ker tožnik ni privolil v delni umik nasprotne tožbe, je moralo sodišče prve stopnje z delno sodbo odločiti tudi o tem delu tožbenega zahtevka, kot da delnega umika ni bilo. Ker tožbeni zahtevek v tem delu ni bil ustrezno konkretiziran (tožbeni zahtevek ni vseboval natančnega opisa poteka služnosti po služečem zemljišču - parceli 162/9),⁶ ga je sodišče prve stopnje zaradi nesklepčnosti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev potrdilo.

8. Dva spora sta identična, če je podana subjektivna in objektivna istovetnost zahtevka, pri čemer sta pri slednji enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje. Ko je o zahtevku pravnomočno odločeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih mej pravnomočnosti sodne odločbe. Obseg pravnomočnosti sodbe se presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Dejansko podlago sodbe je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (t. i. dejstveni kompleks). Tudi za sodbo, v kateri sodišče zavrnitev dela tožbenega zahtevka utemelji z nesklepčnostjo tožbe, velja, da objektivne meje njene pravnomočnosti zajemajo celoten sklop dejstev, ki tvorijo življenjski primer, na katerega je sodišče uporabilo materialnopravno normo, oziroma da nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati.⁷ V nasprotnem primeru, ko bi bilo tožniku na podlagi nove tožbe omogočeno, da tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, so pa sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, bi bil namen pravnomočnosti oziroma procesne ovire res iudicata izvotljen. V dejstveni kompleks, na katerem temelji delna sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 147/2017, sodijo tudi dejstva, ki se nanašajo na potek služnosti poti po delu parcele 162/9, v povezavi z zahtevo po substanciranju dejanskih navedb v tej smeri. Čeprav je toženka v ponovljenem postopku potek služnostne poti po delu parcele 162/9 opisala šele po prejemu mnenja izvedenca geodeta, ne gre za situacijo, ko toženka ni mogla poznati dejstev, ki bi jih morala zatrjevati na podlagi trditvenega bremena (torej ko pred pridobitvijo izvedenskega mnenja zahteve po substanciranju dejanskih navedb niti ne bi mogla izpolniti). Toženka ne trdi, da bi postopek evidentiranja meje tožnikovih parcel s sosednjimi, njenimi parcelami, vplival na potek poti, ki jo toženka uporablja zaradi dostopa do svojih parcel. Zahteva po natančnem opisu poteka služnostne poti v smislu 19. člena ZZK-1 tudi ne terja določitve poti služnosti z navedbo zemljiškokatastrskih točk. Ob dejstvu, da je v svoj prvotni zahtevek po nasprotni tožbi vključila parcelo 162/9, bi lahko toženka potek služnosti po tej parceli opisala na enak (laičen) način, kot je to na naroku 30. 5. 2016 storila glede parcel 162/8 in 161/2⁸ (opisala bi na primer, v kakšnem obsegu izvršuje služnost pred uvozom na most na parceli 162/8 oziroma po izvozu z mostu). Pomembno je poudariti, da je tožnik na istem naroku izjavil, da ne soglaša z delnim umikom nasprotne tožbe⁹, s tem pa je postalo jasno, da bo sodišče meritorno odločalo tudi o parceli 162/9. Toženka je tako imela možnost, da pred izdajo delne sodbe (12. 9. 2016) zahtevek (tudi) glede parcele 162/9 ustrezno konkretizira. Vprašanje načina, oziroma sploh možnosti izvrševanja služnosti (brez parcele 162/9), v okoliščinah konkretnega primera (ko pritožnica niti ni podala nobenih trditev v tej smeri) ne more imeti vpliva na presojo vprašanj procesne narave.

9. Posledica zavrženja nasprotne tožbe glede parcele 162/9 zaradi procesne ovire res iudicata (stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo torej na tej parceli ne obstaja) je ugoditev tožbenemu zahtevku po tožbi, s katero tožnik uveljavlja opustitev posegov v svojo lastninsko pravico (točka VI izreka izpodbijane odločbe). Odločitev, ki jo pritožba zgolj smiselno izpodbija (v okviru razlogov, ki se nanašajo na nepravilno zavrženje nasprotne tožbe glede parcele 162/9), ima podlago v prvem odstavku 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ),¹⁰ in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Na podlagi ugotovitve, da so bili glede parcel 161/2, 162/8 in 162/4 pogoji za nastanek služnosti s priposestvovanjem izpolnjeni že v 80. letih prejšnjega stoletja (tj. že tedaj, ko so služnost izvrševali toženkini pravni predniki), je sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 266. člena SPZ¹¹ pravilno uporabilo 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).¹² Ugotovilo je obstoj stvarne služnosti hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo na delu tožnikovih parcel 161/2, 162/8 in 162/4, zaradi dostopa do toženkinih parcel 168/1, 168/2, 166/3, 166/4 (zadnji dve parceli s prvima dvema parcelama tvorita celoto), ne pa tudi zaradi dostopa do toženkinih parcel 201/305 in 201/15. Zavrnilni del odločbe (točka IV izreka) ima podlago v presoji, da se služnost, nastala na parcelah 161/2, 162/8 in 162/4, ni nanašala na parceli 201/305 in 201/15. Ta presoja pa je oprta na (s strani toženke) neprerekana dejstva¹³ (ki jih tudi pritožba ne zanika), - da je parcela 201/305 leta 2009 nastala iz parcele 201/33, katere lastnica je bila do leta 2005 Republika Slovenija, - da je toženkina pravna prednica postala lastnica te nepremičnine leta 2005, toženka pa leta 2007, - da rok, potreben za priposestvovanje, ni potekel, in - da je toženka postala lastnica parcele 201/15, ki je bila pridobljena v postopku denacionalizacije, leta 2006 oziroma 2007. Ker dokazni postopek ni pokazal, da bi toženka oziroma njeni pravni predniki od leta 2005 (oziroma 2007) dalje v dobri veri izvrševali stvarno služnost (tudi) za potrebe parcel 201/15 in 201/305 (kot gospodujočih zemljišč), je izpodbijana odločitev, temelječa na prvem oziroma drugem odstavku 217. člena SPZ,¹⁴ pravilna. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje glede izvrševanja služnosti za potrebe parcel v kompleksu 201 v obdobju pred nacionalizacijo zemljišč, ni upoštevalo izpovedbe priče, zaslišane v postopku pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, je nedopustna pritožbena novota (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odločitev o zahtevku za ukinitev služnosti. Pogoji za prenehanje stvarne služnosti so izpolnjeni, če služnost postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prvi odstavek 222. člena SPZ). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ima podlago v presoji, da so se okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena, bistveno spremenile.

12. Sodišče prve stopnje je odločitev o prenehanju stvarne služnosti hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo, v korist parcel 168/1, 168/2, 166/4 in 166/3, oprlo na naslednje dejanske ugotovitve, temelječe na mnenju izvedencev geodetske in gradbene stroke:

Dostop do parcel 168/1, 168/2, 166/3 in 166/4 po javni poti z vzhodne strani, brez prečkanja tožnikovih parcel (ali parcel tretjih oseb), ni mogoč. Dostop do teh parcel je (poleg po služečih nepremičninah) mogoč tudi preko toženkinih nepremičnin, in sicer po dveh poteh; prva (ki je v skici terenskega ogleda št. 1, ki je del mnenja izvedenca geodeta, kot varianta 1 označena z modro puščico) vodi preko parcel 166/2 in 166/3 ter kanala na parceli 166/4, druga (ki je v skici terenskega ogleda št. 1 kot varianta 2 označena z rdečo puščico) pa preko parcel 166/2, 166/3 in 166/4 na parcelo 166/1, ter nato preko novega mostu, ki ga je toženka leta 2009 zgradila na parceli 166/4. Dostop po varianti 1 predpostavlja izdelavo novega prehoda (mostu) čez kanal na parceli 166/4 (lahko tudi kot razširitev obstoječega mostu na parceli 162/8 za še en vozni pas), dostop po varianti 2 pa predpostavlja izdelavo enostavnega premostitvenega objekta preko melioracijskega jarka (širine 3 m in globine 1,5 m), zaradi prehoda iz toženkine poti preko parcele 166/3 na parcelo 166/1, za katerega ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja niti vodnega soglasja, ter odstranitev lesenih prečk med dvema stebroma kozolca, stoječega na toženkinih parcelah 168/2 oziroma 168/1. Pridobitev gradbenega dovoljenja bi bila potrebna za izdelavo novega mostu preko kanala na parceli 166/4 (po varianti 1), ne pa tudi za izdelavo premostitvenega objekta preko melioracijskega jarka (po varianti 2). Z odstranitvijo prečk na kozolcu se ne bi bistveno spremenila (zmanjšala) funkcionalnost kozolca, poseg tudi ne bi bil stroškovno obremenilen. Dostop po varianti 2 je v primerjavi s služnostno potjo manj ugoden, saj je pot, ki posega v kmetijsko parcelo 166/1 v dolžini od meje parcele 166/3 do novega mostu čez parcelo 166/4, daljša, z več ostrimi ovinki.

13. Po stališču sodne prakse¹⁵ kljub načelu omejevanja služnosti praviloma ni mogoče zahtevati njenega prenehanja v primeru, če je dostop mogoč drugje - načelo narekuje čim manj obremenjujoče izvrševanje obstoječe služnosti, ne pa njene popolne odprave. Enako je tudi stališče pravne teorije¹⁶ - stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče dobi drugo možnost povezave. Dejstvo, da je dostop do gospodujočih nepremičnin mogoč tudi preko drugih nepremičnin, ne le preko služečih nepremičnin, pa lahko predstavlja bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. Čeprav služnost še naprej pomeni korist za gospodujočo nepremičnino (zmanjšanje koristnosti ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati prenehanje služnosti), njeno prenehanje utemeljujejo spremenjene okoliščine in močnejši interes izvrševanja lastninske pravice na služečem zemljišču. Okoliščino, da so gospodujoče nepremičnine z izgradnjo novega mostu na parceli 166/4 pridobile drugačno možnost povezave (toženka lahko dostopa do svojih parcel brez prečkanja tožnikovih parcel), je sodišče prve stopnje štelo za okoliščino, ki predstavlja bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti,¹⁷ in posledično za okoliščino, ki je podlaga za prenehanje služnosti. Takšno stališče pa je zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju, materialnopravno napačno.

14. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v premajhni meri upoštevalo, prvič, da je stvarna služnost pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin (ne iz odnosa njenih lastnikov), in drugič, da je namen oziroma smisel stvarne služnosti predvsem v omogočanju lažjega izvrševanja lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Sodišče prve stopnje je pri tehtanju interesov izvrševanja lastninske pravice gospodujočih in služečih nepremičnin sicer pravilno upoštevalo, da obstoječa služnost omejuje lastninsko pravico služnostnega zavezanca, vendar je ob tem napačno ovrednotilo dejstvo, da bi morala toženka za dostop do parcel 168/1, 168/2, 166/3 in 166/4 izključno preko svojih nepremičnin izvesti (manjše) gradbene posege (kar velja tako za dostop po varianti 1 kot tudi za dostop po varianti 2, ki mu sodišče prve stopnje daje prednost).¹⁸ To dejstvo namreč pomeni, da toženka dejansko nima urejenega alternativnega dostopa do svojih parcel, oziroma da je služnostna pot zaradi dostopa do gospodujočih nepremičnin (še vedno) nujno potrebna. Sodišče prve stopnje ponuja napačno materialnopravno stališče, da že možnost služnostnega upravičenca, da si uredi dostop do gospodujočih nepremičnin drugje (torej ne preko služečih nepremičnin), predstavlja spremenjeno okoliščino, ki vodi v prenehanje služnosti.¹⁹ Kot sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, udobnost prevozov ne more biti razlog za ohranitev (niti za ukinitev) služnosti, vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Ne gre za situacijo, ko dostop po varianti 1 ali 2 ne bi bil enakovreden služnostni poti, temveč za situacijo, ko dejanskega alternativnega dostopa (še) ni. Pot, ki še niti ni urejena, obstoječi služnosti ne odvzema koristnosti (potrebnosti). Izpodbijana odločitev, ki služnostnega upravičenca sili, da uredi alternativen dostop drugje (zgolj zato, ker to možnost ima), predstavlja nedopusten poseg v upravičenja, pridobljena v korist gospodujočih nepremičnin. Na drugačno presojo ne vpliva niti okoliščina, da je dostop do gospodujočih zemljišč možen po (glede na toženkino izpovedbo daljši in bolj nevarni) javni poti, saj je povezava z javno potjo obstajala že v času nastanka služnosti. Pri presoji bremena, ki jo ima služnost za konkretna služeča zemljišča, je pomembna tudi okoliščina, da sodijo služeča zemljišča v sklop kmetijskih zemljišč, ki jih zaradi dostopa do svojih kmetijskih zemljišč uporablja tudi tožnik (ker pot uporablja na enak način kot toženka, torej služnost ne predstavlja prehudega posega v njegovo lastninsko pravico).

15. Vse navedeno vodi k zaključku, da se okoliščine, v katerih je služnost na parcelah 161/2, 162/8 in 162/4 nastala, niso spremenile v taki meri, da bi tožnik lahko zahteval prenehanje služnosti. Do drugih pritožbenih očitkov, s katerimi toženka nasprotuje odločitvi o ukinitvi služnosti (argument, da iz mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da je parcela 162/8 skupna lastnina pravdnih strank, stvarna služnost na skupni lastnini pa ni mogoča, toženka uporablja zoper odločitev o ukinitvi služnosti), se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki VII izreka tako, da je tožbeni zahtevek po tožbi na ukinitev stvarne služnosti hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo, zaradi dostopa do nepremičnin ... - 168/1 - 0, ... - 168/2 - 0, ... - 166/4 - 0, ... - 166/3 - 0, in sicer po nepremičninah ... - 161/2 - 0 in ... - 162/8 - 0, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

17. Opisana sprememba vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških. Ker je toženka glede zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi v pretežnem delu uspela (ni uspela le glede parcele 162/9), je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP), in sicer v višini 4.980,42 EUR (600 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (OT)), 50 točk za vlogo 18. 11. 2015 (tar. št. 19/4 OT), 600 točk za nasprotno tožbo (tar. št. 18/1 OT), 600 točk za zastopanje na naroku 14. 3. 2016 (tar. št. 20/1 OT), 600 točk za zastopanje na naroku 30. 5. 2016 (tar. št. 20/1 OT), 300 točk za zastopanje na naroku 12. 9. 2016 (tar. št. 20/2 OT), 750 točk za pritožbo zoper sodbo (tar. št. 21/1 OT), 50 točk za vlogo 13. 9. 2017 (tar. št. 19/4 OT), 600 točk za zastopanje na naroku 21. 9. 2017 (tar. št. 20/2 OT), 300 točk za zastopanje na naroku 2. 10. 2017 (tar. št. 20/2 OT), 50 točk za vlogo 17. 10. 2017 (tar. št. 19/4 OT), 300 točk za pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 2 x 300 točk za zastopanje na terenu z izvedencem (tar. št. 20/4 OT), 300 točk za zastopanje na naroku 22. 3. 2018 (tar. št. 20/2 OT), 2 x 300 točk za pripravljalni vlogi 24. 10. in 5. 11. 2018 (tar. št. 19/3 OT) in 300 točk za zastopanje na naroku 26. 11. 2018 (tar. št. 20/2 OT), skupaj 6600 točk (upoštevajoč vrednost točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje 0,459 EUR, 3.029,40 EUR), povečano za materialne stroške v višini 76 točk (34,88 EUR), 22 % DDV in sodno takso za postopek po nasprotni tožbi (621,00 EUR) in za prvi pritožbeni postopek (621,00 EUR)). Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v točki X izreka spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 4.980,42 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

18. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo še o pritožbenih stroških. Toženkin pritožbeni uspeh je po oceni pritožbenega sodišča polovičen, zato ji je tožnik dolžan povrniti polovico njenih stroškov pritožbenega postopka. Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku (625 točk za sestavo pritožbe (upoštevajoč vrednost točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem, 0,60 EUR, 375,00 EUR), povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV) in sodno takso za drugi pritožbeni postopek (621,00 EUR). Skupaj torej znašajo 1.087,65 EUR, polovica stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, pa znaša 543,83 EUR. Povrniti jih je dolžan v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Tožnikov odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Vse v nadaljevanju obrazložitve navedene parcele se nahajajo v katastrski občini ..., zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine.
² Primerjava zahtevka po prvotni nasprotni tožbi z zahtevkom po nasprotni tožbi v ponovljenem postopku (kot izhaja iz zapisnika o obravnavi z dne 21. 9. 2017 na listovni številki 98 v spisu in toženkine vloge, naslovljene „uskladitev tožbenega zahtevka“, na listovni številki 171 v spisu), razkriva, da je toženka vztrajala le pri ugotovitvenem tožbenem zahtevku.
³ Glej odločbo VSL I Cp 147/2017 z dne 5. 7. 2019.
⁴ Če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, se te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo (19. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)).
⁵ Primerjaj II Ips 229/2012.
⁶ Glede parcele 161/2 je navedla, da služnost izvaja na celotni parceli, ki je v naravi poljska pot, glede parcele 162/8 pa je navedla, da služnost poteka 2 m od sredinske črte mostu, ki meji na parcelo 166/4.
⁷ Glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 30. 5. 2016, na listovni številki 50 v spisu.
⁸ Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (prvi odstavek 99. člena SPZ).
⁹ Stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon (prvi odstavek 266. člena SPZ).
¹⁰ Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (prvi odstavek 54. člena ZTLR).
¹¹ Gre za tožnikove navedbe v vlogi z dne 17. 10. 2017.
¹² Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (prvi odstavek 217. člena SPZ). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ).
¹³ Primerjaj II Ips 830/2009.
¹⁴ Glej dr. M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 916, 917.
¹⁵ Sodišče prve stopnje ni štelo, da je postal z izgradnjo novega mostu dostop preko tožnikovih nepremičnin za gospodujoče nepremičnine nekoristen.
¹⁶ Pritožbeno sodišče s tem meri na izdelavo premostitvenega objekta preko melioracijskega jarka, širokega 3 m in globokega 1,5 m.
¹⁷ Po takšnem stališču bi bilo kadarkoli po nastanku služnosti mogoče služnost ukiniti, ker si lahko toženka zaradi dostopa do svojih nepremičnin na parceli 166/4 zgradi nov most (torej most, ki ga sodišče prve stopnje v tem sporu šteje za bistveno spremenjeno okoliščino).

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 988/2019
• VSL Sodba I Cp 559/2022
• VSL sodba I Cp 1696/2010